09. oktober 2007

Zakaj se tudi v Ameriki ne splača kupovat poceni kitajske robe


Danes je šel prvič v šolo tudi A. Na žalost je ravno malo premlad za kindergarten, kamor hodijo otroci, stari od pet do šest let. Zato smo ga morali vpisati v preschool, za “dojenčke” (A-jeve besede) od tri do pet let. S svojimi štirimi leti in pol je najstarejši v skupini, zato ni čudno, da se mu zdijo vsi ostali “dojenčki”. Tudi zato, ker je na Japonskem že hodil v vrtec, zdaj pa se je moral vrniti eno stopnjo nazaj. Pa bo že preživel, važno, da pride med druge otroke in se do sitega naigra, pa bo. Na žalost traja preschool samo štiri dni na teden po tri ure. Vsako sredo ostanejo doma. Ne vem sicer zakaj, nisem še vprašala. No, in tako sem danes mislila, da bom lahko v miru raziskovala mestni center, kjer je mnogo malih trgovinic, restavracij in kafičev, pa ni bilo iz tega nič. Zakaj? Zato, ker mi je tisto malo gorenjske krvi, ki jo imam, zadnjič prišepnilo, da naj kupim poceni kolo, ker ga bom tako ali tako vozila samo en mesec zdaj, preden zapade sneg, pa potem še malo spomladi, potem pa itak gremo drugam. In sem kupila poceni kitajska jajca! No ja, ne jajca, ampak kolo, pa saj veste, kaj mislim! V petih dneh sta tako mojemu kolesu skrivnostno spustili obe gumi. Ne čisto do konca, ampak bili sta občutno mehkejši, kot bi morali biti. Danes zjutraj sem tako A-ja oddala v preschool (mah, na živce mi gre tole ime, bom pisala kar vrtec, pa bo!)….torej A in jaz sva se s kolesom odpeljala v vrtec, potem sem pa jaz nadaljevala pot do famoznega Wal-Marta. Kupit sem šla pumpo, da napolnim gume. Ko sem prišla domov, sem se torej spravila k delu. Napolnem zadnjo gumo – nobenih težav, še zadovoljna sem bila, ker je pumpa za sedem dolarjev tako dobro pumpala!! Potem pa začnem s sprednjim kolesom. Napolnim, zaprem mali pokrovček in se obrnem okrog, da bi odšla nazaj v hišo. BAAAAMMMMMM! Slišati je bilo, kod da nekdo strelja name, in to je bila tudi moja prva misel, saj smo vendar v Ameriki! Ampak ne. Prednja guma je visela s kolesa kot razkuhan makaron!! In vem, kaj boste rekli, punca je preveč napumpala!! Pa nisem, res ne! Razneslo jo je kar tako, „iz čistega mira“. Bila sem tako besna, da sem pozabila odkorakat nazaj v stanovanje po fotoaparat in jo slikat, po glavi se mi je podilo samo dejstvo, da imam manj kot dve uri časa, do Wal-Marta, kjer sem kolo tudi kupila, pa vsaj 35 minut peš! Prištejmo še malo časa za vlačenje kolesa s sabo, pa nekaj časa, da kolo popravijo, pa bom na koncu komaj uspela priti nazaj v vrtec pobrat A-ja. Zagrabila sem nahrbtnik z denarnico, popokala kolo in se odpravila na pot. Po poti sem škripala z zobmi in švicala, kajti sonce je neusmiljeno pripekalo. No, pa da skrajšam štorijo….gumo so mi popravili, izkazalo pa se je, da je celo prednje kolo rahlo zvito, kar bi pomenilo še nekaj ur popravljanja, jaz pa zato enostavno nisem imela časa. Sem pa tipčku prodajalcu povedala, da bom prišla nazaj, če bo še kaj narobe, in da bom takrat zahtevala novo kolo, ne samo popravilo. Tako, da vedo, kaj jih čaka. Jezna sem bila pa jasno predvsem nase, da sem šla kupit tako poceni kolo. Do vrtca sem potem v besnem tempu prikolesarila eno minuto pred dvanajsto, ko otroke spustijo ven, je pa od mene dobesedno kapljalo. Ko sva prišla domov, sem se odvlekla do tuša in potem samo še sesedla na fotelj. Kot vidite, je moja kondicija trenutno precej na psu, ker je bilo kakršnokoli športno udejstvovanje v zadnjem času potisnjeno povsem v en zaprašen kot. (imajo pa tukaj na Univerzi tako super-duper fitness dvorano, da je še moj mož obstal kar z odprtimi usti, tako, da se bom kmalu kaj odpravila tja)

Jutri je sreda. Vrtičkarji imajo prost dan, ravno obratno pa to velja za njihove mame, torej mene. Z A-jem za petami se raziskovanje namreč spremeni v kaj povsem drugega (mami, lačen, žejen, lulat me, noge me bolijo, ne da se mi več – vstavi poljubno!) Bom morala pač počakat na četrtek, takrat pa upam, da vam bom lahko v dokaz pokazala tudi kaj slikic tele naše “vasi”.

2 komentarja:

Freycha pravi ...

uf... vam pa se dogaja! No, poročaj v četrtek, kako je napredovalo raziskovanje :D

btw fuuullll sem vesela, da spet pišeš. Sem te res pogrešala!

Primož pravi ...

Hehe, zani biti fletno :) Podobno se je zgodilo našim domačim, ko je razneslo eno od mojih zračnc. Ko sem prišel s treninga (treniram gorsko kolesarjnje) so me praktično napadli, kaj sem počel. Jaz pa ves začuden gledam :D Rezultat: Pobiranje delčkov zračnice po garaži :) In račun za približno 4 € za novo.