03. november 2006

Sedem-pet-tri

“Jutri bova z Rikujem oblekla kimone, a se lahko prideva pokazat?” mi je ob grizljanju čipsa zaupala soseda N-san.
“Kimone?” sem se začudila jaz.
“Ja, jutri bomo praznovali Shichi-go-san,” me je poučila “in zato se morava oba oblečt v kimone.”
“Kaj pa vaš mož?” mi firbec ni dal miru, “A on tudi?”
“Ne, ne, to pa ne…to bi bilo pa preveč smešno” se je zahihitala.

In tako sva se zmenili, da se oba z Rikujem, ki je S-jev sošolec in stanuje nekaj hiš naprej na naši ulici prideta popoldne pokazat vsa načičkana in nafrfuljena. To bo pa nekaj za moj blog, sem si rekla sama pri sebi in se že veselila. Pa naj vam najprej razložim, kaj sploh je to, shichi-go-san. Sedem-pet-tri. Tako pravijo posebnemu praznovanju, ko praznujejo otroci, ki so v tekočem letu dopolnili 7,5 in 3 leta. Bolj natančno, fantki 3 in 5 ter punčke 3 in 7 let. Ponavadi se to zgodi na vikend ali praznik najbližje 15. novembru in ker je bil včeraj tukaj kulturni dan, se je veliko družin odločilo, da za svoje otroke priredi to praznovanje. Fantki na ta dan prvič oblečejo haori suknjič in hakama hlače, punčke pa prvič na kimono zavežejo obi pas. Po pravici povedano, za večino otrok je to prvič, da sploh oblečejo te tradicionalne obleke. V kimone se oblečejo tudi mame, očetje pa ponavadi ne, raje oblečejo najlepšo obleko in zavežejo kravato. Več informacij najdete tukaj in tukaj.

In tako smo se popoldne oborožili s fotoaparatom in se odpravili v 50 m oddaljen park, kjer se bosta naša fanta igrala, midva z možem pa bova čakala na “predstavo”. Na poti smo se ustavili še pri sosedi Vivian, ki je ravno nekaj brkljala po vrtu in se zapletli v pogovor o tunizijski hrani. Ona namreč z japonskim možem, univerzitetnim profesorjem, ki sodeluje s tunizijskimi univerzami mnogo potuje v Tunis, v zadnjem letu kar trikrat. In sredi pogovora kar naenkrat zagledamo malega šoguna, ki z divjim bojnim krikom teče proti nam. S in A sta bila kar malo presenečena, zdi se mi da Rikuja sploh nista spoznala, ko je bil tako nenavadno oblečen. Še celo majhen meč je imel, varno spravljen za pas in najbrž tudi nič oster. Gospa N je imela prekrasen kimono, še celo frizuro je imela v pravem stilu, ko pa sem jo povprašala o belem make-upu se je pa samo smejala in mi rekla, da ona pa že ne bo namazala tiste packarije na obraz in da to imajo samo gejše. Za naša dva fanta je Riku prinesel posebne sladkarije, chitose-ame, ki naj bi jedcu zagotovile tisočletno življenje, in še preden smo jih uspeli ustavit, so bile vrečke raztrgane in podolgovati bomobni/lizike zatlačeni v usta. Jaz sem potem eno vrečko uspela “rekonstuirati”, da sem jo vsaj poslikala, preden je bila raztrgana na koščke. Riku je ponosno hodil naokrog, kot majhen pav in mi razlagal, kaj je na njegovem haori suknjiču narisano, zaupal pa mi je tudi, da ga pas tišči in da komaj čaka, da se sleče. Hitro smo torej naredili nekaj slikic, zaželeli Rikuju še dolgih tisoč let življenja in že sta odfrlela domov, da se hitro preoblečeta. V kimonih sta namreč preživela celo popoldne, in če smo čisto iskreni, zna biti zadeva hudo neudobna. Zato pa tukaj zdaj še enkrat čestitamo:
Omedeto gozaimasu, Riku-kun! Še na tisoč let!













Ni komentarjev: