16. december 2006

(Pred) Novoletna zabava


Kaj: Novoletna zabava Veleposlaništva RS v Tokiju

Kje
: Happo-en, Tokijo

Kdaj
: Petek ob 7 h zvečer. Hmmm, a bi šlo z dvema otrokoma, ki gresta drugače spat ob 8h?

Kako
: Vlak odpade…trikrat prestopati na poti nazaj s spečima tri- in petletnikom v naročju? Ni šans! Avto? Ja, bo moral biti avto. Ampak navigirati po Tokiju v petek ob sedmih zvečer (se pravi po temi) ni mačji kašelj.

Logistika
: Preštudirane in sprintane vse možne avtokarte in zemljevidi, naštudirani vsi odcepi na Tokyo metropolitan expressway.

Absurd
: Vsega skupaj je samo dobrih 60 km! Po avtocesti!

Porabljen čas za prihod
: Dve uri in pol…zastoji, zastoji, zastoji!! Sovražim japonske avtoceste!

Dva tedna prej me je zagrabila tista znana panika: Nič nimam za oblečt! Na hitro sem kupila črno krilo, črn pullover, črne škornje z vrtoglavo visoko stiletto peto (že nekaj časa sem si jih ogledovala pa se je ponudil idealni izgovor za nakup) in tri metre dolg svetleč roza šal, ki sem ga strateško nekajkrat ovila okrog vratu in boemsko zavihtela čez ramo. Frizerja sem odpravila en teden prej….I am ready! To je bila namreč moja prva “ta prava” zabava po dolgem, dolgem času. Majhni otroci, še posebaj taki, ki zahtevajo, da jih mami spravi zvečer v posteljo in zabave namreč ne grejo najbolje skupaj. Po vrhu vsega je Tsukuba precej dolgočasno mesto, tako da se itak nimaš kam spravit zvečer. Tokrat pa sta bila S in A še posebaj povabljena: Polona, sekretarka na veleposlaništvu in obe japonski tajnici so nam še posebaj zabičale, da morava zares pripeljat s seboj tudi njiju. OK, pa dajmo, sem si rekla. In smo res šli, vsi zrihtani in pošlihtani.

Bilo je super. Ne preveč ljudi, kakšnih 30 se nas je zbralo. Približno polovica je bila študentov, ki so trenutno na Japonskem, ostalo pa več ali manj stari znanci, Slovenci ki že dolga leta živimo tukaj. Spoznali smo novega veleposlanika in njegovo ženo, klepetali z ameriškimi, japonskimi in vsemi ostalimi možmi, zaročenci in fanti Slovenk tukaj, se v tekoči slovenščini pogovarjali z energično Japonko, ki že dolga leta živi v Ljubljani, se najedli raznih specialitet in zraven uživali v slovenskih vinih. Na splošno smo preživeli izredno prijeten večer, predvsem jaz, po zaslugi obeh japonskih tajnic, ki sta za cel večer prevzeli ukvarjanje s fantoma. Meni so tako ostali samo obiski stranišča z njima, ki so bili sicer kar pogosti, ker sta uspela popiti na litre kokakole, ki je doma drugače ne dobita. Pod novoletno smrekico sta ju celo čakala dva velika paketa, polna avtomobilčkov, s katerimi sta se potem cel večer igrala. Malo me je bilo sram samo, ko sta začela igrat nogomet s kroglicami, snetimi s smrekice! (K sreči niso bile steklene, ampak plastične, kajti pred očmi sem že imela, kako ob pošteni brci steklena kroglica poči in tisoče drobnih steklenih delcev leti na vse strani! Kot v kakšni filmski grozljivki!)

Okrog 10h so se ljudje začeli počasi razhajat. Večina je morala do doma zamenjati še kar nekaj vlakov, zato niso ostali predolgo. Tudi mi smo odšli, ker sta bila fanta že utrujena. Zaspala sta še preden smo zavili na avtocesto in doma sva je kar speča preoblekla v pižame in prenesla v postelje. Z možem pa sva si za zaključek prijetnega večera privoščila vsak še en mali slivov Umeshu liker (njammm), potem pa sva tudi midva prijetno utrujena zaključila uspešen dan.
Enkrat junija bo pa naslednja zabava...

6 komentarjev:

napo pravi ...

"se najedli raznih specialitet" - me je vedno zanimalo, kaj kuhajo veleposlaništva na sprejemih v tujini - slovensko košto, lokalne reči, mednarodno klasiko ali mešanico vsega? ... no, samo da je bilo dobro!

ka-ma pravi ...

Bilo je malo mesano: sasimi, blini s kaviarjem, razne terine in pastete, curry z rizem, jagnecji kotletki s pecenim krompirjem, pecene ribe, kapesante z limonino omako ter razlicne solate itd. Za konec pa sveze sadje, male sadne tortice in kava. (Menda je bilo tokrat bolj skromno, ker je prejsnji veleposlanik zapravil ves denar,namenjen za zabave, preden je odsel!)

Anonimni pravi ...

Čudno, meni pa niso z nasega veleposlanistva se nic poslali. Sicer je pa tole nase v Den Haagu itak en drek vredno, ce se milo izrazim... Odkar je tu Petrinka je šlo vse navzdol... skoda...

ka-ma pravi ...

Dobrodosel, Ambala! Vem, kako je na Nizozemskem, eno elto smo tam ziveli tudi mi. Najbrz racunajo na dejstvo, da bodo itak sli vsi domov v Slovenijo, pa jim ne bo treba nic pripravljat. Tukaj pri nas so te zabave dvakrat na leto, ena junija za osamosvojitev in ena pred novim letom.

Anonimni pravi ...

Hej ka-ma! Dober blog, btw. Sem ga domala celega prebral. Tu tudi vabijo na zabavo za osamosvojitev, a takrat me res nikoli ni. Mogoce so pa obupali, hehe.

Kje ste pa živeli?

Anonimni pravi ...

Joj, šele zdaj prebral svoj blog (blush blush). Hvala za post in predčasni odgovor na moje vprasanje.