Riževa polja tri tedne kasneje

Zadnjič je bilo še zeleno, danes pa je že skoraj zrelo.

Pojej tole poramančo, potem pa gremo v Zabreg ali metateza in spunerizem za začetnike

Ko smo bili otroci, smo večkrat hote ali pa nehote zamenjavali črke v besedah in tako dobili novo, smešno besedo. Poramanča (pomaranča) in Zabreg (Zagreb) sta mi nekako najbolj ostala v spominu. Lani za Božič, ko smo bili na Havajih pa je A izumil novo, ki je v našem otroštvu nismo poznali, in je smešna predvsem zaradi dandanašnje uporabe v slengu. Hodili smo skozi tropski pragozd na pobočju ognjenika Kilauea, ko je kar naenkrat zavpil:

“Mami, poglej tega tipčka!”

Mene je skoraj kap, ker sem že mislila, da nam kakšen sumljiv tip sledi skozi gozd z namenom, da nas napade. Potem sem pa sledila A-jevemu pogledu in zagledala prelepega tropskega ptiča, kako nas radovedno opazuje. Ufff, samo en ptiček je! Ptiček? Tipček? Ha ha ha! Kar naenkrat me je tako zvilo od smeha, da sploh nisem mogla več hodit. Najbolj hecno je, da je pred tem besedo ptiček izgovarjal čisto normalno, od takrat pa ga k temu le s težavo pripravim.

“Reci PTIČEK!”
“TIPČEK!”
“Prosim, reci PTIČEK.”
“TIPČEK!”
“Daj no, saj znaš, reci PTIČEK!
“TIPČEK!”

In tako naprej v nedogled. Mami obupana, A pa trmast.

Zadnjič pa smo ujeli dve bogomolki. Lepi, veliki, zeleni, z bleščečimi očmi. Prvo sta S in A zagledala, kako sedi na našem šotoru, s sosednje strehe pa jo opazuje velika vrana. A je pritekel k meni in vpil:

“Mami, TIPČEK bo pojedel GOBOMOLKO!” Hitro, hitro prinesi mrežo!

Ni mi treba razlagat, da sem se tako smejala, da mi je uboga bogomoloka skoraj ušla. In od takrat naprej je bogomolka seveda gobomolka in za nič na svetu ga ne morem pripravit, da bi besedo izgovoril pravilno. Seveda pa jo zdaj tudi mi izgovarjamo narobe, za hec, in vsakič nas zvije od smeha.

Pa lep VINKED vsem skupaj!

Dečva s perlo

Tako bi lahko po domače prevedli naslov filma, ki sem ga po dolgem času uspela videt včeraj na televiziji.Po dolgem času zato, ker mi ponavadi ne uspe videt filma v celoti – ali zamudim začetek, ali pa me “zmanjka” preden ga je konec. Girl With a a Pearl Earring je filmska adaptacija romana avtorice Tracy Chevalier, ki ga sicer nisem prebrala, prebrala pa sem njen drugi roman The Lady and the Unicorn, ki mi je bil zelo všeč. Pa še nekaj posebnega je pri filmu Dečva s perlo: posnet je bil na Nizozemskem v Delftu ravno v času, ko smo tam živeli mi. Živeli smo celo nedaleč od hiše slikarja Vermeerja, o katerem film govori. Večina filma je bila sicer posneta v Luxemburgu, v studiju, kjer so prej snemali film o Benetkah, potem so pa kanale malo preuredili in ponaredili Delft. V Delftu samem pa so posneli nekaj prizorov na glavnem trgu Markt, kjer sem ob četrtkih ponavadi kupovala zelenjavo. Zabavno je bilo gledati, kako so se pred ribarnico Mr. Fish, kjer sva s S-jem večkrat kupovala ribe sprehajale gosi in ljudje iz Delfta v sedemnajstem stoletju . Film je vizualno izredno privlačen, počutiš se, kot bi stopil v slike starih mojstrov tistega časa, ne samo Vermeerja, tudi Fransa Hallsa, Van Dyka in drugih. Cel film je pravzaprav “filmska slika”, pa ne samo ker govori o lepoti slik ampak ker je tako rekoč sestavljen iz slik starih mojstrov. Svetloba, postavitev figure v prizoru, pokrajina – vse je kot na slikah. Pravi užitek.

