S hodi v prvi razred čisto navadne osnovne šole tukaj. Na začetku je sicer zamudil en mesec, ampak meni se to ni zdelo nič hudega. Saj je samo prvi razred!!! Ja, malo morgen! Tukaj se namreč že v vrtcu, ki ga začnejo pri petih letih, se pravi eno leto pred osnovno šolo, naučijo brat in pisat velike in male tiskane črke, številke pa do 100. Mi, tepci, smo pa mislili, da se bodo to začeli učiti v prvem razredu!!! Ubogi S je tako padel na glavo v šolo, kjer otroci pišejo stavke z najmanj osmimi besedami, od katerih mora ena obvezno biti na primer “friendship”, “butterfly” ali pa “cooperation” (prav lahke besede za napisat za enega šestletnika, a ne?), kjer odštevajo in seštevajo vse možne številke do 100, za nagradne točke pa celo do -10, poznajo lihe in sode številke, da o tem kako so v šoli od 8.30 do 15.30 sploh ne govorimo!!! Zadnja dva tedna so začeli celo s kreativnim pisanjem, pri čemer otroci pišejo vsak svojo knjigo, ki jih bodo na koncu leta objavili. Naš S je sicer brihten, govori štiri jezike in je bil v šoli izrecno pohvaljen zaradi velikosti besednega zaklada, ki ga uvršča celo na vrh med angleško govorečimi sošolci, ampak meni se trga srce, ko vidim, kako je obremenjen. Domov pride vsak dan ob 16h, izmučen do konca, potem pa mora narediti še domačo nalogo, ki nama zaradi zaostanka včasih vzame tudi po uro in pol. Včasih bi ga najraje izpisala, in mu pustila še eno leto otroštva, pa mi reče, da je v šoli pravzaprav fino in da ima tam veliko prijateljev. Pa si premislim in upam, da bo kmalu nadoknadil zaostanek in bo potem lažje. Res srčno upam….
Zdaj vidite, zakaj tako malo pišem na blog. Enostavno ni časa. Zjutraj najprej peljem S na šolski avtobus, grem nazaj domov po A, ga naložim v avto in peljem v preschool, se vrnem domov popit eno kavo z možem, potem pa ga odpeljem v službo. Potem zašibam v mesto po nakupih, ob 12h pa nazaj po A. Preschool je namreč samo tri ure na dan. Nekaj časa se še igra na igrišču, potem pa greva domov pospravljat in kuhat. Ob 3.45 greva počakat S na šolski avtobus, potem pa gremo pobrat moža v službo. Skupaj pojemo kosilo, potem se mož odpelje nazaj v službo, jaz pa na hitro pospravim in začnem pomagat S pri domačih nalogah. Pa je dneva že skoraj konec. In zvečer se mi ponavadi ne da nič drugega, kot zavalit se pred TV s kozarčkom vina v roki. Na računalnik se sploh ne spomnim…
