27. marec 2006

Zima namesto pomladi


Kar nekaj časa je trajalo, da smo preboleli jet-lag in virozo, ki smo si jo nakopali v Evropi. Saj ne vem, kako nam vedno uspe nalesti kakšen čuden prehlad, kadarkoli se odpravimo ven iz Japonske. Mogoče nismo več odporni na ostale viruse…kdo ve. Važno je, da smo zdaj vsi spet zdravi in uživamo v čudovitih spomladanskih dnevih. Slive cvetijo zdaj že dolgo časa, v prihodnjih nekaj dneh pa sem nam zdaj obeta še odprtje češnjevih cvetov, dogodek, ki je tukaj zelo pomemben. Pa več o tem drugič, danes več o našem potovanju.

Imeli smo srečo že pri pristanku v Münchnu, zaradi hudega sneženja so namreč ravno takrat že zaprli nekaj večjih nemških letališč in ves promet preusmerili v München. Mi smo k sreči pristali še brez težav, kmalu pa nas je začelo skrbeti, če se je do letališča uspel pripeljat tudi moj brat z avtom, kajti sneženje je povzročilo nemalo zmede na cestah. V naše veliko veselje mu je uspelo, in nas je čakal točno pri izhodu. S in A sta ga bila grozno vesela, in sta kar poskakovala okrog njega. Še bolj pa sta se razveselila nanike in dedija, ki sta nas čakala malo pred Salzburgom. Tam smo se namreč zmenili za srečanje, zato da smo mi dobili en avto, onadva pa sta s svojim odpeljala domov v Ljubljano še brata. Mi smo se pa odpeljali naprej v Kitzbühel in Kirchberg. Komplicirano, a ne? K sreči je sneženje ponehalo, tako da smo v hotel prispeli ob 10h zvečer, grozno utrujeni in zaspani. Na poletu namreč nismo skoraj nič spali, in če računaš, da smo doma v Tsukubi vstali ob 6h zjutraj, se peljali na letališče ter prileteli v Evropo ob 6h zvečer po lokalnem času, je to bilo že okrog 2h zjutraj za nas. Potem pa še vožnja naprej in tako smo uspeli iti spat šele približno ob 7h zjutraj po japonskem času. 25 ur brez spanja, pa vožnje sem in tja, dva živahna mulca, ki nista pri miru niti minute…..Ne bom pretiravala, če rečem, da sem bila povsem sesuta. Potem smo se pa po vrhu vsega zbudili že ob 3h zjutraj in nismo mogli več spati! Jet-lag je res zoprna zadeva!

Naslednji dan nas je pričakala prava zimska pravljica….vse belo, zasneženo, sneg je še kar pošteno naletaval in nič ni kazalo, da bo ponehal. V hotelski avli smo naleteli na moževe kolege, vse neprespane in utrujene. Starejši profesor je za pot iz New Yorka porabil skoraj 24 ur, ker so njegov avion preusmerili v Berlin, od koder je potem prišel z vlakom. Njegovo uvodno predavanje pa je bilo že dve uri kasneje. Podobna usoda je doletela profesorico iz Aten, ki je za pot iz Grčije ravno tako potrebovala skoraj 24 ur. Oba in še nekaj drugih s podobnimi zgodbami je sedelo v avli in komaj čakalo, da pridejo v svoje sobe ali pa da dobijo vsaj eno močno kavo, ki jih bo držala pokonci še nekaj ur. Mož se je po zajtrku odpravil na uvodno predavanje prej omenjenega profesorja, mi pa v zimsko opremo in na sprehod, bolje rečeno gazenje po svežem snegu. S in A sta uživala, toliko snega na kupu še nista videla. Saj v Tsukubi tudi zapade, pa kmalu izgine, ponavadi nam ne uspe narediti niti enega poštenega snežaka. Tukaj pa sneg povsod in nič ni kazalo, da bo kaj kmalu nehalo snežiti. Lizala sta ledene sveče, lovila snežinke in se valjala po tleh. Že res, da smo si želeli, da bi ostalo v gorah še kaj snega za smučanje, ampak količina je presegla vsa naša pričakovanja in presenetila celo Evropo. Skrbelo nas je že, če bomo sploh kaj uspeli smučati. Toda v naslednjih dneh je sneženje postalo redkejše, tako da smo kmalu stali na smučkah. Za S in A je bilo to prvič, zato smo oba vpisali v smučarsko šolo. Več o tem pa jutri.

Ni komentarjev: