Ta'meya

Danes nam je za kosilo zadišala ta'meya, večini bolj poznana kot falafel. Jed, ki so jo iz bližnjega vzhoda ljudje ponesli na vse konce sveta. V večini primerov gre za izraelsko varijanto, narejeno iz čičerike, vendar dovolite, da vas podučim, da je originana varijanta narejena iz fava beans (če kdo ve, ali je to po slovensko bob ali ne, naj mi prosim napiše). V Egiptu, od koder izvira naš recept, je ta’meya narejena izključno iz le-teh, na področju Izraela pa so že nekoč mešali zraven čičeriko. Zaradi hudih zdravstvenih problemov, imenovanih favism ki so ga fava beans povzročale nekaterim židovskim priseljencem, pa so v začetku 20. stoletja počasi začeli uporabljati izključno čičeriko. Za moj okus pa je najboljši falafel samo iz fava beans.

Torej, vzamemo suhe, razpolovljene fava in jih namočimo vsaj za 12 ur. Enako naredimo tudi s čičeriko, če se odločimo za njo.

Ko so namočeni, jih odcedimo in (surove!!!) v multipraktiku zmeljemo skupaj s čebulo in česnom, velikima šopoma peteršilja in svežega korijandra. Dodamo enormne količine suhega mletega korijandra in kumine, solimo, popramo, in meljemo, da dobimo gladko zmes.

Le-to oblikujemo v majhne kroglice ali (še boljše, ker se lažje speče) polpetke, na vsako “nalimamo” še nekaj sezamovih semen in ocvremo v olju.

Postrežemo z omako tahini (sezamova pasta, limonin sok, sol, poper, malo kumine, malo vode) in mešano solato iz paradižnika, paprike, čebule, kumar in svežih korijandrovih listov. Zraven se ponavadi je kruh, meni pa je najboljše brez kruha, samo z omako in solato. Pa dober tek!

soundtrack & video: The Stranglers: Golden Brown

Lepljiva riževa pasta in sladek fižol

Sosedov Riku nam je pravkar prinesel tole:

Sladica, ki naj bi jo fantki na današnji dan (glej prejšnji post) jedli: Kashiwa mochi, narejeni iz riževega testa, napolnjeni s sladkim fižolom An. Lično zavita v drevesne liste in kot papir tanek lesen oblanec. Kot vse wagashi ali japonske sladice je tudi ta za naš okus zelo nenavadna, osladna in medla zadeva tukaj zelo priljubljena.

Ocena mojih dveh fantov: bljak!

Moja ocena: lepljivo in osladno, nič kaj izrazito. Sladek fižol? No ja, ni tako slab kot je slišati.

Khâo jai mâi? Mâi khâo jai!

Pred natančno enim letom smo uživali na peščenih plažah Tajske, zato mi je danes, v spomin na tiste dni, zadišala tajska hrana. A vas zanima, koliko steklenic z osnovnimi tajskimi omakami sem pravkar naštela v hladilniku? Neverjetnih 13! Se vidi, da smo ljubitelji tajske hrane! Sveže lemon grass, galanga, korijander in kaffir lime liste sem tudi našla, zdajle se samo še odpravim v trgovino po sveže rakce iz Indonezije (tiger shrimp), školjke, hobotnico in kalamare, potem pa začnem pripravljat.



Danes na sporedu: za začetek Tôm Yum Gung (pikantna juha z morskimi sadeži) in Khâo Hom Malí (jasminov riž, ki btw ni parfumiran z jasminom , ampak se samo tako imenuje ter je za moj okus najboljši riž na svetu!), za glavno jed Pâd Thai (praženi riževi rezanci s piščancem in rakci), za sladico pa zrel, sladek mango, banane in lubenica. Čisto tako, kot na Tajskem! Mmmmmm!

