Začenja se leto prašiča! / The year of the boar has arrived!

SREČNO NOVO LETO!

HAPPY NEW YEAR!

ka-ma

“Svet podob je našel popolno besedilo”

Pod tem naslovom si lahko v današnjem Nedelu (31.12.2006) preberete intervju z dvema enkratnima človekoma, našima dobrima prijeteljema Charlotte Anderson in Gorazdom Vilharjem. Fotograf Gorazd in njegova žena, pisateljica Charlotte sta popolen par – tako v življenju kot tudi pri delu. Velika poznavalca japonske kulture, ki sta ji posvetila mnogo člankov in knjig sta si na Japonskem ustvarila dom in našla svojo veliko ljubezen – japonsko kulturo, religijo, praznovanja. Vse tiste stvari, ki nam pridejo na misel, ko nekdo omeni starodavno deželo vzhajajočega sonca.

Članek sta mi Charlotte in Gorazd omenila v četrtek, ko smo skupaj sedeli pri kosilu in razglabljali o plusih in minusih življenja na Japonskem. V dobrih 20 letih, kar sta na Japonskem sta namreč postala neusahljiv vir anekdot in zgodbic in vsako naše srečanje je polno smeha in humorja, ki ga izžarevata. Zanimivo pa je, kako so se naše življenske zgodbe prepletle. Charlotte je pred mnogimi leti v Slovenijo prignala ljubezen do slovenske kulture, ki ji jo je vcepila njena slovenska babica. Prvič sem jo srečala, ko sem bila stara 8 let, potem pa ponovno tukaj na Japonskem, več kot 20 let pozneje. Svet je res majhen!

Večkrat me znanci in prijatelji sprašujejo pa določenih japonskih običajih, in včasih tudi prosijo, da jim pošljem kakšno sliko tega ali onega. Knjige Gorazda in Charlotte so neizčrpen vir čudovitih fotografij in privlačnega teksta, zato vam predlagam, da si današnji članek preberete. Če pa vas japonska kultura v sliki in besedi zanima, pa si poiščite še njune knjige (On Matsuri – World Of Japanese Festivals, Kyoto – a Cultural Sojourn, Gracious Gifts – Japan’s Sacred Offerings ter Japanscapes – Three Cameras, Three Journeys.) Ne bo vam žal!

Dragi moji,

VESEL BOŽIČ!

MERRY CHRISTMAS!

ka-ma

Mislim, da so krive risanke…

7 zjutraj, petletni S in triletni A se oblačita v svoji sobi. S obleče novo polo srajčko, ki mu jo je poslala Nani.

A: “ Ooooo, you look pretty!”
S: (very annoyed) “I don’t look pretty, that’s for girls. I look cool!”

Hibari Misora

Ko sem danes zjutraj prižgala radio, je bila pesem, ki jo lahko prižgete zgoraj, prva pesem, ki sem jo slišala. Priljubljena pesem Kawa no nagare no yo ni ali Kot teče reka je bila leta 1997 izglasovana za najlepšo pesem vseh časov in ta naslov ji pripada vse do danes. Pevka Hibari Misora se je s to pesmijo in svojo predčasno smrtjo zapisala v srca vseh Japoncev in dandanes je težko najti nekoga, starejšega od , recimo 30 let, ki se mu oči ne bi orosile, ko sliši to pesem. Poskušala sem se spomniti, katera pesem bi enaka čustva zbudila pri Slovencih, in zdi se mi, da bi bila še najbližje Slovenskega naroda sin Tomaža Domicelja, ali pa Slovenija, odkod lepote tvoje od Avsenikov, čeprav ti dve pesmi igrata bolj na struno domoljubja kot na čustveno stanje. Pesem Kawa no nagare no yo ni opeva težavno obdobje po drugi svetovni vojni, ko so Japonci ponovno iskali svojo identiteto in Hibari Misora je figura, ki to povojno obdobje poleg pokojnega cesarja Showa (Hirohito) najbolje uteleša. Njeno celo življenje je bilo posvečeno glasbenemu stilu Enka, ki bi mu lahko potegnili vzporednico s slovensko narodno zabavno glasbo. Tu ne gre za tradicionalno folk glasbo ampak za balade, ki združujejo moderno zahodno glasbo z izrazito japonskim izražanjem. Tudi kombinacija zahodnih inštrumentov z izrazito japonskimi (koto, shamisen., taiko) kot tudi uporaba pentatonske lestvice pripomore k čisto posebnemu vzdušju.

Hibari Misora (1937-1989) je svojo glasbeno kariero začela pri rosnih 12 letih in med leti 1949 in 1971 nastopila v več kot 60 (glasbenih) filmih. Njeni koncerti so privabljali množice oboževalcev vse do njene smrti, pri starosti komaj 52 let, leta 1989. To leto se je v srca Japoncev zapisalo z dvema tragičnima dogodkoma. Smrtjo cesarja Showa in smrtjo Hibari, pri čemer je bila poslednja celo bolj objokovana, kot pa cesar sam. Pesem Kawa no nagare no yo ni je bila zadnja pesem, ki jo je posnela pred svojo smrtjo in je postala takojšnja uspešnica in to ostaja do danes. Vsako leto ob obletnici njene smrti japonska nacionalna televizija NHK priredi gala koncert njenih pesmi katerega si ogleda večina Japoncev.

Pesem je res lepa, in večkrat ko jo slišim, bolj mi prirašča k srcu. Tudi če ne razumeš besedila, te pritegne čudovita melodija in nenavden glas Hibari Misora.

Tukaj je transkribirana verzija originalnega japonskega teksta in angleški prevod, povzet po Everything2.com

Kawa no nagare no yo ni

Shirazu shirazu aruite kita
Hosoku nagai kono michi
Furi kaereba haruka to'oku
Furusato ga mieru
Dekoboko michi ya magariku netta michi
Chizu saenai sore mo mata jinsei
A-a, kawa no nagare no yô ni, yuruyaka ni
Ikutsu mo jidai wa sugite
A-a, kawa no nagare no yô ni, tomedonaku
Sora ga tasogare ni somaru dake
Ikiru koto wa tabi suru koto
Owari no nai kono michi
Ai suru hito soba ni tsurete
Yume sagashi nagara
Ame ni furarete nukurunda michi de mo
Itsu ka wa, mata, hareru hi ga kuru kara
A-a, kawa no nagare no yô ni, odayaka ni
Kono mi o makasete itai
A-a, kawa no nagare no yô ni, utsuri yuku
Kisetsu yukidoke o machi nagara
A-a, kawa no nagare no yô ni, odayaka ni
Kono mi o makasete itai
A-a, kawa no nagare no yô ni, itsu made mo
Aoi seseragi o kiki nagara


Unauthorized English translation by sekicho:
(There are no personal pronouns in the song, so I've interpreted it as meaning "we." It could just as easily be referring to the singer or the listener.)

As the river flows

This road is narrow and long
We've walked it unconsciously
If we turn our heads, far in the distance
We can see our hometown
Bumpy roads and winding roads
And uncharted roads, c'est la vie
Ah, like the flow of the river, laid back
So many years pass by
Ah, like the flow of the river, endlessly
The sky is dyed with twilight
Living is travelling
On this road without an end
People we love come near us
As we search for our dreams
Even on roads muddied by rain
Someday, again, another clear day will come
Ah, like the flow of the river, calmly
We want to lose ourselves
Ah, like the flow of the river
As we wait for the thaws of the coming seasons
Ah, like the flow of the river, calmly
We want to lose ourselves
Ah, like the flow of the river, forever
As we listen to the stream of blue

Obi

Pred kratkim sem pisala, kako sem v trgovini s kimoni kupila obije, vendar takrat nisem pokazala, kaj sem kupila. Zdaj pa to ni več skrivnost, kajti dva izmed obijev sta že v rokah novih lastnic. Eden je odpotoval k moji mami, drugega (črne barve na prvi sliki) je za rojstni dan dobila moja najboljša prijateljica, tretji pa je ostal tukaj in sedaj ponosno krasi steno najine spalnice.


