Spet na pot

Jutri zjutraj, tokrat domov v Ljubljano.

Columbus – Washington D.C. – Zürich – Ljubljana, prihajamo!

Trije tedni počitnic! Ahhhh, komaj čakam!

Slabih 8 cm snega…

…in otroci že tri (3!) dni niso šli v šolo! Mislim, halooo??? Saj smo vendar na severu ZDA? A se samo meni zdi, da zganjajo prehudo paniko?

Mama-ki-ji-dva-mulca-zaradi-odpovedane-šole-že-tri-dni-žreta-živce-press.

Danes bodo Američani pojedli skoraj 50 miljonov puranov

Tudi mi smo si privoščili enega in prispevali k genocidu. Tegale pa je iz papirja naredil S v šoli in nanj napisal, za kaj je hvaležen (klikni na sliko za povečavo). Na njegov seznam so se uvrstili sonce, drevesa, šola in igrače. Samo nisem prepričana, če ravno v tem vrstnem redu. Igrače je najbrž postavil na prvo mesto. Današnji dan smo preživeli doma, po TV smo si ogledali tradicionalno Macy's parado iz New Yorka in vsakoletno nacionalno razstavo psov (S je izbral dogo in izjavil, da jo moramo iti takoj nekam kupit), jutrišnjim razprodajam (Black Friday) pa se bomo na daleč izognili….niti pod razno ne grem kampirat pred trgovine, ki se bodo posebaj na ta dan odprle že ob štirih ali petih zjutraj. Ljudje so res usekani.

Happy Thanksgiving oziroma Puranov Dan vsem skupaj!

Prvi razred osnovne šole???!!!!????

S hodi v prvi razred čisto navadne osnovne šole tukaj. Na začetku je sicer zamudil en mesec, ampak meni se to ni zdelo nič hudega. Saj je samo prvi razred!!! Ja, malo morgen! Tukaj se namreč že v vrtcu, ki ga začnejo pri petih letih, se pravi eno leto pred osnovno šolo, naučijo brat in pisat velike in male tiskane črke, številke pa do 100. Mi, tepci, smo pa mislili, da se bodo to začeli učiti v prvem razredu!!! Ubogi S je tako padel na glavo v šolo, kjer otroci pišejo stavke z najmanj osmimi besedami, od katerih mora ena obvezno biti na primer “friendship”, “butterfly” ali pa “cooperation” (prav lahke besede za napisat za enega šestletnika, a ne?), kjer odštevajo in seštevajo vse možne številke do 100, za nagradne točke pa celo do -10, poznajo lihe in sode številke, da o tem kako so v šoli od 8.30 do 15.30 sploh ne govorimo!!! Zadnja dva tedna so začeli celo s kreativnim pisanjem, pri čemer otroci pišejo vsak svojo knjigo, ki jih bodo na koncu leta objavili. Naš S je sicer brihten, govori štiri jezike in je bil v šoli izrecno pohvaljen zaradi velikosti besednega zaklada, ki ga uvršča celo na vrh med angleško govorečimi sošolci, ampak meni se trga srce, ko vidim, kako je obremenjen. Domov pride vsak dan ob 16h, izmučen do konca, potem pa mora narediti še domačo nalogo, ki nama zaradi zaostanka včasih vzame tudi po uro in pol. Včasih bi ga najraje izpisala, in mu pustila še eno leto otroštva, pa mi reče, da je v šoli pravzaprav fino in da ima tam veliko prijateljev. Pa si premislim in upam, da bo kmalu nadoknadil zaostanek in bo potem lažje. Res srčno upam….

Zdaj vidite, zakaj tako malo pišem na blog. Enostavno ni časa. Zjutraj najprej peljem S na šolski avtobus, grem nazaj domov po A, ga naložim v avto in peljem v preschool, se vrnem domov popit eno kavo z možem, potem pa ga odpeljem v službo. Potem zašibam v mesto po nakupih, ob 12h pa nazaj po A. Preschool je namreč samo tri ure na dan. Nekaj časa se še igra na igrišču, potem pa greva domov pospravljat in kuhat. Ob 3.45 greva počakat S na šolski avtobus, potem pa gremo pobrat moža v službo. Skupaj pojemo kosilo, potem se mož odpelje nazaj v službo, jaz pa na hitro pospravim in začnem pomagat S pri domačih nalogah. Pa je dneva že skoraj konec. In zvečer se mi ponavadi ne da nič drugega, kot zavalit se pred TV s kozarčkom vina v roki. Na računalnik se sploh ne spomnim…

Excuse me, where can I park my horse and carriage?

Tole vozilce na parkirišču mi je danes zjutraj prav prijetno polepšalo začetek dneva. Mogoče pa gre za dostavno vozilo za Amish organic chicken, ki jo sicer redno kupujem? Hmmmm…

Naša buča….

...včeraj zvečer. Buuuuu!

Happy Halloween!

Posneto konec avgusta....

....na poletu z Dunaja v Abu Dhabi* s telefonom skozi zamazano in zarošeno šipo. Pa kljub temu še kar dobro zgleda. Šele danes sem slikice imela čas presneti na računalnik, pa sem se odločila, da vam jih pokažem.

The Palm, Jebel Ali. Impresivno.

Puščava okrog Abu Dhabija ob pristanku. Pesek povsod. Pa če se vam zdi cudno, da ni na cestah skoraj nikjer nobenega avtomobila, naj vam povem, da je bilo zunaj 49˚ C!

Mednarodni terminal od zunaj spominja na gobico ali pa leteči krožnik (slika ni najboljša, pa vseeno se vsaj malo vidi)

Notranjost terminala. Ni gobica, modro-zlati čebelji panj je!

* Pot me je takrat peljala iz Tokya v Taipei, od tam pa preko Abu Dhabija na Dunaj. Enako na poti nazaj. Pa da se malo poafnam….letela sem z Business classom! Oh yeah, baby!!

40 stopinj razlike

Govorim o Fahrenheitih, pa vseeno. Še dva dni nazaj smo imeli 90 stopinj (ca 30˚ C), sonce je pripekalo in jaz sem se potila, danes pa je bilo ponoči 50˚ F (10˚ C), čez dan pa samo 55˚ (13˚ C), dež in mrzel veter. Mene zebe….

p.s. Še dobro, da ima moja Nokia konverter za vse tele ne-metrične zadeve, kot so inči, funti, farenhajti in vse ostalo, ker se mi enostavno ne da v glavi preračunavat in mi brez tega ne bi bilo nič jasno. Današnja lekcija: 90 stopninj je vroče, 50 pa mraz. Brrrrrrrrrr!

Zakaj se tudi v Ameriki ne splača kupovat poceni kitajske robe

Danes je šel prvič v šolo tudi A. Na žalost je ravno malo premlad za kindergarten, kamor hodijo otroci, stari od pet do šest let. Zato smo ga morali vpisati v preschool, za “dojenčke” (A-jeve besede) od tri do pet let. S svojimi štirimi leti in pol je najstarejši v skupini, zato ni čudno, da se mu zdijo vsi ostali “dojenčki”. Tudi zato, ker je na Japonskem že hodil v vrtec, zdaj pa se je moral vrniti eno stopnjo nazaj. Pa bo že preživel, važno, da pride med druge otroke in se do sitega naigra, pa bo. Na žalost traja preschool samo štiri dni na teden po tri ure. Vsako sredo ostanejo doma. Ne vem sicer zakaj, nisem še vprašala. No, in tako sem danes mislila, da bom lahko v miru raziskovala mestni center, kjer je mnogo malih trgovinic, restavracij in kafičev, pa ni bilo iz tega nič. Zakaj? Zato, ker mi je tisto malo gorenjske krvi, ki jo imam, zadnjič prišepnilo, da naj kupim poceni kolo, ker ga bom tako ali tako vozila samo en mesec zdaj, preden zapade sneg, pa potem še malo spomladi, potem pa itak gremo drugam. In sem kupila poceni kitajska jajca! No ja, ne jajca, ampak kolo, pa saj veste, kaj mislim! V petih dneh sta tako mojemu kolesu skrivnostno spustili obe gumi. Ne čisto do konca, ampak bili sta občutno mehkejši, kot bi morali biti. Danes zjutraj sem tako A-ja oddala v preschool (mah, na živce mi gre tole ime, bom pisala kar vrtec, pa bo!)….torej A in jaz sva se s kolesom odpeljala v vrtec, potem sem pa jaz nadaljevala pot do famoznega Wal-Marta. Kupit sem šla pumpo, da napolnim gume. Ko sem prišla domov, sem se torej spravila k delu. Napolnem zadnjo gumo – nobenih težav, še zadovoljna sem bila, ker je pumpa za sedem dolarjev tako dobro pumpala!! Potem pa začnem s sprednjim kolesom. Napolnim, zaprem mali pokrovček in se obrnem okrog, da bi odšla nazaj v hišo. BAAAAMMMMMM! Slišati je bilo, kod da nekdo strelja name, in to je bila tudi moja prva misel, saj smo vendar v Ameriki! Ampak ne. Prednja guma je visela s kolesa kot razkuhan makaron!! In vem, kaj boste rekli, punca je preveč napumpala!! Pa nisem, res ne! Razneslo jo je kar tako, „iz čistega mira“. Bila sem tako besna, da sem pozabila odkorakat nazaj v stanovanje po fotoaparat in jo slikat, po glavi se mi je podilo samo dejstvo, da imam manj kot dve uri časa, do Wal-Marta, kjer sem kolo tudi kupila, pa vsaj 35 minut peš! Prištejmo še malo časa za vlačenje kolesa s sabo, pa nekaj časa, da kolo popravijo, pa bom na koncu komaj uspela priti nazaj v vrtec pobrat A-ja. Zagrabila sem nahrbtnik z denarnico, popokala kolo in se odpravila na pot. Po poti sem škripala z zobmi in švicala, kajti sonce je neusmiljeno pripekalo. No, pa da skrajšam štorijo….gumo so mi popravili, izkazalo pa se je, da je celo prednje kolo rahlo zvito, kar bi pomenilo še nekaj ur popravljanja, jaz pa zato enostavno nisem imela časa. Sem pa tipčku prodajalcu povedala, da bom prišla nazaj, če bo še kaj narobe, in da bom takrat zahtevala novo kolo, ne samo popravilo. Tako, da vedo, kaj jih čaka. Jezna sem bila pa jasno predvsem nase, da sem šla kupit tako poceni kolo. Do vrtca sem potem v besnem tempu prikolesarila eno minuto pred dvanajsto, ko otroke spustijo ven, je pa od mene dobesedno kapljalo. Ko sva prišla domov, sem se odvlekla do tuša in potem samo še sesedla na fotelj. Kot vidite, je moja kondicija trenutno precej na psu, ker je bilo kakršnokoli športno udejstvovanje v zadnjem času potisnjeno povsem v en zaprašen kot. (imajo pa tukaj na Univerzi tako super-duper fitness dvorano, da je še moj mož obstal kar z odprtimi usti, tako, da se bom kmalu kaj odpravila tja)

Jutri je sreda. Vrtičkarji imajo prost dan, ravno obratno pa to velja za njihove mame, torej mene. Z A-jem za petami se raziskovanje namreč spremeni v kaj povsem drugega (mami, lačen, žejen, lulat me, noge me bolijo, ne da se mi več – vstavi poljubno!) Bom morala pač počakat na četrtek, takrat pa upam, da vam bom lahko v dokaz pokazala tudi kaj slikic tele naše “vasi”.

