Začenja se leto prašiča! / The year of the boar has arrived!

SREČNO NOVO LETO!

HAPPY NEW YEAR!

ka-ma

“Svet podob je našel popolno besedilo”

Pod tem naslovom si lahko v današnjem Nedelu (31.12.2006) preberete intervju z dvema enkratnima človekoma, našima dobrima prijeteljema Charlotte Anderson in Gorazdom Vilharjem. Fotograf Gorazd in njegova žena, pisateljica Charlotte sta popolen par – tako v življenju kot tudi pri delu. Velika poznavalca japonske kulture, ki sta ji posvetila mnogo člankov in knjig sta si na Japonskem ustvarila dom in našla svojo veliko ljubezen – japonsko kulturo, religijo, praznovanja. Vse tiste stvari, ki nam pridejo na misel, ko nekdo omeni starodavno deželo vzhajajočega sonca.

Članek sta mi Charlotte in Gorazd omenila v četrtek, ko smo skupaj sedeli pri kosilu in razglabljali o plusih in minusih življenja na Japonskem. V dobrih 20 letih, kar sta na Japonskem sta namreč postala neusahljiv vir anekdot in zgodbic in vsako naše srečanje je polno smeha in humorja, ki ga izžarevata. Zanimivo pa je, kako so se naše življenske zgodbe prepletle. Charlotte je pred mnogimi leti v Slovenijo prignala ljubezen do slovenske kulture, ki ji jo je vcepila njena slovenska babica. Prvič sem jo srečala, ko sem bila stara 8 let, potem pa ponovno tukaj na Japonskem, več kot 20 let pozneje. Svet je res majhen!

Večkrat me znanci in prijatelji sprašujejo pa določenih japonskih običajih, in včasih tudi prosijo, da jim pošljem kakšno sliko tega ali onega. Knjige Gorazda in Charlotte so neizčrpen vir čudovitih fotografij in privlačnega teksta, zato vam predlagam, da si današnji članek preberete. Če pa vas japonska kultura v sliki in besedi zanima, pa si poiščite še njune knjige (On Matsuri – World Of Japanese Festivals, Kyoto – a Cultural Sojourn, Gracious Gifts – Japan’s Sacred Offerings ter Japanscapes – Three Cameras, Three Journeys.) Ne bo vam žal!

Dragi moji,

VESEL BOŽIČ!

MERRY CHRISTMAS!

ka-ma

Mislim, da so krive risanke…

7 zjutraj, petletni S in triletni A se oblačita v svoji sobi. S obleče novo polo srajčko, ki mu jo je poslala Nani.

A: “ Ooooo, you look pretty!”
S: (very annoyed) “I don’t look pretty, that’s for girls. I look cool!”

Hibari Misora

Ko sem danes zjutraj prižgala radio, je bila pesem, ki jo lahko prižgete zgoraj, prva pesem, ki sem jo slišala. Priljubljena pesem Kawa no nagare no yo ni ali Kot teče reka je bila leta 1997 izglasovana za najlepšo pesem vseh časov in ta naslov ji pripada vse do danes. Pevka Hibari Misora se je s to pesmijo in svojo predčasno smrtjo zapisala v srca vseh Japoncev in dandanes je težko najti nekoga, starejšega od , recimo 30 let, ki se mu oči ne bi orosile, ko sliši to pesem. Poskušala sem se spomniti, katera pesem bi enaka čustva zbudila pri Slovencih, in zdi se mi, da bi bila še najbližje Slovenskega naroda sin Tomaža Domicelja, ali pa Slovenija, odkod lepote tvoje od Avsenikov, čeprav ti dve pesmi igrata bolj na struno domoljubja kot na čustveno stanje. Pesem Kawa no nagare no yo ni opeva težavno obdobje po drugi svetovni vojni, ko so Japonci ponovno iskali svojo identiteto in Hibari Misora je figura, ki to povojno obdobje poleg pokojnega cesarja Showa (Hirohito) najbolje uteleša. Njeno celo življenje je bilo posvečeno glasbenemu stilu Enka, ki bi mu lahko potegnili vzporednico s slovensko narodno zabavno glasbo. Tu ne gre za tradicionalno folk glasbo ampak za balade, ki združujejo moderno zahodno glasbo z izrazito japonskim izražanjem. Tudi kombinacija zahodnih inštrumentov z izrazito japonskimi (koto, shamisen., taiko) kot tudi uporaba pentatonske lestvice pripomore k čisto posebnemu vzdušju.

Hibari Misora (1937-1989) je svojo glasbeno kariero začela pri rosnih 12 letih in med leti 1949 in 1971 nastopila v več kot 60 (glasbenih) filmih. Njeni koncerti so privabljali množice oboževalcev vse do njene smrti, pri starosti komaj 52 let, leta 1989. To leto se je v srca Japoncev zapisalo z dvema tragičnima dogodkoma. Smrtjo cesarja Showa in smrtjo Hibari, pri čemer je bila poslednja celo bolj objokovana, kot pa cesar sam. Pesem Kawa no nagare no yo ni je bila zadnja pesem, ki jo je posnela pred svojo smrtjo in je postala takojšnja uspešnica in to ostaja do danes. Vsako leto ob obletnici njene smrti japonska nacionalna televizija NHK priredi gala koncert njenih pesmi katerega si ogleda večina Japoncev.

Pesem je res lepa, in večkrat ko jo slišim, bolj mi prirašča k srcu. Tudi če ne razumeš besedila, te pritegne čudovita melodija in nenavden glas Hibari Misora.

Tukaj je transkribirana verzija originalnega japonskega teksta in angleški prevod, povzet po Everything2.com

Kawa no nagare no yo ni

Shirazu shirazu aruite kita
Hosoku nagai kono michi
Furi kaereba haruka to'oku
Furusato ga mieru
Dekoboko michi ya magariku netta michi
Chizu saenai sore mo mata jinsei
A-a, kawa no nagare no yô ni, yuruyaka ni
Ikutsu mo jidai wa sugite
A-a, kawa no nagare no yô ni, tomedonaku
Sora ga tasogare ni somaru dake
Ikiru koto wa tabi suru koto
Owari no nai kono michi
Ai suru hito soba ni tsurete
Yume sagashi nagara
Ame ni furarete nukurunda michi de mo
Itsu ka wa, mata, hareru hi ga kuru kara
A-a, kawa no nagare no yô ni, odayaka ni
Kono mi o makasete itai
A-a, kawa no nagare no yô ni, utsuri yuku
Kisetsu yukidoke o machi nagara
A-a, kawa no nagare no yô ni, odayaka ni
Kono mi o makasete itai
A-a, kawa no nagare no yô ni, itsu made mo
Aoi seseragi o kiki nagara


Unauthorized English translation by sekicho:
(There are no personal pronouns in the song, so I've interpreted it as meaning "we." It could just as easily be referring to the singer or the listener.)

As the river flows

This road is narrow and long
We've walked it unconsciously
If we turn our heads, far in the distance
We can see our hometown
Bumpy roads and winding roads
And uncharted roads, c'est la vie
Ah, like the flow of the river, laid back
So many years pass by
Ah, like the flow of the river, endlessly
The sky is dyed with twilight
Living is travelling
On this road without an end
People we love come near us
As we search for our dreams
Even on roads muddied by rain
Someday, again, another clear day will come
Ah, like the flow of the river, calmly
We want to lose ourselves
Ah, like the flow of the river
As we wait for the thaws of the coming seasons
Ah, like the flow of the river, calmly
We want to lose ourselves
Ah, like the flow of the river, forever
As we listen to the stream of blue

Obi

Pred kratkim sem pisala, kako sem v trgovini s kimoni kupila obije, vendar takrat nisem pokazala, kaj sem kupila. Zdaj pa to ni več skrivnost, kajti dva izmed obijev sta že v rokah novih lastnic. Eden je odpotoval k moji mami, drugega (črne barve na prvi sliki) je za rojstni dan dobila moja najboljša prijateljica, tretji pa je ostal tukaj in sedaj ponosno krasi steno najine spalnice.


Na sredi te stene, točno nad najino posteljo je namrec grda električna omarica. Zakaj so jo vgradili prav tja mi do danes ostaja nerazrešljiva uganka. Sredi lesenih oblog se namreč šopirijo ogabna, siva kovinska vratca. Prav z lahkoto bi zadevo vgradili nekam drugam, na hodnik na primer! Ampak ne! Malo estetike očitno zelo škodi, zato so se ji na daleč izognili. Do nedavnega sem to grozoto prekrivala s preprosto tapiserijo z upodobljeno goro Fuji, ki sem jo kupila prvo leto mojega bivanja na Japonskem. Vendar sem se je do zdaj že pošteno naveličala, zato mi je obi prišel kot naročen. Pravzaprav se s takim obijem ne da početi ne vem koliko stvari. Zadeve se namreč ne da čistit, ker je brokatna svila hudo občutljiva zadeva. Eden izmed možnih namenov je pregrinjalo za mizo, ampak več ali manj samo za okras. Ko pride na mizo hrana, mora obi stran. Druga možnost je stenski okras, kar sem naredila jaz. Slišala sem celo, da jih nekateri razrežejo in iz njih sešijejo prevleke za blazine. Ampak meni se to zdi tako, kot bi starinsko omaro razžagal in iz nje naredil nekaj čisto novega.

