04. september 2006

Kdor nima v glavi…














Sobota. Jaz, Tokyo, nič otrok, opravki v banki, potem pa sprehod po trgovinah. Ginza, Akihabara, prihajam!

Tak je bil načrt. In kot vse močno zaželjene in težko pričakovane stvari se je sfižil. Šel po gobe, kaput. Zakaj? No pa začnimo na začetku…

Jutro v Tsukubi. Likam bluzo, ki jo bom oblekla, ko pride k meni mož in mi svetuje, da naj si iz denarnice poberem ven vse “odvečne” kreditne in ostale kartice, in vzamem samo eno, najnujnejšo. In predvsem naj ne pozabim osebne izkaznice, t.i. Alien registration card (ja, vesoljčki, pa to…) To je namreč edina res pomembna stvar, ki jo rabim v banki poleg potnega lista. In res, ko zlikam, odprem denarnico in naredim inventuro. Cel kup starih blagajniških izpiskov, računov, kartic za popuste v trgovinah, zdravstvenih kartic in podobne šare. Vse zložim ven, potem pa dam ostale kartice na kupček in v omaro. Zaprem denarnico in kot zakleto, je ne preverim še enkrat.

V avtu na poti na železniško postajo, me mož še enkrat vpraša, če imam vse, kar rabim. Seveda, dragec, zažvrgolim in odfrfotam svojemu prostemu dnevu naproti. Tsukuba express me v slabi uri dostavi v Tokyo, Electric city Akihabara, kjer prestopim na podzemsko železnico. Razkomotim se v vagonu za dame in uživam. No ja, pravzaprav je vagon za dame tak le med tednom ob določenih “rush hour” urah, pa vseeno. Skupaj z mano ostalimi damami se še nekaj pogumnih osebkov moškega spola upa stopiti v ta bastijon ženskosti, rožnat, naparfumiran, poln “women oriented” reklam. Vse za prazen stol!

Petnajst minut, in sem v Ginzi. Meki shoppinga, bank in vsega ostalega. Še nekaj korakov in sem v moji banki. Alien registration card, prosim, začivka močno nalična uradnica. Seveda, odvrnem in začnem brskat po denarnici. Oblije me mrzel pot…ni je! Prebrskam vse predalčke, prebrskam celo torbo, osebne izkaznice nikjer. Uradnica odkimava. Ne, brez tega ne gre nič. Pokličem moža, ki preveri kupček doma puščenih kartic. Ja, tukaj je, besno zarenči v telefon. UUUPPPSSS!!!! Kaj pa zdaj? Nazaj na podzemsko, nazaj na Tsukuba express, nazaj domov. Na poti pokličem moža še enkrat. Prinesi mi, prosim, osebno na železniško postajo, jaz bom šla nazaj še enkrat. Mož odloži brez besed.

In sem šla res. Namesto da bi za pot tja in banko porabila kakšne dve urici in pol, potem pa bi imela dovolj časa za sprehod po trgovinah, sem za vse skupaj porabila skoraj sedem ur! Seveda so trgovine odpadle, odpadel pa je tudi popoldanski ogled Tsukuba Matsuri parade, ki so si jo fantje ogledali sami, medtem ko sem se jaz tolkla po glavi. In ko sem prišla domov, je za po vrhu vsega, za tisto prislovično češnjo na vrhu smetane, cela hiša izgledala, kot da je notri razneslo bombo. Vse igrače razmetane, kup umazane posode, papirčki od bombončkov in čokolade, ki sta jo fanta očitno uspela nažicat od očija so se valjali med čistim perilom, ki so ga sicer pobrali z vrta, potem pa pustili ležat sredi dnevne sobe. Globoko sem zajela zrak, odložila torbico, sezula čevlje in začela pospravljat. Malo kasneje so prišli domov še moji fantje, navdušeni nad parado, jaz pa sem sedela za mizo, kot kupček nesreče. No ja, vsaj stanovanje je bilo pospravljeno.

Tako je šel po gobe težko pričakovan “čisto-moj-dan”. Pa še jezna ne morem biti na nikogar, razen nase. Sicer pa pravijo, kdor nima v glavi, ima pa v petah!

2 komentarja:

Hirkani pravi ...

Draga Ka-ma, sočustvujem s teboj. Končno si si vzela dan zase, potem pa takole.

cija pravi ...

hja, kaj pa poslušaš moževe nasvete ;)