Columbus day

Second Monday in October. You may choose to officially celebrate it or disrupt it. Or, like S would say with his newly acquired accent and his favorite phrase for the past week: "Whatever.... it's a riot!"

Končno sobota

Mož se je ravno s kolesom odpeljal na trg po svežo zelenjavo, fanta se igrata računalniške igrice na televiziji, jaz pa pijem kavico. Končno imam nekaj časa, da malo pišem. Torej…

Prispeli smo, jaz in oba fanta, en teden za možem, ki je odletel naprej, da nabavi osnovno opremo za stanovanje. Najeli smo namreč praznega, pa je moral kupiti vsaj postelje, mizo in stole, nekaj krožnikov, posode itd. Potem smo mu sledili mi. Malo me je skrbelo, ker prej še nikoli nisem šla na tako dolg polet sama z njima in ker sta tako živahna, mi ni bilo jasno, kako ju bom lovila. Predvsem na letališču je problem, ko mi stečeta vsak na svojo stran, jaz pa obložena z nahrbtniki ne vem, za katerim naj najprej tečem. To, in pa odhod na stranišče, ki sem ga pač rešila tako, da sem oba vlekla s sabo. Potem ko smo bili enkrat na avionu, pa je bil največji problem zabavati ju 13 ur. Tokrat sem stisnila zobe in prekoračila eno od pravil, ki sem si jih zadala – nobenih Game boyev, Playstation in podobnih video igric. Šla sem, in jima kupila male zadevice, imenovane Pocket dream console na katerih lahko igrata 30 različnih igric. In povem vam, čeprav sta bili dragi (jasno, kupiti sem morala dve enaki, ker bi se drugače skregala), je bila to ena boljših investicij do sedaj, vsaj kar se igrač tiče! Od trinajstih ur našega prvega poleta v Atlanto, sta jih približno štiri prespala, pogledala sta si Shreka in Surf’s up, preostanek časa pa sta se posvetila igricam. Nič sitnarjenja, nič „mami, meni je dolgčas”, nič! Mir in tišina, nobenega tekanja gor in dol med vrstami, mirno sta sedela in bila sploh pridna kot angelčka. Privič po dolgem času sem si na poletu tako uspela celo pogledat en film (Ocean's 13) od začetka do konca in celo eno uro spat!!! Se sploh ne spomnim, kdaj mi je to nazadnje uspelo. Drugače pa ne bom nikoli več letela z Delto! Hrana je bila obupna, sedeži so oblečeni v nekakšno umetno usnje, da se čisto nalepiš, stevardese so bile kot iz doma za upokojence, ena starejša in bolj neprijazna od druge, skratka, pod kritiko! V Atlanti smo potem preživeli dobro uro stanja v vrstah za živino pred okenci, ampak načeloma je šlo kar hitro in vsi so bili zelo prijazni in korektni. No, sicer smo pa imeli vse papirje pošlihtane in pripravljene in niso imeli kaj komplicirat. Problem je bil samo, da smo morali počakati na kovčke, jih prepeljati preko carine in potem še enkrat čekirat za naprej. Če letimo v Evropo, kovčke ponavadi pošljejo direktno naprej, tukaj pa ne. Pa smo tudi to uspeli urediti brez problemov. Potem pa smo spet čakali kot zmešani, ker je bilo nekaj narobe z avionom za Columbus, pa so morali pripeljati novega. V Columbusu nas je z avtom čakal mož in tako smo zvečer po lokalnem času, približno 24 ur po našem odhodu z doma v Tsukubi, prispeli v Athens. Aja, na poti iz Columbusa v Athens smo sicer na avtocesti zgrešili en odcep in malo zašli, ampak ni bilo prehudo. Mož je prvič vozil po tej poti, bilo je zvečer in tema, jaz, ki bi morala navigirat, pa sem bila čisto neprespana. Se zgodi! Pa smo kmalu našli pot nazaj.

Trinajsturna časovna razlika med Japonsko in Ohiom pa nas je povsem uničila. Fanta sta naslednjih nekaj noči prebedela in prespala večino dneva, ampak kmalu smo se prilagodili in stvari so se začele normalizirat. V prvem tednu smo tako do konca počasi opremili stanovanje, vpisali S-ja šolo, začeli urejevati dokumente za social security number, brez katere tukaj še dihati ne smeš in tako naprej.

Nadaljevanje sledi…

Prvič sam na šolskem avtobusu

Grozno me skrbi….danes se S pelje iz šole sam na rumenem šolskem avtobusu. Do sedaj smo imeli najet avto, zdaj pa kupujemo svojega in bomo nekaj dni brez. Upam, da ga bo učiteljica usmerila na pravega (številko 12) in da mi potem ne bo ušel dol pred našo postajo. Čez pol ure bo konec pouka, in jaz sem zmeraj bolj živčna…

Drugače pa vam dolgujem še veliko opisov našega novega kraja in vsega, kar se je dogajalo v preteklem mesecu. Obljubim, da bom vse nadoknadila, ko se stvari končno “pošlihtajo”. Ta teden moramo namreč opraviti še dva zdravniška pregleda za naša fanta, jih cepiti proti Hepatitisu B in kupiti avto. Potem bo življenje postalo znosnejše in tudi jaz bom imela vsaj nekaj časa, da se spravim k pisanju.

