02. oktober 2007

Prvič sam na šolskem avtobusu



Grozno me skrbi….danes se S pelje iz šole sam na rumenem šolskem avtobusu. Do sedaj smo imeli najet avto, zdaj pa kupujemo svojega in bomo nekaj dni brez. Upam, da ga bo učiteljica usmerila na pravega (številko 12) in da mi potem ne bo ušel dol pred našo postajo. Čez pol ure bo konec pouka, in jaz sem zmeraj bolj živčna…

Drugače pa vam dolgujem še veliko opisov našega novega kraja in vsega, kar se je dogajalo v preteklem mesecu. Obljubim, da bom vse nadoknadila, ko se stvari končno “pošlihtajo”. Ta teden moramo namreč opraviti še dva zdravniška pregleda za naša fanta, jih cepiti proti Hepatitisu B in kupiti avto. Potem bo življenje postalo znosnejše in tudi jaz bom imela vsaj nekaj časa, da se spravim k pisanju.

Ne obupajte še nad mano, kmalu bo zapisov več!

6 komentarjev:

Freycha pravi ...

brez skrbi, čičam in čakam na kak nov zapis..... Me pa tudi zanima, kako sta se malčka navadila na čisto novo okolje, nov jezik in novo kulturo....
Uživajte pa čimprej se javi!

ambala pravi ...

nedvomno je bilo vse ok... prvi koraki pač...

jaz tudi željno čakam novih zapisov!!!

Anolopka pravi ...

Super, komaj čakam, da te spet berem... LP ;)

LunAya pravi ...

Nič naj se ti ne mudi, kar počasi. Porihtaj zadeve, ki te preganjajo in potem se posveti še nam. :)

Sicer pa ja, tudi jaz že komaj čakam nove sočne zapise. ;)

DeeDee pravi ...

Sploh si ne predstavljam, kako ti to vse uspe in da to počneš s takim zanosom...svaka čast :)

Meni bi kaj takega vzelo ene pol leta hehe, da bi se skupej spravila :) Ti samo počasi... :)

marja pravi ...

Samo da ti je otroke uspelo rešiti pred japonsko šolo :-)
Srečno do naslednjih zapisov!