Predvsem pa je film zbudil v meni veliko spominov na tisto leto v Delftu. Po dveh letih na Japonskem je selitev prišla kot pravo olajšanje zame. Tam je bilo vse tisto (no ja, skoraj vse) kar pogrešam v Tsukubi. Staro mestno jedro s trgovinami in kafiči, svoboda ob raziskovanju novih malih uličic in trgovinic s S-jem v vozičku, vožnja s kolesi po polderju…in vonj po kravjem gnoju. No ja, tega zadnjega sicer ne pogrešam ne vem kako, je pa vseeno del celotne slike. Kupovanje rib pri Mr. Fish, ob sobotah kratek sprehod iz našega stanovanja na ulici Koornmarkt do Brabantse Turfmarkt po sadje, zelenjavo in sir. Postanek pri prijaznem Egipčanu, kjer nabavimo olive in namaz iz skute, rože na Hippolytusbuurtu in meso v turški trgovini na Wijnhaven. Sprehod mimo Oude Kerk z visečim zvonikom, potem pa mimo Nieuwe Kerk nazaj domov. In približno vsaka dva meseca skok v avto in 12 ur do Ljubljane. Kako je vse to drugače od Japonske. Predvsem pa možnost “blend in”. Na Nizozemskem se z lahkoto pomešaš med ljudi in dokler ne odpreš ust, nihče ne ve, da si tujec. Pa tudi ko to vidijo, ni nikakršnega problema. Tukaj pa te že na daleč opazijo. Nikoli se ne moreš res pomešati med njih, ne izstopati in biti “njihov”. Tukaj si vedno tujec, pa če še tako dobro govoriš jezik. In to je ena od stvari, ki me najbolj moti. Zato se z veliko nostalgijo spominjam tistega leta v Delftu, in film včeraj zvečer je to nostalgijo še povečal.

Minke whale steak, anyone?