Ne obupajte še nad mano, kmalu bo zapisov več!

Athens, Ohio

Prispeli, se borili s časovno razliko, uredili stanovanje, najeli avto, uredili zavarovanje, priklopili internet, se vpisali v šolo, malo raziskovali itd. itd. itd.

Več sledi kmalu. Hvala vsem za potrpljenje!

Obvestilce

Dragi moji, zaradi nenadnih in precej kompliciranih težav z zdravjem, sem se pred približno 14 dnevi vsedla na prvi avion in priletela v Ljubljano. Po mnogih pregledih in testih se je izkazalo, da stvari niso tako hude, kot je zgledalo na prvi pogled, tako da sem od zadnjega pregleda danes zjutraj tukaj zdaj uradno na »dopustu«. Še en teden počitka, potem pa nazaj na Japonsko. Hudo že pogrešam moje fante, ki so ostali tam, tako da odštevam še te zadnje dneve. Oglasila se vam bom spet, ko se vrnem »domov«.

Do takrat pa lep pozdrav vsem skupaj!

Dens, dentis

V enem tednu je S izgubil tri zobke…. Zobna miška bo obubožala!

Nauk sobotnega večera

Ni pametno gledat japonskih risank in filma Kill Bill vol.1 preden greš spat, ker te potem v sanjah preganjajo miniaturni ninja z ostrimi meči.

Krvosesi

S je šel včeraj po šoli s prijateljem in njegovo mamo nabirat borovnice na bližnjo farmo. Ker pa je prav ob koncu pouka A nenadoma zakuhal z visoko vročino, sem ga po hitri poti odpeljala domov, pri tem pa S-ja pozabila dodatno namazat z insekticidom proti komarjem. Pa tako vestno ju drugače oba “polivam” z njim, tokrat pa me je A-jeva vročina vrgla s tira. In če rečem polivam, mislim to skoraj dobesedno, ker bi nas drugače žive požrli. Celi roji se zapodijo nate, če nisi namazan. In to se je na žalost zgodilo tudi S-ju. Zjutraj sem ga sicer namazala, vendar je medtem učinek že popustil. Izkupiček: na vratu in po obrazu ima 23 pikov! Na obeh straneh vratu, na licih , po ušesih in za ušesi. Ker je bilo precej hladno je imel k sreči majico z dolgimi rokavi in dolge hlače. Raje ne pomislim, kaj bi šele bilo, če bi šel tja v kratkih hlačah in majici! Domov bi najbrž prišel slabokrven, toliko krvi bi mu izpili teli azijski tigrčki. Sovražim jih, ker nam vsem grenijo življenje in dobesedno pijejo kri.

Jezna pa sem tudi sama nase, ker sem ga pozabila namazat in me zdaj grozno peče vest. Ne vem, kako naj se mu oddolžim za srbenje….

Namiki Matsuri, ponedeljek 16. julij

Vse več ali manj isto kot lani, samo da sta tokrat sodelovala oba fanta...

Kraj dogajanja, Namiki park

Poglej tole...

Cheese!

Saj ni nič težko....

Japonski boben Taiko

Danes na kratko....

....ker nimam nič časa:

Potres čutili in preživeli včeraj ob 10h dopoldne. Rahlo panicirali zaradi jedrske elektrarne. Šli na Namiki Matsuri ob 12h (več o tem jutri). Ponoči čutili še dva precej močna sunka in imeli zelo čudno noč nasploh (S-ja je nosila luna, A se je zbujal zaradi močnega kašlja, jaz pa ob vsakem šumu). Zelo malo spali in se zbudili nečloveško zgodaj. Imeli polno zaposlen dan, ki se še ni končal, urejevali papirje in dokumente v zvezi z našo veliko novico: konec avgusta pridemo za en mesec v Ljubljano, potem pa naprej čez veliko lužo za eno leto. Ja, gremo v ZDA! Zelo dobrodošla sprememba po skoraj osmih letih tukaj! Juhu!!!

Več o vsem tem jutri.

Tresla se je gora, rodila se je miš

Tajfun Man-yi je mimo in moram reči, da sem bila spet razočarana. Vsakič naredijo grozno paniko, kako hudo bo, potem se pa vse skupaj izniči, ko tajfun končno prileze do nas. Vsaj enkrat bi rada doživela takega ta hudega, seveda varno v zavetju hiše, čeprav me malo skrbi, da bi kakšna veja priletela skozi okna. Nevihte in vremenski pojavi me fascinirajo in bolj ko se bliska, bolj uživam. Nikakor sicer ne bi rada bila v takem primeru zunaj, ampak že od nekdaj sem rada skozi okno gledala nevihte. Slavni tajfun, Kamikaze, tak kot je potopil mongolsko mornarico pri poskusu invazije na Japonsko leta 1281, pa mi uhaja. Čakam in čakam, pa nobeno leto ne uspem doživet takega ta hudega. Čakam že od kar sem prvič prišla sem, pa mi narava noče in noče ugodit.

Včeraj je sicer lilo kot iz škafa cel dan, veter je tudi pihal, nebo je bilo črno, to je pa tudi vse. Naš šotor je obstal, nobena veja se ni odlomila z dreves, ceste niso bile poplavljene, reke niso prestopile bregov. Pa so govorili, da je to najhujši tajfun od druge svetovne vojne naprej! To je res veljalo za Okinawo in Kyushu, nekaj ljudi je celo umrlo, ampak pri nas ni bilo nič. Še elektrike ni zmanjkalo. Samo nedeljo nam je pokvarilo in Namiki Matsuri je bil odpovedan. To je pa tudi vse.

