16. december 2007

Spet na pot


Jutri zjutraj, tokrat domov v Ljubljano.

ColumbusWashington D.C. – Zürich – Ljubljana, prihajamo!

Trije tedni počitnic! Ahhhh, komaj čakam!

08. december 2007

Slabih 8 cm snega…


…in otroci že tri (3!) dni niso šli v šolo! Mislim, halooo??? Saj smo vendar na severu ZDA? A se samo meni zdi, da zganjajo prehudo paniko?

Mama-ki-ji-dva-mulca-zaradi-odpovedane-šole-že-tri-dni-žreta-živce
-press.

22. november 2007

Danes bodo Američani pojedli skoraj 50 miljonov puranov


Tudi mi smo si privoščili enega in prispevali k genocidu. Tegale pa je iz papirja naredil S v šoli in nanj napisal, za kaj je hvaležen (klikni na sliko za povečavo). Na njegov seznam so se uvrstili sonce, drevesa, šola in igrače. Samo nisem prepričana, če ravno v tem vrstnem redu. Igrače je najbrž postavil na prvo mesto. Današnji dan smo preživeli doma, po TV smo si ogledali tradicionalno Macy's parado iz New Yorka in vsakoletno nacionalno razstavo psov (S je izbral dogo in izjavil, da jo moramo iti takoj nekam kupit), jutrišnjim razprodajam (Black Friday) pa se bomo na daleč izognili….niti pod razno ne grem kampirat pred trgovine, ki se bodo posebaj na ta dan odprle že ob štirih ali petih zjutraj. Ljudje so res usekani.

Happy Thanksgiving oziroma Puranov Dan vsem skupaj!


15. november 2007

Prvi razred osnovne šole???!!!!????

S hodi v prvi razred čisto navadne osnovne šole tukaj. Na začetku je sicer zamudil en mesec, ampak meni se to ni zdelo nič hudega. Saj je samo prvi razred!!! Ja, malo morgen! Tukaj se namreč že v vrtcu, ki ga začnejo pri petih letih, se pravi eno leto pred osnovno šolo, naučijo brat in pisat velike in male tiskane črke, številke pa do 100. Mi, tepci, smo pa mislili, da se bodo to začeli učiti v prvem razredu!!! Ubogi S je tako padel na glavo v šolo, kjer otroci pišejo stavke z najmanj osmimi besedami, od katerih mora ena obvezno biti na primer “friendship”, “butterfly” ali pa “cooperation” (prav lahke besede za napisat za enega šestletnika, a ne?), kjer odštevajo in seštevajo vse možne številke do 100, za nagradne točke pa celo do -10, poznajo lihe in sode številke, da o tem kako so v šoli od 8.30 do 15.30 sploh ne govorimo!!! Zadnja dva tedna so začeli celo s kreativnim pisanjem, pri čemer otroci pišejo vsak svojo knjigo, ki jih bodo na koncu leta objavili. Naš S je sicer brihten, govori štiri jezike in je bil v šoli izrecno pohvaljen zaradi velikosti besednega zaklada, ki ga uvršča celo na vrh med angleško govorečimi sošolci, ampak meni se trga srce, ko vidim, kako je obremenjen. Domov pride vsak dan ob 16h, izmučen do konca, potem pa mora narediti še domačo nalogo, ki nama zaradi zaostanka včasih vzame tudi po uro in pol. Včasih bi ga najraje izpisala, in mu pustila še eno leto otroštva, pa mi reče, da je v šoli pravzaprav fino in da ima tam veliko prijateljev. Pa si premislim in upam, da bo kmalu nadoknadil zaostanek in bo potem lažje. Res srčno upam….

