Žerjavček

Naštimala sem si favicon….a ga vidite, malega žerjavčka zgoraj, poleg mojega URL-ja? To je le prvi korak pri obnovi mojega bloga, bolj drastične spremembe še sledijo. Stay tuned!

Khâo jai mâi? Mâi khâo jai!

Pred natančno enim letom smo uživali na peščenih plažah Tajske, zato mi je danes, v spomin na tiste dni, zadišala tajska hrana. A vas zanima, koliko steklenic z osnovnimi tajskimi omakami sem pravkar naštela v hladilniku? Neverjetnih 13! Se vidi, da smo ljubitelji tajske hrane! Sveže lemon grass, galanga, korijander in kaffir lime liste sem tudi našla, zdajle se samo še odpravim v trgovino po sveže rakce iz Indonezije (tiger shrimp), školjke, hobotnico in kalamare, potem pa začnem pripravljat.



Danes na sporedu: za začetek Tôm Yum Gung (pikantna juha z morskimi sadeži) in Khâo Hom Malí (jasminov riž, ki btw ni parfumiran z jasminom , ampak se samo tako imenuje ter je za moj okus najboljši riž na svetu!), za glavno jed Pâd Thai (praženi riževi rezanci s piščancem in rakci), za sladico pa zrel, sladek mango, banane in lubenica. Čisto tako, kot na Tajskem! Mmmmmm!

Moji dve budilki

Vsako jutro me ob 5.30 prebudijo bojni kriki dveh pretepačev, ki se, kot bi imela v telesu budilko vsak dan zbudita ob tej uri in se takoj začneta kregat za igrače. Jaz bi pa tako rada potegnila še kakšne pol urice! Že od nekdaj sta se zbujala zgodaj, lansko poletje na primer ni bilo redko, da sta bila pokonci že od pol petih! Pozimi, ko je noč malo daljša nam včasih uspe spati do 6.30, zdaj pa, ko se dan začne bolj zgodaj, pa smo pokonci ob 5.30. Ko pride poletje pa spet…..nečloveških 4.30! Arghhhhhh!

Kakorkoli že, po mojih izračunih spita približno 9 ur na noč. Meni se zdi to za fanta, stara 4 in skoraj 6 let mnogo premalo, pa kaj, ko njima očitno ustreza. Jaz pa bi ju včasih najraje “zamenjala” za “model”, ki ga je treba zjutraj metati iz postelje, da gre v šolo! To so namreč moje sanje: mami v miru vstane zjutraj okrog šestih, gre na jogging, se stušira in uredi, pripravi zajtrk in potem zbudi otroke. Otroci pojejo zajtrk in se odpravijo v šolo, mami pa ima malo časa zase. Ahhhh, kako lepo bi bilo! Ampak to so na žalost samo sanje, za katere upam, da se bodo v prihodnosti le kdaj uresničile. Do takrat pa me bosta moji dve budilki vsako jutro s kričanjem vrgli s postelje.

Nemoč

Kaj　storiš、ko ti nekdo, ki ga poznaš že nekaj let, ki je blizu tvojemu možu, tebi in tvojim otrokom, sodelavec in prijatelj, nenadoma pove, da trpi za bi-polarno motnjo in da je bil vsa ta leta ko ga poznaš v depresivni fazi, zdravljeni z vse mogočmi antidepresivi, tebi pa se je zdel povsem zdrav?

Kaj storiš, ko ta oseba nenadoma skače v zrak od razburjenja, ko govori hitreje kot si si sploh lahko predstavljal da je mogoče govoriti, ko sredi ceste začne rjoveti na ves glas in razglasi, da se je ponovno rodil kot Jezus Kristus in da mora svoje sporočilo povedati vsem v naslednjih nekaj dneh, potem pa se zave, da nima dovolj časa in pade v globoko depresijo?

Kaj storiš, ko ti pove, da je nehal jemati antidepresive, ker ima vsega dovolj? Ko ne veš, ali bo v naslednji noči naredil samomor ali pa koga na cesti napadel?

Kaj storiš, ko te prosi, da tega ne poveš njegovim staršem in sestri, ko pa veš, da v tujini ne bo dobil primernega zdravljenja, vsaj kar se tiče jezika?