Razočarana sem. Narava me je pustila na cedilu. Že osmo leto zapored….

Tajfun in Matsuri

Prihaja četri tajfun v tej sezoni. Danes opoldne bo najbližje Tokiju in Tsukubi. Trenutno (ura je 9.30) lije kot iz škafa, tako da so morali organizatorji odpovedat Namiki Matsuri, ki so se ga otroci tako veselili. Cel mesec so se v šoli pripravljali, zdaj pa jim je tajfun prekrižal vse načrte. Upam, da veter ne bo premočen in nam ne bo z vrta odnesel našega šotora z bazenom. Ta isti tajfun je namreč na Okinawi in Kyushuju povzročil precej škode, res pa je, da je do zdaj že malo oslabel. Pravkar se je zunaj stemnilo skoraj do jekleno sivega neba, in ne vem, koliko časa še imam, preden nam crkne elektrika.

Več kasneje, ko bo tajfun mimo.

Prison break

Sobota, šest zjutraj. S in A skočita iz postelj, me prideta zbudit, potem pa oddrvita po stopnicah dol v dnevno sobo. Ne mine 30 sekund, ko zaslišim kričanje:

“Mami, mami, pridi, nekaj grooooznega se je zgodilo!”.

Skočim pokonci in še napol v spanju skačem čez dve stopnici na poti dol.

“Kaj je? Kaj se je zgodilo?”

“Škatla od Kabuto-mushi* je odprta, ni ga!!!!!!

“AAAAAAAAAAA”

No, pa smo tam! Očitno sta fanta prejšnji večer slabo zaprla škatle. Pokrov sta samo položila gor, namesto da bi ga pritisnila in pošteno zaprla. Rogači pa so močna bitja. Menda lahko dvignejo do 100 krat svoje lastne teže…..Kaj pa naj zdaj? Nekje na področju kuhinje, jedilnice in dnevne sobe se skriva mali velikan. Zagrabila me je panika. Vse lepo in prav, dokler so hrošči v škatlah, ko pa začnejo lazit naokrog…brrrrrrrr! Zapodila sem se v akcijo. Najprej sem fanta tisočkrat vprašala, če sta prepričana, da so bila vrata dnevne sobe zaprta, ko sta prišla dol. Če namreč ne bi bila, bi to pomenilo, da je hrošč izgubljen nekje na področju cele hiše, kar bi bila hudo slaba opcija. Potem sem zagrabila baterijo in šla svetit po vseh kotih, za omarami, zložila vse knjige s knjižnih polic, premaknila kredenco v kuhinji…..vse, samo hladilnika nisem šla premikat, je pretežek. Kakšne pol ure kasneje se je od vsega hrupa zbudil še mož, ki je novico o ubežniku prenesel zelo stoično, glede na to, da so mu take in drugačne golazni še manj pri srcu kot meni. Naslednjo uro in pol smo dobesedno razstavili celo kuhinjo, dnevno sobo in jedilnico. Hrošča nikjer. Potem smo obupali. Bo že prilezel ven, ko bo lačen, sem si mislila, ker je mali hrošč izredno požrešen. Cele dneve namreč preživi z glavo v svoji hrani, nekakšnem sadnem želeju. Bo že prišel ven!

Cel dan sem potem povsem paranoično pogledovala po kotih, skrbno zapirala vrata dnevne sobe, da slučajno ne bi splezal ven na hodnik in posledično po celi hiši, tisočkrat sem obstala in v tišini poslušala, če kje slišim škrebljanje…..nič. Hrošč je izginil, kot bi se vdrl v zemljo. Fanta pa sta bila prepričana, da ga je nekdo ugrabil (preveč risank!) in da bo zahteval "podkupnino". Zato sta poskočila vsakič, ko je zazvonil telefon. “Ugrabitelji kličejo, da bodo dobili podkupnino! Mami, hitro!”

Večer. Fanta sta odšla spat, končno je v hiši zavladal mir. Okrog desetih mi mož reče, da sliši iz kuhinje škrebljanje. Luč v kuhinji je bila ugasnjena, zato sem se počasi splazila tja in poslušala. In res, škrebljanje se je ponovilo. Sledila sem zvoku in…..aha, pa te imam! Ubežnik se je skrival v papirnati vreči, polni kartonastih škatlic od piškotov, corn-flakesov in podobnega, ki jih fanta zbirata in nosita v vrtec, kjer iz njih gradijo različne stvari. Ko sem zjutraj to vrečo na hitro pregledala, hrošča nisem opazila, ker je bil skrit v eni izmed škatel. Zvečer pa, ko je hotel ven, je opazil, da je ujet. Odvalil se mi je kamen od srca, ker sem vedela, da grem lahko vsaj v miru spat in da se ne bom zbujala ob vsakem šumu ter besno preiskovala posteljo, da mi ni slučajno zlezel med rjuhe. Zaprla sem ga nazaj v škatlo, jo še dodatno zalepila in se z olajšanjem sesedla pred televizijo. In kaj je bilo na sporedu? Prison break.....

Mislim, da bomo od zdaj naprej hrošča klicali Michael.

*Kabuto-mushi je japonsko ime za samurai helmet beetle. Kabuto je namreč samurajska čelada. Glej tudi prejšnji post.

And then there was one more…

Danes je S iz vrtca privlekel tole: Allomyrina dichotoma, Samurai helmet beetle.

