Prva modrica

Uspešno smo preživeli prva dva tedna vrtca. Sicer je bilo predvsem zame precej naporno, ker smo počasi nadgrajevali ure, tako da smo prvih nekaj dni hodili otroke iskat po dveh urah, potem dveh in pol, zdaj smo pa končno prišli na štiri ure. Po prvomajskih počitnicah pa gremo na polno….vsak dan od devetih do treh. S v vrtcu uživa, ima cel kup novih prijateljev, čeprav je ravno danes uspel pridelat prvo modrico na očesu. Stepel se je menda s fantkom, ki je drugače njegov najboljši prijatelj, skupaj vedno malicata in se igrata. Danes pa sta se zaradi ne vem česa začela prerivati, potem pa je Tayki zagrabil plastično škatlo in S-ja počil po obrazu. Taykijeva mama se je skoraj na kolenih opravičevala! Pa kaj bi to, saj se otroci, predvsem pa fantje, zmeraj kaj pretepajo. In tudi tole verjetno ni bilo zadnjič. Zato sem ji rekla, da je že v redu, da naj se ne sekira. Na poti domov iz vrtca pa smo “pridelali” še drugo poškodbo- A se je med tekom uspešno zaletel v nekakšen leteč insekt, ki je pristal na njegovem obrazu. Ko je z roko segel zraven pa ga je zadeva pičila nad ustnico. Zavpil je tako glasno, da sem najprej mislila, da se heca, potem sem pa videla solze. Ker nisem vedela, kaj ga je pičilo, sem bila raje previdna in sem mu takoj dala sirup proti alergiji. Alergičen je namreč celo na pike komarjev, zato ne vem, kako bi reagiral na pik čebele. K sreči ni bilo hujšega, samo manjša oteklina, ki smo jo hladili z ledom, prav tako pa tudi S-jevo modro oko.

Drug teden pa se začenjajo naše počitnice, malo podaljšan Golden week, kot tukaj pravijo prvomajskim počitnicam. V torek letimo proti Tajski! Najprej Phuket, potem pa še Bangkok. Vsega skupaj 14 dni! Vsi že komaj čakamo, predvsem S in A, ki sta že pripravila lopatke in vedra za na plažo. Do takrat pa se bodo pozdravile tudi modrice in piki insektov.

Dve pomladni

Ni ravno Keukenhof, pa vseeno so moji tulipani velik hit med vsemi sosedi.


Tole pa je University of Tsukuba campus...prav bije v oči!

Youchien

V ponedeljek se začne zares! S-jevo šolsko leto namreč. Youchien ali kindergarten, v bistvu pa nekaj takega kot je bila pri nas včasih mala šola. Priprava na “ta pravo” šolo torej! Saj ne vem, kdo je bolj živčen, S ali jaz!
Vse priprave pa so mi v preteklih dveh tednih pobrale ogromno časa. Najprej sem porabila 2 dni, da sem se prebila čez navodila in napotke, objavljene v majhni knjižici. Hvala bogu za skener in program za prevajanje! Vendar le-ta ni popolen, zato dobiš ven nekakšno skrpucalo v polomljeni angleščini, potem se pa še z japonsko-angleškim slovarjem prebiješ čez dele, ki so nerazumljivi. Pravzaprav mi neketere stvari še vedno niso čisto jasne. Na koncu omenjene knjižice pa so narisani še “kroji” za vrečke iz blaga, ki so obvezne. Halo? A mislijo, da jih bom sama šivala? Očitno ja, kajti to je tukaj znak dobre mame, take ki cele noči požrtvovalno sedi in šiva. Prijateljica Jill, ki je s starejšo hčerko že šla čez to fazo vrtca, mi je razlagala, kako mame dobesedno tekmujejo, katera bo naredila lepše. Tudi soseda Vivian mi je v šali povedala, kako so njo ostale mame označile za ”ne preveč dobro”, ko je svojim otrokom take vrečke kupila v trgovini, namesto da bi jih šivala sama. Pa saj ni, da jih jaz nočem šivat, če jih ne bi bilo mogoče kupit, bi jih tudi zašila, pa kaj ko nimam šivalnega stroja! A naj ga grem zdaj kupit, ali kaj!

Torej…potrebujemo vrečko za copate, vrečko za haljico in kapo za serviranje kosila, vrečko za skodelico, vrečko za zobno krtačko, vrečko za risalne potrebščine, vrečko za nošenje risb in podobnih projektov domov (ta je največja), vrečko za rezervno obleko (vsak dan komplet od spodnjih hlač do ploverja, za vsak slučaj), vrečko za “lunch box”, posebno malo hladilno torbo za lunch box poleti, vrečko za brisače in prtičke…..Saj se mi bo še zmešalo! Še dobro, da sem vse to uspela kupit že sešito, ker drugače res ne vem, kako bi. Poleg tega smo morali nabavit posebne dimenzije brisač, ter jim našiti trakce za obesit, poseben lunch box, pribor (žlico, vilice in jedilne palčke), termos steklenico za pijačo, plastično skodelico in tako naprej. K sreči v vrtcu še nimajo uniform, samo uradno baretko, ki jo morajo nosit vsak dan. Poleg tega morajo imeti vsi enake haljice in posebne kape za serviranje kosila in enake telovadne copate in kratke hlače. Uffff!
S tem pa stvar še ni končana! Na vse te stvari je treba napisat imena….in to na specifično mesto, ne kar kamor koli. Zdaj smo pa tam. A napišemo ime ali priimek, romaji ali katakana? Ali pa kar vse…. S namreč še ne zna katakane, torej napišemo v latinici, da bo znal prebrat. Za ostale pa v katakani! Tako sem porabila celo dopoldne, da sem na vse te stvari napisala ime in priimek v latinici in katakani, za vsak slučaj. Največje delo pa me čaka še danes…vse to napisat še na čisto vse obleke, ki jih bo nosil vsak dan, od spodnjih hlač in nogavic naprej!!! Zato bo bolje, da kar začnem…

Mami, a smo na Nizozemskem?

(Danes končno objavljam nadaljevanje zapisa o našem smučanju v Avstriji, začetek je bil objavljen prejšnjič.)

Ko se je vreme toliko popravilo, da smo lahko sploh stopili iz hotela, smo se odpravili najet smuči. S in A sta kar norela od navdušenja in komaj čakala, da preizkusita vse te nove stvari. Odpeljala sva ju na majhen hribček blizu hotela in ju začela učit osnove. Stati na smučkah, hoditi, štamfati…Ko sta po dveh urah vse to obvladala, smo se šli vpisat v smučarsko šolo. Začela sta takoj naslednji dan zjutraj. Ko smo po celi noči sneženja zjutraj odkidali avto, in se pripeljali do šole, pa nas je čakalo presenečenje. Velika večina otrok je bila iz Nizozemske, prav tako pa tudi učitelji. Poleg tega je lastnik malega barčka zraven smučišča cel dan veselo navijal nizozemske otroške pesmice. Ko sem se tako z mojo polomljeno in precej pozabljeno nizozemščino malce pogovarjala z ostalimi starši, me je S vprašal, kakšen jezik je to. Odgovorila sem, da je to Nizozemščina, in da se ne more spomnit, ker je bil premajhen, ko smo živeli tam. Začudeno me je pogledal in vprašal : “Ja mami, a smo spet na Nizozemskem?” Kar zvilo me je od smeha, kajti sama sem se spraševala isto….sami Nizozemci, pa pesmice, skoraj tako, kot da bi bili res tam. Potem pa pride k meni učitelj Martin in me povsem nejeverno vpraša: “A ste res iz Japonske???” S je namreč na vprašanje, od kod je, mirno odgovoril: “I am Japanese!” Spet moj smeh in dolge razlage, od kje, kako in zakaj…pa saj sem že navajena, se sploh ne sekiram več, ker tako ali tako ni nikomur nič jasno.
Fanta sta prvi dan v šoli zelo uživala, če odštejemo vse padce, samo A je imel težave z disciplino….Kar naprej ga je neslo nekam po svoje, preko vrste, pa izven označenega prostora. Nobeni klici učitelja Martina niso zalegli. Po prvem dnevu sva tako skupaj z njim ugotovila, da je mogoče le še malo premajhen za šolo, kajti s svojim vedenjem je motil ostale otroke. Zato sem naslednji dan jaz igrala varuško, S pa je nadaljeval s šolo. Po treh dneh je bilo na vrsti tekmovanje. Začelo pa se je slabo….Avta nisem uspela spravit iz parkirišča. Na zamrznjeno plast je padlo 20 cm novega snega, in šele po pol ure kidanja, metanja peska pod kolesa in obupavanja, sem končno uspela pripeljat do šole. Tekma pa se je že začela. S-ju so hitro nataknili številko, in še preden se je dobro zavedel, je že bil na vrsti. Rezultat: 5. mesto, medalja in pohvala ter veliko navdušenje. “Mami, zmagal sem! Poglej medaljo imam!” Na razglasitvi pa spet zmeda. Napovedovalec je izjavil, da je S iz Japonske in Amerike, mi pa smo zadevo mirno preslišali, saj se nam ni dalo spet razlagat. Pa bomo enkrat za spremembo še iz Amerike, če smo že vse ostalo. Zakaj pa ne?
Smučarska šola je bila tako predvsem za S velik uspeh. Povsem suvereno zavija, pelje brez strahu in zraven uživa. Tudi A se je veliko naučil. Zavoji mu še ne grejo preveč od rok, khmm, nog, ampak glede na to, da je bil star komaj tri leta je že to zelo dobro. Drugo leto pa spet! In morda bo takrat tudi meni uspelo kaj več smučati. Kajti v kombinaciji z izredno slabim vremenom in mojim igranjem varuške za A-ja sem uspela bolj ali manj pošteno smučati samo eno dopoldne.
V soboto popoldne pa smo se odpravili še v Ljubljano, na zabavo za rojstni dan naše Nanike. Bilo je super, kajti toliko sorodnikov na kupu nisem videla že od najine poroke, nekaj sem jih takrat celo videla zadnjič in je bila ta zabava super priložnost za ponovno srečanje. Na žalost pa je bil naš obisk izredno kratek, v ponedeljek smo namreč že ob 4h zjutraj odpeljali proti Münchnu, od tam pa v Frankfurt in nazaj na Japonsko. Že na poletu pa nas je vse začela kuhat viroza, katere se potem še cel mesec nismo znebili. Zato je tudi trajalo toliko časa, da sem se spravila pisat tole “poročilo”. Drug teden pa nas čaka naslednji velik korak: S-jev prvi dan v vrtcu. Potem pa konec meseca povsem nepričakovane počitnice:Tajska! (Že vidim, kako se vam cedijo sline…meni se tudi!) Več o tem pa drugič.