Iota Chi Theta Upsilon Sigma

Namesto šunke, hrena, pirhov in potice smo se mi letos odločili za bolj starodavno in “originalno” verzijo. Ichthus ali riba je že od nekdaj simbol krščanstva, še pred tem pa je bil znak ribe neizogibno povezan z mnogimi drugimi božanstvi. Od Kitajske do starega Egipta…..kaj bi bilo torej bolj primerno za našo tako temeljito premešano in “internacionalno” družino za Veliko noč! Tele tri lepotce bomo danes pripravili za kosilo, sline se že cedijo!

Pa vesele velikonočne praznike vsem skupaj!

Če vas zanima, koliko so veliki, si poglejte velikost deske in kuhinjskega noža! Ravnokar sem jih izmerila: od 32 do 35 cm!

Rezanci “soba”

Pred nekaj dnevi je Sašo v svojem blogu pisal o ajdovih rezancih in me spomnil, da nisem še nič napisala o tem, kakšni so ajdovi rezanci tukaj.

Pred kratkim sem se namreč udeležila tečaja za pripravo rezancev “soba”, ki so jo organizirali za mamice otrok iz vrtca v lokalnem občinskem domu Kouminkan blizu vrtca. “Soba” rezance imam zelo rada in večkrat sem že videla, kako se jih naredi, poskusila pa nisem še nikoli, zato sem se takoj prijavila.

V veliki sobi nas je čakalo osem miz, pri vsaki je stal en mojster, oblečen v modro z belo kapo. Samo pri mizi, kateri sem bila dodeljena jaz, nas je pričakala urejena dama, za katero se je izkazalo, da je šefica. Kakšna čast! Najprej so nam postopek razložili, nam pokazali osnovne pripomočke, potem se je pa začelo. Šefica je pokazala, kaj se naredi, potem pa smo vsi sodelujoči, pri vsaki mizi štirje, za njo ponovili. Hodili smo v krogu okrog mize, dokler korak ni bil dokončan. Na vrsto sem tako pri vsakem koraku prišla približno trikrat.

Ogromna lakirana skleda, v katero smo presejali moko (pol ajdove in pol navadne bele), ki se skriva v vrečki, zadaj za skledo in cedilom.

Dodali smo vodo in začeli z rokami mešati, da smo dobili zelo suho, drobečo se mešanico. Postopoma smo dodali še malo vode, da so kepice postale vedno večje. Menda je pomembno kako mešaš, zato smo morali do potankosti slediti navodilom in mešati s prsti ter z rokami krožiti v osmici.

Ta-daaa! Testo je pripravljeno! Preden začnemo valjati, zadevo z rokami stisnemo v nekakšno obliko klobuka, s hribčkom na sredi. To zagotovi, da se bo testo razvaljalo enakomerno in da v njem ni nič zraka.

Valjamo s približno 90cm dolgo palico. Spet je pomembna pravilna drža rok in drsenje po valjarju, da se valja enakomerno. Eden od šefov nam je to nazorno prikazal.

Ko nastane kvadrat, približno 90 x 90 cm, enak dolžini valjarja, testo zložimo in med plastmi močno pomokamo. Potem z velikim nožem, (ne vem če se temu sicer lahko reče nož, bolj sekira!) in pomočjo deske namesto ravnila narežemo tanke rezance.

Na tem pladnju lahko vidite rezance različne debeline. Tiste, ki so vam na sliki najbližji, sem narezala jaz. V sredini je šop, ki ga je narezala ena druga udeleženka in na koncu je šop, ki ga je narezala šefica.

Ko je bilo rezanje končano smo se preselili v kuhinjo. V ogromnih aluminijastih loncih je že vrela voda. Rezance smo skuhali, odcedili, močno sprali pod tekočo mrzlo vodo in postregli na tradicionalnih babmbusnih mrežah v lakiranih škatlah. Za povsem osnovno, tradicionalno jed, se zraven postreže sojino omako, narezano mlado čebulico in wasabi. Na koncu v skodelico, kjer imaš ostanek soje, čebulice in wasabija, naliješ še vročo “juho”, v kateri so se kuhali soba rezanci in to spiješ.

Itedakimas! Dober tek!

A fish called….tuna

Ker vam je bila zadnjič tista solata tako všeč, imam danes za vas še eno poslastico. No, vsaj zame je to poslastica, ne vem pa kako kaj vam teknejo surove ribe! Govorim o sušiju in sašimiju. Suši so kosi ribe na “posteljici” iz riža, spodaj namazano malo wasabija, vse skupaj pa preden ponesemo v usta še pomočimo v sojo. Sašimi so rezine , ki se jih je kar tako, brez riža, z wasabijem in sojino omako. Za sašimi ponavadi potrebujemo najboljšo, najbolj svežo in najkvalitetnejšo morsko hrano. In ena najbolj cenjenih in razširjenih je tuna maguro, tako za suši kot tudi sašimi. Kvaliteta in okus pa sta odvisna tudi od dejstva, s katerega dela telesa je kos odrezan (glej sliko). Najbolj pogost je akami, temno rdeč, standardni kos mesa, sladokusci pa prisegajo (prisegamo) na toro. Toro je kos, ki je odrezan s trebušnega dela in je zaradi tega tudi bolj masten. Poznamo dva kosa: o-toro in chu-toro (včasih je napisano tudi ju-toro, kot na sliki), od katerih je prvi grozno masten, drugi pa ravno prav. Chu-toro je tudi moj najljubši kos. V ustih se kar stopi! In ne skrbet, sploh nima takega ribjega okusa, kot si najbrž predstavljate. Tudi ni tak kot ribje olje. Okus je nežen, skoraj sladek in zelo dober.

O tem, da bodo Japonci do konca zdesetkali populacijo vseh rib, najbolj pa tune po celem svetu je zadnje čase veliko govora. In res je, da se tukaj vsakodnevno dobi morsko hrano iz celega sveta. In včasih celo iz tako rekoč domačih logov, to je Jadranskega morja. Zadnjič sem v naši lokalni samopostrežni zasledila tole:

Vem, vem : prevod prosim! No, tole piše na nalepki, levo v majhnem kvadratku : KU-RO-A-ČI-JA ali po naše Hrvaška! Tale kos chu-toro tune je “priplaval” na daljno Japonsko iz Hrvaške. In morda je pred tem še živa tuna kdaj zašla tudi v naš del Jadrana! Zato sem jo tudi kupila, ker sem si mislila, da je to tako rekoč doma!

Pa ne mislit, da takele stvari jemo pri nas kar vsak dan. Zadeva je kar draga, za deset malih koščkov sem plačala skoraj 800 jenov, kar je približno 5 evrov. Ampak ob posebnih priložnostih se pa že splača. In zadnjič sva tako imela tudi midva: sedmo obletnico poroke! Za večerjo sva si torej privoščila chu-toro sašimi, sake in za posladek umeshu liker. Mmmmm!

Pomladanska solata (sredi zime, pa kaj potem, saj je čisto toplo)

Današnja solata je bila okrepljena z naslednjimi stvarmi: kalčki rdečega zelja, kalčki kreše, kalčki gorčice, kalčki redkvic, rumenimi paradižniki, redkvicami in …ta-daaa, piece de resistance, posebno solato z okusom wasabija* Do danes solate s takim okusom v naši lokalni trgovini še nisem zasledila, zato sem takoj, ko sem prebrala, kaj piše na ovitku, zadevo pograbila. Ne vem sicer, od kod zeleni solati tak okus, morda gre za kakšno GM varijanto, pa vseeno mi ni žal, da sem jo poskusila.

ocena: zelo zanimiv okus, rahlo nenavaden za solato, vendar dober.

*Za tiste, ki ne veste, wasabi je japonska različica hrena, podobnega okusa, stokrat bolj pekoča, zelene barve, vendar prihaja iz povsem drugačne rastline, kot naš hren. Rastlini je ime Wasabia Japonica, raste v tekoči vodi, zato najboljša in najbolj dragocena raste v mineralnih vrelcih pod goro Fuji. Cene svežega wasabija so astronomske, tak v tubi pa je poceni. Ponavadi ga jemo s sušijem ali sašimijem (surove ribe z ali brez riža) pa tudi z drugimi jedmi.

O-shogatsu & O-sechi-ryori

Med vsemi praznovanji naj bi bilo praznovanje japonskega novega leta ali O-shogatsu nekako najbolj Japonsko. Prepolno simbolnih pomenov, vraž in običajev je čas, ko Japonci obiščejo templje, sorodnike in prijatelje. Pri vsem tem pa igra pomembno vlogo hrana. Posebne jedi, imenovane O-sechi-ryori so tako rekoč obvezne na vsaki mizi. Gospodinje vse do zadnjega decembra, do zadnje minute pripravljajo te jedi, ki se jih potem v naslednjih dneh poje hladne. To da gospodinji možnost, da se posveti obisku templjev in drugim stvarem, namesto da se poti v kuhinji.

Vsaka jed, ki se jo servira, ima poseben simbolni pomen. Mi smo bili letos povabljeni k našim sosedom, družini N. Gospo N in malega Rikuja sem vam predstavila tukaj, naj pa dodam, da so izredno prijazna družina, za japonske razmere malo nenavadna, kajti nekaj let so živeli v ZDA in so se navadili odprtosti tujcev. Poleg tega oba, gospa in gospod N govorita zelo dobro angleščino, in nam večkrat pomagata pri kakšnih prevodih. Mali Riku pa se angleško uči od naših dveh fantov, onadva pa od njega japonsko. Gospa N pa je tudi odlična kuharica. Zelo rada tudi peče razna peciva in večkrat zamenjava kakšne recepte. Tokrat je bilo prvič, da je za nas skuhala tipično japonsko kosilo, ki je povrhu vsega izredno tradicionalno. Vsaka od jedi ima poseben pomen, npr. za zdravje, rodnost, dobro letino, srečo, dolgo življenje in tako naprej. Dandanes lahko O-sechi-ryori kupiš v trgovinah, kajti priprava je zelo zamudna – kar pomislite, koliko časa bi trajalo, da skuhate okrog 15 jedi! Toda gospa N se je zelo potrudila, in večino jedi res skuhala sama. Na mizo je postavila naslednje stvari, tradicionalno servirane v lakiranih škatlah jubako:

-Kuro-mame: sladki črni fižolčki

-Date-maki: sladka, zvita jajčna omleta

-Kombo-maki: morske haloge kombo, zvite in povezane s trakom iz posebne buče kampyo. Stvar je potem skuhana v omaki iz juhe dashi, soje, mirina in sladkorja

-Gomame ali Tazukuri: majhe posušene ribice, menda sardele. Poješ cele z glavo vred.

-Namasu: v kisu vložena korenina/redkev daikon in cvetovi krizanteme. To jed je pripravila mama gospe N.

-Kamaboko: bele in roza rezine, nekakšna pogača, narejene iz mletih rib

-Kurikinton: pire iz sladkega krompirja satsuma-imo (yam ali batata, ne vem kako se pravilno reče po slovensko) in kostanjev

-Tai-no-shio-yaki: pečene ribe

-Nimono: kuhana zelenjava: korenje ( tokrat je bilo posebno, rdeče korenje iz Okinawe), gobo (burdock root, dolga tanka korenina, slovenskega imena ne poznam), satoimo (majhna okrogla korenina, taro root) shiitake gobe, konyaku želatina (narejena iz gomolja rastline Amorphophallus Konjac, imenovana tudi Devil's tongue jelly) lotusova korenina renkon ter sladki grah

-Koya-dofu: posušen tofu (freeze-dried), skuhan v dashi juhi in soji

-Kazunoko: vložene ikre in fileti slanika

-Zoni: juha iz piščančjega mesa, korenja, daikona in mochi - riževih pogač

Poleg the tradicionalnih jedi ja gospa N postavila na mizo še prekajenega lososa, kuhan brokoli ter paradižnike. Za otroke pa še Takoyaki kroglice s hobotnico. Zraven smo pili posebno riževo vino sake, ki ga pripravijo posebaj za novoletno praznovanje in ostane v sodih dolgo časa, tako da pridobi okus soda. Ta, ki smo ga pili mi, je bil menda v cedrovih sodih in je imel rahel priokus po smoli. Drugače nisem ne vem kakšna ljubiteljica sakeja, ampak moram reči, da je to edina stvar, ki res paše k japonski hrani. Za konec sem v bližnji slaščičarni kupila različne tradicionalne japonske sladice wagashi, ki smo jih pospremili z zelenim čajem. Čisto za zaključek pa smo zašli malo stran od tradicionalnih jedi in si privoščili magdalence in kavo.

Vem, da vam vsa tale hrana zveni hudo nenavadno, vendar moram reči, da je nadvse okusna. Res pa je, da sem se v vseh letih tukaj določnih okusov zelo navadila, in mi je to, kar bi bilo nekomu nenavadno, postalo čisto vsakdanje. Pa dober tek! Itedakimas!

Sladkosnedni dan

Nikoli nisem bila ne vem kako sladkosnedna. Ko smo bili še srednješolci, so sošolke kar medlele pred oknom kakšne slaščičarne, mene pa vse tiste tortice niso preveč ganile. V bistvu je bilo to še dobro, ker bi drugače šla moja kilaža še pa še navzgor. Zadnje čase pa se mi dogaja, da me prime grozna potreba po sladkarijah. Včasih se prisilim in raje pojem kakšno jabolko ali mandarino, včasih pa ne zdržim. In danes je bil en tak dan. Pravkar sem namreč pojedla že peti košček originalnega Turkish delight (Hazer Baba, povsem enak kot na sliki) s pistacijami, ki smo ga pred kratkim dobili za darilo od turških znancev. Sto procentni sladkor! Sicer ne najboljši, ker sem pred leti naravnost božanskega jedla v Grčiji, pa vseeno dovolj dober za potešitev moje potrebe po sladkorju. Spomnim se, da je pred mnogo, mnogo leti moj dedek kupoval bosanski ratluk, to je bilo seveda še v stari Jugoslaviji, potem pa ga vsa ta leta nisem zasledila nikjer v Sloveniji. V Grčiji so nam ga ponudile nune v enem izmed samostanov (sem že pozabila ime) visoko v hribih Peloponeza in je bil čudovit, narejen z vodo iz vrtnic ( a se reče tako rose water po slovensko?) Pred dvemi leti so mi v Egiptu arabsko varijanto rahat-al-hulkum ponudili skupaj s Halawo tahinio, za katero sem se takrat odločila in rahat pustila, tako da ne vem, kakšen je bil. Mislim, da moram to napako obvezno popravit naslednjič, ko me pot zanese na tisti konec.
Pred kratkim pa so nam tega, ki ga jem danes, prinesli turški znanci, skupaj z domačimi olivami in doma vloženimi listi trte za čisto ta prave turške dolme. Olive smo že pojedli, listi trte pa še čakajo, da se opogumim. Bojim se, da bo tudi ratluka kmalu zmanjkalo, če posebaj, če me bo še večkrat prijel takle sladkosnedni dan. (Upam, da ne prepogosto!)

Beeeee!

Po večletnem priseganju na morsko hrano, nas je v zadnjem mesecu popadla prava mesožerska krvoločnost. Preko interneta smo namreč uspeli iz Avstralije naročit same dobrote, o katerih smo prej lahko samo sanjali: teletino, jagnetino, račke in cele piščance. Tudi ti so namreč tukaj prava redkost. Vse meso se kupuje že razkosano, narezano in včasih celo že začinjeno. Ampak ni ga čez enega celega piščeta, lepo zlato zapečenega v pečici, začinjenega s svežim rožmarinčkom z mojega vrta in celimi stroki česna. Mmmmmm!

