Dens, dentis

V enem tednu je S izgubil tri zobke…. Zobna miška bo obubožala!

Nauk sobotnega večera

Ni pametno gledat japonskih risank in filma Kill Bill vol.1 preden greš spat, ker te potem v sanjah preganjajo miniaturni ninja z ostrimi meči.

Krvosesi

S je šel včeraj po šoli s prijateljem in njegovo mamo nabirat borovnice na bližnjo farmo. Ker pa je prav ob koncu pouka A nenadoma zakuhal z visoko vročino, sem ga po hitri poti odpeljala domov, pri tem pa S-ja pozabila dodatno namazat z insekticidom proti komarjem. Pa tako vestno ju drugače oba “polivam” z njim, tokrat pa me je A-jeva vročina vrgla s tira. In če rečem polivam, mislim to skoraj dobesedno, ker bi nas drugače žive požrli. Celi roji se zapodijo nate, če nisi namazan. In to se je na žalost zgodilo tudi S-ju. Zjutraj sem ga sicer namazala, vendar je medtem učinek že popustil. Izkupiček: na vratu in po obrazu ima 23 pikov! Na obeh straneh vratu, na licih , po ušesih in za ušesi. Ker je bilo precej hladno je imel k sreči majico z dolgimi rokavi in dolge hlače. Raje ne pomislim, kaj bi šele bilo, če bi šel tja v kratkih hlačah in majici! Domov bi najbrž prišel slabokrven, toliko krvi bi mu izpili teli azijski tigrčki. Sovražim jih, ker nam vsem grenijo življenje in dobesedno pijejo kri.

Jezna pa sem tudi sama nase, ker sem ga pozabila namazat in me zdaj grozno peče vest. Ne vem, kako naj se mu oddolžim za srbenje….

Namiki Matsuri, ponedeljek 16. julij

Vse več ali manj isto kot lani, samo da sta tokrat sodelovala oba fanta...

Kraj dogajanja, Namiki park

Poglej tole...

Cheese!

Saj ni nič težko....

Japonski boben Taiko

Danes na kratko....

....ker nimam nič časa:

Potres čutili in preživeli včeraj ob 10h dopoldne. Rahlo panicirali zaradi jedrske elektrarne. Šli na Namiki Matsuri ob 12h (več o tem jutri). Ponoči čutili še dva precej močna sunka in imeli zelo čudno noč nasploh (S-ja je nosila luna, A se je zbujal zaradi močnega kašlja, jaz pa ob vsakem šumu). Zelo malo spali in se zbudili nečloveško zgodaj. Imeli polno zaposlen dan, ki se še ni končal, urejevali papirje in dokumente v zvezi z našo veliko novico: konec avgusta pridemo za en mesec v Ljubljano, potem pa naprej čez veliko lužo za eno leto. Ja, gremo v ZDA! Zelo dobrodošla sprememba po skoraj osmih letih tukaj! Juhu!!!

Več o vsem tem jutri.

Tresla se je gora, rodila se je miš

Tajfun Man-yi je mimo in moram reči, da sem bila spet razočarana. Vsakič naredijo grozno paniko, kako hudo bo, potem se pa vse skupaj izniči, ko tajfun končno prileze do nas. Vsaj enkrat bi rada doživela takega ta hudega, seveda varno v zavetju hiše, čeprav me malo skrbi, da bi kakšna veja priletela skozi okna. Nevihte in vremenski pojavi me fascinirajo in bolj ko se bliska, bolj uživam. Nikakor sicer ne bi rada bila v takem primeru zunaj, ampak že od nekdaj sem rada skozi okno gledala nevihte. Slavni tajfun, Kamikaze, tak kot je potopil mongolsko mornarico pri poskusu invazije na Japonsko leta 1281, pa mi uhaja. Čakam in čakam, pa nobeno leto ne uspem doživet takega ta hudega. Čakam že od kar sem prvič prišla sem, pa mi narava noče in noče ugodit.

Včeraj je sicer lilo kot iz škafa cel dan, veter je tudi pihal, nebo je bilo črno, to je pa tudi vse. Naš šotor je obstal, nobena veja se ni odlomila z dreves, ceste niso bile poplavljene, reke niso prestopile bregov. Pa so govorili, da je to najhujši tajfun od druge svetovne vojne naprej! To je res veljalo za Okinawo in Kyushu, nekaj ljudi je celo umrlo, ampak pri nas ni bilo nič. Še elektrike ni zmanjkalo. Samo nedeljo nam je pokvarilo in Namiki Matsuri je bil odpovedan. To je pa tudi vse.

