Spet na pot

Jutri zjutraj, tokrat domov v Ljubljano.

Columbus – Washington D.C. – Zürich – Ljubljana, prihajamo!

Trije tedni počitnic! Ahhhh, komaj čakam!

Posneto konec avgusta....

....na poletu z Dunaja v Abu Dhabi* s telefonom skozi zamazano in zarošeno šipo. Pa kljub temu še kar dobro zgleda. Šele danes sem slikice imela čas presneti na računalnik, pa sem se odločila, da vam jih pokažem.

The Palm, Jebel Ali. Impresivno.

Puščava okrog Abu Dhabija ob pristanku. Pesek povsod. Pa če se vam zdi cudno, da ni na cestah skoraj nikjer nobenega avtomobila, naj vam povem, da je bilo zunaj 49˚ C!

Mednarodni terminal od zunaj spominja na gobico ali pa leteči krožnik (slika ni najboljša, pa vseeno se vsaj malo vidi)

Notranjost terminala. Ni gobica, modro-zlati čebelji panj je!

* Pot me je takrat peljala iz Tokya v Taipei, od tam pa preko Abu Dhabija na Dunaj. Enako na poti nazaj. Pa da se malo poafnam….letela sem z Business classom! Oh yeah, baby!!

Alive and kicking (just barely)

No, pa smo nazaj. Vsi živi in bolj ali manj zdravi. Kako to, vprašate? Zato, ker se je naše potepanje po Evropi zame začelo z bolezensko grozljivko, ki bi na prvi pogled bolj ustrezala dr. Housu, kot pa meni. Vse skupaj se je začelo že na poletu iz Tokija na Dunaj, kot me je nenadoma začelo trest in sem potem z očitno vročino, zavita v smučarsko bundo in pokrita z vsemi odejami, ki so jih stevardese uspele nabrat, trpela skoraj 12 ur. Ob vsem tem mi je srce tako noro razbijalo, da sem mislila, da me bo infarkt. Na Dunaju je bilo potem malo boljše, vsaj zeblo me ni več, in ko smo prišli v Ljubljano, sem se že kar dobro počutila. Naslednji dan je srce spet grozilo, da bo skočilo ven, zato sem šla k zdravniku. EKG je pokazal nenormalen ritem, spumpali so mi tri epruvetke krvi, napisali zdravila in sem šla domov. Čez nekaj dni pa me so me nenadoma začeli boleti gležnji in zapestja. Mislila sem, da me gležnji bolijo od visokih pet, v katerih sem prejšnji dan vlekla petletnika (no ja, skoraj šestletnika) vpisat v osnovno šolo, zapestja pa od dvigovanja in spuščanja pol-tonskih rolet na oknih babičinega stanovanja. Brat se mi je smejal, kako da nimam nič kondicije, ko sem mu morala priznati, da me tudi koleno nekam nenavadno boli. Bolj ko se je bližal večer, slabše je bilo. Začele so me boleti rame, pa vse male koščice v dlaneh, cele roke, noge…..no ja, na kratko, prav vse kosti v telesu so me bolele. Kolena so bila otekla kot melone, prsti na rokah so se spremenili v hrenovke….Grozljivka. Celo noč sem preležala budna, ker se nisem bila sposobna niti obrnit naokrog, kaj šele potegnit si odejo višje. Naslednje jutro sem se s hitrostjo 100- letne babice ponovno odvlekla do zdravnika. Spet na pregled krvi, spet nove tri epruvetke, močna zdravila proti bolečinam in vnetju, in krevsanje domov. Pojem prvo tableto, bolečine začenjajo rahlo popuščati, otekline pa ne. Nova neprespana noč in zjutraj začuden pogled na roke in noge. Rdeč izpuščaj! Pokličem zdravnico, ki mi svetuje, da neham jesti zdravila, ker sem očitno alergična. Na pregled naj pridem spet naslednji dan. Kakšna je bila še ena noč, si lahko predstavljate. Za nameček pa se je podrla še postelja, ko sem se z viška sesedla nanjo, pa ne zato, ker bi bila jaz tako težka!!!! In med padcem sem se uspela ujet na roke, ki se me že tako ali tako grozno bolele. Samo sesedla sem se in jokala, popolnoma nemočna, še vstat nisem mogla! Ker je bilo vse skupaj za mojo zdravnico očitno prevelik zalogaj, me je naslednji dan poslala na Infekcijsko kliniko. Dve zdravnici, ki sta me pregledovali sta se najbolj “zabavali”, ko sta poslušali moje srce, ki je spet poskakovalo v nenavadnem ritmu. Ker tudi njima ni bilo jasno, odkod moje težave, sta me poslali samo na test za Boreliozo, pri čemer mi je možača, ki je jemala kri mesarila po roki in me obdolžila, da premalo pijem, ker kri noče dovolj hitro tečt v epruvetko! Ja seveda, ko mi je pa iglo zapičila čisto mimo žile! Zdravnici sta mi napisali napotnico za Revmatološko kliniko, jaz pa sem si potihoma želela, da se od nekod prikaže dr. House in me odreši te nočne more! Privlekla sem se torej do Revmatološke klinike, kjer so mi ponovno spumpali tri epruvete krvi, napisali nove tablete proti bolečinam in me poslali domov. K sreči so te tablete končno začele delovati, in v naslednjem tednu so moje bolečine počasi začele popuščat. Hecno pa je bilo, da je bil zadnji sklep, ki me je bolel, tam, kjer se pripenja spodnja čeljust, tako da sem le stežka jedla. Še do danes pa me bolijo rame in nadlahti. Ko sem se 10 dni kasneje vrnila po rezultate krvnih preiskav, pa so mi povedali tole nenavadno stvar. Zadeva, ki je povzročila moje grozljive bolečine, je bil Parvo virus B 19, bolj znan kot otroška Peta bolezen. Najbolj pogosta je pri majhnih otrocih, ki ponavadi dobijo malo vročine in izpuščaj, včasih pa bolezni niti ne opazimo, tako mila je. Pri odraslih pa je zadeva drugačna, kar sem na lastni koži občutila tudi sama. Nalezla pa sem zadevo očitno že pred odhodom v sinovem vrtcu.

