V Evropi pod sončniki na plaži, mi pa pod dežniki

Verjetno ste opazili, da nekam dolgo nisem nič napisala…Zakaj? Ne vem čisto natančno, ampak imela sem kar nekakšen odpor do pisanja. Krivo pa je več stvari. Prva in najpomembnejša je deževna sezona tukaj. Moram reči, da je letos deževalo že toliko, kot še nikoli prej. Že od aprila kar naprej nekaj pada z neba. Maj je bil čisto kisel, začetek junija tudi, zdaj pa še deževna sezona, ki začuda letos (še) ni prehuda. Imamo sicer že čisto pravo poletno kombinacijo vročine in grozne vlage, ampak zaenkrat še ni bilo preveč dežja. Pa je vseeno depresivno, ko pomislim, da se doma in drugje v Evropi zdajle vsi odpravljajo na dopuste! Šmrc!

Pa vlaga…Ko sem prvič prišla na Japonsko sem mi je zdelo grozno čudno, da vsi hodijo naokrog z brisačkami in si brišejo pot. Od elegantnih dam do klošarjev! Prvo poletje sem se trudila s papirnatimi robčki, vendar tukaj tudi robčki niso čisto taki kot v Evropi….veliko manjši in tanjši, tako da lahko kar pozabiš na kakšno pošteno pihanje, ko si obrišeš nos. Tudi pri potnem obrazu ne pomagajo, v trenutku se strgajo in uničijo. Naslednje poletje sem tako tudi jaz začela uporabljat brisačko. Tako majhno, ki jo mimogrede stlačiš v žep. Zdaj se sploh ne premaknem iz hiše brez nje. In brez spreja proti komarjem tudi ne! Če se ne bi dobesedno polivala z njim bi me živo požrli. Najraje imajo A-ja in mene. Moža in S-ja v glavnem pustijo pri miru. Tukaj so komarji aktivni cel dan, ne samo zjutraj in zvečer, majhni so in vztrajni, bolj ko jih odganjaš, bolj so nasilni! Seveda je vsa stvar še toliko hujša, ker imamo v neposredni bližini riževa polja. Vsa ta stoječa voda je pravi raj za male azijske tigrčke!

Še eden od razlogov za mojo odsotnost iz sveta blogov pa je S-jev vrtec. Ko se je aprila začelo šolsko leto, sem mislila, da bom imela več časa zase, ko bo vsaj eden od fantov preskrbljen za 6 ur na dan. Ha ha, lepe sanje! Izkazalo se je, da morajo tukaj mame kar naprej nekaj sodelovat v vrtcu. Od raznih sestankov PTA (Parents & Teachers assoc.) do urejevanja otroškega igrišča vključno z puljenjem plevela!! Skoraj ne mine teden, da nimam vsaj treh “aktivnosti” ! Saj po svoje je lepo, da poskušajo vključit tudi starše, je pa kar malo presenetljivo, kajti stvari se povsem spremenjio v osnovni šoli….tam ti naravnost povejo, da so od zdaj naprej za vzgojo tvojega otroka odgovorni oni, in da od tebe v glavnem pričakujejo samo finančno plat! Otroke potem vse preobrazijo po enakem kalupu v pridne, poslušne, podrejene mravljice. Družinsko življenje kar naenkrat ni več pomembno. Prav nič po evropskem okusu! Zato ne vem, ali naj se pritožujem zaradi vseh teh aktivnosti, ali pa naj uživam, dokler traja. Ko se bo začela osnovna šola, bom pa škrtala z zobmi!

Na koncu pa naj samo še omenim, da je imel S prejšnji teden rojstni dan! Pet let! Ker sta bila oba z A-jem bolna pa imamo zabavo šele to soboto. Jutri moram zato speči torto, poleg tega pa imam namen naročit cele pladnje sušija – enostavno se mi ne da pripravljat ne vem kakšnih prigrizkov. Sicer pa je večina povabljencev tako ali tako Japoncev in bodo navdušeni.

Predvsem pa tokrat ne smem pozabiti narediti kakšne lepe fotke torte, kot sem pozabila za A-jev rojstni dan! Tokrat bo borovničeva…..

