No, pa smo nazaj. Vsi živi in bolj ali manj zdravi. Kako to, vprašate? Zato, ker se je naše potepanje po Evropi zame začelo z bolezensko grozljivko, ki bi na prvi pogled bolj ustrezala dr. Housu, kot pa meni. Vse skupaj se je začelo že na poletu iz Tokija na Dunaj, kot me je nenadoma začelo trest in sem potem z očitno vročino, zavita v smučarsko bundo in pokrita z vsemi odejami, ki so jih stevardese uspele nabrat, trpela skoraj 12 ur. Ob vsem tem mi je srce tako noro razbijalo, da sem mislila, da me bo infarkt. Na Dunaju je bilo potem malo boljše, vsaj zeblo me ni več, in ko smo prišli v Ljubljano, sem se že kar dobro počutila. Naslednji dan je srce spet grozilo, da bo skočilo ven, zato sem šla k zdravniku. EKG je pokazal nenormalen ritem, spumpali so mi tri epruvetke krvi, napisali zdravila in sem šla domov. Čez nekaj dni pa me so me nenadoma začeli boleti gležnji in zapestja. Mislila sem, da me gležnji bolijo od visokih pet, v katerih sem prejšnji dan vlekla petletnika (no ja, skoraj šestletnika) vpisat v osnovno šolo, zapestja pa od dvigovanja in spuščanja pol-tonskih rolet na oknih babičinega stanovanja. Brat se mi je smejal, kako da nimam nič kondicije, ko sem mu morala priznati, da me tudi koleno nekam nenavadno boli. Bolj ko se je bližal večer, slabše je bilo. Začele so me boleti rame, pa vse male koščice v dlaneh, cele roke, noge…..no ja, na kratko, prav vse kosti v telesu so me bolele. Kolena so bila otekla kot melone, prsti na rokah so se spremenili v hrenovke….Grozljivka. Celo noč sem preležala budna, ker se nisem bila sposobna niti obrnit naokrog, kaj šele potegnit si odejo višje. Naslednje jutro sem se s hitrostjo 100- letne babice ponovno odvlekla do zdravnika. Spet na pregled krvi, spet nove tri epruvetke, močna zdravila proti bolečinam in vnetju, in krevsanje domov. Pojem prvo tableto, bolečine začenjajo rahlo popuščati, otekline pa ne. Nova neprespana noč in zjutraj začuden pogled na roke in noge. Rdeč izpuščaj! Pokličem zdravnico, ki mi svetuje, da neham jesti zdravila, ker sem očitno alergična. Na pregled naj pridem spet naslednji dan. Kakšna je bila še ena noč, si lahko predstavljate. Za nameček pa se je podrla še postelja, ko sem se z viška sesedla nanjo, pa ne zato, ker bi bila jaz tako težka!!!! In med padcem sem se uspela ujet na roke, ki se me že tako ali tako grozno bolele. Samo sesedla sem se in jokala, popolnoma nemočna, še vstat nisem mogla! Ker je bilo vse skupaj za mojo zdravnico očitno prevelik zalogaj, me je naslednji dan poslala na Infekcijsko kliniko. Dve zdravnici, ki sta me pregledovali sta se najbolj “zabavali”, ko sta poslušali moje srce, ki je spet poskakovalo v nenavadnem ritmu. Ker tudi njima ni bilo jasno, odkod moje težave, sta me poslali samo na test za Boreliozo, pri čemer mi je možača, ki je jemala kri mesarila po roki in me obdolžila, da premalo pijem, ker kri noče dovolj hitro tečt v epruvetko! Ja seveda, ko mi je pa iglo zapičila čisto mimo žile! Zdravnici sta mi napisali napotnico za Revmatološko kliniko, jaz pa sem si potihoma želela, da se od nekod prikaže dr. House in me odreši te nočne more! Privlekla sem se torej do Revmatološke klinike, kjer so mi ponovno spumpali tri epruvete krvi, napisali nove tablete proti bolečinam in me poslali domov. K sreči so te tablete končno začele delovati, in v naslednjem tednu so moje bolečine počasi začele popuščat. Hecno pa je bilo, da je bil zadnji sklep, ki me je bolel, tam, kjer se pripenja spodnja čeljust, tako da sem le stežka jedla. Še do danes pa me bolijo rame in nadlahti. Ko sem se 10 dni kasneje vrnila po rezultate krvnih preiskav, pa so mi povedali tole nenavadno stvar. Zadeva, ki je povzročila moje grozljive bolečine, je bil Parvo virus B 19, bolj znan kot otroška Peta bolezen. Najbolj pogosta je pri majhnih otrocih, ki ponavadi dobijo malo vročine in izpuščaj, včasih pa bolezni niti ne opazimo, tako mila je. Pri odraslih pa je zadeva drugačna, kar sem na lastni koži občutila tudi sama. Nalezla pa sem zadevo očitno že pred odhodom v sinovem vrtcu.
Ko je šlo moje zdravje že na boljše, smo uspeli stisnit v naš obisk še en teden Avstrije, kjer je bilo snega ravno za vzorec, sicer pa z mojim smučanjem tako ali tako ne bi bilo nič. Fantoma sem kupila dobre gojzarje in potem smo hodili na ne predolge sprehode po gozdovih in nabirali spomladanske cvetlice. Smučanje pa bo moralo počakat do drugega leta.
Zdaj smo smo spet doma v Tsukubi. Moji načrti o blaznem shoppingu, nabavi novih očal, čevljev, garderobe in kaj vem kaj še, so splavali po vodi. Zadnja dve dneva v Ljubljani sem uspela nabavit nekaj najpotrebnejših stvari zase in za oba mulca in to je bilo vse. Šmrc! Zdaj pa samo upam, da nam bo kmalu spet uspelo priti nazaj na staro celino…..nekaj se namreč kaže na obzorju, pa vam zaenkrat še ne smem preveč izdati. Morda se pa že letos poleti spet kaj prikažemo v Ljubljani….. Držite pesti!