Za to, da sem obi uspela pritrdit na steno tako, da je pokrival omarico sem porabila kar precej časa. In rezultat je še vedno daleč od tega, kar sem si zamislila. V višini približno 1.8 metra po celi steni namreč poteka še ena grda stvar. Siva letev, na katero je dovoljeno z žebljički pripenjat ali obešat stvari. V lesene obloge namreč ne smem zapičiti nič. Če hočem obesiti sliko – siva letev. Obesit uro – siva letev. Pripet kakšen plakat – siva letev. Potem je pa tako dolgočasno, ko je vse v eni višini, namesto da bi bile slike malo bolj razporejene. Ena nad drugo, pa ena malo bolj vstran…saj veste, kaj mislim. Tako so pa vse pošlihtane v vrsto, kot vojaki. Dolgčas…pa še grdo.











No moj obi zdaj visi. Drži ga kakšnih dvajset risalnih žebljičkov, kar je daleč od idealnega. Zdaj, ko sem ga obesila namreč vidim, da bi bila zadeva veliko bolj estetska, če bi obi visel na lepi kovinski ali leseni palici, ki bi potekala zgoraj, tam kjer je zdaj tista siva letev in se čez njo “obešal”. Ampak na to bom morala pa počakati do konca praznikov. Zdajle se mi namreč ne ljubi noret naokrog po trgovinah in iskati primerne palice. Bom rajši po praznikih, ko bo manj ljudi, tako da ima človek sploh kje parkirat. Zdajle je namreč čista norija. Pa saj je verjetno povsod tako, a ne?

(Pred) Novoletna zabava

Kaj: Novoletna zabava Veleposlaništva RS v Tokiju

Kje: Happo-en, Tokijo

Kdaj: Petek ob 7 h zvečer. Hmmm, a bi šlo z dvema otrokoma, ki gresta drugače spat ob 8h?

Kako: Vlak odpade…trikrat prestopati na poti nazaj s spečima tri- in petletnikom v naročju? Ni šans! Avto? Ja, bo moral biti avto. Ampak navigirati po Tokiju v petek ob sedmih zvečer (se pravi po temi) ni mačji kašelj.

Logistika: Preštudirane in sprintane vse možne avtokarte in zemljevidi, naštudirani vsi odcepi na Tokyo metropolitan expressway.

Absurd: Vsega skupaj je samo dobrih 60 km! Po avtocesti!

Porabljen čas za prihod: Dve uri in pol…zastoji, zastoji, zastoji!! Sovražim japonske avtoceste!

Dva tedna prej me je zagrabila tista znana panika: Nič nimam za oblečt! Na hitro sem kupila črno krilo, črn pullover, črne škornje z vrtoglavo visoko stiletto peto (že nekaj časa sem si jih ogledovala pa se je ponudil idealni izgovor za nakup) in tri metre dolg svetleč roza šal, ki sem ga strateško nekajkrat ovila okrog vratu in boemsko zavihtela čez ramo. Frizerja sem odpravila en teden prej….I am ready! To je bila namreč moja prva “ta prava” zabava po dolgem, dolgem času. Majhni otroci, še posebaj taki, ki zahtevajo, da jih mami spravi zvečer v posteljo in zabave namreč ne grejo najbolje skupaj. Po vrhu vsega je Tsukuba precej dolgočasno mesto, tako da se itak nimaš kam spravit zvečer. Tokrat pa sta bila S in A še posebaj povabljena: Polona, sekretarka na veleposlaništvu in obe japonski tajnici so nam še posebaj zabičale, da morava zares pripeljat s seboj tudi njiju. OK, pa dajmo, sem si rekla. In smo res šli, vsi zrihtani in pošlihtani.