Zdaj vidite, zakaj tako malo pišem na blog. Enostavno ni časa. Zjutraj najprej peljem S na šolski avtobus, grem nazaj domov po A, ga naložim v avto in peljem v preschool, se vrnem domov popit eno kavo z možem, potem pa ga odpeljem v službo. Potem zašibam v mesto po nakupih, ob 12h pa nazaj po A. Preschool je namreč samo tri ure na dan. Nekaj časa se še igra na igrišču, potem pa greva domov pospravljat in kuhat. Ob 3.45 greva počakat S na šolski avtobus, potem pa gremo pobrat moža v službo. Skupaj pojemo kosilo, potem se mož odpelje nazaj v službo, jaz pa na hitro pospravim in začnem pomagat S pri domačih nalogah. Pa je dneva že skoraj konec. In zvečer se mi ponavadi ne da nič drugega, kot zavalit se pred TV s kozarčkom vina v roki. Na računalnik se sploh ne spomnim…

12. november 2007

Excuse me, where can I park my horse and carriage?


Tole vozilce na parkirišču mi je danes zjutraj prav prijetno polepšalo začetek dneva. Mogoče pa gre za dostavno vozilo za Amish organic chicken, ki jo sicer redno kupujem? Hmmmm…

01. november 2007

Naša buča….


...včeraj zvečer. Buuuuu!

Happy Halloween!

13. oktober 2007

Posneto konec avgusta....

....na poletu z Dunaja v Abu Dhabi* s telefonom skozi zamazano in zarošeno šipo. Pa kljub temu še kar dobro zgleda. Šele danes sem slikice imela čas presneti na računalnik, pa sem se odločila, da vam jih pokažem.







The Palm, Jebel Ali. Impresivno.







Puščava okrog Abu Dhabija ob pristanku. Pesek povsod. Pa če se vam zdi cudno, da ni na cestah skoraj nikjer nobenega avtomobila, naj vam povem, da je bilo zunaj 49˚ C!







Mednarodni terminal od zunaj spominja na gobico ali pa leteči krožnik (slika ni najboljša, pa vseeno se vsaj malo vidi)









Notranjost terminala. Ni gobica, modro-zlati čebelji panj je!


* Pot me je takrat peljala iz Tokya v Taipei, od tam pa preko Abu Dhabija na Dunaj. Enako na poti nazaj. Pa da se malo poafnam….letela sem z Business classom! Oh yeah, baby!!

11. oktober 2007

40 stopinj razlike

Govorim o Fahrenheitih, pa vseeno. Še dva dni nazaj smo imeli 90 stopinj (ca 30˚ C), sonce je pripekalo in jaz sem se potila, danes pa je bilo ponoči 50˚ F (10˚ C), čez dan pa samo 55˚ (13˚ C), dež in mrzel veter. Mene zebe….

p.s. Še dobro, da ima moja Nokia konverter za vse tele ne-metrične zadeve, kot so inči, funti, farenhajti in vse ostalo, ker se mi enostavno ne da v glavi preračunavat in mi brez tega ne bi bilo nič jasno. Današnja lekcija: 90 stopninj je vroče, 50 pa mraz. Brrrrrrrrrr!