Otoki v Andamanskem morju

Koh Khai Nok, Koh Raya, Koh Phi Phi Don....turkizno morje, bel pesek in sveži kokosovi orehi. Predvsem pa skoraj nič turistov. Cela plaža za nas!

ocena: sanjsko

Aktivni dan

Jahali smo na bivolu, ki nas je potem popeljal še z vozom, sloni so nas nesli skozi pragozd in nasade kavčuka, s kanuji smo se prebijali skozi mangrove….

ocena: zanimivo, predvsem pa zabavno za otroke


p.s. Na bivolu nisem jaz, ampak hudo prestrašena Avstralka, ki jo vidite tudi na slonu.

Bangkok

Wat Arun ali tempelj jutranje zarje, Grand palace, kjer je nekoč živel Tajski kralj ter Wat Phra Keo (tempelj smaragdnega Bude)

ocena: bleščeče, razkošno, navdihujoče

Dva dni v vrtcu – dve nesreči

Komaj smo prišli nazaj in je S spet začel hodit v vrtec, pa smo že imeli dve nesreči. Tik preden smo odpotovali smo doživeli prvo modrico za katero je bil kriv sošolec, tokrat pa je bil S kriv kar sam. Včeraj se je guncal na malem stolčku – pa ne v sede, kot smo se ponavadi guncali vsi, ampak je stal za naslonjalom in se s trebuhom obešal nanj. Stolove noge so potem zdrsnile naprej in prednji del sedeža ga je močno udaril naravnost v grlo. Ko sem ga prišla popoldne iskat, ga zagledam, kako sedi ves polepljen z obliži, vrat popolnoma otečen in glas čisto hripav. Me je skoraj kap! Stvar bi namreč lahko bila precej nevarna, saj raje niti ne pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi ga stol udaril malo močneje. Učiteljica se je spet opravičevala, saj je ona odgovorna, da otroci ne počnejo neumnosti, pa kaj češ, ko pa vem, da je S nič ne posluša. Še ob devetih zvečer je klicala, da je preverila, če je vse v redu. Danes zjutraj smo se kljub oteklini na vratu odločili, da vseeno gre v vrtec, ker razen manjše bolečine ob pritisku ni bilo nič hujšega. Dan je minil brez večjih zapletov in ko sem ga spet prišla iskat, ga je učiteljica celo pohvalila, da je bil priden. Očitno se vse najine pridige o norenju včeraj zalegle! Potem pa se je zapodil na igrišče, kjer se vsi otroci pred odhodom domov še malo igrajo. S prijateljem, ki je sicer zelo divjaški in je šele pred nekaj dnevi snel mavec z noge sta se šla guncat. Nekaj časa je bilo vse v redu in sem se jaz posvetila A-ju, ki mu je med tem prvič uspelo splezat na vrh velikega plezala v obliki aviona in je veselo obračal krmilo. Potem pa vidim, kako se S gunca obrnjen na trebuh, tako rekoč v leže. Nekaj časa je šlo, potem pa je padel dol na glavo. Mislila sem, da bo takrat odnehal, saj se je malo udaril. Pa vidim, da je poskusil še enkrat in spet padel. Spet sem se obrnila k A-ju in ni minila niti minuta, ko zagledam S, kako teče proti meni s krvavo glavo. Očitno je poslusil še tretjič in tokrat močno podrsal z glavo po tleh. Ne vem če se je poskušal držati tistega “v tretje gre rado”! In je res šlo! Posnel si je kožo s čela in kri se je fino mešala s prahom in packarijo, zato je jokal kot dež. Samo zagrabila sem ga in ga odvlekla domov. K sreči stanujemo blizu, tako da smo bili doma v par minutah. Potem smo imeli pa še več tuljenja, ko je bilo treba rano očistit, razkužit in zalepit. Še dobro da je moja domača lekarna dobro založena z vsemi mogočimi zadevami!

Jutri je sobota…. še dobro! Mu vsaj ni treba v vrtec. Ne vem, če ne bi nov dan spet prinesel kakšne nove poškodbe. Upam, da bo v ponedeljek bolje!