Bilo je super. Ne preveč ljudi, kakšnih 30 se nas je zbralo. Približno polovica je bila študentov, ki so trenutno na Japonskem, ostalo pa več ali manj stari znanci, Slovenci ki že dolga leta živimo tukaj. Spoznali smo novega veleposlanika in njegovo ženo, klepetali z ameriškimi, japonskimi in vsemi ostalimi možmi, zaročenci in fanti Slovenk tukaj, se v tekoči slovenščini pogovarjali z energično Japonko, ki že dolga leta živi v Ljubljani, se najedli raznih specialitet in zraven uživali v slovenskih vinih. Na splošno smo preživeli izredno prijeten večer, predvsem jaz, po zaslugi obeh japonskih tajnic, ki sta za cel večer prevzeli ukvarjanje s fantoma. Meni so tako ostali samo obiski stranišča z njima, ki so bili sicer kar pogosti, ker sta uspela popiti na litre kokakole, ki je doma drugače ne dobita. Pod novoletno smrekico sta ju celo čakala dva velika paketa, polna avtomobilčkov, s katerimi sta se potem cel večer igrala. Malo me je bilo sram samo, ko sta začela igrat nogomet s kroglicami, snetimi s smrekice! (K sreči niso bile steklene, ampak plastične, kajti pred očmi sem že imela, kako ob pošteni brci steklena kroglica poči in tisoče drobnih steklenih delcev leti na vse strani! Kot v kakšni filmski grozljivki!)

Okrog 10h so se ljudje začeli počasi razhajat. Večina je morala do doma zamenjati še kar nekaj vlakov, zato niso ostali predolgo. Tudi mi smo odšli, ker sta bila fanta že utrujena. Zaspala sta še preden smo zavili na avtocesto in doma sva je kar speča preoblekla v pižame in prenesla v postelje. Z možem pa sva si za zaključek prijetnega večera privoščila vsak še en mali slivov Umeshu liker (njammm), potem pa sva tudi midva prijetno utrujena zaključila uspešen dan.
Enkrat junija bo pa naslednja zabava...

USB copatki

Za tiste, ki vas rado zebe v noge, medtem ko sedite za računalnikom in ne veste, kako bi se ogreli, pri tem pa ne porabili preveč energije? Sploh sedaj, ko je zima pred vrati? Pametnjakoviči so za vas izumili tole. Pa tople prste na nogah vam želim!

Novi sosedje

V prazno hišo poleg naše so se predvčerajšnjim vselili novi sosedje. Cel mesec pred tem so prihajali in pospravljali vrt, žagali drevesa in kosili travo. Zakaj? Zato ker v hišo niso smeli. Tukaj je namreč tako, da državni uslužbenci, kamor štejejo tudi univerzitetni profesorji in raziskovalci na inštitutih lahko zaprosijo za hišo ali stanovanje, katerih najemnina je smešno nizka za japonske razmere. Res, da ne dobiš palače, hiše so namreč grde betonske kocke, pa vseeno se splača. Hecno pa je, da ko ti povejo, da si dobil hišo, jo lahko pogledaš od zunaj, noter pa ne smeš do dneva, ko se vseliš. Mi smo imeli srečo, da je takrat, ko smo se selili, prijazna uradnica uslišala naše prošnje in nam ključ skrivoma posodila za eno uro, tako, da smo odšibali in si hišo na hitro ogledali. Rekli smo namreč, da če je v bolj slabem stanju, bomo odklonili. Izkazalo se je, da je kar v redu, pa smo se preselili. Tudi novi sosedje so tako vedeli, katera hiša je za njih, niso pa smeli noter.
Tukaj je tudi navada, da ko se vseliš v novo hišo ali stanovanje, prineseš darila vsem sosedom in se tako predstaviš. Tudi mi smo vsem sosedom prinesli majhne bombonjere, razen tistim, h katerim smo prihajali tri večere zapored pa nam niso odprli – mogoče so zacvikali, ko so videli, da smo tujci, ne vem. Novi sosedje, družina Inagaki pa je vsem sosedom predvčerajšnjim prinesla paketek z dvema majhnima brisačama. Na vrhu paketka pa je bil že na prvi pogled tradicionalni papir z nekaj pismenkami. Podoben motiv se najde še na mnogo različnih zadevah, čestitkah, darilnem papirju in podobnem, mene pa so zanimale predvsem pismenke, oziroma kaj je napisano. Vsedla sem se za računalnik in s pomočjo tele fine zadeve (vneseš sestavne dele, ki jih prepoznaš in ti pokaže vse pismenke, ki jih imajo, potem pa poiščeš ta pravo) v par minutah razvozlala prvi tri pismenke. Piše nekaj takega kot “s spoštovanjem, pozdrav”. OK, to razumemo. Potem pa sem porabila naslednje pol ure za zadnji dve pismenki. Vse, kar mi je program napisal, je bilo čudno. Nekaj v zvezi z živo mejo, pa poljem…..čudno. Zato sem obupala in se odločila, da vprašam sosedo, gospo N. Ko sem ji povedala, kaj mi je računalnik napisal se je tako smejala, da je skoraj padla s stola. Seveda, je rekla, to je njihovo ime, Inagaki, ne pa kakšni pozdravi! Piše torej: S spoštovanjem, pozdrav, Inagaki.
Družina Inagaki se je v teh dveh dneh že razkomotila v svoji novi/stari hiši. Včeraj zjutraj je njihov dvanajstletni sin celo vadil violino na vrtu, kar se mi zdi zelo čudno. Saj ne da grozno slabo igra, sploh ne, igra kar dobro. Ampak mogoče ga v hiši nočejo poslušat, pa je mislil, da bo zunaj našel bolj hvaležno občinstvo. In ker igra kar dobro, ga bom drugič z veseljem nagradila z aplavzom, za spodbudo. In zato, ker je prijazen fant.