Podaril mu ga je sošolec, ki se je takole še zadnjič poigral z njim. Je velik, a ne? (hrošč, ne sošolec!)

Namestili smo ga v majhno, mnogo premajhno škatlo, ker zunaj dežuje in se ne morem s kolesom odpeljat do trgovine in kupit večje škatle. Bo že preživel eno noč. Upam.

Saj se ne pritožujem…….neeeee…. sploh….ne….. več…..

Mavrični rogač

Tole je naša najnovejša domača žival: Phalacrognathus muelleri oz. rainbow stag beetle iz Avstralije, menda eden izmed najlepših hroščev na svetu. Samička se je izlegla včeraj, samček pa je še “zabubljen” in ga pričakujemo v nekaj dneh. Oba smo dobili, ko sta bila še ličinki in sta nekaj tednov preživela v naši shrambi, vsak v svojem posebnem, za gojitev hroščev prilagojenem kozarcu. Samička je malo pohitela, mi pa predvsem nestrpno pričakujemo prihod samčka, ki naj bi imel, tako kot lepotec na zgornji sliki, lepe klešče oz. “roge”

Tukaj je vzreja takih in podobnih rogačev pravi nacionalni šport. Tako rekoč vsi otroci slej ko prej podležejo tej noriji in redijo hrošče doma. Mavrični rogači so v domači Avstraliji zaščiteni, tako da jih iz naravnega okolja ne smemo vzeti, naša dva pa sta vzrejena v ujetništvu in sta čisto “legalna”. Uradno se jih da kupiti za okrog 30 dolarjev, če pa imajo posebno velike klešče pa temu primerno narašča tudi cena, tudi do 1000 dolarjev in več. Naša dva sta bila darilo japonske znanke našima dvema fantoma, dobila pa ju je menda na svojem inštitutu.

Takoj ko smo obe mali bubi dobili mi, smo nabavili vse potrebno za vzrejo. Posebno škatlo, posebno zemljo, poseben kos lesa z luknjo za hrano (da se zemlja ne “kontaminira”), posebne liste, pod katere se hrošč skrije, posebno “poleno”, po katerem pleza, posebno hrano….ste opazili, da je vse “posebno”? Iz tega so tukaj naredili velik biznis. Osebno verjamem, da bi najbrže bile vse te stvari nabrane na vrtu prav tako dobre, namesto želeja pa malo sadja (mi smo ji ponudili kar oboje) in bi bil hrošč prav tako zadovoljen. Saj v naravi tudi nima vsega sterilnega!

Naša fanta zdaj hodita okrog ponosna kot pava, ker nihče v šoli nima takega hrošča in le s težavo jima preprečujem, da ga ne neseta s seboj. Po svoje pa sta žalostna, ker se hroščica cel dan skriva zakopana pod listjem in ven prileze šele ponoči. Zato jo moramo vsak dan, ko prideta iz šole, malo pobezati in jo vzeti ven iz škatle, da se je nagledata. Kaj šele bo, ko se izleže samček. S je že napovedal, da ga pridejo gledat vsi sošolci!

Kaj pa jaz? Nikoli nisem bila ljubiteljica takih zadev. Še ribe komaj štejem za domače živali, zame mora biti to nekaj toplega in kosmatega! Pa nimam izbire, če hočem naredit veselje našima dvema nadebudnežema. Zato imamo zdaj v posebnih škatlah pred vrati zelene bogomolke in še neke zelene hrošče skarabe, ki smo jih ujeli pred nekaj dnevi, v dnevni sobi pa namesto košare s sadjem zdaj v svoji posebni škatli kraljuje naša mavrična gospodična, ki čaka na svojega princa.

In kdo skrbi zanjo in vse ostale? Mami, seveda….

Vroče je…

...in vlažno. Danes se bom najbrž stopila. Porabila sem že tri mini brisačke za brisanje potu z obraza, še dobro da imam veliko zalogo. Stuširala sem se tudi že trikrat, pa je šele 4 popoldne, tako da mi najbrž do konca dneva ne uideta še kakšna dva tuša. Pravkar sem pripeljala iz vrtca A, S pa se je šel za eno uro še igrat k sošolcu. To pomeni, da se moram čez eno uro spravit na kolo in ga it iskat. Buuuaaaa….hočem zimo!

Take in drugačne verige

Spet me je našla ena tistih verižnih zadev, ki zadnje čase krožijo med blogerji. Ker so bili vsi tako pridni, in zaukazano vestno izpolnili, čutim, da bi bilo nevljudno, če bi jaz to prekinila. Ambala, za tole si torej odgovoren ti!

Sedem naključnih resnic o meni:

1. Kot otrok sem bila izredno trmasta. Oče mi je večkrat povedal tisto zgodbico o ženi in možu, ki sta se kregala. Mož je trdil, da se travo kosi, žena pa, da se jo striže. Na koncu je bilo možu vsega dovolj in je trmasto ženo vrgel v reko. Ko se je utapljala je iz vode še vedno molila roko in s prsti kazala, da se travo striže. In tako mi je oče vsakokrat, ko me je prijela trma, in nisem hotela popustiti, rekel, da “spet strižem”. In čeprav so leta to mojo trmo malo omilila, se je povsem ne bom nikoli znebila.

2. Izredno rada imam živali, še najbolj konje. Ko sem včasih gledala razne vestern filme, sem zmeraj jokala, ko so “ubili” kakšnega konja, ne pa ko “pobijali” ljudi. No, pa saj vsi vemo, kako je s tem v filmih, a ne? Ampak meni so se konji kljub temu grozno smilili zato so me zaradi tega nekateri ljudje vedno malo čudno gledali.