Razočarana sem. Narava me je pustila na cedilu. Že osmo leto zapored….

Tajfun in Matsuri

Prihaja četri tajfun v tej sezoni. Danes opoldne bo najbližje Tokiju in Tsukubi. Trenutno (ura je 9.30) lije kot iz škafa, tako da so morali organizatorji odpovedat Namiki Matsuri, ki so se ga otroci tako veselili. Cel mesec so se v šoli pripravljali, zdaj pa jim je tajfun prekrižal vse načrte. Upam, da veter ne bo premočen in nam ne bo z vrta odnesel našega šotora z bazenom. Ta isti tajfun je namreč na Okinawi in Kyushuju povzročil precej škode, res pa je, da je do zdaj že malo oslabel. Pravkar se je zunaj stemnilo skoraj do jekleno sivega neba, in ne vem, koliko časa še imam, preden nam crkne elektrika.

Več kasneje, ko bo tajfun mimo.

Prison break

Sobota, šest zjutraj. S in A skočita iz postelj, me prideta zbudit, potem pa oddrvita po stopnicah dol v dnevno sobo. Ne mine 30 sekund, ko zaslišim kričanje:

“Mami, mami, pridi, nekaj grooooznega se je zgodilo!”.

Skočim pokonci in še napol v spanju skačem čez dve stopnici na poti dol.

“Kaj je? Kaj se je zgodilo?”

“Škatla od Kabuto-mushi* je odprta, ni ga!!!!!!

“AAAAAAAAAAA”

No, pa smo tam! Očitno sta fanta prejšnji večer slabo zaprla škatle. Pokrov sta samo položila gor, namesto da bi ga pritisnila in pošteno zaprla. Rogači pa so močna bitja. Menda lahko dvignejo do 100 krat svoje lastne teže…..Kaj pa naj zdaj? Nekje na področju kuhinje, jedilnice in dnevne sobe se skriva mali velikan. Zagrabila me je panika. Vse lepo in prav, dokler so hrošči v škatlah, ko pa začnejo lazit naokrog…brrrrrrrr! Zapodila sem se v akcijo. Najprej sem fanta tisočkrat vprašala, če sta prepričana, da so bila vrata dnevne sobe zaprta, ko sta prišla dol. Če namreč ne bi bila, bi to pomenilo, da je hrošč izgubljen nekje na področju cele hiše, kar bi bila hudo slaba opcija. Potem sem zagrabila baterijo in šla svetit po vseh kotih, za omarami, zložila vse knjige s knjižnih polic, premaknila kredenco v kuhinji…..vse, samo hladilnika nisem šla premikat, je pretežek. Kakšne pol ure kasneje se je od vsega hrupa zbudil še mož, ki je novico o ubežniku prenesel zelo stoično, glede na to, da so mu take in drugačne golazni še manj pri srcu kot meni. Naslednjo uro in pol smo dobesedno razstavili celo kuhinjo, dnevno sobo in jedilnico. Hrošča nikjer. Potem smo obupali. Bo že prilezel ven, ko bo lačen, sem si mislila, ker je mali hrošč izredno požrešen. Cele dneve namreč preživi z glavo v svoji hrani, nekakšnem sadnem želeju. Bo že prišel ven!

Cel dan sem potem povsem paranoično pogledovala po kotih, skrbno zapirala vrata dnevne sobe, da slučajno ne bi splezal ven na hodnik in posledično po celi hiši, tisočkrat sem obstala in v tišini poslušala, če kje slišim škrebljanje…..nič. Hrošč je izginil, kot bi se vdrl v zemljo. Fanta pa sta bila prepričana, da ga je nekdo ugrabil (preveč risank!) in da bo zahteval "podkupnino". Zato sta poskočila vsakič, ko je zazvonil telefon. “Ugrabitelji kličejo, da bodo dobili podkupnino! Mami, hitro!”

Večer. Fanta sta odšla spat, končno je v hiši zavladal mir. Okrog desetih mi mož reče, da sliši iz kuhinje škrebljanje. Luč v kuhinji je bila ugasnjena, zato sem se počasi splazila tja in poslušala. In res, škrebljanje se je ponovilo. Sledila sem zvoku in…..aha, pa te imam! Ubežnik se je skrival v papirnati vreči, polni kartonastih škatlic od piškotov, corn-flakesov in podobnega, ki jih fanta zbirata in nosita v vrtec, kjer iz njih gradijo različne stvari. Ko sem zjutraj to vrečo na hitro pregledala, hrošča nisem opazila, ker je bil skrit v eni izmed škatel. Zvečer pa, ko je hotel ven, je opazil, da je ujet. Odvalil se mi je kamen od srca, ker sem vedela, da grem lahko vsaj v miru spat in da se ne bom zbujala ob vsakem šumu ter besno preiskovala posteljo, da mi ni slučajno zlezel med rjuhe. Zaprla sem ga nazaj v škatlo, jo še dodatno zalepila in se z olajšanjem sesedla pred televizijo. In kaj je bilo na sporedu? Prison break.....

