18. maj 2007

Strašni lovci, leto dni kasneje


(prvi, lanskoletni del lahko preberete tukaj)


A je iz vrtca prinesel majhen jogurtov lonček, zalepljen z modrim papirjem.

“Ujel sem enega hroščka, najbrž je Mushi King!” je ponosno objavil. “Kaj pa Mushi King najraje jè?”

“Ne vem ljubček, lahko poskusiva z medom. Dajva ga najprej v večjo škatlo” sem prijazno ponudila svojo pomoč, čeprav nisem prevelika ljubiteljica hroščev in ostale golazni.

“OK, mami, dajva!” se je strinjal in sva šla v shrambo po škatlo. Napočil je trenutek odpiranja jogurtovega lončka in napeto pričakovanje, kaj bom porekla na njegovo ulov.

“Joooooj, saj to je vendar ščurek!” sem zavpila in oddrvela na vrt, kjer sem ga stresla iz škatle in pohodila. A pa v jok!!! “Ne mami, ni ščurek, ni in ni.... pa tudi če je, jaz ga hočem obdržat!” Solze so tekle kot iz škafa, ni se potolažil, užaljen in prizadet, da sem pohodila njegovo trofejo. Jokati je nehal šele, ko sem mu obljubila, da bova šla skupaj na lov za čisto ta pravim rogačem. Zdaj moram samo še ugotovit, kje naj rogače najdem.

Ah, kaj vse moramo mame počet za svoje drage otroke! Ščurkom se pa letos očitno ne morem izognit.

Ni komentarjev: