Otoki v Andamanskem morju

Koh Khai Nok, Koh Raya, Koh Phi Phi Don....turkizno morje, bel pesek in sveži kokosovi orehi. Predvsem pa skoraj nič turistov. Cela plaža za nas!

ocena: sanjsko

Aktivni dan

Jahali smo na bivolu, ki nas je potem popeljal še z vozom, sloni so nas nesli skozi pragozd in nasade kavčuka, s kanuji smo se prebijali skozi mangrove….

ocena: zanimivo, predvsem pa zabavno za otroke


p.s. Na bivolu nisem jaz, ampak hudo prestrašena Avstralka, ki jo vidite tudi na slonu.

Bangkok

Wat Arun ali tempelj jutranje zarje, Grand palace, kjer je nekoč živel Tajski kralj ter Wat Phra Keo (tempelj smaragdnega Bude)

ocena: bleščeče, razkošno, navdihujoče

Dva dni v vrtcu – dve nesreči

Komaj smo prišli nazaj in je S spet začel hodit v vrtec, pa smo že imeli dve nesreči. Tik preden smo odpotovali smo doživeli prvo modrico za katero je bil kriv sošolec, tokrat pa je bil S kriv kar sam. Včeraj se je guncal na malem stolčku – pa ne v sede, kot smo se ponavadi guncali vsi, ampak je stal za naslonjalom in se s trebuhom obešal nanj. Stolove noge so potem zdrsnile naprej in prednji del sedeža ga je močno udaril naravnost v grlo. Ko sem ga prišla popoldne iskat, ga zagledam, kako sedi ves polepljen z obliži, vrat popolnoma otečen in glas čisto hripav. Me je skoraj kap! Stvar bi namreč lahko bila precej nevarna, saj raje niti ne pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi ga stol udaril malo močneje. Učiteljica se je spet opravičevala, saj je ona odgovorna, da otroci ne počnejo neumnosti, pa kaj češ, ko pa vem, da je S nič ne posluša. Še ob devetih zvečer je klicala, da je preverila, če je vse v redu. Danes zjutraj smo se kljub oteklini na vratu odločili, da vseeno gre v vrtec, ker razen manjše bolečine ob pritisku ni bilo nič hujšega. Dan je minil brez večjih zapletov in ko sem ga spet prišla iskat, ga je učiteljica celo pohvalila, da je bil priden. Očitno se vse najine pridige o norenju včeraj zalegle! Potem pa se je zapodil na igrišče, kjer se vsi otroci pred odhodom domov še malo igrajo. S prijateljem, ki je sicer zelo divjaški in je šele pred nekaj dnevi snel mavec z noge sta se šla guncat. Nekaj časa je bilo vse v redu in sem se jaz posvetila A-ju, ki mu je med tem prvič uspelo splezat na vrh velikega plezala v obliki aviona in je veselo obračal krmilo. Potem pa vidim, kako se S gunca obrnjen na trebuh, tako rekoč v leže. Nekaj časa je šlo, potem pa je padel dol na glavo. Mislila sem, da bo takrat odnehal, saj se je malo udaril. Pa vidim, da je poskusil še enkrat in spet padel. Spet sem se obrnila k A-ju in ni minila niti minuta, ko zagledam S, kako teče proti meni s krvavo glavo. Očitno je poslusil še tretjič in tokrat močno podrsal z glavo po tleh. Ne vem če se je poskušal držati tistega “v tretje gre rado”! In je res šlo! Posnel si je kožo s čela in kri se je fino mešala s prahom in packarijo, zato je jokal kot dež. Samo zagrabila sem ga in ga odvlekla domov. K sreči stanujemo blizu, tako da smo bili doma v par minutah. Potem smo imeli pa še več tuljenja, ko je bilo treba rano očistit, razkužit in zalepit. Še dobro da je moja domača lekarna dobro založena z vsemi mogočimi zadevami!

Jutri je sobota…. še dobro! Mu vsaj ni treba v vrtec. Ne vem, če ne bi nov dan spet prinesel kakšne nove poškodbe. Upam, da bo v ponedeljek bolje!

Tajska

No, pa smo spet doma. Zažgani od sonca, spočiti in utrujeni obenem. Prvih deset dni smo uživali kar se da. Za bazo smo si izbrali Karon beach na Phuketu, vendar smo tja hodili samo spat. Vsak dan smo se s hitrimi gliserji odpravili na en ali drug mali otoček, posejan po Andamanskemu morju. Bele plaže, žgoče sonce, kristalno čisto morje polno tropskih ribic in –pozor!- zelo malo turistov. Glavne sezone je že konec in kmalu se bo začelo monsunsko obdobje, mi pa smo ujeli ravno vmesno, krasno vreme. Kaj naj rečem drugega kot božansko! Za konec pa smo si prihranili Mesto angelov….Bangkok. Kaotično mesto nasprotij, vroče, vlažno, umazano in obenem čisto, moderno in povsem zaostalo. Povsem nas je izčrpalo! Naša rešiteljica je bila reka Chao Phraya, kamor nas je zanesla pot vsakič, ko nas noge niso več mogle nositi. Množica ladijic, ki prevažajo potnike po reki in čez njo nam je služila za kratek počitek, obenem pa nas je hladil hladen vetrič ki tam pihlja. Kljub temu, da ogledovanje turističnih znamenitosti in neskončna hoja po mestih ni najbolj lahka, če imaš dva majhna otroka, smo uspeli videti veliko. S in A sta bila neverjetna…kljub občasnem pritoževanju in joku sta pogumno nadaljevala naše raziskovanje. Včasih so se jima od utrujenosti oči kar zapirale, pa sta po kratkem počitku vseeno hodila naprej. Najhuje je bilo v China town-u, kjer smo se v labirintu ozkih uličic in uličnih prodajalcev le s težavo prebijali skozi. Pa so zadevo rešile rame mame in očeta. Hop gor, in že sta veselo opazovala množice s svoje vzvišene in udobne, predvsem pa nič utrujajoče pozicije. So bile pa zato moje noge dvakrat bolj utrujene. Po treh dneh smo bili tako kar veseli, da gremo domov. Smog in vročina sta nas do konca izčrpala in z občutkom olajšanja smo se “sesedli” v Thai airways, ki nas je popeljal nazaj na Japonsko.

Več o vseh naših doživetjih pa v naslednjih dneh. Ker smo prileteli šele včeraj zvečer namreč še nisem imela časa, da bi prenesla slike iz kamere na računalnik, zato boste morali na to malo počakati. Danes me čakajo gore umazanih oblek, iz katerih se še vedno stresa bel pesek iz peščenih plaž otočkov Khai, Maya, Raya, Phi Phi in tako dalje. Ahhhh.....