Pred nekaj leti, ko sem prvič prišla na Japonsko v trgovinah skoraj ni bilo videti kitovega mesa. Le v eni “fancy” in zelo dragi, kjer si za vsako ostalo normalno ribo plačal trojno ceno. Spomnim se, kako sem bila rahlo šokirana, ko sem prvič videla tako lepo zapakiran kos mesa, ki je zgledal kot lepa, temno rdeča govedina. Ampak kaj, za božjo voljo, dela govedina v hladilniku za ribe? Potem sem se pomatrala in počasi prebrala, kaj na nalepki piše. KU-DŽI-RA…., saj to je vendar kit! Brrrr! Ni mi treba omenjat, da zadeve nisem kupila. Imam pač svoje principe, čeprav je del mene hudo radoveden, kakšnega okusa je kitovo meso. Ampak ne! Če že ne jem konjskega mesa in sem se tega uspela držat celo življenje doma v Sloveniji, kjer ga je dovolj na razpolago, potem tudi kita ne bom poskusila. Ko že govorimo o konjskem mesu in o tem da ga nisem jedla v Sloveniji, pa moram napisat še, da sem ga jedla samo enkrat v življenju, in to tukaj na Japonskem. Pa še to le zato, ker mi: prvič – niso povedali, kakšno meso to je; in drugič – če ga ne bi pojedla, bi bili gostitelji grozno užaljeni. Povrhu vsega je šlo za sašimi – surovo konjsko meso. Pravzaprav je bil tisto en zanimiv dan. Poleg konjskega sašimija smo jedli še fugu in zraven molili, da šefu v kuhinji nož slučajno ni zdrsnil in zraven odrezal še kakšnega strupenega kosa. Pojedli pa smo tako rekoč celo, pripravljeno na različne načine…razen strupenih delov. Gostitelji so nam rekli, da pomaga, če zraven piješ topel sake. Yeah right! Pri fuguju ti ne pomaga nič, toksini so premočni.. Zato imajo v kuhinji ostanke teh rib zaprte v posebnih kontejnerjih pod ključem in jih vsak dan odpeljejo z oklepljenim avtom, podobno kot denar za banke.
Zdaj pa nazaj h kitom. Pred dobrim mesecem se je v trgovinah nenadoma začelo pojavljti ogromno kitovega mesa. Poleg tega ga zdaj uvajajo v šolska kosila. Zakaj? Zato ker ima menda Japonska kot posledico svojega “scientific research” kitolova v zmrzovalnicah na stotine, če ne tisoče ton kitovega mesa. In ker upajo, da se bo v zelo bližnji prihodnosti sprostil moratorij na lov, zelo hitijo s porabo obstoječih zalog. In zadeva je še celo poceni, 100g stane samo 198 jenov ali malo vec kot en euro. Pred kratkim so celo v časopisu pozvali ljudi, naj napišejo mnenja pro in kontra kitolovu. Najbolj me je zabavalo dejstvo, da je bila večina pro komentarjev od Japoncev, večina kontra pa od tujcev ki živijo tu. Rdeča nit pro komentarjev pa je bilo t.i. dejstvo, da so Japonci vedno jedli kitovo meso in da je ta tradicija globoko zakoreninjena. To menda sploh ni res, kajti le manjše ribiške skupnosti, ki so kdaj uspele ujeti kakšnega , so to res počele. Ostali so bolj ali manj začeli jesti šele v dvajsetem stoletju, s prihodom boljših harpun in ladij. Predvsem pa so si kitovo meso lahko privoščili le redki. Zdaj pa kar naenkrat jokajo, kako jih hočemo tujci ogoljufat za njihovo tradicionalno kulturno dediščino – pravico do kitovega mesa.
No, naj bo tako ali drugače, upam da moratorija ne bodo dvignili. Kitovega mesa pa absolutno ne mislim kupit ali pa jest…v prihodnje bom tudi zelo previdna, preden dam v usta kakšno stvar, za katero mi nočejo povedat, kaj je. Slikala sem ga pa v naši lokalni samopostrežni trgovini za vse firbce doma v Sloveniji, ki me kar naprej sprašujejo, če sem ga že kdaj poskusila.

Končno

Pa smo ju dočakali: lepo vreme in naš bazen. S in A bi sedela noter kar cel dan, mami bi šla pa raje še enkrat na morje…

Kokos na tretjo potenco

Kaj narediš, če kar naenkrat vsi (poglej tukaj, tukaj in tukaj) pečejo muffine inzbudijo tvojo sladkosnednost do take mere, da ne zdržiš več? Ko preiščeš vse omare, pa najdeš samo ene brezokusne piškote? Na vsak način moraš pojesti nekaj sladkega, ali pa te bo pobralo? Vzameš skledo, vanjo zmečeš vse, kar najdeš, in …bingo! Pol ure kasneje se iz pečice širijo omamne vonjave in pred njo v vrsti stojijo lačni firbci.

TA-DAAAA! Ka-ma predstavlja svojo najnovejšo kreacijo:

TRIPLE COCONUT AND YOGHURT CAKE











Zakaj triple?Zato ker ni double (hi,hi,hi)….no pa zares: zato ker je v njej kokosovo mleko, kokosova moka in še svež kokos . Trikrat kokos, kokos na 3! Se sliši čudno? No pa saj sem vam povedala, da notri zmešaš vse, kar najdeš! Prav zabavno, enostavno!

Ocena fantov: Dobra, samo premalo sladka! Mami!!!! Zakaj nisi dala noter več sladkorja? A mi ga lahko še potreseš po vrhu? A ga lahko kar z žlico jem zraven?

Ocena moža: Mljask!

Riževa polja

Stopi skozi vrata, hodi naravnost. Zavij desno. Nadaljuj skozi češnjev drevored in prečkaj cesto. Ustavi se, zajemi zrak in odpočij oči. Zeleno.