Ta vikend se je A, en mesec pred četrtim rojstnim dnevom, naučil voziti kolo brez “ta malih” koleščkov! Že od nekdaj je bil hiter: na noge se je postavil pri devetih mesecih, shodil je pri desetih, malo po tretjem rojstnem dnevu se je naučil smučat, zdaj pa še tole. Ja, ja, saj vem, ponosna mami si ne more pomagat!!! Bravo A!
A v svetlomodri bundi na levi, budno ga spremlja ponosni bratec S na desni.
(Snega pa ni, kot vidite na sliki. Samo blato!)
Danes dopoldne sva s triletnim A-jem tri (3!) ure zapravila za tole:
Vroom, vroom, hitreje mami, hitreje A!!
Danes zjutraj, petletni S se odpravlja v vrtec.
S: “Mami, jaz sem Japonec!”
Jaz: “Ne, ljubček, nisi. Mi nismo Japonci!”
S: “Ja, jaz pa sem! Jaz sem iz Japonske, pa iz tvoje države, pa iz očijeve države, pa še iz Amerike.”
Jaz: “ Kako to misliš?”
S: “ No ja, ker govorim vse te jezike! Ampak zato ker sem rojen tukaj in živimo tukaj, sem čisti Japonec!”
Jaz: “?!?!?!?!?!?”
Povsem preprosta logika petletnikov…
Ker vam je bila zadnjič tista solata tako všeč, imam danes za vas še eno poslastico. No, vsaj zame je to poslastica, ne vem pa kako kaj vam teknejo surove ribe! Govorim o sušiju in sašimiju. Suši so kosi ribe na “posteljici” iz riža, spodaj namazano malo wasabija, vse skupaj pa preden ponesemo v usta še pomočimo v sojo. Sašimi so rezine , ki se jih je kar tako, brez riža, z wasabijem in sojino omako. Za sašimi ponavadi potrebujemo najboljšo, najbolj svežo in najkvalitetnejšo morsko hrano. In ena najbolj cenjenih in razširjenih je tuna maguro, tako za suši kot tudi sašimi. Kvaliteta in okus pa sta odvisna tudi od dejstva, s katerega dela telesa je kos odrezan (glej sliko). Najbolj pogost je akami, temno rdeč, standardni kos mesa, sladokusci pa prisegajo (prisegamo) na toro. Toro je kos, ki je odrezan s trebušnega dela in je zaradi tega tudi bolj masten. Poznamo dva kosa: o-toro in chu-toro (včasih je napisano tudi ju-toro, kot na sliki
O tem, da bodo Japonci do konca zdesetkali populacijo vseh rib, najbolj pa tune po celem svetu je zadnje čase veliko govora. In res je, da se tukaj vsakodnevno dobi morsko hrano iz celega sveta. In včasih celo iz tako rekoč domačih logov, to je Jadranskega morja. Zadnjič sem v naši lokalni samopostrežni zasledila tole:
Vem, vem : prevod prosim! No, tole piše na nalepki, levo v majhnem kvadratku : KU-RO-A-ČI-JA ali po naše Hrvaška! Tale kos chu-toro tune je “priplaval” na daljno Japonsko iz Hrvaške. In morda je pred tem še živa tuna kdaj zašla tudi v naš del Jadrana! Zato sem jo tudi kupila, ker sem si mislila, da je to tako rekoč doma!
Pa ne mislit, da takele stvari jemo pri nas kar vsak dan. Zadeva je kar draga, za deset malih koščkov sem plačala skoraj 800 jenov, kar je približno 5 evrov. Ampak ob posebnih priložnostih se pa že splača. In zadnjič sva tako imela tudi midva: sedmo obletnico poroke! Za večerjo sva si torej privoščila chu-toro sašimi, sake in za posladek umeshu liker. Mmmmm!
Današnja solata je bila okrepljena z naslednjimi stvarmi: kalčki rdečega zelja, kalčki kreše, kalčki gorčice, kalčki redkvic, rumenimi paradižniki, redkvicami in …ta-daaa, piece de resistance, posebno solato z okusom wasabija* Do danes solate s takim okusom v naši lokalni trgovini še nisem zasledila, zato sem takoj, ko sem prebrala, kaj piše na ovitku, zadevo pograbila. Ne vem sicer, od kod zeleni solati tak okus, morda gre za kakšno GM varijanto, pa vseeno mi ni žal, da sem jo poskusila.
ocena: zelo zanimiv okus, rahlo nenavaden za solato, vendar dober.
*Za tiste, ki ne veste, wasabi je japonska različica hrena, podobnega okusa, stokrat bolj pekoča, zelene barve, vendar prihaja iz povsem drugačne rastline, kot naš hren. Rastlini je ime Wasabia Japonica, raste v tekoči vodi, zato najboljša in najbolj dragocena raste v mineralnih vrelcih pod goro Fuji. Cene svežega wasabija so astronomske, tak v tubi pa je poceni. Ponavadi ga jemo s sušijem ali sašimijem (surove ribe z ali brez riža) pa tudi z drugimi jedmi.
