31. januar 2006

Črna luknja


Le kam so šli dnevi? To vprašanje me nenehoma mori…še preden se obrnem naokrog, pa je že spet en teden mimo. Najhitreje pa nekam izginejo vikendi, očitno obstaja nekakšna črna luknja! Ta zadnji vikend ni bil nobena izjema. Zdi se, kot da sem nenehno v pogonu, in poskušam izkoristit vsak trenutek za kaj konstruktvnega, čas pa tako hitro beži, da je dneva konec, jaz pa imam še polno dela. Vsi, ki si z menoj dopisujejo po mailu že vedo, da vsake toliko časa moji maili presahnejo kot Cerkniško jezero. Edina stvar, ki me v takih obdobjih ohranja v kontaktu z zunanjim svetom je Skype. Čudovita stvar, sploh v kombinaciji s sliko. Se pa tu pojavi drug problem. Ko se človek tako enkrat spravi čvekat, čas spet nekam hitro teče in moja črna luknja postaja večja in večja. Pa vendar sem zadnji vikend uspela opravit vsaj nekaj pomembnih stvari, med njimi so bili tudi nakupi smučarske opreme za S in A. Dobila sta vsak en komplet smučarskih hlač in bunde, rokavice, očala in skibucke. Vse ostalo (smučke, smučarske čevlje, čelade in palice) bomo najeli v Avstriji. Saj si sploh ne predstavljam, da bi nosila še smučke na avion. Ni šans! Že samo potovanje z dvema majhnima hiperaktivnima mulcema je dovolj naporno…in pri tem mislim z minimalno, osnovno prtljago. Vendar samo dejstvo, da gremo v Evropo odtehta vse ostalo. Ko smo že pri potovanjih…. bil bi že čas, da nekdo izumi kakšen boljši, hitrejši način! Avionski poleti so čisto prepočasni za moj okus. Nisem namreč preveč potrpežljiva oseba in 11 ur na avionu definitivno ni moj najljubši čas. Potem pa še čakanje na letališčih in prestopanje…. zguba časa! No, malce sem zašla. A ja, govorila sem o tem, kam je izginil moj vikend! Velik del ga je pobralo pomivanje posode. Ja, prav ste prebrali…pomivanje posode. Crknil je namreč moj mini pomivalni stroj(ček). Piskrov in krožnikov pa cele gore. Poleg vsega sem se v soboto spravila kuhat še tipično slovensko “nedeljsko” kosilo. Govejo juho, pražen krompir in meso s hrenom. Hrena sicer nisem imela, pa ga je prav imenitno nadomestil wasabi. Meso tudi ni bilo čisto ta pravo za juho, pa je vseeno kar uspela. To je bil sicer moj prvi poskus skuhat govejo juho tukaj na Japonskem….meso se ponavadi namreč kupuje narezano na mikronske rezine ali mini koščke, da dobiš pošten kos mesa je že cel podvig. No, najboljši kompliment, ki ga je potem dobila moja župca, je prišel od S-ja, ki je po prvi žlici izdavil.”mmmm, čisto tako kot v Ljubljani!” Bila sem grozno ganjena. Vsak, ki se je že kdaj spravil kuhat tako kosilo pa tudi ve, da za njega porabiš celo goro loncev. In tako sem si jaz, kljub vedenju, da pomivalni stroj ne dela, nakopala na glavo prav to. Dobra novica pa je, da ga (stroj namreč) pridejo popravit jutri. Končno! Ker imam tega pomivanja že čez glavo dovolj. Ko bo potem manj stvari za pomivat se bo v red spravilo tudi ostalo. In ko še ugotovim, kam so mi tako hitro ušli ostali dnevi, pa se bo popravilo tudi moje dopisovanje in tale blog.

2 komentarja:

samuelion pravi ...

kdo pa ima dandanes čas. v tem hipersvetu bi si jaz želel da bi bilo čimprej možno teleportiranje =)

Cornelius pravi ...

kar se teleportacije tiče, si verjetno kar na pravem mestu. kolikor vem, je tsukuba ena izmed univerz, kjer jo raziskujejo :)