09. avgust 2006

Dečva s perlo














Tako bi lahko po domače prevedli naslov filma, ki sem ga po dolgem času uspela videt včeraj na televiziji.Po dolgem času zato, ker mi ponavadi ne uspe videt filma v celoti – ali zamudim začetek, ali pa me “zmanjka” preden ga je konec. Girl With a a Pearl Earring je filmska adaptacija romana avtorice Tracy Chevalier, ki ga sicer nisem prebrala, prebrala pa sem njen drugi roman The Lady and the Unicorn, ki mi je bil zelo všeč. Pa še nekaj posebnega je pri filmu Dečva s perlo: posnet je bil na Nizozemskem v Delftu ravno v času, ko smo tam živeli mi. Živeli smo celo nedaleč od hiše slikarja Vermeerja, o katerem film govori. Večina filma je bila sicer posneta v Luxemburgu, v studiju, kjer so prej snemali film o Benetkah, potem so pa kanale malo preuredili in ponaredili Delft. V Delftu samem pa so posneli nekaj prizorov na glavnem trgu Markt, kjer sem ob četrtkih ponavadi kupovala zelenjavo. Zabavno je bilo gledati, kako so se pred ribarnico Mr. Fish, kjer sva s S-jem večkrat kupovala ribe sprehajale gosi in ljudje iz Delfta v sedemnajstem stoletju . Film je vizualno izredno privlačen, počutiš se, kot bi stopil v slike starih mojstrov tistega časa, ne samo Vermeerja, tudi Fransa Hallsa, Van Dyka in drugih. Cel film je pravzaprav “filmska slika”, pa ne samo ker govori o lepoti slik ampak ker je tako rekoč sestavljen iz slik starih mojstrov. Svetloba, postavitev figure v prizoru, pokrajina – vse je kot na slikah. Pravi užitek.

Predvsem pa je film zbudil v meni veliko spominov na tisto leto v Delftu. Po dveh letih na Japonskem je selitev prišla kot pravo olajšanje zame. Tam je bilo vse tisto (no ja, skoraj vse) kar pogrešam v Tsukubi. Staro mestno jedro s trgovinami in kafiči, svoboda ob raziskovanju novih malih uličic in trgovinic s S-jem v vozičku, vožnja s kolesi po polderju…in vonj po kravjem gnoju. No ja, tega zadnjega sicer ne pogrešam ne vem kako, je pa vseeno del celotne slike. Kupovanje rib pri Mr. Fish, ob sobotah kratek sprehod iz našega stanovanja na ulici Koornmarkt do Brabantse Turfmarkt po sadje, zelenjavo in sir. Postanek pri prijaznem Egipčanu, kjer nabavimo olive in namaz iz skute, rože na Hippolytusbuurtu in meso v turški trgovini na Wijnhaven. Sprehod mimo Oude Kerk z visečim zvonikom, potem pa mimo Nieuwe Kerk nazaj domov. In približno vsaka dva meseca skok v avto in 12 ur do Ljubljane. Kako je vse to drugače od Japonske. Predvsem pa možnost “blend in”. Na Nizozemskem se z lahkoto pomešaš med ljudi in dokler ne odpreš ust, nihče ne ve, da si tujec. Pa tudi ko to vidijo, ni nikakršnega problema. Tukaj pa te že na daleč opazijo. Nikoli se ne moreš res pomešati med njih, ne izstopati in biti “njihov”. Tukaj si vedno tujec, pa če še tako dobro govoriš jezik. In to je ena od stvari, ki me najbolj moti. Zato se z veliko nostalgijo spominjam tistega leta v Delftu, in film včeraj zvečer je to nostalgijo še povečal.

6 komentarjev:

Vesna pravi ...

Hej!

Pri nas prevod te knjige nosi naslov Dekle z bisernim uhanom. Le-ta knjiga mi je bila zelo všeč. In danes grem v "potrago" za filmom, ko si me ravno spomnila, da bi si ga lahko prav tako ogledala.

ka-ma pravi ...

Hvala Vesna, nisem vedela, da je prevedena v slovenscino. Ocitno sem ze predolgo v tujini...

onemorehandbag pravi ...

Someone seems to be in blog-overdrive lately! Thanks to my ever-decreasing knowledge of pidgin-Slovene (I've decided not to attend any more courses - too frustrating due to my lack of motivation and overall laziness) I can only look at the photos and guess what it's all about. Re: the minkwhale meat - we get lots of hate-mail and protests because of Japanese whaling here at work.

ka-ma pravi ...

Sorry, my friend, but I still can't seem to manage to write something in English, despite my blog "overdrive", as you put it. No time...
Well, to make a short synopsis for you: I have seen the movie The girl with the pearl earring and it reminded me a lot of our year in Delft. And many things that I miss about Europe while staying here in Japan. Walking the little streets in the old city centers, enjoying a cup of coffee in a street cafe, exploring quaint little shops...the list could go on and on and on. But mostly I miss blending in. Here I stick out like a sore thumb...

alcessa pravi ...

Meni pa se Scarlett Johansson zdi fejst dečva - najbrž se tudi zaradi nje ta film splača videti? Lost in Translation je na primer pravi užitek, a ni.

ka-ma pravi ...

Meni osebno Lost in translation ni bil ne vem koliko vsec...prevec se vlece, pa na zalost so meni vse te japonske finte znane, zato mi ni bil zabaven. Mi je bila pa Scarlett vsec v tem filmu.