06. oktober 2007

Končno sobota

Mož se je ravno s kolesom odpeljal na trg po svežo zelenjavo, fanta se igrata računalniške igrice na televiziji, jaz pa pijem kavico. Končno imam nekaj časa, da malo pišem. Torej…


Prispeli smo, jaz in oba fanta, en teden za možem, ki je odletel naprej, da nabavi osnovno opremo za stanovanje. Najeli smo namreč praznega, pa je moral kupiti vsaj postelje, mizo in stole, nekaj krožnikov, posode itd. Potem smo mu sledili mi. Malo me je skrbelo, ker prej še nikoli nisem šla na tako dolg polet sama z njima in ker sta tako živahna, mi ni bilo jasno, kako ju bom lovila. Predvsem na letališču je problem, ko mi stečeta vsak na svojo stran, jaz pa obložena z nahrbtniki ne vem, za katerim naj najprej tečem. To, in pa odhod na stranišče, ki sem ga pač rešila tako, da sem oba vlekla s sabo. Potem ko smo bili enkrat na avionu, pa je bil največji problem zabavati ju 13 ur. Tokrat sem stisnila zobe in prekoračila eno od pravil, ki sem si jih zadala – nobenih Game boyev, Playstation in podobnih video igric. Šla sem, in jima kupila male zadevice, imenovane Pocket dream console na katerih lahko igrata 30 različnih igric. In povem vam, čeprav sta bili dragi (jasno, kupiti sem morala dve enaki, ker bi se drugače skregala), je bila to ena boljših investicij do sedaj, vsaj kar se igrač tiče! Od trinajstih ur našega prvega poleta v Atlanto, sta jih približno štiri prespala, pogledala sta si Shreka in Surf’s up, preostanek časa pa sta se posvetila igricam. Nič sitnarjenja, nič „mami, meni je dolgčas”, nič! Mir in tišina, nobenega tekanja gor in dol med vrstami, mirno sta sedela in bila sploh pridna kot angelčka. Privič po dolgem času sem si na poletu tako uspela celo pogledat en film (Ocean's 13) od začetka do konca in celo eno uro spat!!! Se sploh ne spomnim, kdaj mi je to nazadnje uspelo. Drugače pa ne bom nikoli več letela z Delto! Hrana je bila obupna, sedeži so oblečeni v nekakšno umetno usnje, da se čisto nalepiš, stevardese so bile kot iz doma za upokojence, ena starejša in bolj neprijazna od druge, skratka, pod kritiko! V Atlanti smo potem preživeli dobro uro stanja v vrstah za živino pred okenci, ampak načeloma je šlo kar hitro in vsi so bili zelo prijazni in korektni. No, sicer smo pa imeli vse papirje pošlihtane in pripravljene in niso imeli kaj komplicirat. Problem je bil samo, da smo morali počakati na kovčke, jih prepeljati preko carine in potem še enkrat čekirat za naprej. Če letimo v Evropo, kovčke ponavadi pošljejo direktno naprej, tukaj pa ne. Pa smo tudi to uspeli urediti brez problemov. Potem pa smo spet čakali kot zmešani, ker je bilo nekaj narobe z avionom za Columbus, pa so morali pripeljati novega. V Columbusu nas je z avtom čakal mož in tako smo zvečer po lokalnem času, približno 24 ur po našem odhodu z doma v Tsukubi, prispeli v Athens. Aja, na poti iz Columbusa v Athens smo sicer na avtocesti zgrešili en odcep in malo zašli, ampak ni bilo prehudo. Mož je prvič vozil po tej poti, bilo je zvečer in tema, jaz, ki bi morala navigirat, pa sem bila čisto neprespana. Se zgodi! Pa smo kmalu našli pot nazaj.

Trinajsturna časovna razlika med Japonsko in Ohiom pa nas je povsem uničila. Fanta sta naslednjih nekaj noči prebedela in prespala večino dneva, ampak kmalu smo se prilagodili in stvari so se začele normalizirat. V prvem tednu smo tako do konca počasi opremili stanovanje, vpisali S-ja šolo, začeli urejevati dokumente za social security number, brez katere tukaj še dihati ne smeš in tako naprej.

Nadaljevanje sledi…

1 komentar:

ambala pravi ...

Joj, upam, da kdaj napišeš knjigo vaših potovanj, življenj in izkušenj! Z veseljem jo kupim!

Samo, da ste se ustalili v sicer meni silno neljubi državi. A biznis je biznis!