12. maj 2006

Dva dni v vrtcu – dve nesreči


Komaj smo prišli nazaj in je S spet začel hodit v vrtec, pa smo že imeli dve nesreči. Tik preden smo odpotovali smo doživeli prvo modrico za katero je bil kriv sošolec, tokrat pa je bil S kriv kar sam. Včeraj se je guncal na malem stolčku – pa ne v sede, kot smo se ponavadi guncali vsi, ampak je stal za naslonjalom in se s trebuhom obešal nanj. Stolove noge so potem zdrsnile naprej in prednji del sedeža ga je močno udaril naravnost v grlo. Ko sem ga prišla popoldne iskat, ga zagledam, kako sedi ves polepljen z obliži, vrat popolnoma otečen in glas čisto hripav. Me je skoraj kap! Stvar bi namreč lahko bila precej nevarna, saj raje niti ne pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi ga stol udaril malo močneje. Učiteljica se je spet opravičevala, saj je ona odgovorna, da otroci ne počnejo neumnosti, pa kaj češ, ko pa vem, da je S nič ne posluša. Še ob devetih zvečer je klicala, da je preverila, če je vse v redu. Danes zjutraj smo se kljub oteklini na vratu odločili, da vseeno gre v vrtec, ker razen manjše bolečine ob pritisku ni bilo nič hujšega. Dan je minil brez večjih zapletov in ko sem ga spet prišla iskat, ga je učiteljica celo pohvalila, da je bil priden. Očitno se vse najine pridige o norenju včeraj zalegle! Potem pa se je zapodil na igrišče, kjer se vsi otroci pred odhodom domov še malo igrajo. S prijateljem, ki je sicer zelo divjaški in je šele pred nekaj dnevi snel mavec z noge sta se šla guncat. Nekaj časa je bilo vse v redu in sem se jaz posvetila A-ju, ki mu je med tem prvič uspelo splezat na vrh velikega plezala v obliki aviona in je veselo obračal krmilo. Potem pa vidim, kako se S gunca obrnjen na trebuh, tako rekoč v leže. Nekaj časa je šlo, potem pa je padel dol na glavo. Mislila sem, da bo takrat odnehal, saj se je malo udaril. Pa vidim, da je poskusil še enkrat in spet padel. Spet sem se obrnila k A-ju in ni minila niti minuta, ko zagledam S, kako teče proti meni s krvavo glavo. Očitno je poslusil še tretjič in tokrat močno podrsal z glavo po tleh. Ne vem če se je poskušal držati tistega “v tretje gre rado”! In je res šlo! Posnel si je kožo s čela in kri se je fino mešala s prahom in packarijo, zato je jokal kot dež. Samo zagrabila sem ga in ga odvlekla domov. K sreči stanujemo blizu, tako da smo bili doma v par minutah. Potem smo imeli pa še več tuljenja, ko je bilo treba rano očistit, razkužit in zalepit. Še dobro da je moja domača lekarna dobro založena z vsemi mogočimi zadevami!

Jutri je sobota…. še dobro! Mu vsaj ni treba v vrtec. Ne vem, če ne bi nov dan spet prinesel kakšne nove poškodbe. Upam, da bo v ponedeljek bolje!

Ni komentarjev: