26. julij 2006

Strašni lovci










Najbolj priljubljen šport med otroci tukaj je lovljenje hroščkov, žužkov, kačjih pastirjev in vseh ostalih letečih “nadlog”. Od začetka poletja kar naprej srečujemo male nadebudne lovce z mrežami in posebnimi, ponavadi zelenimi, plastičnimi škatlicami, obešenimi okrog vratu. Tudi v S-jevem vrtcu imajo otroci navado, da posebne primerke prinesejo s seboj, da jih lahko vsi ostali obučudujejo in so temu primerno zavistni. Tako sem morala pred kratkim tudi jaz kupit mreže in škatlice za oba naša fanta in takoj popoldne smo šli na lov. V prve pol ure smo ujeli kar nekaj kačjih pastirjev, nismo pa imeli sreče s kakšnim bolj eksotičnim hroščkom. Najbolj zaželjeni so različni rogači, in večji ko imajo rog, večjo slavo bo lovec požel. Pravzaprav so taki hrošči, ki jim rečejo kar Mushi King ali kralj insektov, tukaj velik biznis. Lahko jih kupiš in gojiš kot domače živali. Ker pa jih je očitno veliko težje ujeti v naravi, se mali lovci ponavadi zadovoljijo tudi z manjšimi trofejami, kot so na primer (meni zelo ogabni) hroščki, ki jim tukaj pravijo Dango Mushi (angleško Sow bug ali Wood louse) ali kroglični insekt, ker se ob prvem znaku nevarnosti zvijejo v kroglico. Slovenskega imena na žalost ne vem. Tukaj jih je kot listja in trave in vsako jutro jih moram pometat izpred vhodnih vrat, kjer se jih nabere tudi več deset. Večkrat jih otroci lovijo tudi na igrišču vrtca in jih ponosno pokažejo mamam, ko jih le-te pridejo iskat.

Mi razen nekaj bolj”ta navadnih” hroščev in kačjih pastirjev nismo imeli sreče. Razen tega, da so nas vsakič popikali komarji nismo imeli nobene trofeje. Skoraj smo ujeli lepo zeleno bogomolko, pa nam je na žalost ušla iz mreže. Potem so prišle vse naše zdravstvene težave in smo mreže postavili v kot. Zadnjič pa na šipi vrtnih vrat zagledamo nenavadno pošast..Približno pet centimetrov dolgega, s še enkrat tako dolgimi tipalkami opremljenega hrošča. Fanta sta začela vpit da ga moramo takoj ujet, kajti takega še nista nikoli videla. Zašibala sem skozi vrata, zagrabila prvo mrežo, ki mi je prišla pod roke in hoopla….pa smo ga imeli! Bil je res nenavaden, tudi sama takega še nisem nikoli videla. Kar nekaj časa je trajalo, da smo po internetu našli, kako se ta trofeja imenuje. Asian Longhorned Beetle! Zoprna nadloga, ki uničuje nasade dreves. Pred leti so ga uspešno (beri: nenamerno) izvozili v severno Ameriko, kjer uničjue cele nasade javorjev. Potem pa je prišlo najhujše razočaranje – počitnice so, in S ga ne bo mogel odnest v vrtec pokazat svojim sošolcem! V mislih je namreč že videl, kako ga vsi občudujejo, ker je uspel najti takega posebneža. Razočaranje je bilo tako hudo, da je hotel od mene izsiliti obljubo, da ga bomo obdržali cel mesec, do začetka vrtca. Ampak to enostavno ne gre, saj ne vemo niti, kaj naj mu damo jesti in kako naj ga obdržimo pri življenju. A pa je celo predlagal, da mu damo sendvič in jabolčni sok, ker to da ima gotovo rad!

Naslednji dan smo ga šli spustit na ulico, iz previdnosti stran od našega vrta. Za vsak slučaj, da mu ne bi slučajno padlo na pamet uničit katerega izmed naših dreves. Ko sem odprla pokrov škatle je zlezel ven, si pretegnil krila , pogledal naokoli in odletel…. naravnost S-ju na rokav! Kakšna panika! S je vreščal in divjal na okrog ter stresal z rokami, jaz pa za njim, da mu ga snamem. Cela scena! No, končno se je S ustavil in sem pošast frcnila dol z njegovega rokava, tako da se je hitro pomiril. Mislim pa, da je zdaj za nekaj časa “ozdravljen”, kar se tiče hroščev. Od takrat namreč še ni omenil, da moramo iti na lov.

3 komentarji:

Hirkani pravi ...

Uf, takale reč bi bila našemu desetletnemu raziskovalcu strašno všeč. Trenutno je v fazi, ko vsako žuželko, ki jo najde, nese pod mikroskop :)

ka-ma pravi ...

Do mikroskopa mi se nismo prisli, ampak najbrz ne bo dolgo! Si kar predstavljam, kaj vse bomo morali nabirat naokrog. Brrrrr!

Hirkani pravi ...

En čas mi je pulil lase, da jih je pod mikroskopom gledal. Svojih ni hotel :)

Pa, če se je kdo kaj udaril, je potem lovil kapljice krvi in jih hodil gledat pod mikroskop.

Pa še kaj hujšega: enkrat sem komaj rešila ubogega paličnjaka.

:)