13. november 2006

Novi sosedje

V prazno hišo poleg naše so se predvčerajšnjim vselili novi sosedje. Cel mesec pred tem so prihajali in pospravljali vrt, žagali drevesa in kosili travo. Zakaj? Zato ker v hišo niso smeli. Tukaj je namreč tako, da državni uslužbenci, kamor štejejo tudi univerzitetni profesorji in raziskovalci na inštitutih lahko zaprosijo za hišo ali stanovanje, katerih najemnina je smešno nizka za japonske razmere. Res, da ne dobiš palače, hiše so namreč grde betonske kocke, pa vseeno se splača. Hecno pa je, da ko ti povejo, da si dobil hišo, jo lahko pogledaš od zunaj, noter pa ne smeš do dneva, ko se vseliš. Mi smo imeli srečo, da je takrat, ko smo se selili, prijazna uradnica uslišala naše prošnje in nam ključ skrivoma posodila za eno uro, tako, da smo odšibali in si hišo na hitro ogledali. Rekli smo namreč, da če je v bolj slabem stanju, bomo odklonili. Izkazalo se je, da je kar v redu, pa smo se preselili. Tudi novi sosedje so tako vedeli, katera hiša je za njih, niso pa smeli noter.
Tukaj je tudi navada, da ko se vseliš v novo hišo ali stanovanje, prineseš darila vsem sosedom in se tako predstaviš. Tudi mi smo vsem sosedom prinesli majhne bombonjere, razen tistim, h katerim smo prihajali tri večere zapored pa nam niso odprli – mogoče so zacvikali, ko so videli, da smo tujci, ne vem. Novi sosedje, družina Inagaki pa je vsem sosedom predvčerajšnjim prinesla paketek z dvema majhnima brisačama. Na vrhu paketka pa je bil že na prvi pogled tradicionalni papir z nekaj pismenkami. Podoben motiv se najde še na mnogo različnih zadevah, čestitkah, darilnem papirju in podobnem, mene pa so zanimale predvsem pismenke, oziroma kaj je napisano. Vsedla sem se za računalnik in s pomočjo tele fine zadeve (vneseš sestavne dele, ki jih prepoznaš in ti pokaže vse pismenke, ki jih imajo, potem pa poiščeš ta pravo) v par minutah razvozlala prvi tri pismenke. Piše nekaj takega kot “s spoštovanjem, pozdrav”. OK, to razumemo. Potem pa sem porabila naslednje pol ure za zadnji dve pismenki. Vse, kar mi je program napisal, je bilo čudno. Nekaj v zvezi z živo mejo, pa poljem…..čudno. Zato sem obupala in se odločila, da vprašam sosedo, gospo N. Ko sem ji povedala, kaj mi je računalnik napisal se je tako smejala, da je skoraj padla s stola. Seveda, je rekla, to je njihovo ime, Inagaki, ne pa kakšni pozdravi! Piše torej: S spoštovanjem, pozdrav, Inagaki.
Družina Inagaki se je v teh dveh dneh že razkomotila v svoji novi/stari hiši. Včeraj zjutraj je njihov dvanajstletni sin celo vadil violino na vrtu, kar se mi zdi zelo čudno. Saj ne da grozno slabo igra, sploh ne, igra kar dobro. Ampak mogoče ga v hiši nočejo poslušat, pa je mislil, da bo zunaj našel bolj hvaležno občinstvo. In ker igra kar dobro, ga bom drugič z veseljem nagradila z aplavzom, za spodbudo. In zato, ker je prijazen fant.

3 komentarji:

Gaby pravi ...

Huh, s temi pismenkami je najbrz res hudic. Si ne predstavljam, da ne bi mogla prebrat zadevscin v moji blizini.

ka-ma pravi ...

Ja, od zacetka je kar hudo, potem se pa navadis...veliko stvari je sploh napisano z dvema pisavama, ki jih obvladam, samo tele kitajske pismenke (kanji) me matrajo. Hvala bogu za racunalnik, skener in razne programe, da lahko preberem vsaj obvestila iz vrtca in podobne stvari.

Anonimni pravi ...

joj kako cute. Tu kjer živim pa jaz je pa bistvo, da se cimkasneje srecas s sosedi. Oz najprej butas po steni, ker so ob 3h zjutraj se vedno preglasni...