Sladkosnedni dan

Nikoli nisem bila ne vem kako sladkosnedna. Ko smo bili še srednješolci, so sošolke kar medlele pred oknom kakšne slaščičarne, mene pa vse tiste tortice niso preveč ganile. V bistvu je bilo to še dobro, ker bi drugače šla moja kilaža še pa še navzgor. Zadnje čase pa se mi dogaja, da me prime grozna potreba po sladkarijah. Včasih se prisilim in raje pojem kakšno jabolko ali mandarino, včasih pa ne zdržim. In danes je bil en tak dan. Pravkar sem namreč pojedla že peti košček originalnega Turkish delight (Hazer Baba, povsem enak kot na sliki) s pistacijami, ki smo ga pred kratkim dobili za darilo od turških znancev. Sto procentni sladkor! Sicer ne najboljši, ker sem pred leti naravnost božanskega jedla v Grčiji, pa vseeno dovolj dober za potešitev moje potrebe po sladkorju. Spomnim se, da je pred mnogo, mnogo leti moj dedek kupoval bosanski ratluk, to je bilo seveda še v stari Jugoslaviji, potem pa ga vsa ta leta nisem zasledila nikjer v Sloveniji. V Grčiji so nam ga ponudile nune v enem izmed samostanov (sem že pozabila ime) visoko v hribih Peloponeza in je bil čudovit, narejen z vodo iz vrtnic ( a se reče tako rose water po slovensko?) Pred dvemi leti so mi v Egiptu arabsko varijanto rahat-al-hulkum ponudili skupaj s Halawo tahinio, za katero sem se takrat odločila in rahat pustila, tako da ne vem, kakšen je bil. Mislim, da moram to napako obvezno popravit naslednjič, ko me pot zanese na tisti konec.
Pred kratkim pa so nam tega, ki ga jem danes, prinesli turški znanci, skupaj z domačimi olivami in doma vloženimi listi trte za čisto ta prave turške dolme. Olive smo že pojedli, listi trte pa še čakajo, da se opogumim. Bojim se, da bo tudi ratluka kmalu zmanjkalo, če posebaj, če me bo še večkrat prijel takle sladkosnedni dan. (Upam, da ne prepogosto!)

Beeeee!

Po večletnem priseganju na morsko hrano, nas je v zadnjem mesecu popadla prava mesožerska krvoločnost. Preko interneta smo namreč uspeli iz Avstralije naročit same dobrote, o katerih smo prej lahko samo sanjali: teletino, jagnetino, račke in cele piščance. Tudi ti so namreč tukaj prava redkost. Vse meso se kupuje že razkosano, narezano in včasih celo že začinjeno. Ampak ni ga čez enega celega piščeta, lepo zlato zapečenega v pečici, začinjenega s svežim rožmarinčkom z mojega vrta in celimi stroki česna. Mmmmmm!

Včeraj pa sem se za spremembo spopadla z jagnjetino. Najprej sem se morala odločit med celimi kračkami (saj pravzaprav ne vem čisto dobro, če je to ta pravi izraz – po angleško je lamb shanks, torej spodnji del noge, ne stegno) ali pa stegnom, narezanim počez s celim kosom kosti v sredini. Chefa sem zadnjič pobarala, če misli, da bi se le-te dalo narediti tako kot Osso bucco s teletino, na kar je odgovoril pritrdilno. Po krajšem brskanju po internetu pa sem naletela še na tale recept, ki je mojo odločitev prevesil v prid kračkam. Lamb shanks with tomatoes and fresh herbs. Recept celo pravi, da je jed podobna kot Osso bucco. Sestavine: nič pretresljivega. Panceto bomo spustili, rožmarin nabrali na vrtu, timjan suh stresli iz posodice. Janeževa semena smo pred kratkim dobili direktno iz Tunizije (hvala Vivian!) Še malo čilenskega chardonnaya, pa bo. Kaj pa lonec? Po krajšem premišljevanju se mi je posvetilo.Ta-daaa, keramična posoda za japonsko jed nabe, ki bo ravno pravšnja. Še pokrov ima, in ravno na milimetre paše v mojo mini mikro-kombinirano pečico, tako da bo super! Sledilo je sekljanje, pečenje, praženje in mešanje, potem pa lonec v peč. Dve uri kasneje smo se vsidrali za mizo in v najkrajšem možnem času z oblizovanjem prstov in pire krompirjem pospremili v naše želodčke tole čudovito stvar. Mljask!

Ocena: pet zvezdic, priporočam!

p.s. Lonca nabe ni na sliki, ker je bil precej počrnel in na robovih rahlo zažgan, tako da ni bil ravno fotogeničen! Konec koncev je revež namenjen za počasno kuhanje na majhnem plamenu! Pa vseeno je svojo dolžnost odlično opravil in po krajšem drgnenju spet pridobil pravo podobo. Jagenček pa je zato prišel na mizo prav nič ceremonialno, ampak v navadni jenski posodi.

Skrivnostno drevo razkrinkano!

