10. februar 2007

Rezanci “soba”

Pred nekaj dnevi je Sašo v svojem blogu pisal o ajdovih rezancih in me spomnil, da nisem še nič napisala o tem, kakšni so ajdovi rezanci tukaj.

Pred kratkim sem se namreč udeležila tečaja za pripravo rezancev “soba”, ki so jo organizirali za mamice otrok iz vrtca v lokalnem občinskem domu Kouminkan blizu vrtca. “Soba” rezance imam zelo rada in večkrat sem že videla, kako se jih naredi, poskusila pa nisem še nikoli, zato sem se takoj prijavila.

V veliki sobi nas je čakalo osem miz, pri vsaki je stal en mojster, oblečen v modro z belo kapo. Samo pri mizi, kateri sem bila dodeljena jaz, nas je pričakala urejena dama, za katero se je izkazalo, da je šefica. Kakšna čast! Najprej so nam postopek razložili, nam pokazali osnovne pripomočke, potem se je pa začelo. Šefica je pokazala, kaj se naredi, potem pa smo vsi sodelujoči, pri vsaki mizi štirje, za njo ponovili. Hodili smo v krogu okrog mize, dokler korak ni bil dokončan. Na vrsto sem tako pri vsakem koraku prišla približno trikrat.
















Ogromna lakirana skleda, v katero smo presejali moko (pol ajdove in pol navadne bele), ki se skriva v vrečki, zadaj za skledo in cedilom.
















Dodali smo vodo in začeli z rokami mešati, da smo dobili zelo suho, drobečo se mešanico. Postopoma smo dodali še malo vode, da so kepice postale vedno večje. Menda je pomembno kako mešaš, zato smo morali do potankosti slediti navodilom in mešati s prsti ter z rokami krožiti v osmici.









Ta-daaa! Testo je pripravljeno! Preden začnemo valjati, zadevo z rokami stisnemo v nekakšno obliko klobuka, s hribčkom na sredi. To zagotovi, da se bo testo razvaljalo enakomerno in da v njem ni nič zraka.




Valjamo s približno 90cm dolgo palico. Spet je pomembna pravilna drža rok in drsenje po valjarju, da se valja enakomerno. Eden od šefov nam je to nazorno prikazal.












Ko nastane kvadrat, približno 90 x 90 cm, enak dolžini valjarja, testo zložimo in med plastmi močno pomokamo. Potem z velikim nožem, (ne vem če se temu sicer lahko reče nož, bolj sekira!) in pomočjo deske namesto ravnila narežemo tanke rezance.
















Na tem pladnju lahko vidite rezance različne debeline. Tiste, ki so vam na sliki najbližji, sem narezala jaz. V sredini je šop, ki ga je narezala ena druga udeleženka in na koncu je šop, ki ga je narezala šefica.
















Ko je bilo rezanje končano smo se preselili v kuhinjo. V ogromnih aluminijastih loncih je že vrela voda. Rezance smo skuhali, odcedili, močno sprali pod tekočo mrzlo vodo in postregli na tradicionalnih babmbusnih mrežah v lakiranih škatlah. Za povsem osnovno, tradicionalno jed, se zraven postreže sojino omako, narezano mlado čebulico in wasabi. Na koncu v skodelico, kjer imaš ostanek soje, čebulice in wasabija, naliješ še vročo “juho”, v kateri so se kuhali soba rezanci in to spiješ.




Itedakimas! Dober tek!


5 komentarjev:

napo pravi ...

super, super zgleda! ... una finta s klobukom je po mojem kar dober trik še za kaj drugega zvaljat ... viš, zdej smo pa mi teb mal fowš! ...

Sašo pravi ...

Tisto valjanje je res super. Šef je res spreten s palico. Si predstavljam, da je bilo rokovanje s sekiro prav tako zanimivo.

ka-ma pravi ...

Ja, tudi rezanje s tisto sekiro je bilo kar zabavno...pravzaprav cloveka ze po eni minuti boli roka, ker je zadeva tako tezka!

ursa pravi ...

Nudli, NUUUUDLI ... mater, nudli so! Pa sojina omakca! Pa wasabi!!!

Ne mi tega kazat prosm. Dobim takoj trzavico proti jugovzhodu.

ambala pravi ...

Fascinantno. Pomoje bom jaz to pacal ob najinem suši dnevu!

Hvala za recept in obrazložitev.... mljac!!!