Na sredi te stene, točno nad najino posteljo je namrec grda električna omarica. Zakaj so jo vgradili prav tja mi do danes ostaja nerazrešljiva uganka. Sredi lesenih oblog se namreč šopirijo ogabna, siva kovinska vratca. Prav z lahkoto bi zadevo vgradili nekam drugam, na hodnik na primer! Ampak ne! Malo estetike očitno zelo škodi, zato so se ji na daleč izognili. Do nedavnega sem to grozoto prekrivala s preprosto tapiserijo z upodobljeno goro Fuji, ki sem jo kupila prvo leto mojega bivanja na Japonskem. Vendar sem se je do zdaj že pošteno naveličala, zato mi je obi prišel kot naročen. Pravzaprav se s takim obijem ne da početi ne vem koliko stvari. Zadeve se namreč ne da čistit, ker je brokatna svila hudo občutljiva zadeva. Eden izmed možnih namenov je pregrinjalo za mizo, ampak več ali manj samo za okras. Ko pride na mizo hrana, mora obi stran. Druga možnost je stenski okras, kar sem naredila jaz. Slišala sem celo, da jih nekateri razrežejo in iz njih sešijejo prevleke za blazine. Ampak meni se to zdi tako, kot bi starinsko omaro razžagal in iz nje naredil nekaj čisto novega.

Za to, da sem obi uspela pritrdit na steno tako, da je pokrival omarico sem porabila kar precej časa. In rezultat je še vedno daleč od tega, kar sem si zamislila. V višini približno 1.8 metra po celi steni namreč poteka še ena grda stvar. Siva letev, na katero je dovoljeno z žebljički pripenjat ali obešat stvari. V lesene obloge namreč ne smem zapičiti nič. Če hočem obesiti sliko – siva letev. Obesit uro – siva letev. Pripet kakšen plakat – siva letev. Potem je pa tako dolgočasno, ko je vse v eni višini, namesto da bi bile slike malo bolj razporejene. Ena nad drugo, pa ena malo bolj vstran…saj veste, kaj mislim. Tako so pa vse pošlihtane v vrsto, kot vojaki. Dolgčas…pa še grdo.











No moj obi zdaj visi. Drži ga kakšnih dvajset risalnih žebljičkov, kar je daleč od idealnega. Zdaj, ko sem ga obesila namreč vidim, da bi bila zadeva veliko bolj estetska, če bi obi visel na lepi kovinski ali leseni palici, ki bi potekala zgoraj, tam kjer je zdaj tista siva letev in se čez njo “obešal”. Ampak na to bom morala pa počakati do konca praznikov. Zdajle se mi namreč ne ljubi noret naokrog po trgovinah in iskati primerne palice. Bom rajši po praznikih, ko bo manj ljudi, tako da ima človek sploh kje parkirat. Zdajle je namreč čista norija. Pa saj je verjetno povsod tako, a ne?

(Pred) Novoletna zabava

Kaj: Novoletna zabava Veleposlaništva RS v Tokiju

Kje: Happo-en, Tokijo

Kdaj: Petek ob 7 h zvečer. Hmmm, a bi šlo z dvema otrokoma, ki gresta drugače spat ob 8h?

Kako: Vlak odpade…trikrat prestopati na poti nazaj s spečima tri- in petletnikom v naročju? Ni šans! Avto? Ja, bo moral biti avto. Ampak navigirati po Tokiju v petek ob sedmih zvečer (se pravi po temi) ni mačji kašelj.

Logistika: Preštudirane in sprintane vse možne avtokarte in zemljevidi, naštudirani vsi odcepi na Tokyo metropolitan expressway.

Absurd: Vsega skupaj je samo dobrih 60 km! Po avtocesti!

Porabljen čas za prihod: Dve uri in pol…zastoji, zastoji, zastoji!! Sovražim japonske avtoceste!

Dva tedna prej me je zagrabila tista znana panika: Nič nimam za oblečt! Na hitro sem kupila črno krilo, črn pullover, črne škornje z vrtoglavo visoko stiletto peto (že nekaj časa sem si jih ogledovala pa se je ponudil idealni izgovor za nakup) in tri metre dolg svetleč roza šal, ki sem ga strateško nekajkrat ovila okrog vratu in boemsko zavihtela čez ramo. Frizerja sem odpravila en teden prej….I am ready! To je bila namreč moja prva “ta prava” zabava po dolgem, dolgem času. Majhni otroci, še posebaj taki, ki zahtevajo, da jih mami spravi zvečer v posteljo in zabave namreč ne grejo najbolje skupaj. Po vrhu vsega je Tsukuba precej dolgočasno mesto, tako da se itak nimaš kam spravit zvečer. Tokrat pa sta bila S in A še posebaj povabljena: Polona, sekretarka na veleposlaništvu in obe japonski tajnici so nam še posebaj zabičale, da morava zares pripeljat s seboj tudi njiju. OK, pa dajmo, sem si rekla. In smo res šli, vsi zrihtani in pošlihtani.

Bilo je super. Ne preveč ljudi, kakšnih 30 se nas je zbralo. Približno polovica je bila študentov, ki so trenutno na Japonskem, ostalo pa več ali manj stari znanci, Slovenci ki že dolga leta živimo tukaj. Spoznali smo novega veleposlanika in njegovo ženo, klepetali z ameriškimi, japonskimi in vsemi ostalimi možmi, zaročenci in fanti Slovenk tukaj, se v tekoči slovenščini pogovarjali z energično Japonko, ki že dolga leta živi v Ljubljani, se najedli raznih specialitet in zraven uživali v slovenskih vinih. Na splošno smo preživeli izredno prijeten večer, predvsem jaz, po zaslugi obeh japonskih tajnic, ki sta za cel večer prevzeli ukvarjanje s fantoma. Meni so tako ostali samo obiski stranišča z njima, ki so bili sicer kar pogosti, ker sta uspela popiti na litre kokakole, ki je doma drugače ne dobita. Pod novoletno smrekico sta ju celo čakala dva velika paketa, polna avtomobilčkov, s katerimi sta se potem cel večer igrala. Malo me je bilo sram samo, ko sta začela igrat nogomet s kroglicami, snetimi s smrekice! (K sreči niso bile steklene, ampak plastične, kajti pred očmi sem že imela, kako ob pošteni brci steklena kroglica poči in tisoče drobnih steklenih delcev leti na vse strani! Kot v kakšni filmski grozljivki!)

Okrog 10h so se ljudje začeli počasi razhajat. Večina je morala do doma zamenjati še kar nekaj vlakov, zato niso ostali predolgo. Tudi mi smo odšli, ker sta bila fanta že utrujena. Zaspala sta še preden smo zavili na avtocesto in doma sva je kar speča preoblekla v pižame in prenesla v postelje. Z možem pa sva si za zaključek prijetnega večera privoščila vsak še en mali slivov Umeshu liker (njammm), potem pa sva tudi midva prijetno utrujena zaključila uspešen dan.
Enkrat junija bo pa naslednja zabava...

USB copatki

Za tiste, ki vas rado zebe v noge, medtem ko sedite za računalnikom in ne veste, kako bi se ogreli, pri tem pa ne porabili preveč energije? Sploh sedaj, ko je zima pred vrati? Pametnjakoviči so za vas izumili tole. Pa tople prste na nogah vam želim!

Novi sosedje

V prazno hišo poleg naše so se predvčerajšnjim vselili novi sosedje. Cel mesec pred tem so prihajali in pospravljali vrt, žagali drevesa in kosili travo. Zakaj? Zato ker v hišo niso smeli. Tukaj je namreč tako, da državni uslužbenci, kamor štejejo tudi univerzitetni profesorji in raziskovalci na inštitutih lahko zaprosijo za hišo ali stanovanje, katerih najemnina je smešno nizka za japonske razmere. Res, da ne dobiš palače, hiše so namreč grde betonske kocke, pa vseeno se splača. Hecno pa je, da ko ti povejo, da si dobil hišo, jo lahko pogledaš od zunaj, noter pa ne smeš do dneva, ko se vseliš. Mi smo imeli srečo, da je takrat, ko smo se selili, prijazna uradnica uslišala naše prošnje in nam ključ skrivoma posodila za eno uro, tako, da smo odšibali in si hišo na hitro ogledali. Rekli smo namreč, da če je v bolj slabem stanju, bomo odklonili. Izkazalo se je, da je kar v redu, pa smo se preselili. Tudi novi sosedje so tako vedeli, katera hiša je za njih, niso pa smeli noter.
Tukaj je tudi navada, da ko se vseliš v novo hišo ali stanovanje, prineseš darila vsem sosedom in se tako predstaviš. Tudi mi smo vsem sosedom prinesli majhne bombonjere, razen tistim, h katerim smo prihajali tri večere zapored pa nam niso odprli – mogoče so zacvikali, ko so videli, da smo tujci, ne vem. Novi sosedje, družina Inagaki pa je vsem sosedom predvčerajšnjim prinesla paketek z dvema majhnima brisačama. Na vrhu paketka pa je bil že na prvi pogled tradicionalni papir z nekaj pismenkami. Podoben motiv se najde še na mnogo različnih zadevah, čestitkah, darilnem papirju in podobnem, mene pa so zanimale predvsem pismenke, oziroma kaj je napisano. Vsedla sem se za računalnik in s pomočjo tele fine zadeve (vneseš sestavne dele, ki jih prepoznaš in ti pokaže vse pismenke, ki jih imajo, potem pa poiščeš ta pravo) v par minutah razvozlala prvi tri pismenke. Piše nekaj takega kot “s spoštovanjem, pozdrav”. OK, to razumemo. Potem pa sem porabila naslednje pol ure za zadnji dve pismenki. Vse, kar mi je program napisal, je bilo čudno. Nekaj v zvezi z živo mejo, pa poljem…..čudno. Zato sem obupala in se odločila, da vprašam sosedo, gospo N. Ko sem ji povedala, kaj mi je računalnik napisal se je tako smejala, da je skoraj padla s stola. Seveda, je rekla, to je njihovo ime, Inagaki, ne pa kakšni pozdravi! Piše torej: S spoštovanjem, pozdrav, Inagaki.
Družina Inagaki se je v teh dveh dneh že razkomotila v svoji novi/stari hiši. Včeraj zjutraj je njihov dvanajstletni sin celo vadil violino na vrtu, kar se mi zdi zelo čudno. Saj ne da grozno slabo igra, sploh ne, igra kar dobro. Ampak mogoče ga v hiši nočejo poslušat, pa je mislil, da bo zunaj našel bolj hvaležno občinstvo. In ker igra kar dobro, ga bom drugič z veseljem nagradila z aplavzom, za spodbudo. In zato, ker je prijazen fant.

Sedem-pet-tri

“Jutri bova z Rikujem oblekla kimone, a se lahko prideva pokazat?” mi je ob grizljanju čipsa zaupala soseda N-san.
“Kimone?” sem se začudila jaz.
“Ja, jutri bomo praznovali Shichi-go-san,” me je poučila “in zato se morava oba oblečt v kimone.”
“Kaj pa vaš mož?” mi firbec ni dal miru, “A on tudi?”
“Ne, ne, to pa ne…to bi bilo pa preveč smešno” se je zahihitala.

In tako sva se zmenili, da se oba z Rikujem, ki je S-jev sošolec in stanuje nekaj hiš naprej na naši ulici prideta popoldne pokazat vsa načičkana in nafrfuljena. To bo pa nekaj za moj blog, sem si rekla sama pri sebi in se že veselila. Pa naj vam najprej razložim, kaj sploh je to, shichi-go-san. Sedem-pet-tri. Tako pravijo posebnemu praznovanju, ko praznujejo otroci, ki so v tekočem letu dopolnili 7,5 in 3 leta. Bolj natančno, fantki 3 in 5 ter punčke 3 in 7 let. Ponavadi se to zgodi na vikend ali praznik najbližje 15. novembru in ker je bil včeraj tukaj kulturni dan, se je veliko družin odločilo, da za svoje otroke priredi to praznovanje. Fantki na ta dan prvič oblečejo haori suknjič in hakama hlače, punčke pa prvič na kimono zavežejo obi pas. Po pravici povedano, za večino otrok je to prvič, da sploh oblečejo te tradicionalne obleke. V kimone se oblečejo tudi mame, očetje pa ponavadi ne, raje oblečejo najlepšo obleko in zavežejo kravato. Več informacij najdete tukaj in tukaj.

In tako smo se popoldne oborožili s fotoaparatom in se odpravili v 50 m oddaljen park, kjer se bosta naša fanta igrala, midva z možem pa bova čakala na “predstavo”. Na poti smo se ustavili še pri sosedi Vivian, ki je ravno nekaj brkljala po vrtu in se zapletli v pogovor o tunizijski hrani. Ona namreč z japonskim možem, univerzitetnim profesorjem, ki sodeluje s tunizijskimi univerzami mnogo potuje v Tunis, v zadnjem letu kar trikrat. In sredi pogovora kar naenkrat zagledamo malega šoguna, ki z divjim bojnim krikom teče proti nam. S in A sta bila kar malo presenečena, zdi se mi da Rikuja sploh nista spoznala, ko je bil tako nenavadno oblečen. Še celo majhen meč je imel, varno spravljen za pas in najbrž tudi nič oster. Gospa N je imela prekrasen kimono, še celo frizuro je imela v pravem stilu, ko pa sem jo povprašala o belem make-upu se je pa samo smejala in mi rekla, da ona pa že ne bo namazala tiste packarije na obraz in da to imajo samo gejše. Za naša dva fanta je Riku prinesel posebne sladkarije, chitose-ame, ki naj bi jedcu zagotovile tisočletno življenje, in še preden smo jih uspeli ustavit, so bile vrečke raztrgane in podolgovati bomobni/lizike zatlačeni v usta. Jaz sem potem eno vrečko uspela “rekonstuirati”, da sem jo vsaj poslikala, preden je bila raztrgana na koščke. Riku je ponosno hodil naokrog, kot majhen pav in mi razlagal, kaj je na njegovem haori suknjiču narisano, zaupal pa mi je tudi, da ga pas tišči in da komaj čaka, da se sleče. Hitro smo torej naredili nekaj slikic, zaželeli Rikuju še dolgih tisoč let življenja in že sta odfrlela domov, da se hitro preoblečeta. V kimonih sta namreč preživela celo popoldne, in če smo čisto iskreni, zna biti zadeva hudo neudobna. Zato pa tukaj zdaj še enkrat čestitamo:
Omedeto gozaimasu, Riku-kun! Še na tisoč let!

Sladkosnedni dan

Nikoli nisem bila ne vem kako sladkosnedna. Ko smo bili še srednješolci, so sošolke kar medlele pred oknom kakšne slaščičarne, mene pa vse tiste tortice niso preveč ganile. V bistvu je bilo to še dobro, ker bi drugače šla moja kilaža še pa še navzgor. Zadnje čase pa se mi dogaja, da me prime grozna potreba po sladkarijah. Včasih se prisilim in raje pojem kakšno jabolko ali mandarino, včasih pa ne zdržim. In danes je bil en tak dan. Pravkar sem namreč pojedla že peti košček originalnega Turkish delight (Hazer Baba, povsem enak kot na sliki) s pistacijami, ki smo ga pred kratkim dobili za darilo od turških znancev. Sto procentni sladkor! Sicer ne najboljši, ker sem pred leti naravnost božanskega jedla v Grčiji, pa vseeno dovolj dober za potešitev moje potrebe po sladkorju. Spomnim se, da je pred mnogo, mnogo leti moj dedek kupoval bosanski ratluk, to je bilo seveda še v stari Jugoslaviji, potem pa ga vsa ta leta nisem zasledila nikjer v Sloveniji. V Grčiji so nam ga ponudile nune v enem izmed samostanov (sem že pozabila ime) visoko v hribih Peloponeza in je bil čudovit, narejen z vodo iz vrtnic ( a se reče tako rose water po slovensko?) Pred dvemi leti so mi v Egiptu arabsko varijanto rahat-al-hulkum ponudili skupaj s Halawo tahinio, za katero sem se takrat odločila in rahat pustila, tako da ne vem, kakšen je bil. Mislim, da moram to napako obvezno popravit naslednjič, ko me pot zanese na tisti konec.
Pred kratkim pa so nam tega, ki ga jem danes, prinesli turški znanci, skupaj z domačimi olivami in doma vloženimi listi trte za čisto ta prave turške dolme. Olive smo že pojedli, listi trte pa še čakajo, da se opogumim. Bojim se, da bo tudi ratluka kmalu zmanjkalo, če posebaj, če me bo še večkrat prijel takle sladkosnedni dan. (Upam, da ne prepogosto!)

Beeeee!

Po večletnem priseganju na morsko hrano, nas je v zadnjem mesecu popadla prava mesožerska krvoločnost. Preko interneta smo namreč uspeli iz Avstralije naročit same dobrote, o katerih smo prej lahko samo sanjali: teletino, jagnetino, račke in cele piščance. Tudi ti so namreč tukaj prava redkost. Vse meso se kupuje že razkosano, narezano in včasih celo že začinjeno. Ampak ni ga čez enega celega piščeta, lepo zlato zapečenega v pečici, začinjenega s svežim rožmarinčkom z mojega vrta in celimi stroki česna. Mmmmmm!

Včeraj pa sem se za spremembo spopadla z jagnjetino. Najprej sem se morala odločit med celimi kračkami (saj pravzaprav ne vem čisto dobro, če je to ta pravi izraz – po angleško je lamb shanks, torej spodnji del noge, ne stegno) ali pa stegnom, narezanim počez s celim kosom kosti v sredini. Chefa sem zadnjič pobarala, če misli, da bi se le-te dalo narediti tako kot Osso bucco s teletino, na kar je odgovoril pritrdilno. Po krajšem brskanju po internetu pa sem naletela še na tale recept, ki je mojo odločitev prevesil v prid kračkam. Lamb shanks with tomatoes and fresh herbs. Recept celo pravi, da je jed podobna kot Osso bucco. Sestavine: nič pretresljivega. Panceto bomo spustili, rožmarin nabrali na vrtu, timjan suh stresli iz posodice. Janeževa semena smo pred kratkim dobili direktno iz Tunizije (hvala Vivian!) Še malo čilenskega chardonnaya, pa bo. Kaj pa lonec? Po krajšem premišljevanju se mi je posvetilo.Ta-daaa, keramična posoda za japonsko jed nabe, ki bo ravno pravšnja. Še pokrov ima, in ravno na milimetre paše v mojo mini mikro-kombinirano pečico, tako da bo super! Sledilo je sekljanje, pečenje, praženje in mešanje, potem pa lonec v peč. Dve uri kasneje smo se vsidrali za mizo in v najkrajšem možnem času z oblizovanjem prstov in pire krompirjem pospremili v naše želodčke tole čudovito stvar. Mljask!

Ocena: pet zvezdic, priporočam!

p.s. Lonca nabe ni na sliki, ker je bil precej počrnel in na robovih rahlo zažgan, tako da ni bil ravno fotogeničen! Konec koncev je revež namenjen za počasno kuhanje na majhnem plamenu! Pa vseeno je svojo dolžnost odlično opravil in po krajšem drgnenju spet pridobil pravo podobo. Jagenček pa je zato prišel na mizo prav nič ceremonialno, ampak v navadni jenski posodi.

Skrivnostno drevo razkrinkano!

Ime mu je Osmanthus fragrans ! Pa smo ga razkrinkali. Sama sem poskušala vse možne enciklopedije, pa ga nisem našla. Potem pa se je oglasila Mašina babica, ki je za pomoč zaprosila gospoda Matjaža Mastnaka. Obema se najlepše zahvaljujem! A ni zanimivo, ko nekaj takega iščeš, se ti izmika in izmika, potem pa ti nekdo namigne in ga končno najdeš, pa se ti nenadoma odpre cela gora podatkov. Med drugim tudi tale zanimiva stran, kjer so spodaj navedeni parfumi, v katerih je osmanthus uporabljen, npr. Escape Calvina Kleina in drugi. Najboljši je ekstrakt osmanthusa iz zlato-oranžnih cvetov, se pravi točno takih, kot jih ima sosedov grm, in je ena izmed najdražjih sestavin za perfume – do 4000 USD za kilogram!

Mene pa bo pot zdaj nesla v lokalne semenarne, kjer upam, da ta grm imajo. Potem pa ga takoj posadim na vrt! In komaj bom čakala da pride druga jesen, ko bodo cvetovi spet dišali.

Trgovina s kimoni

V naši neposredni soseščini so pred kratkim odprli trgovino s kimoni in s sosedo Vivian sva se odločili, da greva firbcat. Saj ne, da bi si kupili kimono, ker si ga enostavno ne moreva privoščit, ampak zaradi dejstva, da taista trgovina prodaja tudi tako imenovane vintage, se pravi stare, rabljene kimone in pasove obi. Obema nama je namreč všeč ideja, da obi uporabiš kot dekoracijo, na primer na mizi ali pa na steni. Stopili sva torej v to malo trgovinico in starejša prodajalka, seveda oblečena v kimono, se naju je razveselila, kot da bi se poznali od nekdaj. Očitno ji je bilo hudo dolgčas, kajti ne verjamem, da je v naši soseski zanimanje za kimone veliko, zato nima veliko obiskovalcev. Ko sva ji povedali, da naju zanimajo stari obiji, je iz skladišča privlekla pet velikih kartonskih škatel in jih postavila pred vrata trgovine, na svetlobo, ker, kot nama je razložila, moraš svilo videti pri dnevni svetlobi. Pred nama je torej stal zaklad in ni nama bilo treba dvakrat reči, že sva začeli škatle odpirati in brskati. Za vsak obi, ki sva ga dali na stran v kasnejšo presojo, nama je povedala vse podatke. Za kakšen tip kimona je, za kakšen letni čas, za starejše gospe ali za mlada dekleta, kakšen tip pasu je, kdo je proizvajalec ….informacij je bilo toliko, da sem komaj uspela slediti. Najin kup izbranih pa se je večal in večal, tako da sva imeli na koncu težave, izmed teh narediti še ožjo selekcijo. Ko sva gospe pokazali, kaj sva izbrali, pa nama je skrivnostno pokimala in še enkrat izginila v ozadje trgovine. Vrnla se je s še eno malo manjšo škatlo. “Tole paše zraven” je rekla in odprla. Notri pa cela zbirka vrvic obi-jime, ki so ponavadi drage kot žafran….celo dražje od obija samega. Pomagala nama je izbrati prave in oči so ji kar sijale, ko sva rekli, da bova izbrane stvari tudi kupili. Priklanjala se je kot navita in hvalila najino izbiro. Seveda, saj sva ji tam pustili kar lep kupček denarja.

Kaj sva kupili, pa naj ostane skrivnost, za danes bo dovolj nekaj drugih slikic.

Zapeljiv vonj in slaba slika

Vsako jesen se po Tsukubi začne širit nenavaden, čudovito zapeljiv vonj. In vsako leto do sedaj sem se čudila, od kod ta vonj prihaja. A imajo sosedi nov mehčalec za perilo in so ga cel liter zlili k svoji žehti? A je kje v bližini kakšna kemična tovarna, ki je v zrak spustila nov sintetični vonj za ne-vem-kaj-že? A kdo na ta način oglašuje nov parfum? Nisem in nisem dobila odgovora. Potem me je pa letos radovednost dobesedno potegnila dol s kolesa, ko sem sredi naliva na vogalu našega vrta zapeljala v oblak te nenavadne dišave. Sledila sem nosu in…..na vogalu sosednjega vrta opazila povsem navaden, neopazen grm, za katerega sem mislila, da je iz družine kamelij, ker ima podobne liste, in mu nikoli nisem posvečala pozornosti. Pogledala sem med liste in opazila grozd čisto majhnih, oranžnih cvetov, iz katerih se je širil močen, omamen vonj. Povsem neopazni so bili, skriti med liste. Hitro sem zagrabila telefon in naredila eno slikico. Ni najboljša, pa vseeno edina, kajti naslednjih nekaj dni je deževalo in po tistem so cvetovi oveneli. Tako je na žalost do naslednjega leta to edina slika, ki jo imam. A se komu sanja, kako se ta grm imenuje? Vonj je namreč tako čudovit, da bi si jih jaz nasadila kar cel vrt! Škoda le, da cveti samo nekaj dni konec septembra. In kdo bi si mislil, da raste tako blizu našega vrta! Ko pride naslednja jesen, se bom najbrž kar utaborila pod tistim sosedovim grmom....mislim namreč, da sem zasvojena. Zelo, zelo težko mi bo počakat do naslednje sezone, ko bo grm spet cvetel!

Drugače pa se sedaj v Tsukubi začenja sezona kamelij. Prve cvetovi se že odpirajo in nekje do konca novembra bo celo mesto čudovito okrašeno v belih in roza odtenkih. Čas je, da začnem nositi s seboj fotoaparat in naredim nekaj lepih slikic. In jih, seveda, objavim tukaj.

Prvič na urgenci

Še zdaj ne vem, kako je A-ju uspelo pasti na stopnicah. Dopoldne sva se odpravila v trgovino, ker sem mu obljubila nove superge. S jih je dobil že prejšnji teden, ker mu je na starih na podplatu zazijala luknja, A pa je bil žalosten, ker so bile njegove superge še čisto v redu. Po enem tednu prepričevanja sem tako popustila in mu obljubila nove.
S kolesom sva se odpeljala v trgovino. A opremljen s čelado, da ja ne bo kaj narobe. Medtem ko sem jaz zaklepala kolo in s ključavnico pripela še njegovo čelado, je stekel v predverje trgovine in po stopnicah navzdol, v kletno etažo. Ko sem ga opazila, sem ga poklicala nazaj in nadaljevala z zaklepanjem, v tistem trenutku pa zaslišim jok. Pogledam in zagledam kako mu iz ust lije kri. Spotaknil se je, ko je tekel po stopnicah navzgor in ne vem kako, da se ni ujel na roke, padel je direktno na sprednje zobe. Količina krvi je bila neverjetna, v trenutku sva bila oba krvava, še jaz, ki sem poskušala z robčkom poplavo ustavit. Tulil je, kot bi ga dajali iz kože, zato sem previdno pogledala v usta in dvignila zgornjo ustnico. Ustnica je bila cela, nobene rane, dlesni nad zgornjimi zobmi pa so bile prebite , tako da se je spodaj v odprti rani videlo njegove, sicer še skrite, stalne zobe. Groza! Gremo na urgenco, treba bo šivat!

Po telefonu sem takoj poklicala moža, ker je njegova služba k sreči blizu in v nekaj minutah je bil z avtom pri nama. Gremo v University hospital, ker je najbližje. Pripeljemo se tja, izpolnimo sto formularjev in po pol ure čakanja, nas sprejme mlad zdravnik, morda celo študent. Namesto da bi pogledal, kako velika je rana, nas je spraševal vse sorte, kako se je zgodilo, zakaj se je zgodilo…za božjo voljo, poglej vendar že v usta, saj je vseeno, kako je padel! Končno mu je malo privzdignil ustnico, očistil kri in izjavil, da moramo k zobozdravniku. Ja, a ga nimate tukaj? Ne, danes ga ni. In h kateremu zobozdravniku naj gremo, najbrž ni vsak dober za to? Poskusite v kliniki v Mitsui building. Mene je že grabila sveta jeza, zagrabila sem vse stvari in odkorakala ven. Vse formularje sem pustila tam, briga me. Ce mu ne znate pomagat se pa tudi za denar obrišite pod nosom! In smo se odpeljali k priporočenemu zobozdravniku. Pridemo v četrto nadstropje, kjer naj bi klinika bila in tam piše “Art Clinic”. Tole je pa čudno, rečem možu, tole že ni zobar. Prikorakamo v čakalnico klinike za lepotno kirurgijo. V nas se upre deset parov ženskih oči, češ le kaj delajo tukaj teli tujci, z otrokom ki tuli kot zmešan. Zobar se je preselil. Kam, vprašamo v sprejemni pisarni. Joj, to pa ne vemo! Odločimo se, da gremo k zobozdravniku, h kateremu smo enkrat peljali na pregled S-ja. Pridemo tja, zaprto. Ura je 1 popoldne, vsi imajo pavzo. Možu je popolnoma prekipelo, in z divjo rally vožnjo smo končno prispeli v drugo bolnico, Tsukuba Gakuen. Tam pa popolnoma drug svet. Takoj smo prišli na vrsto, izpolnili papirje, odšibali na maksilo-facialno kirurgijo, potem na rentgen in končno na operacijo. Ni bilo prijetno. Meni so pustili biti zraven, da sem ga držala, medtem ko so šivali. Držala je pravzaprav premila beseda, dobesedno sedela sem na njemu, tako se je zvijal. Rentgen je k sreči pokazal, da je tako z mlečnimi kot tudi s stalnimi zobmi vse v redu, dlesen pa je bila hudo preklana. Dobil je 7 šivov, kolikokrat so ga pa pred tem pičili z lokalno anastezijo pa sem nehala šteti pri 5. Vem namreč, kako boli. Mož je medtem odšibal nazaj pobrat S-ja v vrtec, ker so imeli ravno ta dan manj pouka, samo do dveh. Potem sta prišla počakat še A-ja in mene. S pa se je v čakalnici skoraj zjokal, ker je slišal kako A tuli in ga je to grozno pretreslo, tako da ga je mož hitro odpeljal ven.

Eno uro kasneje smo bili doma. A s popolnoma otečnimi in otrdelimi usti, mi vsi ostali pa rahlo v šoku. Danes se A že boljše počuti. Oteklina je precej manjša, zato pa imamo zdaj trikrat na dan bitke ob jemanju antibiotikov. No, pa bomo preživeli tudi še to. Šive gremo pa odstranit čez en teden in potem upam, da nas na urgenci dolgo časa ne bodo več videli. Ampak zdi se mi, da tole ni bilo zadnjič. Spomnila sem se namreč prijateljev in njihovih dveh sinov, ki sta se pred nekaj časa hvalila, da imata pri svojih štirih in osmih letih skupaj že 18 šivov! Kot da gre za nekakšno trofejo! In glede na to, da sta naša dva junaka grozna divjaka, se mi zdi, da bo takih obiskov še kar nekaj.

Kdor nima v glavi…

Sobota. Jaz, Tokyo, nič otrok, opravki v banki, potem pa sprehod po trgovinah. Ginza, Akihabara, prihajam!

Tak je bil načrt. In kot vse močno zaželjene in težko pričakovane stvari se je sfižil. Šel po gobe, kaput. Zakaj? No pa začnimo na začetku…

Jutro v Tsukubi. Likam bluzo, ki jo bom oblekla, ko pride k meni mož in mi svetuje, da naj si iz denarnice poberem ven vse “odvečne” kreditne in ostale kartice, in vzamem samo eno, najnujnejšo. In predvsem naj ne pozabim osebne izkaznice, t.i. Alien registration card (ja, vesoljčki, pa to…) To je namreč edina res pomembna stvar, ki jo rabim v banki poleg potnega lista. In res, ko zlikam, odprem denarnico in naredim inventuro. Cel kup starih blagajniških izpiskov, računov, kartic za popuste v trgovinah, zdravstvenih kartic in podobne šare. Vse zložim ven, potem pa dam ostale kartice na kupček in v omaro. Zaprem denarnico in kot zakleto, je ne preverim še enkrat.

V avtu na poti na železniško postajo, me mož še enkrat vpraša, če imam vse, kar rabim. Seveda, dragec, zažvrgolim in odfrfotam svojemu prostemu dnevu naproti. Tsukuba express me v slabi uri dostavi v Tokyo, Electric city Akihabara, kjer prestopim na podzemsko železnico. Razkomotim se v vagonu za dame in uživam. No ja, pravzaprav je vagon za dame tak le med tednom ob določenih “rush hour” urah, pa vseeno. Skupaj z mano ostalimi damami se še nekaj pogumnih osebkov moškega spola upa stopiti v ta bastijon ženskosti, rožnat, naparfumiran, poln “women oriented” reklam. Vse za prazen stol!

Petnajst minut, in sem v Ginzi. Meki shoppinga, bank in vsega ostalega. Še nekaj korakov in sem v moji banki. Alien registration card, prosim, začivka močno nalična uradnica. Seveda, odvrnem in začnem brskat po denarnici. Oblije me mrzel pot…ni je! Prebrskam vse predalčke, prebrskam celo torbo, osebne izkaznice nikjer. Uradnica odkimava. Ne, brez tega ne gre nič. Pokličem moža, ki preveri kupček doma puščenih kartic. Ja, tukaj je, besno zarenči v telefon. UUUPPPSSS!!!! Kaj pa zdaj? Nazaj na podzemsko, nazaj na Tsukuba express, nazaj domov. Na poti pokličem moža še enkrat. Prinesi mi, prosim, osebno na železniško postajo, jaz bom šla nazaj še enkrat. Mož odloži brez besed.

In sem šla res. Namesto da bi za pot tja in banko porabila kakšne dve urici in pol, potem pa bi imela dovolj časa za sprehod po trgovinah, sem za vse skupaj porabila skoraj sedem ur! Seveda so trgovine odpadle, odpadel pa je tudi popoldanski ogled Tsukuba Matsuri parade, ki so si jo fantje ogledali sami, medtem ko sem se jaz tolkla po glavi. In ko sem prišla domov, je za po vrhu vsega, za tisto prislovično češnjo na vrhu smetane, cela hiša izgledala, kot da je notri razneslo bombo. Vse igrače razmetane, kup umazane posode, papirčki od bombončkov in čokolade, ki sta jo fanta očitno uspela nažicat od očija so se valjali med čistim perilom, ki so ga sicer pobrali z vrta, potem pa pustili ležat sredi dnevne sobe. Globoko sem zajela zrak, odložila torbico, sezula čevlje in začela pospravljat. Malo kasneje so prišli domov še moji fantje, navdušeni nad parado, jaz pa sem sedela za mizo, kot kupček nesreče. No ja, vsaj stanovanje je bilo pospravljeno.

Tako je šel po gobe težko pričakovan “čisto-moj-dan”. Pa še jezna ne morem biti na nikogar, razen nase. Sicer pa pravijo, kdor nima v glavi, ima pa v petah!

Riževa polja tri tedne kasneje

Zadnjič je bilo še zeleno, danes pa je že skoraj zrelo.

Pojej tole poramančo, potem pa gremo v Zabreg ali metateza in spunerizem za začetnike

Ko smo bili otroci, smo večkrat hote ali pa nehote zamenjavali črke v besedah in tako dobili novo, smešno besedo. Poramanča (pomaranča) in Zabreg (Zagreb) sta mi nekako najbolj ostala v spominu. Lani za Božič, ko smo bili na Havajih pa je A izumil novo, ki je v našem otroštvu nismo poznali, in je smešna predvsem zaradi dandanašnje uporabe v slengu. Hodili smo skozi tropski pragozd na pobočju ognjenika Kilauea, ko je kar naenkrat zavpil:

“Mami, poglej tega tipčka!”

Mene je skoraj kap, ker sem že mislila, da nam kakšen sumljiv tip sledi skozi gozd z namenom, da nas napade. Potem sem pa sledila A-jevemu pogledu in zagledala prelepega tropskega ptiča, kako nas radovedno opazuje. Ufff, samo en ptiček je! Ptiček? Tipček? Ha ha ha! Kar naenkrat me je tako zvilo od smeha, da sploh nisem mogla več hodit. Najbolj hecno je, da je pred tem besedo ptiček izgovarjal čisto normalno, od takrat pa ga k temu le s težavo pripravim.

“Reci PTIČEK!”
“TIPČEK!”
“Prosim, reci PTIČEK.”
“TIPČEK!”
“Daj no, saj znaš, reci PTIČEK!
“TIPČEK!”

In tako naprej v nedogled. Mami obupana, A pa trmast.

Zadnjič pa smo ujeli dve bogomolki. Lepi, veliki, zeleni, z bleščečimi očmi. Prvo sta S in A zagledala, kako sedi na našem šotoru, s sosednje strehe pa jo opazuje velika vrana. A je pritekel k meni in vpil:

“Mami, TIPČEK bo pojedel GOBOMOLKO!” Hitro, hitro prinesi mrežo!

Ni mi treba razlagat, da sem se tako smejala, da mi je uboga bogomoloka skoraj ušla. In od takrat naprej je bogomolka seveda gobomolka in za nič na svetu ga ne morem pripravit, da bi besedo izgovoril pravilno. Seveda pa jo zdaj tudi mi izgovarjamo narobe, za hec, in vsakič nas zvije od smeha.

Pa lep VINKED vsem skupaj!

Dečva s perlo

Tako bi lahko po domače prevedli naslov filma, ki sem ga po dolgem času uspela videt včeraj na televiziji.Po dolgem času zato, ker mi ponavadi ne uspe videt filma v celoti – ali zamudim začetek, ali pa me “zmanjka” preden ga je konec. Girl With a a Pearl Earring je filmska adaptacija romana avtorice Tracy Chevalier, ki ga sicer nisem prebrala, prebrala pa sem njen drugi roman The Lady and the Unicorn, ki mi je bil zelo všeč. Pa še nekaj posebnega je pri filmu Dečva s perlo: posnet je bil na Nizozemskem v Delftu ravno v času, ko smo tam živeli mi. Živeli smo celo nedaleč od hiše slikarja Vermeerja, o katerem film govori. Večina filma je bila sicer posneta v Luxemburgu, v studiju, kjer so prej snemali film o Benetkah, potem so pa kanale malo preuredili in ponaredili Delft. V Delftu samem pa so posneli nekaj prizorov na glavnem trgu Markt, kjer sem ob četrtkih ponavadi kupovala zelenjavo. Zabavno je bilo gledati, kako so se pred ribarnico Mr. Fish, kjer sva s S-jem večkrat kupovala ribe sprehajale gosi in ljudje iz Delfta v sedemnajstem stoletju . Film je vizualno izredno privlačen, počutiš se, kot bi stopil v slike starih mojstrov tistega časa, ne samo Vermeerja, tudi Fransa Hallsa, Van Dyka in drugih. Cel film je pravzaprav “filmska slika”, pa ne samo ker govori o lepoti slik ampak ker je tako rekoč sestavljen iz slik starih mojstrov. Svetloba, postavitev figure v prizoru, pokrajina – vse je kot na slikah. Pravi užitek.

Predvsem pa je film zbudil v meni veliko spominov na tisto leto v Delftu. Po dveh letih na Japonskem je selitev prišla kot pravo olajšanje zame. Tam je bilo vse tisto (no ja, skoraj vse) kar pogrešam v Tsukubi. Staro mestno jedro s trgovinami in kafiči, svoboda ob raziskovanju novih malih uličic in trgovinic s S-jem v vozičku, vožnja s kolesi po polderju…in vonj po kravjem gnoju. No ja, tega zadnjega sicer ne pogrešam ne vem kako, je pa vseeno del celotne slike. Kupovanje rib pri Mr. Fish, ob sobotah kratek sprehod iz našega stanovanja na ulici Koornmarkt do Brabantse Turfmarkt po sadje, zelenjavo in sir. Postanek pri prijaznem Egipčanu, kjer nabavimo olive in namaz iz skute, rože na Hippolytusbuurtu in meso v turški trgovini na Wijnhaven. Sprehod mimo Oude Kerk z visečim zvonikom, potem pa mimo Nieuwe Kerk nazaj domov. In približno vsaka dva meseca skok v avto in 12 ur do Ljubljane. Kako je vse to drugače od Japonske. Predvsem pa možnost “blend in”. Na Nizozemskem se z lahkoto pomešaš med ljudi in dokler ne odpreš ust, nihče ne ve, da si tujec. Pa tudi ko to vidijo, ni nikakršnega problema. Tukaj pa te že na daleč opazijo. Nikoli se ne moreš res pomešati med njih, ne izstopati in biti “njihov”. Tukaj si vedno tujec, pa če še tako dobro govoriš jezik. In to je ena od stvari, ki me najbolj moti. Zato se z veliko nostalgijo spominjam tistega leta v Delftu, in film včeraj zvečer je to nostalgijo še povečal.

