05. april 2006

Mami, a smo na Nizozemskem?

(Danes končno objavljam nadaljevanje zapisa o našem smučanju v Avstriji, začetek je bil objavljen prejšnjič.)

Ko se je vreme toliko popravilo, da smo lahko sploh stopili iz hotela, smo se odpravili najet smuči. S in A sta kar norela od navdušenja in komaj čakala, da preizkusita vse te nove stvari. Odpeljala sva ju na majhen hribček blizu hotela in ju začela učit osnove. Stati na smučkah, hoditi, štamfati…Ko sta po dveh urah vse to obvladala, smo se šli vpisat v smučarsko šolo. Začela sta takoj naslednji dan zjutraj. Ko smo po celi noči sneženja zjutraj odkidali avto, in se pripeljali do šole, pa nas je čakalo presenečenje. Velika večina otrok je bila iz Nizozemske, prav tako pa tudi učitelji. Poleg tega je lastnik malega barčka zraven smučišča cel dan veselo navijal nizozemske otroške pesmice. Ko sem se tako z mojo polomljeno in precej pozabljeno nizozemščino malce pogovarjala z ostalimi starši, me je S vprašal, kakšen jezik je to. Odgovorila sem, da je to Nizozemščina, in da se ne more spomnit, ker je bil premajhen, ko smo živeli tam. Začudeno me je pogledal in vprašal : “Ja mami, a smo spet na Nizozemskem?” Kar zvilo me je od smeha, kajti sama sem se spraševala isto….sami Nizozemci, pa pesmice, skoraj tako, kot da bi bili res tam. Potem pa pride k meni učitelj Martin in me povsem nejeverno vpraša: “A ste res iz Japonske???” S je namreč na vprašanje, od kod je, mirno odgovoril: “I am Japanese!” Spet moj smeh in dolge razlage, od kje, kako in zakaj…pa saj sem že navajena, se sploh ne sekiram več, ker tako ali tako ni nikomur nič jasno.
Fanta sta prvi dan v šoli zelo uživala, če odštejemo vse padce, samo A je imel težave z disciplino….Kar naprej ga je neslo nekam po svoje, preko vrste, pa izven označenega prostora. Nobeni klici učitelja Martina niso zalegli. Po prvem dnevu sva tako skupaj z njim ugotovila, da je mogoče le še malo premajhen za šolo, kajti s svojim vedenjem je motil ostale otroke. Zato sem naslednji dan jaz igrala varuško, S pa je nadaljeval s šolo. Po treh dneh je bilo na vrsti tekmovanje. Začelo pa se je slabo….Avta nisem uspela spravit iz parkirišča. Na zamrznjeno plast je padlo 20 cm novega snega, in šele po pol ure kidanja, metanja peska pod kolesa in obupavanja, sem končno uspela pripeljat do šole. Tekma pa se je že začela. S-ju so hitro nataknili številko, in še preden se je dobro zavedel, je že bil na vrsti. Rezultat: 5. mesto, medalja in pohvala ter veliko navdušenje. “Mami, zmagal sem! Poglej medaljo imam!” Na razglasitvi pa spet zmeda. Napovedovalec je izjavil, da je S iz Japonske in Amerike, mi pa smo zadevo mirno preslišali, saj se nam ni dalo spet razlagat. Pa bomo enkrat za spremembo še iz Amerike, če smo že vse ostalo. Zakaj pa ne?
Smučarska šola je bila tako predvsem za S velik uspeh. Povsem suvereno zavija, pelje brez strahu in zraven uživa. Tudi A se je veliko naučil. Zavoji mu še ne grejo preveč od rok, khmm, nog, ampak glede na to, da je bil star komaj tri leta je že to zelo dobro. Drugo leto pa spet! In morda bo takrat tudi meni uspelo kaj več smučati. Kajti v kombinaciji z izredno slabim vremenom in mojim igranjem varuške za A-ja sem uspela bolj ali manj pošteno smučati samo eno dopoldne.
V soboto popoldne pa smo se odpravili še v Ljubljano, na zabavo za rojstni dan naše Nanike. Bilo je super, kajti toliko sorodnikov na kupu nisem videla že od najine poroke, nekaj sem jih takrat celo videla zadnjič in je bila ta zabava super priložnost za ponovno srečanje. Na žalost pa je bil naš obisk izredno kratek, v ponedeljek smo namreč že ob 4h zjutraj odpeljali proti Münchnu, od tam pa v Frankfurt in nazaj na Japonsko. Že na poletu pa nas je vse začela kuhat viroza, katere se potem še cel mesec nismo znebili. Zato je tudi trajalo toliko časa, da sem se spravila pisat tole “poročilo”. Drug teden pa nas čaka naslednji velik korak: S-jev prvi dan v vrtcu. Potem pa konec meseca povsem nepričakovane počitnice:Tajska! (Že vidim, kako se vam cedijo sline…meni se tudi!) Več o tem pa drugič.

Ni komentarjev: