22. februar 2006

Tsukuba-san, cvetoče slive in preklemansko drago parkiranje


V soboto se je uradno začelo obdobje cvetenja sliv, ume matsuri. Ker so to prva drevesa, ki cvetijo ob začetku pomladi, se Japonci, kot vedno ob takih in podobnih priložnostih, množično odpravijo gledat to čudo narave. Mi smo imeli to smolo, da je naš izlet na Tsukubo-san sovpadel ravno s tem datumom in smo, nič hudega sluteči, zavili proti njej z željo, da jo S in A poskušata osvojiti. Dolge kolone vozil, ki so se zlivale v tisto smer niso nič nenavadnega, pa vendar se nam je zdelo malo preveč zabasano. Še nikoli se namreč nismo vozili po cesti gor v takšni koloni. Na našem običajnem parkirišču pa nas je čakalo še eno presenečenje….zapornice in obvezno plačevanje. Do sedaj je bilo namreč parkiranje tam zastonj, nenadoma pa jih je očitno zagrabila pogoltnost in so se odločili zaslužiti nekaj malega. Nekaj malega? Slaba izbira besed. Zaračunavajo kar 500 jenov (približno 3,5 Euro) na uro! Saj me je skoraj kap! In nimam zastonj v sebi nekaj malega gorenjske krvi, zato smo se mirno obrnili in šli iskat parkirni prostor kje drugje. Napaka…velika napaka! Vse je bilo namreč zasedeno. Na pobočju Tsukuba-san je namreč lep nasad sliv, da o precej pomembnem templju sploh ne govorimo, zato so se na ti dve točki zgrinjale mase ljudi. Ko smo se tako nekaj časa vozili sem in tja in iskali kakšen majhen prostorček smo kmalu začeli obupovati. S in A sta tulila, da hočeta iti gor, mož je bil besen, ker je bilo vse zabasano, jaz pa sem obupovala nad svojo odločitvijo, da ne gremo parkirat na parkirišče. Ker je bilo vse skupaj kar malo preveč, smo se odločili za plan B. V prtljažniku smo namreč imeli S-jevo kolo, zato smo se odločili za sprehod po rdeči Rin-rin rodo (pravzaprav se imenuje road, ampak Japonci to izgovorijo rodo, imajo pa tudi težave pri pisanju, kot se to lepo vidi tukaj). To je super kolesarska steza, ki pelje od Tsuchiure pa vse do Tsukuba–san in še malo naprej v Iwase po nekdanji železniški progi, mislim da je vse skupaj več kot 40 km. Tsukubo–san smo torej občudovali od spodaj navzgor in uživali na toplem sončku, medtem ko so se množice valile gledat tistih prvih pet krmežljavih cvetov. Ob takih priložnostih Japonce popade “čredni nagon” in se kot čreda ovc vsi odpravijo v isto smer. Nikoli ne bom pozabila mojega vzpona na Fuji-san, kjer se je na tisoče in tisoče ljudi prebijalo po temi navzgor (podobno izkušnjo in slike lahko vidite tukaj). Po vrhu vsega pa so na pohodne palice navezali še male kraguljčke, tako da je bil efekt res podoben čredi ovc. Nepozabno! V Sloveniji hojo v gore povezujemo z rajskim mirom in uživanjem v lepotah narave, tukaj pa z neprimerljivo gnečo in prerivanjem. Zato smo tudi mi tokrat naše prvo otroško hribolazenje prestavili za nedoločen čas, no ja, vsaj do konca sezone cvetenja sliv.

1 komentar:

valem pravi ...

Najbolje, da računaš kar s Šmarno goro kot prvo hribovsko izkušnjo za S in A. Sicer so prek vikendov procesije tja gor (verjetno ni tako hudo, kot na japonskem), ampak če ju pelješ na kakšen drug hrib, se znata zaradi premajhne gužve začeti obnašati nepredvidljivo. Saj menda pridete kmalu v te kraje?