Včeraj pa sem se za spremembo spopadla z jagnjetino. Najprej sem se morala odločit med celimi kračkami (saj pravzaprav ne vem čisto dobro, če je to ta pravi izraz – po angleško je lamb shanks, torej spodnji del noge, ne stegno) ali pa stegnom, narezanim počez s celim kosom kosti v sredini. Chefa sem zadnjič pobarala, če misli, da bi se le-te dalo narediti tako kot Osso bucco s teletino, na kar je odgovoril pritrdilno. Po krajšem brskanju po internetu pa sem naletela še na tale recept, ki je mojo odločitev prevesil v prid kračkam. Lamb shanks with tomatoes and fresh herbs. Recept celo pravi, da je jed podobna kot Osso bucco. Sestavine: nič pretresljivega. Panceto bomo spustili, rožmarin nabrali na vrtu, timjan suh stresli iz posodice. Janeževa semena smo pred kratkim dobili direktno iz Tunizije (hvala Vivian!) Še malo čilenskega chardonnaya, pa bo. Kaj pa lonec? Po krajšem premišljevanju se mi je posvetilo.Ta-daaa, keramična posoda za japonsko jed nabe, ki bo ravno pravšnja. Še pokrov ima, in ravno na milimetre paše v mojo mini mikro-kombinirano pečico, tako da bo super! Sledilo je sekljanje, pečenje, praženje in mešanje, potem pa lonec v peč. Dve uri kasneje smo se vsidrali za mizo in v najkrajšem možnem času z oblizovanjem prstov in pire krompirjem pospremili v naše želodčke tole čudovito stvar. Mljask!

Ocena: pet zvezdic, priporočam!

p.s. Lonca nabe ni na sliki, ker je bil precej počrnel in na robovih rahlo zažgan, tako da ni bil ravno fotogeničen! Konec koncev je revež namenjen za počasno kuhanje na majhnem plamenu! Pa vseeno je svojo dolžnost odlično opravil in po krajšem drgnenju spet pridobil pravo podobo. Jagenček pa je zato prišel na mizo prav nič ceremonialno, ampak v navadni jenski posodi.

Minke whale steak, anyone?

