15. februar 2006

Tobogani in trdnjave



Mraz je končno popustil in kar naenkrat se nam je “zgodila” čista pomlad. Danes je bilo skoraj 19 stopinj, sonce in nič vetra. Ker sem dokončno obupala nad “zmrzovalnikom" (beri: telovadnico) je bil dan kot nalašč za malo razmigavanja za oba mulca. Dopoldne sta mi sicer veselo nagajala in norela po trgovini, tako da sem ju hotela že za kazen pustiti doma in oditi v park sama, pa sem se premislila. Dan je bil čisto prelep za takšne vzgojne ukrepe. Zato smo se skupaj odločili, da “špricamo” telovadbo in gremo v Doho park, kjer imajo super otroško igrišče. Takoj po kosilu smo se vsedli v avto in peljali parkirat v AIST campus, od koder je le par minut peš do igrišča. S in A sta bila čisto iz sebe od veselja, ker tam nismo bili že od Božiča. Igrišče je res super, z dvema velikima trdnjavama z nešteto tobogani, plezali, lestvami, hodniki in ostalimi pritiklinami. Na srečo smo prišli tja, ko se je največja gneča že polegla in so se mame ravno odpravljale domov kuhat večerje. Tukaj namreč vsi jedo po 5 uri popoldne, ko možje pridejo domov iz službe. Mi pa imamo malo drugačen urnik in raje jemo kosilo okrog treh, potem imamo pa še popoldne dovolj časa za ostale stvari. Tako je bilo tudi danes in moram reči, da sta S in A grozno uživala, ko jima ni bilo treba za vsak tobogan stati v vrsti. Norela sta kot zmešana, od ene trdnjave k drugi, od polžasto zavitega tobogana do takega s hribčki in tako naprej. Preizkusila sta malo umetno plezalno steno, vendar sta neštetokrat padla dol in sta končno obupala. Kljub temu ju je bilo težko prepričat, da je čas da gremo domov, onadva bi tam ostala še kar celo noč. Vendar pa sta bila pošteno utrujena, pravzaprav veliko bolj kot pa po eni uri telovadbe in sta se tistih nekaj minut do avta vlekla kot jesenska megla. Ampak otroci so neverjetni, pol ure počitka in že spet sta polna energije. Tatami sobo, dnevno sobo in kuhinjo sta spremenila v dirkališče in norita kot zmešana. Uboga fusuma papirnata vrata, ki so že tako ali tako polna lukenj kot švicarski sir pa bodo vsak trenutek padla s tečajev, kajti uporabljata jih za ustavljanje. In lahko si predstavljate, kaj se zgodi, če se 18kg zaleti s polno hitrostjo v papirnata vrata! Zato sem ju ravnokar “podkupila” z risanko in trenutno sedita pri miru in gledata Snoopyja. Jutri na žalost ne bo nič z igriščem, ker napovedujejo dež. Pa nič hudega, saj smo se danes pošteno nanoreli. Sedeli bomo doma in se igrali s plastelinom ali pa listali Cicidoje, ki nam jih vestno pošilja naša Nani iz Ljubljane. Upam pa, da se bo vreme izboljšalo vsaj v soboto, ko imamo namen S in A prvič preizkusit v hribolazenju. Namen imamo namreč splezat na našo lokalno”Šmarno goro”, Tsukuba-san! Več o tem pa kasneje.

1 komentar:

Cornelius pravi ...

no, ste bili na tsukuba-sanu? nek znanec, raziskovalec shinta mi je razložil, da je ta hribček pravzaprav shintoistični arhetip svete gore - še posebej z dvema vrhovoma, ki se tako elegantno razdelita na moški in ženski vrh, poleg tega pa še ravno prav daleč stran od tokia, da so včasih lahko šli tja na ne preveč stresno romanje, in dovolj nizka, da so lahko gor zlezli tudi najbolj fini ljudje. zato je še danes precej znana in turistično oblegana, in nudi s slovenskega stališča precej nenavaden prizor: dame, ki se v krilih in štiklerjih spotikajo po kamniti gorski potki, ki vodi od postaje gondole do samega vrha...