Ko je šlo moje zdravje že na boljše, smo uspeli stisnit v naš obisk še en teden Avstrije, kjer je bilo snega ravno za vzorec, sicer pa z mojim smučanjem tako ali tako ne bi bilo nič. Fantoma sem kupila dobre gojzarje in potem smo hodili na ne predolge sprehode po gozdovih in nabirali spomladanske cvetlice. Smučanje pa bo moralo počakat do drugega leta.

Zdaj smo smo spet doma v Tsukubi. Moji načrti o blaznem shoppingu, nabavi novih očal, čevljev, garderobe in kaj vem kaj še, so splavali po vodi. Zadnja dve dneva v Ljubljani sem uspela nabavit nekaj najpotrebnejših stvari zase in za oba mulca in to je bilo vse. Šmrc! Zdaj pa samo upam, da nam bo kmalu spet uspelo priti nazaj na staro celino…..nekaj se namreč kaže na obzorju, pa vam zaenkrat še ne smem preveč izdati. Morda se pa že letos poleti spet kaj prikažemo v Ljubljani….. Držite pesti!

(Pred) Novoletna zabava

Kaj: Novoletna zabava Veleposlaništva RS v Tokiju

Kje: Happo-en, Tokijo

Kdaj: Petek ob 7 h zvečer. Hmmm, a bi šlo z dvema otrokoma, ki gresta drugače spat ob 8h?

Kako: Vlak odpade…trikrat prestopati na poti nazaj s spečima tri- in petletnikom v naročju? Ni šans! Avto? Ja, bo moral biti avto. Ampak navigirati po Tokiju v petek ob sedmih zvečer (se pravi po temi) ni mačji kašelj.

Logistika: Preštudirane in sprintane vse možne avtokarte in zemljevidi, naštudirani vsi odcepi na Tokyo metropolitan expressway.

Absurd: Vsega skupaj je samo dobrih 60 km! Po avtocesti!

Porabljen čas za prihod: Dve uri in pol…zastoji, zastoji, zastoji!! Sovražim japonske avtoceste!

Dva tedna prej me je zagrabila tista znana panika: Nič nimam za oblečt! Na hitro sem kupila črno krilo, črn pullover, črne škornje z vrtoglavo visoko stiletto peto (že nekaj časa sem si jih ogledovala pa se je ponudil idealni izgovor za nakup) in tri metre dolg svetleč roza šal, ki sem ga strateško nekajkrat ovila okrog vratu in boemsko zavihtela čez ramo. Frizerja sem odpravila en teden prej….I am ready! To je bila namreč moja prva “ta prava” zabava po dolgem, dolgem času. Majhni otroci, še posebaj taki, ki zahtevajo, da jih mami spravi zvečer v posteljo in zabave namreč ne grejo najbolje skupaj. Po vrhu vsega je Tsukuba precej dolgočasno mesto, tako da se itak nimaš kam spravit zvečer. Tokrat pa sta bila S in A še posebaj povabljena: Polona, sekretarka na veleposlaništvu in obe japonski tajnici so nam še posebaj zabičale, da morava zares pripeljat s seboj tudi njiju. OK, pa dajmo, sem si rekla. In smo res šli, vsi zrihtani in pošlihtani.

Bilo je super. Ne preveč ljudi, kakšnih 30 se nas je zbralo. Približno polovica je bila študentov, ki so trenutno na Japonskem, ostalo pa več ali manj stari znanci, Slovenci ki že dolga leta živimo tukaj. Spoznali smo novega veleposlanika in njegovo ženo, klepetali z ameriškimi, japonskimi in vsemi ostalimi možmi, zaročenci in fanti Slovenk tukaj, se v tekoči slovenščini pogovarjali z energično Japonko, ki že dolga leta živi v Ljubljani, se najedli raznih specialitet in zraven uživali v slovenskih vinih. Na splošno smo preživeli izredno prijeten večer, predvsem jaz, po zaslugi obeh japonskih tajnic, ki sta za cel večer prevzeli ukvarjanje s fantoma. Meni so tako ostali samo obiski stranišča z njima, ki so bili sicer kar pogosti, ker sta uspela popiti na litre kokakole, ki je doma drugače ne dobita. Pod novoletno smrekico sta ju celo čakala dva velika paketa, polna avtomobilčkov, s katerimi sta se potem cel večer igrala. Malo me je bilo sram samo, ko sta začela igrat nogomet s kroglicami, snetimi s smrekice! (K sreči niso bile steklene, ampak plastične, kajti pred očmi sem že imela, kako ob pošteni brci steklena kroglica poči in tisoče drobnih steklenih delcev leti na vse strani! Kot v kakšni filmski grozljivki!)

Okrog 10h so se ljudje začeli počasi razhajat. Večina je morala do doma zamenjati še kar nekaj vlakov, zato niso ostali predolgo. Tudi mi smo odšli, ker sta bila fanta že utrujena. Zaspala sta še preden smo zavili na avtocesto in doma sva je kar speča preoblekla v pižame in prenesla v postelje. Z možem pa sva si za zaključek prijetnega večera privoščila vsak še en mali slivov Umeshu liker (njammm), potem pa sva tudi midva prijetno utrujena zaključila uspešen dan.
Enkrat junija bo pa naslednja zabava...