Kaj storiš ko ga končno prepričaš, da mora k zdravniku, potem pa ga zdravnik zapre v psihiatrično ustanovo in se počutiš krivega, ko ga vidiš zaklenjenega v majhni sobici s straniščem v enem kotu? In ko ti povejo da stranišča ne more potegnit sam ampak to storijo dvakrat na dan “od zunaj”? Ko ga vidiš zaklenjenega kot žival v živalskem vrtu?

Kaj storiš, ko se občutki panike, usmiljenja in deloma krivde spremenijo v jezo, češ, zakaj nam ni povedal prej, ko je bil še čas, ne pa zdaj, ko je že tako globoko v manični fazi, da je potrebna hospitalizacija?

Kaj, storiš ko se zaveš, da ni nikogar drugega, ki bi poskrbel za njega razen tvojega moža in tebe? Ko celo ljudje z amabasade njegove (evropske!) države ne pokažejo prevelikega zanimanja, da bi mu pomagali?

Kaj storiš, ko….

Kaj storiš ko…..

Povem vam, zadnjih nekaj dni je bilo, predvsem za mojega moža, ki mu je po najboljših močeh poskušal pomagat, pa tudi zame kot nočna mora….

Kakšen mir!

Ura: 9.00 zjutraj

Glasbeni izbor: Beethoven, simfonija št. 7

Literatura: Ben Okri, The Famished Road

Občutek: čisto olajšanje

Trajanje: na žalost samo 2 uri

Načrti za prihodnost: že jutri bo dve uri in pol, v ponedeljek tri in pol, do konca tedna pa že kar štiri! Juhu!!

Opomba pod črto: Ne me narobe razumet, svoja dva fanta obožujem in ju grozno pogrešam, kadar sta v šoli! Ampak naravnost božansko je imeti nekaj časa tudi zase!

Pa se je spet začela…..šola namreč

Aprila se tukaj začne novo šolsko leto in v preteklih nekaj dneh smo oba naša fanta pospremili v šolo. Najprej starejšega S, ki je začel drugi razred, potem pa še mlajšega A, ki se je v šolo odpravil prvič. Seveda ne govorim o pravi osnovni šoli, ampak nekakšni mali šoli, ki jo otroci tukaj obiskujejo ko dopolnijo 4 leta. Ko se je tja odpravljal starejši S lansko leto, sem nekaj o naših pripravah napisala tukaj. Letos pa smo bili že pravi profesionalci, saj smo točno vedeli, kaj potrebujemo. Na žalost smo bili zaradi našega potovanja v Evropo z nakupovanji pozni, tako da smo po trgovinah lovili zadnje ostanke. Predvsem pri fantovski obleki se je zataknilo. Ko rečem obleka, s tem mislim, tisto pravo, s suknjičem, kravato in vsem ostalim, kar paše zraven. A ni hecno, da, ko nekaj iščeš, ponavadi ravno tvoje številke nimajo! To se je zgodilo tudi nam. Kamorkoli smo prišli, so imeli še zadnje ostanke večjih in manjših številk, za 120 cm velike fante pa nič več. Po celo-popoldnevnem iskanju smo zvečer končno našli trgovino, kjer sta na obešalnikih visela še dva kompleta. Eden za punčke in eden za fante, ravno v pravi velikosti! Dobi se namreč vse v kompletu, suknjič, srajca, kravata, naramnice in kratke hlače. Ja, kratke, ker tukaj morajo imeti fantki pri obleki kratke hlače! In taka “uniforma” je obvezna za prvi dan šole. Potem pa ti preostane samo še upanje, da na ta dan ne bo preveč mrzlo. Ko sem ta, očitno čisto zadnji komplet zagledala, sem ga brez pomerjanja in razmišljanja hitro zagrabila, in oddrvela k blagajni. Potem pa se je zgodba ponovila še s čevlji. Nikjer prave številke! Ko sem jo končno našla, pa se je to zgodilo ravno takrat, ko so se v trgovini odločili, da bodo času ene ure vsi čevlji znižani za 20 odstotkov. Vrsta se je vila čez celo trgovino in čakala sem več kot pol ure. Sicer sem res dobila popust, ampak raje bi plačala polno ceno, samo da mi ne bi bilo treba čakat v vrsti!