Tajska

No, pa smo spet doma. Zažgani od sonca, spočiti in utrujeni obenem. Prvih deset dni smo uživali kar se da. Za bazo smo si izbrali Karon beach na Phuketu, vendar smo tja hodili samo spat. Vsak dan smo se s hitrimi gliserji odpravili na en ali drug mali otoček, posejan po Andamanskemu morju. Bele plaže, žgoče sonce, kristalno čisto morje polno tropskih ribic in –pozor!- zelo malo turistov. Glavne sezone je že konec in kmalu se bo začelo monsunsko obdobje, mi pa smo ujeli ravno vmesno, krasno vreme. Kaj naj rečem drugega kot božansko! Za konec pa smo si prihranili Mesto angelov….Bangkok. Kaotično mesto nasprotij, vroče, vlažno, umazano in obenem čisto, moderno in povsem zaostalo. Povsem nas je izčrpalo! Naša rešiteljica je bila reka Chao Phraya, kamor nas je zanesla pot vsakič, ko nas noge niso več mogle nositi. Množica ladijic, ki prevažajo potnike po reki in čez njo nam je služila za kratek počitek, obenem pa nas je hladil hladen vetrič ki tam pihlja. Kljub temu, da ogledovanje turističnih znamenitosti in neskončna hoja po mestih ni najbolj lahka, če imaš dva majhna otroka, smo uspeli videti veliko. S in A sta bila neverjetna…kljub občasnem pritoževanju in joku sta pogumno nadaljevala naše raziskovanje. Včasih so se jima od utrujenosti oči kar zapirale, pa sta po kratkem počitku vseeno hodila naprej. Najhuje je bilo v China town-u, kjer smo se v labirintu ozkih uličic in uličnih prodajalcev le s težavo prebijali skozi. Pa so zadevo rešile rame mame in očeta. Hop gor, in že sta veselo opazovala množice s svoje vzvišene in udobne, predvsem pa nič utrujajoče pozicije. So bile pa zato moje noge dvakrat bolj utrujene. Po treh dneh smo bili tako kar veseli, da gremo domov. Smog in vročina sta nas do konca izčrpala in z občutkom olajšanja smo se “sesedli” v Thai airways, ki nas je popeljal nazaj na Japonsko.

Več o vseh naših doživetjih pa v naslednjih dneh. Ker smo prileteli šele včeraj zvečer namreč še nisem imela časa, da bi prenesla slike iz kamere na računalnik, zato boste morali na to malo počakati. Danes me čakajo gore umazanih oblek, iz katerih se še vedno stresa bel pesek iz peščenih plaž otočkov Khai, Maya, Raya, Phi Phi in tako dalje. Ahhhh.....

Prva modrica

Uspešno smo preživeli prva dva tedna vrtca. Sicer je bilo predvsem zame precej naporno, ker smo počasi nadgrajevali ure, tako da smo prvih nekaj dni hodili otroke iskat po dveh urah, potem dveh in pol, zdaj smo pa končno prišli na štiri ure. Po prvomajskih počitnicah pa gremo na polno….vsak dan od devetih do treh. S v vrtcu uživa, ima cel kup novih prijateljev, čeprav je ravno danes uspel pridelat prvo modrico na očesu. Stepel se je menda s fantkom, ki je drugače njegov najboljši prijatelj, skupaj vedno malicata in se igrata. Danes pa sta se zaradi ne vem česa začela prerivati, potem pa je Tayki zagrabil plastično škatlo in S-ja počil po obrazu. Taykijeva mama se je skoraj na kolenih opravičevala! Pa kaj bi to, saj se otroci, predvsem pa fantje, zmeraj kaj pretepajo. In tudi tole verjetno ni bilo zadnjič. Zato sem ji rekla, da je že v redu, da naj se ne sekira. Na poti domov iz vrtca pa smo “pridelali” še drugo poškodbo- A se je med tekom uspešno zaletel v nekakšen leteč insekt, ki je pristal na njegovem obrazu. Ko je z roko segel zraven pa ga je zadeva pičila nad ustnico. Zavpil je tako glasno, da sem najprej mislila, da se heca, potem sem pa videla solze. Ker nisem vedela, kaj ga je pičilo, sem bila raje previdna in sem mu takoj dala sirup proti alergiji. Alergičen je namreč celo na pike komarjev, zato ne vem, kako bi reagiral na pik čebele. K sreči ni bilo hujšega, samo manjša oteklina, ki smo jo hladili z ledom, prav tako pa tudi S-jevo modro oko.

Drug teden pa se začenjajo naše počitnice, malo podaljšan Golden week, kot tukaj pravijo prvomajskim počitnicam. V torek letimo proti Tajski! Najprej Phuket, potem pa še Bangkok. Vsega skupaj 14 dni! Vsi že komaj čakamo, predvsem S in A, ki sta že pripravila lopatke in vedra za na plažo. Do takrat pa se bodo pozdravile tudi modrice in piki insektov.