Med vsemi praznovanji naj bi bilo praznovanje japonskega novega leta ali O-shogatsu nekako najbolj Japonsko. Prepolno simbolnih pomenov, vraž in običajev je čas, ko Japonci obiščejo templje, sorodnike in prijatelje. Pri vsem tem pa igra pomembno vlogo hrana. Posebne jedi, imenovane O-sechi-ryori so tako rekoč obvezne na vsaki mizi. Gospodinje vse do zadnjega decembra, do zadnje minute pripravljajo te jedi, ki se jih potem v naslednjih dneh poje hladne. To da gospodinji možnost, da se posveti obisku templjev in drugim stvarem, namesto da se poti v kuhinji.
Vsaka jed, ki se jo servira, ima poseben simbolni pomen. Mi smo bili letos povabljeni k našim sosedom, družini N. Gospo N in malega Rikuja sem vam predstavila tukaj, naj pa dodam, da so izredno prijazna družina, za japonske razmere malo nenavadna, kajti nekaj let so živeli v ZDA in so se navadili odprtosti tujcev. Poleg tega oba, gospa in gospod N govorita zelo dobro angleščino, in nam večkrat pomagata pri kakšnih prevodih. Mali Riku pa se angleško uči od naših dveh fantov, onadva pa od njega japonsko. Gospa N pa je tudi odlična kuharica. Zelo rada tudi peče razna peciva in večkrat zamenjava kakšne recepte. Tokrat je bilo prvič, da je za nas skuhala tipično japonsko kosilo, ki je povrhu vsega izredno tradicionalno. Vsaka od jedi ima poseben pomen, npr. za zdravje, rodnost, dobro letino, srečo, dolgo življenje in tako naprej. Dandanes lahko O-sechi-ryori kupiš v trgovinah, kajti priprava je zelo zamudna – kar pomislite, koliko časa bi trajalo, da skuhate okrog 15 jedi! Toda gospa N se je zelo potrudila, in večino jedi res skuhala sama. Na mizo je postavila naslednje stvari, tradicionalno servirane v lakiranih škatlah jubako:
-Kuro-mame: sladki črni fižolčki
-Date-maki: sladka, zvita jajčna omleta
-Kombo-maki: morske haloge kombo, zvite in povezane s trakom iz posebne buče kampyo. Stvar je potem skuhana v omaki iz juhe dashi, soje, mirina in sladkorja
-Gomame ali Tazukuri: majhe posušene ribice, menda sardele. Poješ cele z glavo vred.
-Namasu: v kisu vložena korenina/redkev daikon in cvetovi krizanteme. To jed je pripravila mama gospe N.
-Kamaboko: bele in roza rezine, nekakšna pogača, narejene iz mletih rib
-Kurikinton: pire iz sladkega krompirja satsuma-imo (yam ali batata, ne vem kako se pravilno reče po slovensko) in kostanjev
-Tai-no-shio-yaki: pečene ribe
-Nimono: kuhana zelenjava: korenje ( tokrat je bilo posebno, rdeče korenje iz Okinawe), gobo (burdock root, dolga tanka korenina, slovenskega imena ne poznam), satoimo (majhna okrogla korenina, taro root) shiitake gobe, konyaku želatina (narejena iz gomolja rastline Amorphophallus Konjac, imenovana tudi Devil's tongue jelly) lotusova korenina renkon ter sladki grah
-Koya-dofu: posušen tofu (freeze-dried), skuhan v dashi juhi in soji
-Kazunoko: vložene ikre in fileti slanika
-Zoni: juha iz piščančjega mesa, korenja, daikona in mochi - riževih pogač
Poleg the tradicionalnih jedi ja gospa N postavila na mizo še prekajenega lososa, kuhan brokoli ter paradižnike. Za otroke pa še Takoyaki kroglice s hobotnico. Zraven smo pili posebno riževo vino sake, ki ga pripravijo posebaj za novoletno praznovanje in ostane v sodih dolgo časa, tako da pridobi okus soda. Ta, ki smo ga pili mi, je bil menda v cedrovih sodih in je imel rahel priokus po smoli. Drugače nisem ne vem kakšna ljubiteljica sakeja, ampak moram reči, da je to edina stvar, ki res paše k japonski hrani. Za konec sem v bližnji slaščičarni kupila različne tradicionalne japonske sladice wagashi, ki smo jih pospremili z zelenim čajem. Čisto za zaključek pa smo zašli malo stran od tradicionalnih jedi in si privoščili magdalence in kavo.
Vem, da vam vsa tale hrana zveni hudo nenavadno, vendar moram reči, da je nadvse okusna. Res pa je, da sem se v vseh letih tukaj določnih okusov zelo navadila, in mi je to, kar bi bilo nekomu nenavadno, postalo čisto vsakdanje. Pa dober tek! Itedakimas!
