...in vlažno. Danes se bom najbrž stopila. Porabila sem že tri mini brisačke za brisanje potu z obraza, še dobro da imam veliko zalogo. Stuširala sem se tudi že trikrat, pa je šele 4 popoldne, tako da mi najbrž do konca dneva ne uideta še kakšna dva tuša. Pravkar sem pripeljala iz vrtca A, S pa se je šel za eno uro še igrat k sošolcu. To pomeni, da se moram čez eno uro spravit na kolo in ga it iskat. Buuuaaaa….hočem zimo!
Spet me je našla ena tistih verižnih zadev, ki zadnje čase krožijo med blogerji. Ker so bili vsi tako pridni, in zaukazano vestno izpolnili, čutim, da bi bilo nevljudno, če bi jaz to prekinila. Ambala, za tole si torej odgovoren ti!
Sedem naključnih resnic o meni:
1. Kot otrok sem bila izredno trmasta. Oče mi je večkrat povedal tisto zgodbico o ženi in možu, ki sta se kregala. Mož je trdil, da se travo kosi, žena pa, da se jo striže. Na koncu je bilo možu vsega dovolj in je trmasto ženo vrgel v reko. Ko se je utapljala je iz vode še vedno molila roko in s prsti kazala, da se travo striže. In tako mi je oče vsakokrat, ko me je prijela trma, in nisem hotela popustiti, rekel, da “spet strižem”. In čeprav so leta to mojo trmo malo omilila, se je povsem ne bom nikoli znebila.
2. Izredno rada imam živali, še najbolj konje. Ko sem včasih gledala razne vestern filme, sem zmeraj jokala, ko so “ubili” kakšnega konja, ne pa ko “pobijali” ljudi. No, pa saj vsi vemo, kako je s tem v filmih, a ne? Ampak meni so se konji kljub temu grozno smilili zato so me zaradi tega nekateri ljudje vedno malo čudno gledali.
3. Zmeraj sem si želela postati kirurg. Ne navaden zdravnik, ampak kirurg, da bi lahko operirala ljudi. Pa se je ta moja želja izničila, ko sem se v srednji šoli odločila za humanistično smer. Sem pa že od nekdaj doma veljala za specialista izkoščičevanja piščancev, ko smo jih pripravljali za na žar, nekdo mi je celo prilepil vzdevek “dežurni piščančji patolog”.
4. Od nekdaj imam dober posluh za jezike. Vseh sem se z lahkoto naučila, razen dveh: latinščine, ker je čisto preveč “matematična” jaz pa matematiko sovražim in japonščine, ker je po vseh teh letih tukaj še vedno ne govorim tako dobro, kot bi jo morala. V glavi imam kar nekakšno blokado in enostavno nimam nobene želje, da bi se v jezik poglobila, kot se spodobi. Na žalost.
5. Življenje na Japonskem me je naučilo ene stvari, na katero nisem ponosna. Neiskrenosti, čisto ta prave japonske lastnosti. Sedaj sem se, če sem prisiljena, sposobna nekomu v obraz smehljati in si ob tem misliti svoje. Zanimivo pa je, da to lastnost uspem uporabljat samo, kot se soočam z Japonci, ker dobro vem, da se njim podi po glavi popolnoma ista zadeva. Ko imam opraviti z ne-japonci pa sem spet tista normalna, stara jaz. Ni, da bi se hvalil, ampak tukaj je na žalost tako.
6. Moja postava je čisto normalna, evropska, z malo večjo zadnjo platjo in normalno velikim oprsjem. Sem tudi povsem povprečne velikosti in teže, pa vendar se tukaj počutim kot slon. Japonkam zavidam njihove ozke boke in majhne prsi, predvsem ko se odpravim kupit kakšno obleko. Tukaj mi ni nič prav. Ali je pretesno čez prsi, ali pa čez boke. Zato si vse obleke kupujem enkrat na leto, ko sem doma v Evropi. Tukaj kupim samo kakšno poletno majico.
7. Za sebe sem zmeraj mislila, da sem prilagodljive sorte. V kakršno koli okolje me postaviš, vedno se bom prilagodila. Pa sem odkrila, da sem živela v zmoti. Nisem prilagodljiva, še več, življenja tukaj se nikoli ne bom mogla povsem navaditi . Malo že zaradi trme (glej prvo točko), ki mi pravi, da se ne smem spremeniti in se preveč “ pojapončiti”, malo pa zato, ker mi gre življenje tukaj preveč na živce. Dvoličnost in neiskrenost (glej točko štiri) sta lastnosti, ki me najbolj motita. In na žalost sem se ravno temu najbolj prilagodila. Well, if you can’t beat them, join them!
Na koncu pa za nadaljevanje te verige nominiram naslednje sotrpine, in prosim, naj mi ne zamerijo preveč!
1. Anolopka
3. Chinagirl
4. Gaby
5.
6. La Poulette
7. Trik
Danes so k otrokom v vrtec prišli na obisk trener in dva igralca nogometnega kluba Kashima Antlers. Ker se na nogomet nič ne spoznam, naj omenim samo, da gre za klub prve lige ( J-League) in menda najuspešnejši klub vseh časov. Pred leti ga je vodil celo legendarni Brazilec Zico in tudi zdaj imajo brazilskega trenerja. Otroke so peljali v bližnji park in jim pokazali nekaj trikov z žogo, učili so jih raznih podaj in strelov na gol. Večina otrok je bila navdušena, ker klub vsaj malo poznajo, npr., to je tukaj tako, kot če bi v Ljubljani ali Mariboru prišli na obisk igralci obeh klubov. Vsakemu otroku se vsaj malo sanja, za koga gre. Naša dva sta pa vse skupaj sprejela zelo stoično, češ a nogometaši pridejo? Ja , pa kaj potem?
Nogomet je za baseballom tukaj drugi najbolj priljubljen šport.
Ko smo danes prišli po otroke nas je pri vhodu v vrtec pozdravil velik plakat s podpisi igralcev in nekaj na hitro sprintanih fotografij. Lepše bomo dobili kasneje, ko enkrat na mesec postavijo na ogled vse fotografije posnete v tekočem mesecu, potem si pa lahko izberemo in naročimo tiste, ki jih hočemo. Bomo videli, če sta na katerih tudi moja dva “ne-nogometaša”.
Povrhu vsega sem bila jaz osebno še zjutraj prepričana, da gremo v akvarij, ker je deževalo. Danes naj bi se namreč začela deževna sezona. Še včeraj zvečer so v poročilih napovedovali velike količine dežja. Potem se je pa po jutranjem nalivu nenadoma zjasnilo, in so v vrtcu spremenili načrt. Jaz pa brez klobuka proti soncu in že po pol ure na tistem betonu me je začela bolet glava. Sonce je pripekalo kot za stavo, tako da me je opeklo po nosu in čelu. Potem se je pa pooblačilo ravno ko smo se odpravljali nazaj.
Pa še nekaj slikic tega obupa:
Moj prvi “športni dan” se je danes končno zgodil! Od doma sem se odpeljala s kolesom in prekolesarila 3 km do Doho parka in moje tekaške steze. Izbrala sem manjši, eno-kilometerski tartanski krog in pretekla oziroma delno prehodila 5 km brez večjih težav, samo sopihala sem kot stara lokomotiva. Nazaj spet s kolesom, malo raztezalnih vaj, vaje z utežmi in tuš. Koleno se ni nič pritoževalo, vsaj zaenkrat še ne. Moje nove wave riderke so se super obnesle, njim in tartanski progi gre veliko zasluge za to, da je koleno še v redu.
Poleg teka sem danes prekolesarila še nadaljnih 15 km do centra Tsukube po nakupih in nazaj domov. Zdajle pa sem se prvič po celem dnevu tudi uspela v miru vsest in malo počivat. Vmes sem namreč na hitro še skuhala kosilo, pobrala oba fanta iz vrtca, ju peljala na trening, se vrnila domov, ker sem pozabila prinest kolebnico in nogometno žogo in z vsemi stvarmi odšibala spet nazaj. Vse s kolesom, prištejmo še nekaj kilometrčkov. Ko sta fanta prišla domov, sem ju poslala direktno v kad, ju ostrgala blata, potem jima dala kosilo in po kosilu pospravila kuhinjo. Zdajle je ura 5.45 in A spi na fotelju v dnevni sobi, S pa gleda risanke. Meni pa se ne ljubi čisto nič več. Ampak dneva še ni konec, še sto stvari me čaka, da jih postorim.
Dobra stran vsega tega je, da se bom končno malo spravila v formo in upam da se tudi znebila tistih odvečnih 5-7 kg. Na žalost pa sem že cel dan tako sestradana, da bi pojedla celega vola, če bi ga imela! Si grem hitro olupit eno pomarančo、ker se mi pravkar pred očmi začenja prikazovat čokolada. (Dajmo, ka-ma, misli na pomarančo, misli na pomarančo, misli na pomarančo !! AAAAAAAAA!!!!!!!)
Zdaj pa v Doho park na tole 3 kilometersko, senčno, tartansko stezo:
Začnem jutri zjutraj. Držite pesti, da bo moje koleno sodelovalo….
p.s. Ugotovila sem, da so v Sloveniji skoraj še enkrat dražje. Očitno je to ena redkih stvari, ki so tukaj cenejše!