09. oktober 2007

Zakaj se tudi v Ameriki ne splača kupovat poceni kitajske robe


Danes je šel prvič v šolo tudi A. Na žalost je ravno malo premlad za kindergarten, kamor hodijo otroci, stari od pet do šest let. Zato smo ga morali vpisati v preschool, za “dojenčke” (A-jeve besede) od tri do pet let. S svojimi štirimi leti in pol je najstarejši v skupini, zato ni čudno, da se mu zdijo vsi ostali “dojenčki”. Tudi zato, ker je na Japonskem že hodil v vrtec, zdaj pa se je moral vrniti eno stopnjo nazaj. Pa bo že preživel, važno, da pride med druge otroke in se do sitega naigra, pa bo. Na žalost traja preschool samo štiri dni na teden po tri ure. Vsako sredo ostanejo doma. Ne vem sicer zakaj, nisem še vprašala. No, in tako sem danes mislila, da bom lahko v miru raziskovala mestni center, kjer je mnogo malih trgovinic, restavracij in kafičev, pa ni bilo iz tega nič. Zakaj? Zato, ker mi je tisto malo gorenjske krvi, ki jo imam, zadnjič prišepnilo, da naj kupim poceni kolo, ker ga bom tako ali tako vozila samo en mesec zdaj, preden zapade sneg, pa potem še malo spomladi, potem pa itak gremo drugam. In sem kupila poceni kitajska jajca! No ja, ne jajca, ampak kolo, pa saj veste, kaj mislim! V petih dneh sta tako mojemu kolesu skrivnostno spustili obe gumi. Ne čisto do konca, ampak bili sta občutno mehkejši, kot bi morali biti. Danes zjutraj sem tako A-ja oddala v preschool (mah, na živce mi gre tole ime, bom pisala kar vrtec, pa bo!)….torej A in jaz sva se s kolesom odpeljala v vrtec, potem sem pa jaz nadaljevala pot do famoznega Wal-Marta. Kupit sem šla pumpo, da napolnim gume. Ko sem prišla domov, sem se torej spravila k delu. Napolnem zadnjo gumo – nobenih težav, še zadovoljna sem bila, ker je pumpa za sedem dolarjev tako dobro pumpala!! Potem pa začnem s sprednjim kolesom. Napolnim, zaprem mali pokrovček in se obrnem okrog, da bi odšla nazaj v hišo. BAAAAMMMMMM! Slišati je bilo, kod da nekdo strelja name, in to je bila tudi moja prva misel, saj smo vendar v Ameriki! Ampak ne. Prednja guma je visela s kolesa kot razkuhan makaron!! In vem, kaj boste rekli, punca je preveč napumpala!! Pa nisem, res ne! Razneslo jo je kar tako, „iz čistega mira“. Bila sem tako besna, da sem pozabila odkorakat nazaj v stanovanje po fotoaparat in jo slikat, po glavi se mi je podilo samo dejstvo, da imam manj kot dve uri časa, do Wal-Marta, kjer sem kolo tudi kupila, pa vsaj 35 minut peš! Prištejmo še malo časa za vlačenje kolesa s sabo, pa nekaj časa, da kolo popravijo, pa bom na koncu komaj uspela priti nazaj v vrtec pobrat A-ja. Zagrabila sem nahrbtnik z denarnico, popokala kolo in se odpravila na pot. Po poti sem škripala z zobmi in švicala, kajti sonce je neusmiljeno pripekalo. No, pa da skrajšam štorijo….gumo so mi popravili, izkazalo pa se je, da je celo prednje kolo rahlo zvito, kar bi pomenilo še nekaj ur popravljanja, jaz pa zato enostavno nisem imela časa. Sem pa tipčku prodajalcu povedala, da bom prišla nazaj, če bo še kaj narobe, in da bom takrat zahtevala novo kolo, ne samo popravilo. Tako, da vedo, kaj jih čaka. Jezna sem bila pa jasno predvsem nase, da sem šla kupit tako poceni kolo. Do vrtca sem potem v besnem tempu prikolesarila eno minuto pred dvanajsto, ko otroke spustijo ven, je pa od mene dobesedno kapljalo. Ko sva prišla domov, sem se odvlekla do tuša in potem samo še sesedla na fotelj. Kot vidite, je moja kondicija trenutno precej na psu, ker je bilo kakršnokoli športno udejstvovanje v zadnjem času potisnjeno povsem v en zaprašen kot. (imajo pa tukaj na Univerzi tako super-duper fitness dvorano, da je še moj mož obstal kar z odprtimi usti, tako, da se bom kmalu kaj odpravila tja)

Jutri je sreda. Vrtičkarji imajo prost dan, ravno obratno pa to velja za njihove mame, torej mene. Z A-jem za petami se raziskovanje namreč spremeni v kaj povsem drugega (mami, lačen, žejen, lulat me, noge me bolijo, ne da se mi več – vstavi poljubno!) Bom morala pač počakat na četrtek, takrat pa upam, da vam bom lahko v dokaz pokazala tudi kaj slikic tele naše “vasi”.

08. oktober 2007

Columbus day


Second Monday in October. You may choose to officially celebrate it or disrupt it. Or, like S would say with his newly acquired accent and his favorite phrase for the past week: "Whatever.... it's a riot!"