3. Zmeraj sem si želela postati kirurg. Ne navaden zdravnik, ampak kirurg, da bi lahko operirala ljudi. Pa se je ta moja želja izničila, ko sem se v srednji šoli odločila za humanistično smer. Sem pa že od nekdaj doma veljala za specialista izkoščičevanja piščancev, ko smo jih pripravljali za na žar, nekdo mi je celo prilepil vzdevek “dežurni piščančji patolog”.

4. Od nekdaj imam dober posluh za jezike. Vseh sem se z lahkoto naučila, razen dveh: latinščine, ker je čisto preveč “matematična” jaz pa matematiko sovražim in japonščine, ker je po vseh teh letih tukaj še vedno ne govorim tako dobro, kot bi jo morala. V glavi imam kar nekakšno blokado in enostavno nimam nobene želje, da bi se v jezik poglobila, kot se spodobi. Na žalost.

5. Življenje na Japonskem me je naučilo ene stvari, na katero nisem ponosna. Neiskrenosti, čisto ta prave japonske lastnosti. Sedaj sem se, če sem prisiljena, sposobna nekomu v obraz smehljati in si ob tem misliti svoje. Zanimivo pa je, da to lastnost uspem uporabljat samo, kot se soočam z Japonci, ker dobro vem, da se njim podi po glavi popolnoma ista zadeva. Ko imam opraviti z ne-japonci pa sem spet tista normalna, stara jaz. Ni, da bi se hvalil, ampak tukaj je na žalost tako.

6. Moja postava je čisto normalna, evropska, z malo večjo zadnjo platjo in normalno velikim oprsjem. Sem tudi povsem povprečne velikosti in teže, pa vendar se tukaj počutim kot slon. Japonkam zavidam njihove ozke boke in majhne prsi, predvsem ko se odpravim kupit kakšno obleko. Tukaj mi ni nič prav. Ali je pretesno čez prsi, ali pa čez boke. Zato si vse obleke kupujem enkrat na leto, ko sem doma v Evropi. Tukaj kupim samo kakšno poletno majico.

7. Za sebe sem zmeraj mislila, da sem prilagodljive sorte. V kakršno koli okolje me postaviš, vedno se bom prilagodila. Pa sem odkrila, da sem živela v zmoti. Nisem prilagodljiva, še več, življenja tukaj se nikoli ne bom mogla povsem navaditi . Malo že zaradi trme (glej prvo točko), ki mi pravi, da se ne smem spremeniti in se preveč “ pojapončiti”, malo pa zato, ker mi gre življenje tukaj preveč na živce. Dvoličnost in neiskrenost (glej točko štiri) sta lastnosti, ki me najbolj motita. In na žalost sem se ravno temu najbolj prilagodila. Well, if you can’t beat them, join them!

Na koncu pa za nadaljevanje te verige nominiram naslednje sotrpine, in prosim, naj mi ne zamerijo preveč!

1. Anolopka

2. Retail therapist

3. Chinagirl

4. Gaby

5. Napo

6. La Poulette

7. Trik

Dragi moj S,

VSE NAJBOLJŠE!

Nogometaši na obisku

Danes so k otrokom v vrtec prišli na obisk trener in dva igralca nogometnega kluba Kashima Antlers. Ker se na nogomet nič ne spoznam, naj omenim samo, da gre za klub prve lige ( J-League) in menda najuspešnejši klub vseh časov. Pred leti ga je vodil celo legendarni Brazilec Zico in tudi zdaj imajo brazilskega trenerja. Otroke so peljali v bližnji park in jim pokazali nekaj trikov z žogo, učili so jih raznih podaj in strelov na gol. Večina otrok je bila navdušena, ker klub vsaj malo poznajo, npr., to je tukaj tako, kot če bi v Ljubljani ali Mariboru prišli na obisk igralci obeh klubov. Vsakemu otroku se vsaj malo sanja, za koga gre. Naša dva sta pa vse skupaj sprejela zelo stoično, češ a nogometaši pridejo? Ja , pa kaj potem? Kashima Antlers? Kdo? Se vidi, da pri nas doma nogometa sploh ne spremljamo, edinokrat ko smo ga, pa je bilo svetovno prvenstvo na Japonskem in v Koreji. Takrat smo bili ravno na Nizozemskem in so nam zaradi pomote odklopil kabelsko TV ravno pred finalom. Pa se nismo preveč sekirali…Nizozemcem je bilo pa tako ali tako vseeno, ker se njihova ekipa ravno takrat ni uvrstila na prvenstvo. Zato so si lepo vzeli čas in nam kabel priklopili nazaj šele po enem tedno groženj z naše strani. Takrat je bilo pa prvenstva že zdavnaj konec.

Nogomet je za baseballom tukaj drugi najbolj priljubljen šport. Ob bok jima lahko postavimo še golf, drugi športi so pa bolj ali manj nevidni. Razen suma, ki pa je bolj tradicionalen in ga težko štejemo med množične. Baseball, nogomet in golf imajo na TV celo vsak po nekaj svojih kanalov, kjer 24 ur na dan vrtijo samo te športe. Sumo pa prenaša državna TV NHK. Sploh pa so pri športu Japonci zelo zaverovani sami vase. Na olimpijadah ali svetovnih prvenstvih prenašajo samo športe ali discipline, kjer nastopajo njihovi tekmovalci. Pa še takrat imajo tam svoje kamere, ki so ves čas fokusirane samo na njihove športnike, tako da drugih skoraj ne vidiš. Na primer pri plavanju kažejo samo progo z njihovim tekmovalcem, drugih pa ne, tako da na koncu skoraj ne veš, kdo je zmagal. Tudi v časopisih omenjajo ime japonskega športnika, o njegovem nasprotniku pa pišejo samo “nasprotnik”, velikokrat celo brez imena. Zelo hecno. Ko je bila olimpijada v Sidneyu so mi vsi govorili, kako super, ker smo v istem časovnem pasu, pa bomo lahko videli veliko več, kot pa v Evropi. Yeah, right! Videli smo čisto malo, pa še to samo Japonce. Najbolj mi je ostalo v spominu, da so cele dneve prenašali trap streljanje, medtem ko se je dogajalo sto bolj zanimivih stvari.