Danes imamo že cel dan vaje pihalnega orkestra. Ne, ne, ni to kar mislite, samo oba fanta in jaz imamo zamašene nosove! Začel je A v nedeljo popoldan, včeraj zvečer pa sva mu sledila še S in moja malenkost. Lotil se nas je en zoprn prehlad, najbrž viroza, kajti tudi v vrtcu je že včeraj manjkalo skoraj pol otrok. Upam, da je samo to, kajti v Tokiju in celotni ravnini Kanto že nekaj tednov razsaja epidemija ošpic, resda v glavnem med starejšimi, v glavnem študenti na univerzah, ampak nikoli ne veš. Oba fanta sta bila definitivno cepljena s cepivom MMR, jaz pa najbrž tudi. Držite pesti, da je samo prehlad in da se v prihodnjem dnevu ali dveh ne pojavi še izpuščaj.
S paniko bom torej še malo počakala, da vidim, kako se stvari razvijajo. Medtem pa si bolj kot kdaj koli prej želim, da bi imela tri roke. Potem bi lahko vsaj v miru brisala vse tri nosove naenkrat. In če vas pot kaj zanese v našo sosesko, nas ne bo težko najti, slediti je treba samo zvoku trobentanja!
Enoružinska hiša, moderna zasnova. Pritličje (65.41 m2) in prvo nadstropje (59.41 m2), dva balkona, dve parkirni mesti. Dve spalnici in kopalnica v pritličju, dve stranišči, zgoraj bivalni prostori in kuhinja. Sliši se v redu, a ne? Razen da bi vsak normalen človek dal spalnice v zgornje nadstropje, spodaj pa bi imel kuhinjo in dnevne prostore.
Cena: prava šala, 44.9 miljonov jenov ali ca. 276 tisoč evrov. Če pogledate sliko, vidite da je cena napisana malo drugace, na japonski način. Piše 4,490万 円 (man jen) kar zahteva malo matematike. En man (万) je 10.000, torej 4,490 desetisočev jenov ali 44.9 miljonov. Pa še razlaga v zvezi z nadstropji in kvadraturo. Pritličje je tukaj prvo nadstopje (1F) prvo nadstropje je drugo (2F), kvadratura pa je napisana v tatamijih. En tatami (畳) je 1.62 m2. Komplicirano, a ne?
Vrta okrog hiše ni tako rekoč nič. To je tukaj standard, hiše so natlačene skupaj tako da gledaš sosedu v krožnik. Pa to pri tejle hišici še ni najhujše. Pogejmo si malo bolj natančno. Na sliki poiščite kopalnico. Ste našli? Ja, tam zadaj za avtomobili je. Narisano ima banjo in umivalnik ter prostor za shrambo. Zdaj pa poiščite spalnice. S prstom potujte iz spalnice v kopalnico. Hja, kako pa pridem tja? Skozi vhodna vrata ven na mraz, pa bo šlo (“Dragi, samo še v kopalnico skočim, a si kaj videl moj zimski plašč?”)! Ali pa po stopnicah gor, po hodniku počez in mimo stranišča nazaj dol po stopnicah v kopalnico. (“Ljubica, grem v kopalnico, se vidiva čez pol ure!”)
Normalno ali usekano? Se še nisem odločila, čeprav mi bolj vleče na usekano!! Ampak zadnje čase me tukaj pravzaprav ne preseneti skoraj nič več. Sem že tako navajena vseh neumnosti, da jih komaj opazim.
Naslednjič pa več o načinu gradnje, ki ji jaz pravim gradnja iz zobotrebcev.
Torej, vzamemo suhe, razpolovljene fava in jih namočimo vsaj za 12
Ko so namočeni, jih odcedimo in (surove!!!) v multipraktiku zmeljemo skupaj s čebulo in česnom, velikima šopoma peteršilja in svežega korijandra. Dodamo enormne količine suhega mletega korijandra in kumine, solimo, popramo, in meljemo, da dobimo gladko zmes.
Le-to oblikujemo v majhne kroglice ali (še boljše, ker se lažje speče) polpetke, na vsako “nalimamo” še nekaj sezamovih semen in ocvremo v olju.
Postrežemo z omako tahini (sezamova pasta, limonin sok, sol, poper, malo kumine, malo vode) in mešano solato iz paradižnika, paprike, čebule, kumar in svežih korijandrovih listov. Zraven se ponavadi je kruh, meni pa je najboljše brez kruha, samo z omako in solato. Pa dober tek!
soundtrack & video: The Stranglers: Golden Brown
