06. september 2006

Prvič na urgenci

Še zdaj ne vem, kako je A-ju uspelo pasti na stopnicah. Dopoldne sva se odpravila v trgovino, ker sem mu obljubila nove superge. S jih je dobil že prejšnji teden, ker mu je na starih na podplatu zazijala luknja, A pa je bil žalosten, ker so bile njegove superge še čisto v redu. Po enem tednu prepričevanja sem tako popustila in mu obljubila nove.
S kolesom sva se odpeljala v trgovino. A opremljen s čelado, da ja ne bo kaj narobe. Medtem ko sem jaz zaklepala kolo in s ključavnico pripela še njegovo čelado, je stekel v predverje trgovine in po stopnicah navzdol, v kletno etažo. Ko sem ga opazila, sem ga poklicala nazaj in nadaljevala z zaklepanjem, v tistem trenutku pa zaslišim jok. Pogledam in zagledam kako mu iz ust lije kri. Spotaknil se je, ko je tekel po stopnicah navzgor in ne vem kako, da se ni ujel na roke, padel je direktno na sprednje zobe. Količina krvi je bila neverjetna, v trenutku sva bila oba krvava, še jaz, ki sem poskušala z robčkom poplavo ustavit. Tulil je, kot bi ga dajali iz kože, zato sem previdno pogledala v usta in dvignila zgornjo ustnico. Ustnica je bila cela, nobene rane, dlesni nad zgornjimi zobmi pa so bile prebite , tako da se je spodaj v odprti rani videlo njegove, sicer še skrite, stalne zobe. Groza! Gremo na urgenco, treba bo šivat!

Po telefonu sem takoj poklicala moža, ker je njegova služba k sreči blizu in v nekaj minutah je bil z avtom pri nama. Gremo v University hospital, ker je najbližje. Pripeljemo se tja, izpolnimo sto formularjev in po pol ure čakanja, nas sprejme mlad zdravnik, morda celo študent. Namesto da bi pogledal, kako velika je rana, nas je spraševal vse sorte, kako se je zgodilo, zakaj se je zgodilo…za božjo voljo, poglej vendar že v usta, saj je vseeno, kako je padel! Končno mu je malo privzdignil ustnico, očistil kri in izjavil, da moramo k zobozdravniku. Ja, a ga nimate tukaj? Ne, danes ga ni. In h kateremu zobozdravniku naj gremo, najbrž ni vsak dober za to? Poskusite v kliniki v Mitsui building. Mene je že grabila sveta jeza, zagrabila sem vse stvari in odkorakala ven. Vse formularje sem pustila tam, briga me. Ce mu ne znate pomagat se pa tudi za denar obrišite pod nosom! In smo se odpeljali k priporočenemu zobozdravniku. Pridemo v četrto nadstropje, kjer naj bi klinika bila in tam piše “Art Clinic”. Tole je pa čudno, rečem možu, tole že ni zobar. Prikorakamo v čakalnico klinike za lepotno kirurgijo. V nas se upre deset parov ženskih oči, češ le kaj delajo tukaj teli tujci, z otrokom ki tuli kot zmešan. Zobar se je preselil. Kam, vprašamo v sprejemni pisarni. Joj, to pa ne vemo! Odločimo se, da gremo k zobozdravniku, h kateremu smo enkrat peljali na pregled S-ja. Pridemo tja, zaprto. Ura je 1 popoldne, vsi imajo pavzo. Možu je popolnoma prekipelo, in z divjo rally vožnjo smo končno prispeli v drugo bolnico, Tsukuba Gakuen. Tam pa popolnoma drug svet. Takoj smo prišli na vrsto, izpolnili papirje, odšibali na maksilo-facialno kirurgijo, potem na rentgen in končno na operacijo. Ni bilo prijetno. Meni so pustili biti zraven, da sem ga držala, medtem ko so šivali. Držala je pravzaprav premila beseda, dobesedno sedela sem na njemu, tako se je zvijal. Rentgen je k sreči pokazal, da je tako z mlečnimi kot tudi s stalnimi zobmi vse v redu, dlesen pa je bila hudo preklana. Dobil je 7 šivov, kolikokrat so ga pa pred tem pičili z lokalno anastezijo pa sem nehala šteti pri 5. Vem namreč, kako boli. Mož je medtem odšibal nazaj pobrat S-ja v vrtec, ker so imeli ravno ta dan manj pouka, samo do dveh. Potem sta prišla počakat še A-ja in mene. S pa se je v čakalnici skoraj zjokal, ker je slišal kako A tuli in ga je to grozno pretreslo, tako da ga je mož hitro odpeljal ven.

Eno uro kasneje smo bili doma. A s popolnoma otečnimi in otrdelimi usti, mi vsi ostali pa rahlo v šoku. Danes se A že boljše počuti. Oteklina je precej manjša, zato pa imamo zdaj trikrat na dan bitke ob jemanju antibiotikov. No, pa bomo preživeli tudi še to. Šive gremo pa odstranit čez en teden in potem upam, da nas na urgenci dolgo časa ne bodo več videli. Ampak zdi se mi, da tole ni bilo zadnjič. Spomnila sem se namreč prijateljev in njihovih dveh sinov, ki sta se pred nekaj časa hvalila, da imata pri svojih štirih in osmih letih skupaj že 18 šivov! Kot da gre za nekakšno trofejo! In glede na to, da sta naša dva junaka grozna divjaka, se mi zdi, da bo takih obiskov še kar nekaj.

9 komentarjev:

Hirkani pravi ...

Ok Ka-ma, kakšna grozna izkušnja je bila to zate in malčka. Upam, da je zdaj že vse v redu in da se rana lepo celi.

Ales pravi ...

Drzim pesti, da bo vse ok.

samuelion pravi ...

take rane se hitro celijo. čimveč poguma!

Gaby pravi ...

Ufffff... Tole se pa napeto bere.

PIPI pravi ...

Se strinjam gaby. Sicer sem pa imel pri kakih petih letih na nek način podobno izkušnjo. Vem samo da sem padel s kolesam fasal pa pod nos, kjer sem tudi imel prebito. Seveda je bilo treba šivat :)

spacey pravi ...

O groza! Kaj takega, pa res ne privoscim nobenmu... :( Upam, da bo z Ajem kmalu vs ok in seveda nic posledic.

Drzimo pesti. :)

alcessa pravi ...

Ojej... iz izkušenj (tudi sama sem bila padalka sto na uro) bi rekla, da otroci kaj takega hitro prebolijo in pozabijo.Vseeno: Svet je poln ostrih stvari, ne da?

(BTW: moj word verification je SLIKE...)

Tina pravi ...

Uf, ko sem tole brala, me je kar bolelo.

PIPI pravi ...

http://slike.slo-tech.com/21012.jpg

Blo slikanje (vratu), urgence pa na srečo ne :)