24. januar 2006

Pri zdravniku


Pred kratkim mi je nekdo rekel, da ugotoviš, da si na Japonskem že čisto predolgo, ko se ti zdi odgovor “rdeče tabletke, modre tabletke in bel prašek” povsem zadovoljiv odgovor na vprašanje “kakšna zdravila pa ste mi napisali, gospod doktor?” To naj bi bila šala, ampak kaj, ko je pa na njej toliko resnice! Prvič se mi je to zgodilo, ko je bil A. star komaj eno leto. Visoka vročina, izpuščaji po celem telesu…in izlet do pediatra. Po dolgem čakanju med množico kašljajočih in smrkavih otrok (by the way..če tvoj otrok slučajno še ni bolan, je obisk pri zdravniku najboljši način, da dobi kakšnih 10 bolezni naenkrat!) končno prideva v “najsvetejši” prostorček, kjer kraljuje njegova visokost “sensei”. Po dolgem premišljevanju poda diagnozo…Norice! Halooo? Teli izpuščaji pa že niso norice. Sama sem jih imela ko sem bila stara 14 let in prav dobro vem, kako izgledajo mehurčki pri noricah! To senseiju lepo tudi povem in dobim nazaj pogled češ, kaj pa ti veš! Jaz sem vendar sensei!! A-ju napiše celo vrsto receptov. Na moje vprašanje, kakšna zdravila to so, mi odgovori “dva bela praška in en sirup”. Debelo požrem in ga še enkrat, z vso vljudnostjo ki jo še premorem navkljub povsem izgubljenem zaupanju v njegove sposobnosti , vprašam ”A mi lahko prosim poveste, kakšna zdravila so to?” Še en pogled, ki naj bi me postavil na moje mesto, potem pa končno odgovor. “Antibiotik, antialergik in antiviral.” No pa je vse jasno…tipu se še sanja ne, kaj je narobe, pa mi je napisal kar vse po vrsti. Ena stvar bo že pomagala. Hvala lepa in nasvidenje, tukaj me že ne boste več videli, si mislim! Ko prideva z A. spet domov se vsedem za računalnik in napišem mail A-jevi pediatrinji v Ljubljano. Razložim simptome, dodam eno fotko izpuščajev in pošljem. Čez tri ure pride nazaj odgovor….exanthema subitum, t.i. šesta bolezen ali tridnevna vročica z izpuščaji. Izpuščaj bo izginil tri dni po pojavu. In res, kot po čudežu izpuščaji izginejo natančno tri dni kasneje. In mislim da mi ni treba posebaj omenjati, da so zdravila, ki mi jih je napisal visoko kvalificirani pediater takoj romala v koš za smeti. Podobna situacija se je potem zgodila še meni osebno dobro leto pozneje, ko mi nihče ni znal pomagati ob bolečinah v grlu, ki so trajale skoraj dva meseca. Najprej sem, kljub zatrjevanju da nimam vročine, da nič ne kašljam, da se dobro počutim dobila test za gripo…če so to simptomi gripe, potem sem jaz papež., sem si takrat mislila. Prvi teden smo poskušali z antibiotiki, drugi teden smo presedlali na antialergike, tretji teden sem hodila vsak dan na inhalacije ne vem kakšnega čuda…in se pri vsem tem počutila kot poskusni zajček. Bolečine v grlu so potem izginile skrivnostno, kot so se pojavile, same od sebe po približno dveh mesecih. Ne mene, ne moje družine pa tukajšnji zdravniki ne bodo več videli, razen če res ne bo druge izbire. Jim enostavno ne zaupam več. Svoje modre, bele in rdeče tabletke pa tudi lahko kar sami pojejo!

6 komentarjev:

ursa pravi ...

Mati mila. Sej to je skor kot v kakšnem neodkritem kotu Afrike. Voodoo pa to ... Očitno bo treba začet mal manj pljuvat po naših dohtarjih :)

Moj je proti tem tvojim Japoncem megacar. Kadar ga kaj vprašam, mi naredi tako predavanje, da zastopim vse in izvem tud stvari, ki jih sploh nisem vprašala. Jasno pol tud takoj večino pozabim, ampak to je že drugi konec palice.

Bel prašek, ja ... kako jih kdo sploh še resno jemlje?

ka-ma pravi ...

ursa: sprasujes, ce jih kdo se jemlje resno...ja jih, vecina domorodcev jih. Tukaj je avtoriteta velika stvar pred katero se vsi klanjajo (dobesedno). Koliko je pa zasluzena je pa druga stvar. Jaz vem samo to, da se tukaj vecina dohtarjev lahko mirno skrije pred slovenskimi! Da o "bed side manners" sploh ne govorim! Jih tako rekoc ni.

ursa pravi ...

Maš srečo, da imaš backup opcijo (mail pa fotoaparat). In da se tolk spoznaš na vse skup, da lahko pravi čas začneš dvomit.

Drugač (in mal off topic) sem pa nekje brala eno diskusijo med Američankami in ostalim svetom o porodih. Če hočeš tam (v ZDA) rodit otroka (kot zavarovana državljanka ZDA), morš imet al hudičevo dobro zavarovanje, al pa moraš nekaj časa prej šparat, da lahko pokriješ stroške. Skor oči so mi iz jamc popadale, ko sem videla tiste ogromne številke.

Kar se dohtarjev tiče, nam tukaj (v SLO) zaenkrat očitno še ne gre pretirano slabo. Sploh če mal čez planke pogledam. Čeprav ... nikol se ni dobro ozirat navzdol na slabše in sanjat o tem, da nam ne gre tko slabo, ker pol tud nikol boljš ni.

Jaz ti v glavnem želim čim manj bolezni v deželi vzhajajočega sonca. Pa kje drugje tud (ker na počitnicah pa res noben bolezni ne rab).

Cornelius pravi ...

hihi, jaz toliko bližnjih srečanj z japonskimi zdravniki nisem imel, sem pa bil precej šokiran nad tistim praškom, ki so mi ga enkrat predpisali. dete razvajeno in navajeno na zdravila v obliki tabletk sploh nisem vedel, kaj naj si s praškom začnem... pa prvič in zadnjič v življenju sem bil na rentgenu prav na japonskem. in to zaradi nekaj popolnoma nepomembnega - gripozne bolečine v prsih, če se prav spomnim. kot sem kasneje zvedel, so me na rentgen najverjetneje itak poslali tko, mal za hec, pa zato, ker se uporaba rentgen težko subvencionira.

ka-ma pravi ...

ursa: raje ne bom zacela o porodih tukaj...moj starejsi je bil rojen tukaj in kljub najboljsemu zavarovanju nas je zadeva se vedno stala ca. 2 miljoncka tolarjev. Nekaj malega potem dobis povrnjeno, pa vseeno je to se vedno hudicevo drag spas.
cornelius: najbrz so te poslali na rentgen, ker pac niso vedeli,kaj je narobe...potem pa malo ugibajo in te posiljajo od enega "specialista" do drugega. Praski so pa tukaj cisto poglavje zase!

Cornelius pravi ...

ne, ne. najprej so me poslali na rentgen, potem so mi pa bel prašek v vrečki predpisali :)