Dečva s perlo

Tako bi lahko po domače prevedli naslov filma, ki sem ga po dolgem času uspela videt včeraj na televiziji.Po dolgem času zato, ker mi ponavadi ne uspe videt filma v celoti – ali zamudim začetek, ali pa me “zmanjka” preden ga je konec. Girl With a a Pearl Earring je filmska adaptacija romana avtorice Tracy Chevalier, ki ga sicer nisem prebrala, prebrala pa sem njen drugi roman The Lady and the Unicorn, ki mi je bil zelo všeč. Pa še nekaj posebnega je pri filmu Dečva s perlo: posnet je bil na Nizozemskem v Delftu ravno v času, ko smo tam živeli mi. Živeli smo celo nedaleč od hiše slikarja Vermeerja, o katerem film govori. Večina filma je bila sicer posneta v Luxemburgu, v studiju, kjer so prej snemali film o Benetkah, potem so pa kanale malo preuredili in ponaredili Delft. V Delftu samem pa so posneli nekaj prizorov na glavnem trgu Markt, kjer sem ob četrtkih ponavadi kupovala zelenjavo. Zabavno je bilo gledati, kako so se pred ribarnico Mr. Fish, kjer sva s S-jem večkrat kupovala ribe sprehajale gosi in ljudje iz Delfta v sedemnajstem stoletju . Film je vizualno izredno privlačen, počutiš se, kot bi stopil v slike starih mojstrov tistega časa, ne samo Vermeerja, tudi Fransa Hallsa, Van Dyka in drugih. Cel film je pravzaprav “filmska slika”, pa ne samo ker govori o lepoti slik ampak ker je tako rekoč sestavljen iz slik starih mojstrov. Svetloba, postavitev figure v prizoru, pokrajina – vse je kot na slikah. Pravi užitek.

Predvsem pa je film zbudil v meni veliko spominov na tisto leto v Delftu. Po dveh letih na Japonskem je selitev prišla kot pravo olajšanje zame. Tam je bilo vse tisto (no ja, skoraj vse) kar pogrešam v Tsukubi. Staro mestno jedro s trgovinami in kafiči, svoboda ob raziskovanju novih malih uličic in trgovinic s S-jem v vozičku, vožnja s kolesi po polderju…in vonj po kravjem gnoju. No ja, tega zadnjega sicer ne pogrešam ne vem kako, je pa vseeno del celotne slike. Kupovanje rib pri Mr. Fish, ob sobotah kratek sprehod iz našega stanovanja na ulici Koornmarkt do Brabantse Turfmarkt po sadje, zelenjavo in sir. Postanek pri prijaznem Egipčanu, kjer nabavimo olive in namaz iz skute, rože na Hippolytusbuurtu in meso v turški trgovini na Wijnhaven. Sprehod mimo Oude Kerk z visečim zvonikom, potem pa mimo Nieuwe Kerk nazaj domov. In približno vsaka dva meseca skok v avto in 12 ur do Ljubljane. Kako je vse to drugače od Japonske. Predvsem pa možnost “blend in”. Na Nizozemskem se z lahkoto pomešaš med ljudi in dokler ne odpreš ust, nihče ne ve, da si tujec. Pa tudi ko to vidijo, ni nikakršnega problema. Tukaj pa te že na daleč opazijo. Nikoli se ne moreš res pomešati med njih, ne izstopati in biti “njihov”. Tukaj si vedno tujec, pa če še tako dobro govoriš jezik. In to je ena od stvari, ki me najbolj moti. Zato se z veliko nostalgijo spominjam tistega leta v Delftu, in film včeraj zvečer je to nostalgijo še povečal.

Otoki v Andamanskem morju

Koh Khai Nok, Koh Raya, Koh Phi Phi Don....turkizno morje, bel pesek in sveži kokosovi orehi. Predvsem pa skoraj nič turistov. Cela plaža za nas!

ocena: sanjsko

Aktivni dan

Jahali smo na bivolu, ki nas je potem popeljal še z vozom, sloni so nas nesli skozi pragozd in nasade kavčuka, s kanuji smo se prebijali skozi mangrove….

ocena: zanimivo, predvsem pa zabavno za otroke


p.s. Na bivolu nisem jaz, ampak hudo prestrašena Avstralka, ki jo vidite tudi na slonu.

Bangkok

Wat Arun ali tempelj jutranje zarje, Grand palace, kjer je nekoč živel Tajski kralj ter Wat Phra Keo (tempelj smaragdnega Bude)

ocena: bleščeče, razkošno, navdihujoče

Tajska

No, pa smo spet doma. Zažgani od sonca, spočiti in utrujeni obenem. Prvih deset dni smo uživali kar se da. Za bazo smo si izbrali Karon beach na Phuketu, vendar smo tja hodili samo spat. Vsak dan smo se s hitrimi gliserji odpravili na en ali drug mali otoček, posejan po Andamanskemu morju. Bele plaže, žgoče sonce, kristalno čisto morje polno tropskih ribic in –pozor!- zelo malo turistov. Glavne sezone je že konec in kmalu se bo začelo monsunsko obdobje, mi pa smo ujeli ravno vmesno, krasno vreme. Kaj naj rečem drugega kot božansko! Za konec pa smo si prihranili Mesto angelov….Bangkok. Kaotično mesto nasprotij, vroče, vlažno, umazano in obenem čisto, moderno in povsem zaostalo. Povsem nas je izčrpalo! Naša rešiteljica je bila reka Chao Phraya, kamor nas je zanesla pot vsakič, ko nas noge niso več mogle nositi. Množica ladijic, ki prevažajo potnike po reki in čez njo nam je služila za kratek počitek, obenem pa nas je hladil hladen vetrič ki tam pihlja. Kljub temu, da ogledovanje turističnih znamenitosti in neskončna hoja po mestih ni najbolj lahka, če imaš dva majhna otroka, smo uspeli videti veliko. S in A sta bila neverjetna…kljub občasnem pritoževanju in joku sta pogumno nadaljevala naše raziskovanje. Včasih so se jima od utrujenosti oči kar zapirale, pa sta po kratkem počitku vseeno hodila naprej. Najhuje je bilo v China town-u, kjer smo se v labirintu ozkih uličic in uličnih prodajalcev le s težavo prebijali skozi. Pa so zadevo rešile rame mame in očeta. Hop gor, in že sta veselo opazovala množice s svoje vzvišene in udobne, predvsem pa nič utrujajoče pozicije. So bile pa zato moje noge dvakrat bolj utrujene. Po treh dneh smo bili tako kar veseli, da gremo domov. Smog in vročina sta nas do konca izčrpala in z občutkom olajšanja smo se “sesedli” v Thai airways, ki nas je popeljal nazaj na Japonsko.

Več o vseh naših doživetjih pa v naslednjih dneh. Ker smo prileteli šele včeraj zvečer namreč še nisem imela časa, da bi prenesla slike iz kamere na računalnik, zato boste morali na to malo počakati. Danes me čakajo gore umazanih oblek, iz katerih se še vedno stresa bel pesek iz peščenih plaž otočkov Khai, Maya, Raya, Phi Phi in tako dalje. Ahhhh.....

Mami, a smo na Nizozemskem?

(Danes končno objavljam nadaljevanje zapisa o našem smučanju v Avstriji, začetek je bil objavljen prejšnjič.)

Ko se je vreme toliko popravilo, da smo lahko sploh stopili iz hotela, smo se odpravili najet smuči. S in A sta kar norela od navdušenja in komaj čakala, da preizkusita vse te nove stvari. Odpeljala sva ju na majhen hribček blizu hotela in ju začela učit osnove. Stati na smučkah, hoditi, štamfati…Ko sta po dveh urah vse to obvladala, smo se šli vpisat v smučarsko šolo. Začela sta takoj naslednji dan zjutraj. Ko smo po celi noči sneženja zjutraj odkidali avto, in se pripeljali do šole, pa nas je čakalo presenečenje. Velika večina otrok je bila iz Nizozemske, prav tako pa tudi učitelji. Poleg tega je lastnik malega barčka zraven smučišča cel dan veselo navijal nizozemske otroške pesmice. Ko sem se tako z mojo polomljeno in precej pozabljeno nizozemščino malce pogovarjala z ostalimi starši, me je S vprašal, kakšen jezik je to. Odgovorila sem, da je to Nizozemščina, in da se ne more spomnit, ker je bil premajhen, ko smo živeli tam. Začudeno me je pogledal in vprašal : “Ja mami, a smo spet na Nizozemskem?” Kar zvilo me je od smeha, kajti sama sem se spraševala isto….sami Nizozemci, pa pesmice, skoraj tako, kot da bi bili res tam. Potem pa pride k meni učitelj Martin in me povsem nejeverno vpraša: “A ste res iz Japonske???” S je namreč na vprašanje, od kod je, mirno odgovoril: “I am Japanese!” Spet moj smeh in dolge razlage, od kje, kako in zakaj…pa saj sem že navajena, se sploh ne sekiram več, ker tako ali tako ni nikomur nič jasno.
Fanta sta prvi dan v šoli zelo uživala, če odštejemo vse padce, samo A je imel težave z disciplino….Kar naprej ga je neslo nekam po svoje, preko vrste, pa izven označenega prostora. Nobeni klici učitelja Martina niso zalegli. Po prvem dnevu sva tako skupaj z njim ugotovila, da je mogoče le še malo premajhen za šolo, kajti s svojim vedenjem je motil ostale otroke. Zato sem naslednji dan jaz igrala varuško, S pa je nadaljeval s šolo. Po treh dneh je bilo na vrsti tekmovanje. Začelo pa se je slabo….Avta nisem uspela spravit iz parkirišča. Na zamrznjeno plast je padlo 20 cm novega snega, in šele po pol ure kidanja, metanja peska pod kolesa in obupavanja, sem končno uspela pripeljat do šole. Tekma pa se je že začela. S-ju so hitro nataknili številko, in še preden se je dobro zavedel, je že bil na vrsti. Rezultat: 5. mesto, medalja in pohvala ter veliko navdušenje. “Mami, zmagal sem! Poglej medaljo imam!” Na razglasitvi pa spet zmeda. Napovedovalec je izjavil, da je S iz Japonske in Amerike, mi pa smo zadevo mirno preslišali, saj se nam ni dalo spet razlagat. Pa bomo enkrat za spremembo še iz Amerike, če smo že vse ostalo. Zakaj pa ne?
Smučarska šola je bila tako predvsem za S velik uspeh. Povsem suvereno zavija, pelje brez strahu in zraven uživa. Tudi A se je veliko naučil. Zavoji mu še ne grejo preveč od rok, khmm, nog, ampak glede na to, da je bil star komaj tri leta je že to zelo dobro. Drugo leto pa spet! In morda bo takrat tudi meni uspelo kaj več smučati. Kajti v kombinaciji z izredno slabim vremenom in mojim igranjem varuške za A-ja sem uspela bolj ali manj pošteno smučati samo eno dopoldne.
V soboto popoldne pa smo se odpravili še v Ljubljano, na zabavo za rojstni dan naše Nanike. Bilo je super, kajti toliko sorodnikov na kupu nisem videla že od najine poroke, nekaj sem jih takrat celo videla zadnjič in je bila ta zabava super priložnost za ponovno srečanje. Na žalost pa je bil naš obisk izredno kratek, v ponedeljek smo namreč že ob 4h zjutraj odpeljali proti Münchnu, od tam pa v Frankfurt in nazaj na Japonsko. Že na poletu pa nas je vse začela kuhat viroza, katere se potem še cel mesec nismo znebili. Zato je tudi trajalo toliko časa, da sem se spravila pisat tole “poročilo”. Drug teden pa nas čaka naslednji velik korak: S-jev prvi dan v vrtcu. Potem pa konec meseca povsem nepričakovane počitnice:Tajska! (Že vidim, kako se vam cedijo sline…meni se tudi!) Več o tem pa drugič.

Zima namesto pomladi

Kar nekaj časa je trajalo, da smo preboleli jet-lag in virozo, ki smo si jo nakopali v Evropi. Saj ne vem, kako nam vedno uspe nalesti kakšen čuden prehlad, kadarkoli se odpravimo ven iz Japonske. Mogoče nismo več odporni na ostale viruse…kdo ve. Važno je, da smo zdaj vsi spet zdravi in uživamo v čudovitih spomladanskih dnevih. Slive cvetijo zdaj že dolgo časa, v prihodnjih nekaj dneh pa sem nam zdaj obeta še odprtje češnjevih cvetov, dogodek, ki je tukaj zelo pomemben. Pa več o tem drugič, danes več o našem potovanju.

Imeli smo srečo že pri pristanku v Münchnu, zaradi hudega sneženja so namreč ravno takrat že zaprli nekaj večjih nemških letališč in ves promet preusmerili v München. Mi smo k sreči pristali še brez težav, kmalu pa nas je začelo skrbeti, če se je do letališča uspel pripeljat tudi moj brat z avtom, kajti sneženje je povzročilo nemalo zmede na cestah. V naše veliko veselje mu je uspelo, in nas je čakal točno pri izhodu. S in A sta ga bila grozno vesela, in sta kar poskakovala okrog njega. Še bolj pa sta se razveselila nanike in dedija, ki sta nas čakala malo pred Salzburgom. Tam smo se namreč zmenili za srečanje, zato da smo mi dobili en avto, onadva pa sta s svojim odpeljala domov v Ljubljano še brata. Mi smo se pa odpeljali naprej v Kitzbühel in Kirchberg. Komplicirano, a ne? K sreči je sneženje ponehalo, tako da smo v hotel prispeli ob 10h zvečer, grozno utrujeni in zaspani. Na poletu namreč nismo skoraj nič spali, in če računaš, da smo doma v Tsukubi vstali ob 6h zjutraj, se peljali na letališče ter prileteli v Evropo ob 6h zvečer po lokalnem času, je to bilo že okrog 2h zjutraj za nas. Potem pa še vožnja naprej in tako smo uspeli iti spat šele približno ob 7h zjutraj po japonskem času. 25 ur brez spanja, pa vožnje sem in tja, dva živahna mulca, ki nista pri miru niti minute…..Ne bom pretiravala, če rečem, da sem bila povsem sesuta. Potem smo se pa po vrhu vsega zbudili že ob 3h zjutraj in nismo mogli več spati! Jet-lag je res zoprna zadeva!

Naslednji dan nas je pričakala prava zimska pravljica….vse belo, zasneženo, sneg je še kar pošteno naletaval in nič ni kazalo, da bo ponehal. V hotelski avli smo naleteli na moževe kolege, vse neprespane in utrujene. Starejši profesor je za pot iz New Yorka porabil skoraj 24 ur, ker so njegov avion preusmerili v Berlin, od koder je potem prišel z vlakom. Njegovo uvodno predavanje pa je bilo že dve uri kasneje. Podobna usoda je doletela profesorico iz Aten, ki je za pot iz Grčije ravno tako potrebovala skoraj 24 ur. Oba in še nekaj drugih s podobnimi zgodbami je sedelo v avli in komaj čakalo, da pridejo v svoje sobe ali pa da dobijo vsaj eno močno kavo, ki jih bo držala pokonci še nekaj ur. Mož se je po zajtrku odpravil na uvodno predavanje prej omenjenega profesorja, mi pa v zimsko opremo in na sprehod, bolje rečeno gazenje po svežem snegu. S in A sta uživala, toliko snega na kupu še nista videla. Saj v Tsukubi tudi zapade, pa kmalu izgine, ponavadi nam ne uspe narediti niti enega poštenega snežaka. Tukaj pa sneg povsod in nič ni kazalo, da bo kaj kmalu nehalo snežiti. Lizala sta ledene sveče, lovila snežinke in se valjala po tleh. Že res, da smo si želeli, da bi ostalo v gorah še kaj snega za smučanje, ampak količina je presegla vsa naša pričakovanja in presenetila celo Evropo. Skrbelo nas je že, če bomo sploh kaj uspeli smučati. Toda v naslednjih dneh je sneženje postalo redkejše, tako da smo kmalu stali na smučkah. Za S in A je bilo to prvič, zato smo oba vpisali v smučarsko šolo. Več o tem pa jutri.