Minke whale steak, anyone?

Pred nekaj leti, ko sem prvič prišla na Japonsko v trgovinah skoraj ni bilo videti kitovega mesa. Le v eni “fancy” in zelo dragi, kjer si za vsako ostalo normalno ribo plačal trojno ceno. Spomnim se, kako sem bila rahlo šokirana, ko sem prvič videla tako lepo zapakiran kos mesa, ki je zgledal kot lepa, temno rdeča govedina. Ampak kaj, za božjo voljo, dela govedina v hladilniku za ribe? Potem sem se pomatrala in počasi prebrala, kaj na nalepki piše. KU-DŽI-RA…., saj to je vendar kit! Brrrr! Ni mi treba omenjat, da zadeve nisem kupila. Imam pač svoje principe, čeprav je del mene hudo radoveden, kakšnega okusa je kitovo meso. Ampak ne! Če že ne jem konjskega mesa in sem se tega uspela držat celo življenje doma v Sloveniji, kjer ga je dovolj na razpolago, potem tudi kita ne bom poskusila. Ko že govorimo o konjskem mesu in o tem da ga nisem jedla v Sloveniji, pa moram napisat še, da sem ga jedla samo enkrat v življenju, in to tukaj na Japonskem. Pa še to le zato, ker mi: prvič – niso povedali, kakšno meso to je; in drugič – če ga ne bi pojedla, bi bili gostitelji grozno užaljeni. Povrhu vsega je šlo za sašimi – surovo konjsko meso. Pravzaprav je bil tisto en zanimiv dan. Poleg konjskega sašimija smo jedli še fugu in zraven molili, da šefu v kuhinji nož slučajno ni zdrsnil in zraven odrezal še kakšnega strupenega kosa. Pojedli pa smo tako rekoč celo, pripravljeno na različne načine…razen strupenih delov. Gostitelji so nam rekli, da pomaga, če zraven piješ topel sake. Yeah right! Pri fuguju ti ne pomaga nič, toksini so premočni.. Zato imajo v kuhinji ostanke teh rib zaprte v posebnih kontejnerjih pod ključem in jih vsak dan odpeljejo z oklepljenim avtom, podobno kot denar za banke.
Zdaj pa nazaj h kitom. Pred dobrim mesecem se je v trgovinah nenadoma začelo pojavljti ogromno kitovega mesa. Poleg tega ga zdaj uvajajo v šolska kosila. Zakaj? Zato ker ima menda Japonska kot posledico svojega “scientific research” kitolova v zmrzovalnicah na stotine, če ne tisoče ton kitovega mesa. In ker upajo, da se bo v zelo bližnji prihodnosti sprostil moratorij na lov, zelo hitijo s porabo obstoječih zalog. In zadeva je še celo poceni, 100g stane samo 198 jenov ali malo vec kot en euro. Pred kratkim so celo v časopisu pozvali ljudi, naj napišejo mnenja pro in kontra kitolovu. Najbolj me je zabavalo dejstvo, da je bila večina pro komentarjev od Japoncev, večina kontra pa od tujcev ki živijo tu. Rdeča nit pro komentarjev pa je bilo t.i. dejstvo, da so Japonci vedno jedli kitovo meso in da je ta tradicija globoko zakoreninjena. To menda sploh ni res, kajti le manjše ribiške skupnosti, ki so kdaj uspele ujeti kakšnega , so to res počele. Ostali so bolj ali manj začeli jesti šele v dvajsetem stoletju, s prihodom boljših harpun in ladij. Predvsem pa so si kitovo meso lahko privoščili le redki. Zdaj pa kar naenkrat jokajo, kako jih hočemo tujci ogoljufat za njihovo tradicionalno kulturno dediščino – pravico do kitovega mesa.
No, naj bo tako ali drugače, upam da moratorija ne bodo dvignili. Kitovega mesa pa absolutno ne mislim kupit ali pa jest…v prihodnje bom tudi zelo previdna, preden dam v usta kakšno stvar, za katero mi nočejo povedat, kaj je. Slikala sem ga pa v naši lokalni samopostrežni trgovini za vse firbce doma v Sloveniji, ki me kar naprej sprašujejo, če sem ga že kdaj poskusila.

Končno

Pa smo ju dočakali: lepo vreme in naš bazen. S in A bi sedela noter kar cel dan, mami bi šla pa raje še enkrat na morje…

Kokos na tretjo potenco

Kaj narediš, če kar naenkrat vsi (poglej tukaj, tukaj in tukaj) pečejo muffine inzbudijo tvojo sladkosnednost do take mere, da ne zdržiš več? Ko preiščeš vse omare, pa najdeš samo ene brezokusne piškote? Na vsak način moraš pojesti nekaj sladkega, ali pa te bo pobralo? Vzameš skledo, vanjo zmečeš vse, kar najdeš, in …bingo! Pol ure kasneje se iz pečice širijo omamne vonjave in pred njo v vrsti stojijo lačni firbci.

TA-DAAAA! Ka-ma predstavlja svojo najnovejšo kreacijo:

TRIPLE COCONUT AND YOGHURT CAKE











Zakaj triple?Zato ker ni double (hi,hi,hi)….no pa zares: zato ker je v njej kokosovo mleko, kokosova moka in še svež kokos . Trikrat kokos, kokos na 3! Se sliši čudno? No pa saj sem vam povedala, da notri zmešaš vse, kar najdeš! Prav zabavno, enostavno!

Ocena fantov: Dobra, samo premalo sladka! Mami!!!! Zakaj nisi dala noter več sladkorja? A mi ga lahko še potreseš po vrhu? A ga lahko kar z žlico jem zraven?

Ocena moža: Mljask!

Riževa polja

Stopi skozi vrata, hodi naravnost. Zavij desno. Nadaljuj skozi češnjev drevored in prečkaj cesto. Ustavi se, zajemi zrak in odpočij oči. Zeleno.

Žoga

Danes ponoči so nam že tretjič letos z vrta ukradli žogo! Najbolj me je razjezilo dejstvo, da je bila žoga zaprta v našem šotoru, kar pomeni, da je nekdo prišel na vrt, odprl zadrge in jo vzel ven. Prejšnjo so nam ukradli, ko je bila “parkirana” skupaj s kolesi in pokrita s ponjavo. Tudi takrat je moral nekdo prit na vrt, odgrnit ponjavo in pogledat spodaj, da jo je videl. Problem je jasno v tem, da nimamo ograje, ker je ne smemo postavit. Živa meja pa tudi ni okrog in okrog vrta, ampak samo ponekod. Zoprn občutek, če veš, da se ti nekdo takole sprehaja po vrtu in si postreže s tvojimi stvarmi! Zdaj ne vem, ali naj okrivim okoliške mulce, ali koga drugega. Zadnje čase, no ja v bistvu odkar se je začelo poletje, so v bližnjem parku večkrat opazili brezdomce, kajti tam je primerna streha in klopce za spanje. Nekako pa si ne predstavljam, da bi brezdomci z našo žogo igrali nogomet, zato se bolj nagibam k okoliškim mulcem. Jezi me, ker je bila to že tretja žoga letos. Kupim novo, in v trenutku je ni več! Ja saj vem, moralo bi me že izučiti! Žogo bi morali vsakič prinest noter v hišo, pa kaj ko fanta pozabita, jaz pa tudi. In ni mi všeč, da se potem žoga valja po predsobi ali pa jo hočeta brcat v dnevni sobi. Je boljše, da ostane zunaj. Pa še tokrat sem mislila, da je na varnem, ker je bila v šotoru.

Fanta sta zdaj grozno žalostna in že navijata, da moramo takoj kupit novo. Upam samo, da prodajajo kakšno tako s pritrjeno verigo, da jo bomo lahko priklenili k hiši!

