27. junij 2007

Take in drugačne verige

Spet me je našla ena tistih verižnih zadev, ki zadnje čase krožijo med blogerji. Ker so bili vsi tako pridni, in zaukazano vestno izpolnili, čutim, da bi bilo nevljudno, če bi jaz to prekinila. Ambala, za tole si torej odgovoren ti!

Sedem naključnih resnic o meni:

1. Kot otrok sem bila izredno trmasta. Oče mi je večkrat povedal tisto zgodbico o ženi in možu, ki sta se kregala. Mož je trdil, da se travo kosi, žena pa, da se jo striže. Na koncu je bilo možu vsega dovolj in je trmasto ženo vrgel v reko. Ko se je utapljala je iz vode še vedno molila roko in s prsti kazala, da se travo striže. In tako mi je oče vsakokrat, ko me je prijela trma, in nisem hotela popustiti, rekel, da “spet strižem”. In čeprav so leta to mojo trmo malo omilila, se je povsem ne bom nikoli znebila.

2. Izredno rada imam živali, še najbolj konje. Ko sem včasih gledala razne vestern filme, sem zmeraj jokala, ko so “ubili” kakšnega konja, ne pa ko “pobijali” ljudi. No, pa saj vsi vemo, kako je s tem v filmih, a ne? Ampak meni so se konji kljub temu grozno smilili zato so me zaradi tega nekateri ljudje vedno malo čudno gledali.

3. Zmeraj sem si želela postati kirurg. Ne navaden zdravnik, ampak kirurg, da bi lahko operirala ljudi. Pa se je ta moja želja izničila, ko sem se v srednji šoli odločila za humanistično smer. Sem pa že od nekdaj doma veljala za specialista izkoščičevanja piščancev, ko smo jih pripravljali za na žar, nekdo mi je celo prilepil vzdevek “dežurni piščančji patolog”.

4. Od nekdaj imam dober posluh za jezike. Vseh sem se z lahkoto naučila, razen dveh: latinščine, ker je čisto preveč “matematična” jaz pa matematiko sovražim in japonščine, ker je po vseh teh letih tukaj še vedno ne govorim tako dobro, kot bi jo morala. V glavi imam kar nekakšno blokado in enostavno nimam nobene želje, da bi se v jezik poglobila, kot se spodobi. Na žalost.

5. Življenje na Japonskem me je naučilo ene stvari, na katero nisem ponosna. Neiskrenosti, čisto ta prave japonske lastnosti. Sedaj sem se, če sem prisiljena, sposobna nekomu v obraz smehljati in si ob tem misliti svoje. Zanimivo pa je, da to lastnost uspem uporabljat samo, kot se soočam z Japonci, ker dobro vem, da se njim podi po glavi popolnoma ista zadeva. Ko imam opraviti z ne-japonci pa sem spet tista normalna, stara jaz. Ni, da bi se hvalil, ampak tukaj je na žalost tako.

6. Moja postava je čisto normalna, evropska, z malo večjo zadnjo platjo in normalno velikim oprsjem. Sem tudi povsem povprečne velikosti in teže, pa vendar se tukaj počutim kot slon. Japonkam zavidam njihove ozke boke in majhne prsi, predvsem ko se odpravim kupit kakšno obleko. Tukaj mi ni nič prav. Ali je pretesno čez prsi, ali pa čez boke. Zato si vse obleke kupujem enkrat na leto, ko sem doma v Evropi. Tukaj kupim samo kakšno poletno majico.

7. Za sebe sem zmeraj mislila, da sem prilagodljive sorte. V kakršno koli okolje me postaviš, vedno se bom prilagodila. Pa sem odkrila, da sem živela v zmoti. Nisem prilagodljiva, še več, življenja tukaj se nikoli ne bom mogla povsem navaditi . Malo že zaradi trme (glej prvo točko), ki mi pravi, da se ne smem spremeniti in se preveč “ pojapončiti”, malo pa zato, ker mi gre življenje tukaj preveč na živce. Dvoličnost in neiskrenost (glej točko štiri) sta lastnosti, ki me najbolj motita. In na žalost sem se ravno temu najbolj prilagodila. Well, if you can’t beat them, join them!

Na koncu pa za nadaljevanje te verige nominiram naslednje sotrpine, in prosim, naj mi ne zamerijo preveč!

1. Anolopka

2. Retail therapist

3. Chinagirl

4. Gaby

5. Napo

6. La Poulette

7. Trik

2 komentarja:

Αναμαρια pravi ...

Ad (4): Se kar strinjam s povezavo med latinščino in matematiko :D Latinščino sem namreč imela rada, pa tudi kar precej matematikov poznam s precejšnjo naklonjenostjo latinščini, vključno s predavatelji, ki znajo po 40-ih letih še vedno zrecitirati Aurea prima sata est aetas, que vindice nullo
sponte sua, sine lege fidem rectumque colebat. ...


Je pa res, da sistem lat. jezika ni ravno intuitiven.

ka-ma pravi ...

Ja, res je. Jaz bi sla raje rodit, kot pa se spet ukvarjat z matematiko in latinscino! Zadnji dve veliko bolj bolita! ;)