Dve pomladni

Ni ravno Keukenhof, pa vseeno so moji tulipani velik hit med vsemi sosedi.


Tole pa je University of Tsukuba campus...prav bije v oči!

Youchien

V ponedeljek se začne zares! S-jevo šolsko leto namreč. Youchien ali kindergarten, v bistvu pa nekaj takega kot je bila pri nas včasih mala šola. Priprava na “ta pravo” šolo torej! Saj ne vem, kdo je bolj živčen, S ali jaz!
Vse priprave pa so mi v preteklih dveh tednih pobrale ogromno časa. Najprej sem porabila 2 dni, da sem se prebila čez navodila in napotke, objavljene v majhni knjižici. Hvala bogu za skener in program za prevajanje! Vendar le-ta ni popolen, zato dobiš ven nekakšno skrpucalo v polomljeni angleščini, potem se pa še z japonsko-angleškim slovarjem prebiješ čez dele, ki so nerazumljivi. Pravzaprav mi neketere stvari še vedno niso čisto jasne. Na koncu omenjene knjižice pa so narisani še “kroji” za vrečke iz blaga, ki so obvezne. Halo? A mislijo, da jih bom sama šivala? Očitno ja, kajti to je tukaj znak dobre mame, take ki cele noči požrtvovalno sedi in šiva. Prijateljica Jill, ki je s starejšo hčerko že šla čez to fazo vrtca, mi je razlagala, kako mame dobesedno tekmujejo, katera bo naredila lepše. Tudi soseda Vivian mi je v šali povedala, kako so njo ostale mame označile za ”ne preveč dobro”, ko je svojim otrokom take vrečke kupila v trgovini, namesto da bi jih šivala sama. Pa saj ni, da jih jaz nočem šivat, če jih ne bi bilo mogoče kupit, bi jih tudi zašila, pa kaj ko nimam šivalnega stroja! A naj ga grem zdaj kupit, ali kaj!

Torej…potrebujemo vrečko za copate, vrečko za haljico in kapo za serviranje kosila, vrečko za skodelico, vrečko za zobno krtačko, vrečko za risalne potrebščine, vrečko za nošenje risb in podobnih projektov domov (ta je največja), vrečko za rezervno obleko (vsak dan komplet od spodnjih hlač do ploverja, za vsak slučaj), vrečko za “lunch box”, posebno malo hladilno torbo za lunch box poleti, vrečko za brisače in prtičke…..Saj se mi bo še zmešalo! Še dobro, da sem vse to uspela kupit že sešito, ker drugače res ne vem, kako bi. Poleg tega smo morali nabavit posebne dimenzije brisač, ter jim našiti trakce za obesit, poseben lunch box, pribor (žlico, vilice in jedilne palčke), termos steklenico za pijačo, plastično skodelico in tako naprej. K sreči v vrtcu še nimajo uniform, samo uradno baretko, ki jo morajo nosit vsak dan. Poleg tega morajo imeti vsi enake haljice in posebne kape za serviranje kosila in enake telovadne copate in kratke hlače. Uffff!
S tem pa stvar še ni končana! Na vse te stvari je treba napisat imena….in to na specifično mesto, ne kar kamor koli. Zdaj smo pa tam. A napišemo ime ali priimek, romaji ali katakana? Ali pa kar vse…. S namreč še ne zna katakane, torej napišemo v latinici, da bo znal prebrat. Za ostale pa v katakani! Tako sem porabila celo dopoldne, da sem na vse te stvari napisala ime in priimek v latinici in katakani, za vsak slučaj. Največje delo pa me čaka še danes…vse to napisat še na čisto vse obleke, ki jih bo nosil vsak dan, od spodnjih hlač in nogavic naprej!!! Zato bo bolje, da kar začnem…

Mami, a smo na Nizozemskem?

(Danes končno objavljam nadaljevanje zapisa o našem smučanju v Avstriji, začetek je bil objavljen prejšnjič.)