Mislim, da bomo od zdaj naprej hrošča klicali Michael.

*Kabuto-mushi je japonsko ime za samurai helmet beetle. Kabuto je namreč samurajska čelada. Glej tudi prejšnji post.

And then there was one more…

Danes je S iz vrtca privlekel tole: Allomyrina dichotoma, Samurai helmet beetle.

Podaril mu ga je sošolec, ki se je takole še zadnjič poigral z njim. Je velik, a ne? (hrošč, ne sošolec!)

Namestili smo ga v majhno, mnogo premajhno škatlo, ker zunaj dežuje in se ne morem s kolesom odpeljat do trgovine in kupit večje škatle. Bo že preživel eno noč. Upam.

Saj se ne pritožujem…….neeeee…. sploh….ne….. več…..

Mavrični rogač

Tole je naša najnovejša domača žival: Phalacrognathus muelleri oz. rainbow stag beetle iz Avstralije, menda eden izmed najlepših hroščev na svetu. Samička se je izlegla včeraj, samček pa je še “zabubljen” in ga pričakujemo v nekaj dneh. Oba smo dobili, ko sta bila še ličinki in sta nekaj tednov preživela v naši shrambi, vsak v svojem posebnem, za gojitev hroščev prilagojenem kozarcu. Samička je malo pohitela, mi pa predvsem nestrpno pričakujemo prihod samčka, ki naj bi imel, tako kot lepotec na zgornji sliki, lepe klešče oz. “roge”

Tukaj je vzreja takih in podobnih rogačev pravi nacionalni šport. Tako rekoč vsi otroci slej ko prej podležejo tej noriji in redijo hrošče doma. Mavrični rogači so v domači Avstraliji zaščiteni, tako da jih iz naravnega okolja ne smemo vzeti, naša dva pa sta vzrejena v ujetništvu in sta čisto “legalna”. Uradno se jih da kupiti za okrog 30 dolarjev, če pa imajo posebno velike klešče pa temu primerno narašča tudi cena, tudi do 1000 dolarjev in več. Naša dva sta bila darilo japonske znanke našima dvema fantoma, dobila pa ju je menda na svojem inštitutu.

Takoj ko smo obe mali bubi dobili mi, smo nabavili vse potrebno za vzrejo. Posebno škatlo, posebno zemljo, poseben kos lesa z luknjo za hrano (da se zemlja ne “kontaminira”), posebne liste, pod katere se hrošč skrije, posebno “poleno”, po katerem pleza, posebno hrano….ste opazili, da je vse “posebno”? Iz tega so tukaj naredili velik biznis. Osebno verjamem, da bi najbrže bile vse te stvari nabrane na vrtu prav tako dobre, namesto želeja pa malo sadja (mi smo ji ponudili kar oboje) in bi bil hrošč prav tako zadovoljen. Saj v naravi tudi nima vsega sterilnega!

Naša fanta zdaj hodita okrog ponosna kot pava, ker nihče v šoli nima takega hrošča in le s težavo jima preprečujem, da ga ne neseta s seboj. Po svoje pa sta žalostna, ker se hroščica cel dan skriva zakopana pod listjem in ven prileze šele ponoči. Zato jo moramo vsak dan, ko prideta iz šole, malo pobezati in jo vzeti ven iz škatle, da se je nagledata. Kaj šele bo, ko se izleže samček. S je že napovedal, da ga pridejo gledat vsi sošolci!

Kaj pa jaz? Nikoli nisem bila ljubiteljica takih zadev. Še ribe komaj štejem za domače živali, zame mora biti to nekaj toplega in kosmatega! Pa nimam izbire, če hočem naredit veselje našima dvema nadebudnežema. Zato imamo zdaj v posebnih škatlah pred vrati zelene bogomolke in še neke zelene hrošče skarabe, ki smo jih ujeli pred nekaj dnevi, v dnevni sobi pa namesto košare s sadjem zdaj v svoji posebni škatli kraljuje naša mavrična gospodična, ki čaka na svojega princa.

In kdo skrbi zanjo in vse ostale? Mami, seveda….