23. april 2007

Nemoč

Kaj storiško ti nekdo, ki ga poznaš že nekaj let, ki je blizu tvojemu možu, tebi in tvojim otrokom, sodelavec in prijatelj, nenadoma pove, da trpi za bi-polarno motnjo in da je bil vsa ta leta ko ga poznaš v depresivni fazi, zdravljeni z vse mogočmi antidepresivi, tebi pa se je zdel povsem zdrav?


Kaj storiš, ko ta oseba nenadoma skače v zrak od razburjenja, ko govori hitreje kot si si sploh lahko predstavljal da je mogoče govoriti, ko sredi ceste začne rjoveti na ves glas in razglasi, da se je ponovno rodil kot Jezus Kristus in da mora svoje sporočilo povedati vsem v naslednjih nekaj dneh, potem pa se zave, da nima dovolj časa in pade v globoko depresijo?


Kaj storiš, ko ti pove, da je nehal jemati antidepresive, ker ima vsega dovolj? Ko ne veš, ali bo v naslednji noči naredil samomor ali pa koga na cesti napadel?


Kaj storiš, ko te prosi, da tega ne poveš njegovim staršem in sestri, ko pa veš, da v tujini ne bo dobil primernega zdravljenja, vsaj kar se tiče jezika?


Kaj storiš ko ga končno prepričaš, da mora k zdravniku, potem pa ga zdravnik zapre v psihiatrično ustanovo in se počutiš krivega, ko ga vidiš zaklenjenega v majhni sobici s straniščem v enem kotu? In ko ti povejo da stranišča ne more potegnit sam ampak to storijo dvakrat na dan “od zunaj”? Ko ga vidiš zaklenjenega kot žival v živalskem vrtu?


Kaj storiš, ko se občutki panike, usmiljenja in deloma krivde spremenijo v jezo, češ, zakaj nam ni povedal prej, ko je bil še čas, ne pa zdaj, ko je že tako globoko v manični fazi, da je potrebna hospitalizacija?


Kaj, storiš ko se zaveš, da ni nikogar drugega, ki bi poskrbel za njega razen tvojega moža in tebe? Ko celo ljudje z amabasade njegove (evropske!) države ne pokažejo prevelikega zanimanja, da bi mu pomagali?


Kaj storiš, ko….


Kaj storiš ko…..


Povem vam, zadnjih nekaj dni je bilo, predvsem za mojega moža, ki mu je po najboljših močeh poskušal pomagat, pa tudi zame kot nočna mora….

6 komentarjev:

chinagirl pravi ...

Joj, ka-ma, drži se, drži se, drži se! Pa zatuli kdaj, čeprav si s tem pisanjem izpustila že en krik iz sebe...

Sunshine pravi ...

Želim vama veliko moči in kakšen majhen čudež, ki bi zadeve počasi preusmeril na boljšo pot. ;) Pošiljam ti pozitivne misli tja daleč na vzhod.

Freycha pravi ...

zelo zoprna situacija. Nisem dovolj pametna, da bi ti dala kak nasvet. Enostavno lahko samo upam, da se bo situacija izboljšala, zadeve kristalizirale in predvsem, da vama z možem ne bo potrebno nositi takega bremena. Držim pesti in mislim na vas!

ambala pravi ...

joj kakšen post! Grozljivka...

Ne vem kaj narediti. Pustiti stvari kot so? Se prepričati, da včasih ne moremo pomagat? Da za stanje nismo odgovorni mi in da je usoda vsakega posameznika, ki vstopa v naše življenje z nami povezana le z nekaj vrvicami...

želim vama veliko moči in upanje na čimboljšo rešitev stanja tega ubogega fanta. Karkoli to pač že je...

Matilda pravi ...

Verjela ali ne, poznam situacijo. Mislim, da sta naredila prav. Iz moje izkušnje ti lahko povem, da, kakor se ti že morda zdi zdaj vse grozno, gredo stvari od tu naprej na bolje. Lepo, da tako skrbita za druge, dobra prijatelja sta. Držita se in kmalu bo svet spet lepši, prijatelj pa bolj miren in morda vama bo nekoč celo hvaležen.
Držim s tabo :)

ka-ma pravi ...

Hvala vsem za spodbudo! K sreci se stvari pocasi premikajo na boljse in smo od vceraj kar bolj optimisticni. Je pa tezko, ko si kar naenkrat pahnjen v tako situacijo in ne ves, kako in kaj, zato je bil tudi moj post tak, kot je. Danes bi ga najbrz napisala drugace, pa sem se odlocila, da vas ne bom vec morila s tem.

Se enkrat hvala!