Pred nekaj leti, ko sem prvič prišla na Japonsko v trgovinah skoraj ni bilo videti kitovega mesa. Le v eni “fancy” in zelo dragi, kjer si za vsako ostalo normalno ribo plačal trojno ceno. Spomnim se, kako sem bila rahlo šokirana, ko sem prvič videla tako lepo zapakiran kos mesa, ki je zgledal kot lepa, temno rdeča govedina. Ampak kaj, za božjo voljo, dela govedina v hladilniku za ribe? Potem sem se pomatrala in počasi prebrala, kaj na nalepki piše. KU-DŽI-RA…., saj to je vendar kit! Brrrr! Ni mi treba omenjat, da zadeve nisem kupila. Imam pač svoje principe, čeprav je del mene hudo radoveden, kakšnega okusa je kitovo meso. Ampak ne! Če že ne jem konjskega mesa in sem se tega uspela držat celo življenje doma v Sloveniji, kjer ga je dovolj na razpolago, potem tudi kita ne bom poskusila. Ko že govorimo o konjskem mesu in o tem da ga nisem jedla v Sloveniji, pa moram napisat še, da sem ga jedla samo enkrat v življenju, in to tukaj na Japonskem. Pa še to le zato, ker mi: prvič – niso povedali, kakšno meso to je; in drugič – če ga ne bi pojedla, bi bili gostitelji grozno užaljeni. Povrhu vsega je šlo za sašimi – surovo konjsko meso. Pravzaprav je bil tisto en zanimiv dan. Poleg konjskega sašimija smo jedli še fugu in zraven molili, da šefu v kuhinji nož slučajno ni zdrsnil in zraven odrezal še kakšnega strupenega kosa. Pojedli pa smo tako rekoč celo, pripravljeno na različne načine…razen strupenih delov. Gostitelji so nam rekli, da pomaga, če zraven piješ topel sake. Yeah right! Pri fuguju ti ne pomaga nič, toksini so premočni.. Zato imajo v kuhinji ostanke teh rib zaprte v posebnih kontejnerjih pod ključem in jih vsak dan odpeljejo z oklepljenim avtom, podobno kot denar za banke.
Zdaj pa nazaj h kitom. Pred dobrim mesecem se je v trgovinah nenadoma začelo pojavljti ogromno kitovega mesa. Poleg tega ga zdaj uvajajo v šolska kosila. Zakaj? Zato ker ima menda Japonska kot posledico svojega “scientific research” kitolova v zmrzovalnicah na stotine, če ne tisoče ton kitovega mesa. In ker upajo, da se bo v zelo bližnji prihodnosti sprostil moratorij na lov, zelo hitijo s porabo obstoječih zalog. In zadeva je še celo poceni, 100g stane samo 198 jenov ali malo vec kot en euro. Pred kratkim so celo v časopisu pozvali ljudi, naj napišejo mnenja pro in kontra kitolovu. Najbolj me je zabavalo dejstvo, da je bila večina pro komentarjev od Japoncev, večina kontra pa od tujcev ki živijo tu. Rdeča nit pro komentarjev pa je bilo t.i. dejstvo, da so Japonci vedno jedli kitovo meso in da je ta tradicija globoko zakoreninjena. To menda sploh ni res, kajti le manjše ribiške skupnosti, ki so kdaj uspele ujeti kakšnega , so to res počele. Ostali so bolj ali manj začeli jesti šele v dvajsetem stoletju, s prihodom boljših harpun in ladij. Predvsem pa so si kitovo meso lahko privoščili le redki. Zdaj pa kar naenkrat jokajo, kako jih hočemo tujci ogoljufat za njihovo tradicionalno kulturno dediščino – pravico do kitovega mesa.
No, naj bo tako ali drugače, upam da moratorija ne bodo dvignili. Kitovega mesa pa absolutno ne mislim kupit ali pa jest…v prihodnje bom tudi zelo previdna, preden dam v usta kakšno stvar, za katero mi nočejo povedat, kaj je. Slikala sem ga pa v naši lokalni samopostrežni trgovini za vse firbce doma v Sloveniji, ki me kar naprej sprašujejo, če sem ga že kdaj poskusila.

Kokos na tretjo potenco

Kaj narediš, če kar naenkrat vsi (poglej tukaj, tukaj in tukaj) pečejo muffine inzbudijo tvojo sladkosnednost do take mere, da ne zdržiš več? Ko preiščeš vse omare, pa najdeš samo ene brezokusne piškote? Na vsak način moraš pojesti nekaj sladkega, ali pa te bo pobralo? Vzameš skledo, vanjo zmečeš vse, kar najdeš, in …bingo! Pol ure kasneje se iz pečice širijo omamne vonjave in pred njo v vrsti stojijo lačni firbci.

TA-DAAAA! Ka-ma predstavlja svojo najnovejšo kreacijo:

TRIPLE COCONUT AND YOGHURT CAKE











Zakaj triple?Zato ker ni double (hi,hi,hi)….no pa zares: zato ker je v njej kokosovo mleko, kokosova moka in še svež kokos . Trikrat kokos, kokos na 3! Se sliši čudno? No pa saj sem vam povedala, da notri zmešaš vse, kar najdeš! Prav zabavno, enostavno!

Ocena fantov: Dobra, samo premalo sladka! Mami!!!! Zakaj nisi dala noter več sladkorja? A mi ga lahko še potreseš po vrhu? A ga lahko kar z žlico jem zraven?

Ocena moža: Mljask!