Ko smo danes prišli po otroke nas je pri vhodu v vrtec pozdravil velik plakat s podpisi igralcev in nekaj na hitro sprintanih fotografij. Lepše bomo dobili kasneje, ko enkrat na mesec postavijo na ogled vse fotografije posnete v tekočem mesecu, potem si pa lahko izberemo in naročimo tiste, ki jih hočemo. Bomo videli, če sta na katerih tudi moja dva “ne-nogometaša”.

Naš vrt včeraj

before

after

Živalski, pardon, betonski vrt

Vsako leto junija peljejo na izlet mlajše skupine iz vrtca. Če dežuje, se gre v akvarij, če je lepo vreme, pa v živalski vrt. Ker je to prvi izlet za otroke, gredo z njimi tudi mamice ali očki. Lansko leto je lilo kot iz škafa, zato smo šli v akvarij, in moram reči, da smo bili vsi navdušeni. Predstava z orkami in delfini, sedem nadstropij akvarijev z vse mogočimi morskimi bitji, odlično otroško igrišče…vsi smo uživali! Letos pa so nas odpeljali v majhen, lokalen živalski vrt, ki je bil pod kritiko. Živali zaprte v majhnih kletkah ali pa betonskih ogradah, večina brez sence, naravnost obupno. Otroško igrišče polno zarjavelih igral, blato in luže povsod. Ne vem zakaj so se odločili, da nas peljejo tja. Mogoče zaradi možnosti, da otroci pobožajo zajčke ali morske prašičke in se dotaknejo albino pitona. A je sicer nahranil žirafo, ki je skoraj edina poleg flamingov imela dokaj lepo ogrado z zelenjem in senco. Šimpanzi in gorile imajo majhne betonske ograde, skoraj nič sence in so očitno povsem na koncu z živci. Šipanzi so v nas metali iztrebke, tako da smo samo tekli mimo. Cel obisk ni bil vreden časa in denarja. Če že morajo imeti živali zaprte, potem naj jim vsaj omogočijo življenja vredne pogoje, ne pa betonsko kletko, kjer samo trpijo!

Povrhu vsega sem bila jaz osebno še zjutraj prepričana, da gremo v akvarij, ker je deževalo. Danes naj bi se namreč začela deževna sezona. Še včeraj zvečer so v poročilih napovedovali velike količine dežja. Potem se je pa po jutranjem nalivu nenadoma zjasnilo, in so v vrtcu spremenili načrt. Jaz pa brez klobuka proti soncu in že po pol ure na tistem betonu me je začela bolet glava. Sonce je pripekalo kot za stavo, tako da me je opeklo po nosu in čelu. Potem se je pa pooblačilo ravno ko smo se odpravljali nazaj.

Pa še nekaj slikic tega obupa:

Uspešen začetek

Moj prvi “športni dan” se je danes končno zgodil! Od doma sem se odpeljala s kolesom in prekolesarila 3 km do Doho parka in moje tekaške steze. Izbrala sem manjši, eno-kilometerski tartanski krog in pretekla oziroma delno prehodila 5 km brez večjih težav, samo sopihala sem kot stara lokomotiva. Nazaj spet s kolesom, malo raztezalnih vaj, vaje z utežmi in tuš. Koleno se ni nič pritoževalo, vsaj zaenkrat še ne. Moje nove wave riderke so se super obnesle, njim in tartanski progi gre veliko zasluge za to, da je koleno še v redu.

Poleg teka sem danes prekolesarila še nadaljnih 15 km do centra Tsukube po nakupih in nazaj domov. Zdajle pa sem se prvič po celem dnevu tudi uspela v miru vsest in malo počivat. Vmes sem namreč na hitro še skuhala kosilo, pobrala oba fanta iz vrtca, ju peljala na trening, se vrnila domov, ker sem pozabila prinest kolebnico in nogometno žogo in z vsemi stvarmi odšibala spet nazaj. Vse s kolesom, prištejmo še nekaj kilometrčkov. Ko sta fanta prišla domov, sem ju poslala direktno v kad, ju ostrgala blata, potem jima dala kosilo in po kosilu pospravila kuhinjo. Zdajle je ura 5.45 in A spi na fotelju v dnevni sobi, S pa gleda risanke. Meni pa se ne ljubi čisto nič več. Ampak dneva še ni konec, še sto stvari me čaka, da jih postorim.

Dobra stran vsega tega je, da se bom končno malo spravila v formo in upam da se tudi znebila tistih odvečnih 5-7 kg. Na žalost pa sem že cel dan tako sestradana, da bi pojedla celega vola, če bi ga imela! Si grem hitro olupit eno pomarančo、ker se mi pravkar pred očmi začenja prikazovat čokolada. (Dajmo, ka-ma, misli na pomarančo, misli na pomarančo, misli na pomarančo !! AAAAAAAAA!!!!!!!)