Sedem-pet-tri

“Jutri bova z Rikujem oblekla kimone, a se lahko prideva pokazat?” mi je ob grizljanju čipsa zaupala soseda N-san.
“Kimone?” sem se začudila jaz.
“Ja, jutri bomo praznovali Shichi-go-san,” me je poučila “in zato se morava oba oblečt v kimone.”
“Kaj pa vaš mož?” mi firbec ni dal miru, “A on tudi?”
“Ne, ne, to pa ne…to bi bilo pa preveč smešno” se je zahihitala.

In tako sva se zmenili, da se oba z Rikujem, ki je S-jev sošolec in stanuje nekaj hiš naprej na naši ulici prideta popoldne pokazat vsa načičkana in nafrfuljena. To bo pa nekaj za moj blog, sem si rekla sama pri sebi in se že veselila. Pa naj vam najprej razložim, kaj sploh je to, shichi-go-san. Sedem-pet-tri. Tako pravijo posebnemu praznovanju, ko praznujejo otroci, ki so v tekočem letu dopolnili 7,5 in 3 leta. Bolj natančno, fantki 3 in 5 ter punčke 3 in 7 let. Ponavadi se to zgodi na vikend ali praznik najbližje 15. novembru in ker je bil včeraj tukaj kulturni dan, se je veliko družin odločilo, da za svoje otroke priredi to praznovanje. Fantki na ta dan prvič oblečejo haori suknjič in hakama hlače, punčke pa prvič na kimono zavežejo obi pas. Po pravici povedano, za večino otrok je to prvič, da sploh oblečejo te tradicionalne obleke. V kimone se oblečejo tudi mame, očetje pa ponavadi ne, raje oblečejo najlepšo obleko in zavežejo kravato. Več informacij najdete tukaj in tukaj.

In tako smo se popoldne oborožili s fotoaparatom in se odpravili v 50 m oddaljen park, kjer se bosta naša fanta igrala, midva z možem pa bova čakala na “predstavo”. Na poti smo se ustavili še pri sosedi Vivian, ki je ravno nekaj brkljala po vrtu in se zapletli v pogovor o tunizijski hrani. Ona namreč z japonskim možem, univerzitetnim profesorjem, ki sodeluje s tunizijskimi univerzami mnogo potuje v Tunis, v zadnjem letu kar trikrat. In sredi pogovora kar naenkrat zagledamo malega šoguna, ki z divjim bojnim krikom teče proti nam. S in A sta bila kar malo presenečena, zdi se mi da Rikuja sploh nista spoznala, ko je bil tako nenavadno oblečen. Še celo majhen meč je imel, varno spravljen za pas in najbrž tudi nič oster. Gospa N je imela prekrasen kimono, še celo frizuro je imela v pravem stilu, ko pa sem jo povprašala o belem make-upu se je pa samo smejala in mi rekla, da ona pa že ne bo namazala tiste packarije na obraz in da to imajo samo gejše. Za naša dva fanta je Riku prinesel posebne sladkarije, chitose-ame, ki naj bi jedcu zagotovile tisočletno življenje, in še preden smo jih uspeli ustavit, so bile vrečke raztrgane in podolgovati bomobni/lizike zatlačeni v usta. Jaz sem potem eno vrečko uspela “rekonstuirati”, da sem jo vsaj poslikala, preden je bila raztrgana na koščke. Riku je ponosno hodil naokrog, kot majhen pav in mi razlagal, kaj je na njegovem haori suknjiču narisano, zaupal pa mi je tudi, da ga pas tišči in da komaj čaka, da se sleče. Hitro smo torej naredili nekaj slikic, zaželeli Rikuju še dolgih tisoč let življenja in že sta odfrlela domov, da se hitro preoblečeta. V kimonih sta namreč preživela celo popoldne, in če smo čisto iskreni, zna biti zadeva hudo neudobna. Zato pa tukaj zdaj še enkrat čestitamo:
Omedeto gozaimasu, Riku-kun! Še na tisoč let!