Torta, boleča ušesa in Matsuri

No, tukaj je, s precejšnjo zamudo (že spet)….S-jeva borovničeva torta, ki jo je sam okrasil z največjimi borovnicami, kar smo jih uspeli najti. Zabava je super uspela, poleg torte so bile največji hit tri quiche pite, ki sem jih na hitro “vrgla skupaj” zjutraj. Ena s špinačo, ena s prekajenim lososom in ena z gobami. Tudi sušija je hitro zmanjkalo, pa kaj ga ne bo, ko pa se je v našo malo dnevno sobo stlačilo 10 odraslih in 10 mulcev. Pa še najmlajša povabljenka, ki je bila stara točno 8 dni! Moram reči, da občudujem prijateljico C iz Francije, da jo je pripeljala. Malo me je skrbelo, ker so vsi “ta veliki” otroci nekaj kašljali in kihali, pa k sreči ni bilo težav. S je dobil celo goro daril, v glavnem raznih avtomobilov. Od bagra do ferarija , pa vse na daljinsko krmiljenje, tako da smo precj časa porabili, da smo skakali čez celo floto vozečih, piskajočih in hupajočih igrač. V slabih štirih urah je bila cela hiša obrnjena na glavo, na tleh so na debelo ležali razni papirčki, okraski, popokani baloni in podobno. Naj raje ne govorim, koliko časa sem porabila, da sem vse spet pospravila. Pa kaj bi to, saj je rojstni dan samo enkrat na leto…no ja, pa še enkrat za A-ja, mojega praviloma ne praznujemo v tako širokem krogu, možev pa itak sovpada z Novim letom, tako da je vse naenkrat. Torta je bila zelo dobra, vendar moram priznat, da ne tako dobra kot A-jeva, tako da moram moj recept naslednjič malo prilagodit.

Od zabave naprej pa imamo kar precej težav z zdravjem. S je v vrtcu najprej staknil nekakšno lahko virozo z veliko kašljanja, potem se je pa to prejšnji teden prevesilo v hudo vnetje srednjega ušesa. V soboto so mu morali tako predret bobnič, da ne bi od pritiska sam počil. Zdaj imamo trikrat na dan bitko, da pogoltne ogabne roza in oranžne praške, za katere vem samo to, da je eden med njimi antibiotik, kaj pa je funkcija ostalih pa nisem uspela izvedet. Saj ni prvič! Zdaj hodiva s S-jem vsake tri dni na pregled in danes je prvič po osmih dneh brez bolečin.


Včeraj so se v vrtcu začele počitnice in kot zaključek so otroci sodelovali na festivalu ki ga v našem delu mesta priredijo vsako leto pred počitnicami. Namiki Matsuri je kar zabavna stvar, vsi otroci pridejo namreč oblečeni v happi, posebne festivalske tradicionalne obleke, punčke in dekleta pa se potem grejo problečt še v tradicionalne poletne kimone ali yukate.



Tudi S je v vrtcu dobil na posodo tak poseben suknjič s pasom in trakom za v glavo, ko pa smo ga prinesli domov, je A zagnal tako histerijo, da smo morali iti takoj naslednji dan kupit še enega za njega. Potem pa če enega za S-ja, da ne bo žalosten, ko bomo tistega iz vrtca vrnili. Otroci iz vrtca so potem opoldne otvorili festival s plesom in nošenjem ali vlečenjem malega mikoši, ki so ga sami okrasili. Ker Namiki Matsuri ni verske narave, so tako mikoši okrasili z vse sorte stvarmi, od rož do rakete. S-ja je sicer zelo bolelo uho, pa smo kljub temu zbrali pogum in šli, ker bi mu bilo drugače grozno hudo. Dolge tedne so se namreč pripravljali, okraševali mikoši in vadili ples. Po nastopu smo šli sicer takoj domov, vendar sva se z možem pustila prepričat in smo se proti večeru še enkrat odpravili nazaj, poslušat glasbo, fanta pa sta prvič v življenju jedla sladkorno peno, za katero smo stali v vrsti skoraj pol ure. Oblekla sta tudi svoje nove suknjiče in bila grozno kawaii (luškana).
Zvečer smo za zaključek na domačem vrtu prižgali še nekaj raketk in iskric, potem pa so nas pregnali komarji. In dež . Deževne sezone namreč še vedno ni konec.