Ime mu je Osmanthus fragrans ! Pa smo ga razkrinkali. Sama sem poskušala vse možne enciklopedije, pa ga nisem našla. Potem pa se je oglasila Mašina babica, ki je za pomoč zaprosila gospoda Matjaža Mastnaka. Obema se najlepše zahvaljujem! A ni zanimivo, ko nekaj takega iščeš, se ti izmika in izmika, potem pa ti nekdo namigne in ga končno najdeš, pa se ti nenadoma odpre cela gora podatkov. Med drugim tudi tale zanimiva stran, kjer so spodaj navedeni parfumi, v katerih je osmanthus uporabljen, npr. Escape Calvina Kleina in drugi. Najboljši je ekstrakt osmanthusa iz zlato-oranžnih cvetov, se pravi točno takih, kot jih ima sosedov grm, in je ena izmed najdražjih sestavin za perfume – do 4000 USD za kilogram!

Mene pa bo pot zdaj nesla v lokalne semenarne, kjer upam, da ta grm imajo. Potem pa ga takoj posadim na vrt! In komaj bom čakala da pride druga jesen, ko bodo cvetovi spet dišali.

Trgovina s kimoni

V naši neposredni soseščini so pred kratkim odprli trgovino s kimoni in s sosedo Vivian sva se odločili, da greva firbcat. Saj ne, da bi si kupili kimono, ker si ga enostavno ne moreva privoščit, ampak zaradi dejstva, da taista trgovina prodaja tudi tako imenovane vintage, se pravi stare, rabljene kimone in pasove obi. Obema nama je namreč všeč ideja, da obi uporabiš kot dekoracijo, na primer na mizi ali pa na steni. Stopili sva torej v to malo trgovinico in starejša prodajalka, seveda oblečena v kimono, se naju je razveselila, kot da bi se poznali od nekdaj. Očitno ji je bilo hudo dolgčas, kajti ne verjamem, da je v naši soseski zanimanje za kimone veliko, zato nima veliko obiskovalcev. Ko sva ji povedali, da naju zanimajo stari obiji, je iz skladišča privlekla pet velikih kartonskih škatel in jih postavila pred vrata trgovine, na svetlobo, ker, kot nama je razložila, moraš svilo videti pri dnevni svetlobi. Pred nama je torej stal zaklad in ni nama bilo treba dvakrat reči, že sva začeli škatle odpirati in brskati. Za vsak obi, ki sva ga dali na stran v kasnejšo presojo, nama je povedala vse podatke. Za kakšen tip kimona je, za kakšen letni čas, za starejše gospe ali za mlada dekleta, kakšen tip pasu je, kdo je proizvajalec ….informacij je bilo toliko, da sem komaj uspela slediti. Najin kup izbranih pa se je večal in večal, tako da sva imeli na koncu težave, izmed teh narediti še ožjo selekcijo. Ko sva gospe pokazali, kaj sva izbrali, pa nama je skrivnostno pokimala in še enkrat izginila v ozadje trgovine. Vrnla se je s še eno malo manjšo škatlo. “Tole paše zraven” je rekla in odprla. Notri pa cela zbirka vrvic obi-jime, ki so ponavadi drage kot žafran….celo dražje od obija samega. Pomagala nama je izbrati prave in oči so ji kar sijale, ko sva rekli, da bova izbrane stvari tudi kupili. Priklanjala se je kot navita in hvalila najino izbiro. Seveda, saj sva ji tam pustili kar lep kupček denarja.

Kaj sva kupili, pa naj ostane skrivnost, za danes bo dovolj nekaj drugih slikic.

Zapeljiv vonj in slaba slika

Vsako jesen se po Tsukubi začne širit nenavaden, čudovito zapeljiv vonj. In vsako leto do sedaj sem se čudila, od kod ta vonj prihaja. A imajo sosedi nov mehčalec za perilo in so ga cel liter zlili k svoji žehti? A je kje v bližini kakšna kemična tovarna, ki je v zrak spustila nov sintetični vonj za ne-vem-kaj-že? A kdo na ta način oglašuje nov parfum? Nisem in nisem dobila odgovora. Potem me je pa letos radovednost dobesedno potegnila dol s kolesa, ko sem sredi naliva na vogalu našega vrta zapeljala v oblak te nenavadne dišave. Sledila sem nosu in…..na vogalu sosednjega vrta opazila povsem navaden, neopazen grm, za katerega sem mislila, da je iz družine kamelij, ker ima podobne liste, in mu nikoli nisem posvečala pozornosti. Pogledala sem med liste in opazila grozd čisto majhnih, oranžnih cvetov, iz katerih se je širil močen, omamen vonj. Povsem neopazni so bili, skriti med liste. Hitro sem zagrabila telefon in naredila eno slikico. Ni najboljša, pa vseeno edina, kajti naslednjih nekaj dni je deževalo in po tistem so cvetovi oveneli. Tako je na žalost do naslednjega leta to edina slika, ki jo imam. A se komu sanja, kako se ta grm imenuje? Vonj je namreč tako čudovit, da bi si jih jaz nasadila kar cel vrt! Škoda le, da cveti samo nekaj dni konec septembra. In kdo bi si mislil, da raste tako blizu našega vrta! Ko pride naslednja jesen, se bom najbrž kar utaborila pod tistim sosedovim grmom....mislim namreč, da sem zasvojena. Zelo, zelo težko mi bo počakat do naslednje sezone, ko bo grm spet cvetel!

Drugače pa se sedaj v Tsukubi začenja sezona kamelij. Prve cvetovi se že odpirajo in nekje do konca novembra bo celo mesto čudovito okrašeno v belih in roza odtenkih. Čas je, da začnem nositi s seboj fotoaparat in naredim nekaj lepih slikic. In jih, seveda, objavim tukaj.