Bele strmine

Končno ena dobra novica….v začetku marca gremo v Evropo! Juhu!! Kaj naj še rečem…spet ena konferenca! Ja, tako je, konferenčni turizem je res ena krasna stvar…še posebaj, če se nam po obisku Havajev prejšnji mesec zdaj na krožniku ponuja tole. Ja, dragi moji, prav ste videli. Kitzbuehel, Avstrija! In očitno bomo ujeli še dovolj snega za smučanje. Tega me je malo strah, priznam…na smučkah nisem stala že tri leta in moja kondicija tudi ni to, kar je bila. Če prištejem še sesuto koleno, ki sem ga pridelala na tejle slavni progi pred šestimi leti in me je stalo dve operaciji, tri tedne v toplicah in še tri mesece fizioterapije v Ljubljani, potem je moj strah kar upravičen. Najlepše pa je to, da bomo pri vsem tem našli še čas za skok domov v Slovenijo in to ravno na dan, ko ima moja mama šestdeseti rojstni dan. Hoteli smo naredit majhno presenečenje, ko bi se nenadoma prikazali na zabavi, pa se nam ni čisto izšlo. Tako zdaj že vesoljna žlahta ve, da prihajamo domov po več kot enem letu in pol in zganjajo strašno paniko. Predvsem pa vsi komaj čakajo, da vidijo oba fanta. S in A pa tudi komaj čakata. To bo za njiju tudi prvi poskus na smučkah in upam, da jima bo všeč. Za vsak slučaj pa že urejamo vsa možna zavarovanja…ne bi bilo namreč prijetno ponoviti dogodka izpred šestih let, ko sem si jaz pridelala pot na urgenco, pa še brez evropskega zavarovanja po vrhu vsega. No, tokrat bo upam šlo vse kot po maslu in brez zapletov. Do takrat pa….razprodaje smučarske opreme, prihajam!!! Vsak namig o “trenutni “ modi na belih strminah je zelo dobrodošel, glede na mojo daljšo odsotnost sem namreč čisto “clueless”. In če koga zanese pot na tisti konec Avstrije med prvim in dvanajstim marcem, pa naj se oglasi! Iščem namreč nekoga, ki se bo dričal po majhnih kuclih z mojimi fanti, da se grem jaz lahko medtem pošteno nasmučat! Kakšni prostovoljci? Jaz pa medtem začenjam odštevat dneve…

Poletje sredi zime

On: “Prijavil sem se na konferenco!”
Jaz: ”A že spet boš nekam zginil sredi zime, ko je najhuje, mi bomo pa zmrzovali tukaj? Tako kot sredi deževne sezone junija, ko si spokal v Evropo….v najboljšem času!!! Mi smo pa sedeli doma in gledali kako zunaj lije kot iz škafa!”
On: “No ja, saj gremo lahko vsi, če že hočeš!”
Jaz: (ko se mi končno posveti, da ga še nisem niti vprašala, kam sploh gremo) “Kamorkoli hočeš, samo ven iz Japonske!”
On: (s prebrisanim nasmeškom na obrazu) “A so Hawaii za Božič dovolj dobri??”
………
..

Bili smo čisto ta pravi turisti….poležavanje na beli – ali pa črni, odvisno od izbire- peščeni plaži, bitke z valovi, ogledi kavnih plantž…da o plezanju na ognjenike in sprehodu skozi deževni pragozd sploh ne govorim.


Moj mož tako ali tako pravi, da smo Slovenci vsi malo nori, da takoj ko zagledamo en hrib, že začnemo plezat gor. Ja seveda, ko je pa od zgoraj toliko lepši razgled!! S in A pa sta si najbolj zapomnila želve, ki so prihajale počivat na plažo pred hotelom…ni in ni jima bilo jasno, da so večje od njiju! Potolažila sem ju, da bosta onadva že še zrasla, želve pa ne, in takrat bosta pa onadva večja od njih.


Na koncu pa naj samo še rečem: Hvala organizatorji…pa še kdaj pripravite tako konferenco! In že kar zdaj prijavite celo našo družino!