Včeraj se je torej zgodil ta, poseben dan. Malega smo “našemili” v obleko, mu zavezali kravato, pa smo šli. Ceremonija se je vlekla kot jara kača in vsi otroci so bili hudo nemirni. Sicer so sedeli zraven enega od staršev, v našem primeru je bil to najprej mož, potem pa se je A naenkrat spomnil, da hoče mene in smo se na sredi vsega začeli presedati. Starejši S se je medtem s prijatelji igral zunaj na igrišču, in ko ga je A zagledal, je planil v jok, da hoče on tudi ven. Uporabiti sem morala vse svoje sposobnosti prepričevanja in podkupovanja (“ko pridemo domov, boš dobil mango” je končno zaleglo, ker ima mango noro rad), da je ostal na svojem stolu. Ko je bilo proslave konec, pa je bilo na vrsti še uradno slikanje. Pa kaj, ko se je A odločil, da ne bo več pri miru! Komaj smo ga prepričali, da je bil kolikor toliko na miru, da je fotograf pritisnil dve slikici! Nato smo se preselili v razred, kjer nam je različne stvari razložila še učiteljica, potem pa so otroci končno lahko stekli na igrišče.

Danes je bil v šoli prvi zaresen dan. Dve uri, nič več, ravno toliko, da se otroci počasi navadijo. V petek bomo podaljšali na dve uri in pol, drug teden na tri ure in pol in tako naprej, dokler ne bomo po prvomajskih praznikih končno prišli na normalnih 6 ur. Ko sem oba fanta zjutraj “oddala” v šoli, sem imela mešane občutke. Po eni strani sem bila evforična, ker bom po skoraj šestih letih končno imela nekaj časa zase, po drugi strani pa panična, ker nisem vedela, kako se bo A znašel v šoli. Z možem sva potem pila kavo v taki tišini, kot je naša hiša še ni doživela. Prav čuden občutek! Ampak se bova morala kar navadit, zdaj namreč ni več poti nazaj. Otroci rastejo in odraščajo, tako je življenje!

Mmmmmm!

How about some nice, tasty, yummylicious Cocoa Pee?

Anyone?

Iota Chi Theta Upsilon Sigma

Namesto šunke, hrena, pirhov in potice smo se mi letos odločili za bolj starodavno in “originalno” verzijo. Ichthus ali riba je že od nekdaj simbol krščanstva, še pred tem pa je bil znak ribe neizogibno povezan z mnogimi drugimi božanstvi. Od Kitajske do starega Egipta…..kaj bi bilo torej bolj primerno za našo tako temeljito premešano in “internacionalno” družino za Veliko noč! Tele tri lepotce bomo danes pripravili za kosilo, sline se že cedijo!

Pa vesele velikonočne praznike vsem skupaj!

Če vas zanima, koliko so veliki, si poglejte velikost deske in kuhinjskega noža! Ravnokar sem jih izmerila: od 32 do 35 cm!

Alive and kicking (just barely)

