Uspešen začetek
Moj prvi “športni dan” se je danes končno zgodil! Od doma sem se odpeljala s kolesom in prekolesarila 3 km do Doho parka in moje tekaške steze. Izbrala sem manjši, eno-kilometerski tartanski krog in pretekla oziroma delno prehodila 5 km brez večjih težav, samo sopihala sem kot stara lokomotiva. Nazaj spet s kolesom, malo raztezalnih vaj, vaje z utežmi in tuš. Koleno se ni nič pritoževalo, vsaj zaenkrat še ne. Moje nove wave riderke so se super obnesle, njim in tartanski progi gre veliko zasluge za to, da je koleno še v redu.
Poleg teka sem danes prekolesarila še nadaljnih 15 km do centra Tsukube po nakupih in nazaj domov. Zdajle pa sem se prvič po celem dnevu tudi uspela v miru vsest in malo počivat. Vmes sem namreč na hitro še skuhala kosilo, pobrala oba fanta iz vrtca, ju peljala na trening, se vrnila domov, ker sem pozabila prinest kolebnico in nogometno žogo in z vsemi stvarmi odšibala spet nazaj. Vse s kolesom, prištejmo še nekaj kilometrčkov. Ko sta fanta prišla domov, sem ju poslala direktno v kad, ju ostrgala blata, potem jima dala kosilo in po kosilu pospravila kuhinjo. Zdajle je ura 5.45 in A spi na fotelju v dnevni sobi, S pa gleda risanke. Meni pa se ne ljubi čisto nič več. Ampak dneva še ni konec, še sto stvari me čaka, da jih postorim.
Dobra stran vsega tega je, da se bom končno malo spravila v formo in upam da se tudi znebila tistih odvečnih 5-7 kg. Na žalost pa sem že cel dan tako sestradana, da bi pojedla celega vola, če bi ga imela! Si grem hitro olupit eno pomarančo、ker se mi pravkar pred očmi začenja prikazovat čokolada. (Dajmo, ka-ma, misli na pomarančo, misli na pomarančo, misli na pomarančo !! AAAAAAAAA!!!!!!!)
