Škrbina

Pa smo jo dočakali – prvo škrbino pri petletnem S! Včeraj je po dolgotrajnem boju (beri: besnem premikanju s prstom) in pol koša okrvavljenih papirnatih robčkov podlegla spodnja leva enica. Nič ni pomagalo moje pregovarjanje, češ, pusti no že ta ubogi zob na miru, bo že padel ven, ko bo čas za to! S je bil tako neučakan, da je s prstom mrcvaril po ustih dokler ni zob popustil. Na koncu je visel na eni sami ubogi nitki, zato je bilo meni dovolj. Zagrabila sem ga in potegnila ven. Da se žvau ne matra, al' kako se že temu reče!

Potem smo zobek skrbno umili, fotografirali, spravili v kuverto in je zvečer romal pod blazino. Ponoči je prišla »miška« in je zobek zamenjala s kovancem za sto jenov. Ravno dovolj za nakup ene igračke v trgovini Daiso, kjer vse stvari stanejo sto jenov. No ja, 105, če smo čisto iskreni, ker na osnovno ceno zaračunajo še pet odstotni davek. Tistih pet jenov sem potem pri blagajni primaknila jaz. S je zdaj ponosni lastnik novega shinkansen vlakca, ki mu sicer manjka še zadnji del, pa tiri in tako naprej, ampak S računa na dejstvo, da bo kmalu izgubil še kakšen zob (eden se namreč že maje) in bo potem njegova zbirka vagonov, tirov, križišč in postaj vedno večja in večja.

Kaj pa zobek, vas zanima? Zobek sem spravila v lično leseno škatlico, kjer se že nahaja S-jev posušeni ostanek popka. Tu je namreč navada, da se te stvari spravi in ko sem odhajala iz porodnišnice mi je Mesto Tsukuba podarilo tako škatlico. Zdaj se v njej skriva še zobek, kajti S zanj ne sme vedeti. Šššššš, odnesla ga je miška….