No, pa smo nazaj. Vsi živi in bolj ali manj zdravi. Kako to, vprašate? Zato, ker se je naše potepanje po Evropi zame začelo z bolezensko grozljivko, ki bi na prvi pogled bolj ustrezala dr. Housu, kot pa meni. Vse skupaj se je začelo že na poletu iz Tokija na Dunaj, kot me je nenadoma začelo trest in sem potem z očitno vročino, zavita v smučarsko bundo in pokrita z vsemi odejami, ki so jih stevardese uspele nabrat, trpela skoraj 12 ur. Ob vsem tem mi je srce tako noro razbijalo, da sem mislila, da me bo infarkt. Na Dunaju je bilo potem malo boljše, vsaj zeblo me ni več, in ko smo prišli v Ljubljano, sem se že kar dobro počutila. Naslednji dan je srce spet grozilo, da bo skočilo ven, zato sem šla k zdravniku. EKG je pokazal nenormalen ritem, spumpali so mi tri epruvetke krvi, napisali zdravila in sem šla domov. Čez nekaj dni pa me so me nenadoma začeli boleti gležnji in zapestja. Mislila sem, da me gležnji bolijo od visokih pet, v katerih sem prejšnji dan vlekla petletnika (no ja, skoraj šestletnika) vpisat v osnovno šolo, zapestja pa od dvigovanja in spuščanja pol-tonskih rolet na oknih babičinega stanovanja. Brat se mi je smejal, kako da nimam nič kondicije, ko sem mu morala priznati, da me tudi koleno nekam nenavadno boli. Bolj ko se je bližal večer, slabše je bilo. Začele so me boleti rame, pa vse male koščice v dlaneh, cele roke, noge…..no ja, na kratko, prav vse kosti v telesu so me bolele. Kolena so bila otekla kot melone, prsti na rokah so se spremenili v hrenovke….Grozljivka. Celo noč sem preležala budna, ker se nisem bila sposobna niti obrnit naokrog, kaj šele potegnit si odejo višje. Naslednje jutro sem se s hitrostjo 100- letne babice ponovno odvlekla do zdravnika. Spet na pregled krvi, spet nove tri epruvetke, močna zdravila proti bolečinam in vnetju, in krevsanje domov. Pojem prvo tableto, bolečine začenjajo rahlo popuščati, otekline pa ne. Nova neprespana noč in zjutraj začuden pogled na roke in noge. Rdeč izpuščaj! Pokličem zdravnico, ki mi svetuje, da neham jesti zdravila, ker sem očitno alergična. Na pregled naj pridem spet naslednji dan. Kakšna je bila še ena noč, si lahko predstavljate. Za nameček pa se je podrla še postelja, ko sem se z viška sesedla nanjo, pa ne zato, ker bi bila jaz tako težka!!!! In med padcem sem se uspela ujet na roke, ki se me že tako ali tako grozno bolele. Samo sesedla sem se in jokala, popolnoma nemočna, še vstat nisem mogla! Ker je bilo vse skupaj za mojo zdravnico očitno prevelik zalogaj, me je naslednji dan poslala na Infekcijsko kliniko. Dve zdravnici, ki sta me pregledovali sta se najbolj “zabavali”, ko sta poslušali moje srce, ki je spet poskakovalo v nenavadnem ritmu. Ker tudi njima ni bilo jasno, odkod moje težave, sta me poslali samo na test za Boreliozo, pri čemer mi je možača, ki je jemala kri mesarila po roki in me obdolžila, da premalo pijem, ker kri noče dovolj hitro tečt v epruvetko! Ja seveda, ko mi je pa iglo zapičila čisto mimo žile! Zdravnici sta mi napisali napotnico za Revmatološko kliniko, jaz pa sem si potihoma želela, da se od nekod prikaže dr. House in me odreši te nočne more! Privlekla sem se torej do Revmatološke klinike, kjer so mi ponovno spumpali tri epruvete krvi, napisali nove tablete proti bolečinam in me poslali domov. K sreči so te tablete končno začele delovati, in v naslednjem tednu so moje bolečine počasi začele popuščat. Hecno pa je bilo, da je bil zadnji sklep, ki me je bolel, tam, kjer se pripenja spodnja čeljust, tako da sem le stežka jedla. Še do danes pa me bolijo rame in nadlahti. Ko sem se 10 dni kasneje vrnila po rezultate krvnih preiskav, pa so mi povedali tole nenavadno stvar. Zadeva, ki je povzročila moje grozljive bolečine, je bil Parvo virus B 19, bolj znan kot otroška Peta bolezen. Najbolj pogosta je pri majhnih otrocih, ki ponavadi dobijo malo vročine in izpuščaj, včasih pa bolezni niti ne opazimo, tako mila je. Pri odraslih pa je zadeva drugačna, kar sem na lastni koži občutila tudi sama. Nalezla pa sem zadevo očitno že pred odhodom v sinovem vrtcu.

Ko je šlo moje zdravje že na boljše, smo uspeli stisnit v naš obisk še en teden Avstrije, kjer je bilo snega ravno za vzorec, sicer pa z mojim smučanjem tako ali tako ne bi bilo nič. Fantoma sem kupila dobre gojzarje in potem smo hodili na ne predolge sprehode po gozdovih in nabirali spomladanske cvetlice. Smučanje pa bo moralo počakat do drugega leta.

Zdaj smo smo spet doma v Tsukubi. Moji načrti o blaznem shoppingu, nabavi novih očal, čevljev, garderobe in kaj vem kaj še, so splavali po vodi. Zadnja dve dneva v Ljubljani sem uspela nabavit nekaj najpotrebnejših stvari zase in za oba mulca in to je bilo vse. Šmrc! Zdaj pa samo upam, da nam bo kmalu spet uspelo priti nazaj na staro celino…..nekaj se namreč kaže na obzorju, pa vam zaenkrat še ne smem preveč izdati. Morda se pa že letos poleti spet kaj prikažemo v Ljubljani….. Držite pesti!