Ko se je vreme toliko popravilo, da smo lahko sploh stopili iz hotela, smo se odpravili najet smuči. S in A sta kar norela od navdušenja in komaj čakala, da preizkusita vse te nove stvari. Odpeljala sva ju na majhen hribček blizu hotela in ju začela učit osnove. Stati na smučkah, hoditi, štamfati…Ko sta po dveh urah vse to obvladala, smo se šli vpisat v smučarsko šolo. Začela sta takoj naslednji dan zjutraj. Ko smo po celi noči sneženja zjutraj odkidali avto, in se pripeljali do šole, pa nas je čakalo presenečenje. Velika večina otrok je bila iz Nizozemske, prav tako pa tudi učitelji. Poleg tega je lastnik malega barčka zraven smučišča cel dan veselo navijal nizozemske otroške pesmice. Ko sem se tako z mojo polomljeno in precej pozabljeno nizozemščino malce pogovarjala z ostalimi starši, me je S vprašal, kakšen jezik je to. Odgovorila sem, da je to Nizozemščina, in da se ne more spomnit, ker je bil premajhen, ko smo živeli tam. Začudeno me je pogledal in vprašal : “Ja mami, a smo spet na Nizozemskem?” Kar zvilo me je od smeha, kajti sama sem se spraševala isto….sami Nizozemci, pa pesmice, skoraj tako, kot da bi bili res tam. Potem pa pride k meni učitelj Martin in me povsem nejeverno vpraša: “A ste res iz Japonske???” S je namreč na vprašanje, od kod je, mirno odgovoril: “I am Japanese!” Spet moj smeh in dolge razlage, od kje, kako in zakaj…pa saj sem že navajena, se sploh ne sekiram več, ker tako ali tako ni nikomur nič jasno.
Fanta sta prvi dan v šoli zelo uživala, če odštejemo vse padce, samo A je imel težave z disciplino….Kar naprej ga je neslo nekam po svoje, preko vrste, pa izven označenega prostora. Nobeni klici učitelja Martina niso zalegli. Po prvem dnevu sva tako skupaj z njim ugotovila, da je mogoče le še malo premajhen za šolo, kajti s svojim vedenjem je motil ostale otroke. Zato sem naslednji dan jaz igrala varuško, S pa je nadaljeval s šolo. Po treh dneh je bilo na vrsti tekmovanje. Začelo pa se je slabo….Avta nisem uspela spravit iz parkirišča. Na zamrznjeno plast je padlo 20 cm novega snega, in šele po pol ure kidanja, metanja peska pod kolesa in obupavanja, sem končno uspela pripeljat do šole. Tekma pa se je že začela. S-ju so hitro nataknili številko, in še preden se je dobro zavedel, je že bil na vrsti. Rezultat: 5. mesto, medalja in pohvala ter veliko navdušenje. “Mami, zmagal sem! Poglej medaljo imam!” Na razglasitvi pa spet zmeda. Napovedovalec je izjavil, da je S iz Japonske in Amerike, mi pa smo zadevo mirno preslišali, saj se nam ni dalo spet razlagat. Pa bomo enkrat za spremembo še iz Amerike, če smo že vse ostalo. Zakaj pa ne?
Smučarska šola je bila tako predvsem za S velik uspeh. Povsem suvereno zavija, pelje brez strahu in zraven uživa. Tudi A se je veliko naučil. Zavoji mu še ne grejo preveč od rok, khmm, nog, ampak glede na to, da je bil star komaj tri leta je že to zelo dobro. Drugo leto pa spet! In morda bo takrat tudi meni uspelo kaj več smučati. Kajti v kombinaciji z izredno slabim vremenom in mojim igranjem varuške za A-ja sem uspela bolj ali manj pošteno smučati samo eno dopoldne.
V soboto popoldne pa smo se odpravili še v Ljubljano, na zabavo za rojstni dan naše Nanike. Bilo je super, kajti toliko sorodnikov na kupu nisem videla že od najine poroke, nekaj sem jih takrat celo videla zadnjič in je bila ta zabava super priložnost za ponovno srečanje. Na žalost pa je bil naš obisk izredno kratek, v ponedeljek smo namreč že ob 4h zjutraj odpeljali proti Münchnu, od tam pa v Frankfurt in nazaj na Japonsko. Že na poletu pa nas je vse začela kuhat viroza, katere se potem še cel mesec nismo znebili. Zato je tudi trajalo toliko časa, da sem se spravila pisat tole “poročilo”. Drug teden pa nas čaka naslednji velik korak: S-jev prvi dan v vrtcu. Potem pa konec meseca povsem nepričakovane počitnice:Tajska! (Že vidim, kako se vam cedijo sline…meni se tudi!) Več o tem pa drugič.