Danes smo na vrt postavili tole…

Naš odgovor rojem brenčečih in pikajočih komarjev. Tako imenovani gazebo z mrežo proti komarjem. Kupili smo ga že lansko leto in za fanta je bil to edini način, da sta se kopala v bazenčku. Zadeva je velika 3 x3 metre in letos smo si za notri omislili skoraj 3x2 metrski bazen. S in A že komaj čakata, da ga napihnemo, ampak mislim, da pred ponedeljkom ne bo nič, ker za vikend še napovedujejo dež. Zato sta danes notri igrala nogomet….no ja, žogo sta brcala v mreže, saj kaj več v majhnem prostoru ne gre. Malo smo se bali, da se bo muca Bella ustrašila in ne bo hotela več prihajat, pa se je prikazala takoj, ko smo zadevo postavili, tako da jo očitno nič ne moti.

Zdajle smo s fanti ravno pojedli kosilo, in kljub turobnemu, sivemu vremenu me ima, da bi si skuhala kavo in jo šla v miru spit na vrt. V miru zato, ker mi komarji ne bi mogli do živega. Zdaj moram samo še poiskat našo zložljivo mizo in vrtne stole, pa bo. Lavazza, here I come!

Grrrrrr

Prejšnji petek sem pri japonskem Amazonu naročila nekaj novih knjig in se grozno veselila, da bodo v nekaj dneh pri meni. Čas bi že bil, da spet preberem kakšno dobro knjigo. Pri meni to sicer izgleda tako, da preberem tri stavke, potem pa moram knjigo odložit, ker je eden od fantov lačen. Potem ko spet preberem tri stavke, mora drugi na stranišče. Potem je treba skuhat kosilo ali pa obesit perilo. Pa pobrisat poplavo v kopalnici, kjer packata z vodo.In tako cel dan. Zvečer sem pa ponavadi čisto preveč utrujena, da bi brala. Po kakšne pol ure televizije se mi zaprejo oči. Sploh zdajle, ko sta oba fanta doma – S ima počitnice – in me njuna energija povsem izčrpa. Ko bo konec počitnic, bo bolje. Enega je veliko lažje zaposlit, kot pa dva.

Kje sem ostala…aja pri mojih težko pričakovanih knijgah. Včeraj zjutraj, ko je bil mož še doma, sem s kolesom zašibala v trgovino. Ravno, ko sem se pripeljala domov, pa zagledam poštarski kombi. Juhu, moje knjige so tu!! Plačam, podpišem in znosim vse vrečke in paket v hišo. Najprej zložim vse stvari v hladilnik, potem pa se v miru vsedem za mizo in odprem paket. Kaj zlomka pa je to? Namest mojih lepih, novih knjig zagledam ogabne porno hentai manga stripe, jasno v japonščini. Grrrrr! Kar stemnilo se mi je pred očmi.

Potem sem porabila več kot pol ure, da sem “navigirala” po japonskih straneh Amazona do njihovega customer service. Nobene telefonske številke, kamor bi lahko poklicala. Nič! Končno se mi je posrečilo najti formular za pritožbe po mailu. OK, to izpolnim…upam samo, da bo tam na drugi strani kdo, ki bo znal prebrat po angleško. Z japonščino se ne mislim matrat, sem preveč besna. Pošljem.

Danes zjutraj dobim mail…. tako prijazen in uslužen, da se je kar med cedil od njega. Da se opravičujejo, pa da ne smem zamerit, da se klanjajo ponižno in da mi bodo takoj poslali nove knjige, tiste (trapaste) mange pa da naj jim , lepo prosijo in se ponižno klanjajo, vrnem na njihove stroške. Tukaj je telefonska številka, pa pokličite prosim našega kurirja, ki bo prišel paket iskat. Ha!! Tako je prav! Moram priznat, da se mi je dobro zdelo, čeprav sem še zmeraj jezna, ker bi lahko že včeraj začela brat, pa zaradi njihove napake nisem mogla.

Zdaj sem se odločila, da jim bom “velikodušno” odpustila. Ravnokar sem namreč odkrila en CD, ki ga že dolgo časa iščem in ga hočem obvezno imet! Upam, da ko ga bom naročila, ne bo spet kaj narobe.

Strašni lovci

Najbolj priljubljen šport med otroci tukaj je lovljenje hroščkov, žužkov, kačjih pastirjev in vseh ostalih letečih “nadlog”. Od začetka poletja kar naprej srečujemo male nadebudne lovce z mrežami in posebnimi, ponavadi zelenimi, plastičnimi škatlicami, obešenimi okrog vratu. Tudi v S-jevem vrtcu imajo otroci navado, da posebne primerke prinesejo s seboj, da jih lahko vsi ostali obučudujejo in so temu primerno zavistni. Tako sem morala pred kratkim tudi jaz kupit mreže in škatlice za oba naša fanta in takoj popoldne smo šli na lov. V prve pol ure smo ujeli kar nekaj kačjih pastirjev, nismo pa imeli sreče s kakšnim bolj eksotičnim hroščkom. Najbolj zaželjeni so različni rogači, in večji ko imajo rog, večjo slavo bo lovec požel. Pravzaprav so taki hrošči, ki jim rečejo kar Mushi King ali kralj insektov, tukaj velik biznis. Lahko jih kupiš in gojiš kot domače živali. Ker pa jih je očitno veliko težje ujeti v naravi, se mali lovci ponavadi zadovoljijo tudi z manjšimi trofejami, kot so na primer (meni zelo ogabni) hroščki, ki jim tukaj pravijo Dango Mushi (angleško Sow bug ali Wood louse) ali kroglični insekt, ker se ob prvem znaku nevarnosti zvijejo v kroglico. Slovenskega imena na žalost ne vem. Tukaj jih je kot listja in trave in vsako jutro jih moram pometat izpred vhodnih vrat, kjer se jih nabere tudi več deset. Večkrat jih otroci lovijo tudi na igrišču vrtca in jih ponosno pokažejo mamam, ko jih le-te pridejo iskat.

Mi razen nekaj bolj”ta navadnih” hroščev in kačjih pastirjev nismo imeli sreče. Razen tega, da so nas vsakič popikali komarji nismo imeli nobene trofeje. Skoraj smo ujeli lepo zeleno bogomolko, pa nam je na žalost ušla iz mreže. Potem so prišle vse naše zdravstvene težave in smo mreže postavili v kot. Zadnjič pa na šipi vrtnih vrat zagledamo nenavadno pošast..Približno pet centimetrov dolgega, s še enkrat tako dolgimi tipalkami opremljenega hrošča. Fanta sta začela vpit da ga moramo takoj ujet, kajti takega še nista nikoli videla. Zašibala sem skozi vrata, zagrabila prvo mrežo, ki mi je prišla pod roke in hoopla….pa smo ga imeli! Bil je res nenavaden, tudi sama takega še nisem nikoli videla. Kar nekaj časa je trajalo, da smo po internetu našli, kako se ta trofeja imenuje. Asian Longhorned Beetle! Zoprna nadloga, ki uničuje nasade dreves. Pred leti so ga uspešno (beri: nenamerno) izvozili v severno Ameriko, kjer uničjue cele nasade javorjev. Potem pa je prišlo najhujše razočaranje – počitnice so, in S ga ne bo mogel odnest v vrtec pokazat svojim sošolcem! V mislih je namreč že videl, kako ga vsi občudujejo, ker je uspel najti takega posebneža. Razočaranje je bilo tako hudo, da je hotel od mene izsiliti obljubo, da ga bomo obdržali cel mesec, do začetka vrtca. Ampak to enostavno ne gre, saj ne vemo niti, kaj naj mu damo jesti in kako naj ga obdržimo pri življenju. A pa je celo predlagal, da mu damo sendvič in jabolčni sok, ker to da ima gotovo rad!

Naslednji dan smo ga šli spustit na ulico, iz previdnosti stran od našega vrta. Za vsak slučaj, da mu ne bi slučajno padlo na pamet uničit katerega izmed naših dreves. Ko sem odprla pokrov škatle je zlezel ven, si pretegnil krila , pogledal naokoli in odletel…. naravnost S-ju na rokav! Kakšna panika! S je vreščal in divjal na okrog ter stresal z rokami, jaz pa za njim, da mu ga snamem. Cela scena! No, končno se je S ustavil in sem pošast frcnila dol z njegovega rokava, tako da se je hitro pomiril. Mislim pa, da je zdaj za nekaj časa “ozdravljen”, kar se tiče hroščev. Od takrat namreč še ni omenil, da moramo iti na lov.