Namiki Matsuri, ponedeljek 16. julij

Vse več ali manj isto kot lani, samo da sta tokrat sodelovala oba fanta...

Kraj dogajanja, Namiki park

Poglej tole...

Cheese!

Saj ni nič težko....

Japonski boben Taiko

Danes na kratko....

....ker nimam nič časa:

Potres čutili in preživeli včeraj ob 10h dopoldne. Rahlo panicirali zaradi jedrske elektrarne. Šli na Namiki Matsuri ob 12h (več o tem jutri). Ponoči čutili še dva precej močna sunka in imeli zelo čudno noč nasploh (S-ja je nosila luna, A se je zbujal zaradi močnega kašlja, jaz pa ob vsakem šumu). Zelo malo spali in se zbudili nečloveško zgodaj. Imeli polno zaposlen dan, ki se še ni končal, urejevali papirje in dokumente v zvezi z našo veliko novico: konec avgusta pridemo za en mesec v Ljubljano, potem pa naprej čez veliko lužo za eno leto. Ja, gremo v ZDA! Zelo dobrodošla sprememba po skoraj osmih letih tukaj! Juhu!!!

Več o vsem tem jutri.

Tresla se je gora, rodila se je miš

Tajfun Man-yi je mimo in moram reči, da sem bila spet razočarana. Vsakič naredijo grozno paniko, kako hudo bo, potem se pa vse skupaj izniči, ko tajfun končno prileze do nas. Vsaj enkrat bi rada doživela takega ta hudega, seveda varno v zavetju hiše, čeprav me malo skrbi, da bi kakšna veja priletela skozi okna. Nevihte in vremenski pojavi me fascinirajo in bolj ko se bliska, bolj uživam. Nikakor sicer ne bi rada bila v takem primeru zunaj, ampak že od nekdaj sem rada skozi okno gledala nevihte. Slavni tajfun, Kamikaze, tak kot je potopil mongolsko mornarico pri poskusu invazije na Japonsko leta 1281, pa mi uhaja. Čakam in čakam, pa nobeno leto ne uspem doživet takega ta hudega. Čakam že od kar sem prvič prišla sem, pa mi narava noče in noče ugodit.

Včeraj je sicer lilo kot iz škafa cel dan, veter je tudi pihal, nebo je bilo črno, to je pa tudi vse. Naš šotor je obstal, nobena veja se ni odlomila z dreves, ceste niso bile poplavljene, reke niso prestopile bregov. Pa so govorili, da je to najhujši tajfun od druge svetovne vojne naprej! To je res veljalo za Okinawo in Kyushu, nekaj ljudi je celo umrlo, ampak pri nas ni bilo nič. Še elektrike ni zmanjkalo. Samo nedeljo nam je pokvarilo in Namiki Matsuri je bil odpovedan. To je pa tudi vse.

Razočarana sem. Narava me je pustila na cedilu. Že osmo leto zapored….

Prison break

Sobota, šest zjutraj. S in A skočita iz postelj, me prideta zbudit, potem pa oddrvita po stopnicah dol v dnevno sobo. Ne mine 30 sekund, ko zaslišim kričanje:

“Mami, mami, pridi, nekaj grooooznega se je zgodilo!”.

Skočim pokonci in še napol v spanju skačem čez dve stopnici na poti dol.

“Kaj je? Kaj se je zgodilo?”

“Škatla od Kabuto-mushi* je odprta, ni ga!!!!!!

“AAAAAAAAAAA”

No, pa smo tam! Očitno sta fanta prejšnji večer slabo zaprla škatle. Pokrov sta samo položila gor, namesto da bi ga pritisnila in pošteno zaprla. Rogači pa so močna bitja. Menda lahko dvignejo do 100 krat svoje lastne teže…..Kaj pa naj zdaj? Nekje na področju kuhinje, jedilnice in dnevne sobe se skriva mali velikan. Zagrabila me je panika. Vse lepo in prav, dokler so hrošči v škatlah, ko pa začnejo lazit naokrog…brrrrrrrr! Zapodila sem se v akcijo. Najprej sem fanta tisočkrat vprašala, če sta prepričana, da so bila vrata dnevne sobe zaprta, ko sta prišla dol. Če namreč ne bi bila, bi to pomenilo, da je hrošč izgubljen nekje na področju cele hiše, kar bi bila hudo slaba opcija. Potem sem zagrabila baterijo in šla svetit po vseh kotih, za omarami, zložila vse knjige s knjižnih polic, premaknila kredenco v kuhinji…..vse, samo hladilnika nisem šla premikat, je pretežek. Kakšne pol ure kasneje se je od vsega hrupa zbudil še mož, ki je novico o ubežniku prenesel zelo stoično, glede na to, da so mu take in drugačne golazni še manj pri srcu kot meni. Naslednjo uro in pol smo dobesedno razstavili celo kuhinjo, dnevno sobo in jedilnico. Hrošča nikjer. Potem smo obupali. Bo že prilezel ven, ko bo lačen, sem si mislila, ker je mali hrošč izredno požrešen. Cele dneve namreč preživi z glavo v svoji hrani, nekakšnem sadnem želeju. Bo že prišel ven!

Cel dan sem potem povsem paranoično pogledovala po kotih, skrbno zapirala vrata dnevne sobe, da slučajno ne bi splezal ven na hodnik in posledično po celi hiši, tisočkrat sem obstala in v tišini poslušala, če kje slišim škrebljanje…..nič. Hrošč je izginil, kot bi se vdrl v zemljo. Fanta pa sta bila prepričana, da ga je nekdo ugrabil (preveč risank!) in da bo zahteval "podkupnino". Zato sta poskočila vsakič, ko je zazvonil telefon. “Ugrabitelji kličejo, da bodo dobili podkupnino! Mami, hitro!”

Večer. Fanta sta odšla spat, končno je v hiši zavladal mir. Okrog desetih mi mož reče, da sliši iz kuhinje škrebljanje. Luč v kuhinji je bila ugasnjena, zato sem se počasi splazila tja in poslušala. In res, škrebljanje se je ponovilo. Sledila sem zvoku in…..aha, pa te imam! Ubežnik se je skrival v papirnati vreči, polni kartonastih škatlic od piškotov, corn-flakesov in podobnega, ki jih fanta zbirata in nosita v vrtec, kjer iz njih gradijo različne stvari. Ko sem zjutraj to vrečo na hitro pregledala, hrošča nisem opazila, ker je bil skrit v eni izmed škatel. Zvečer pa, ko je hotel ven, je opazil, da je ujet. Odvalil se mi je kamen od srca, ker sem vedela, da grem lahko vsaj v miru spat in da se ne bom zbujala ob vsakem šumu ter besno preiskovala posteljo, da mi ni slučajno zlezel med rjuhe. Zaprla sem ga nazaj v škatlo, jo še dodatno zalepila in se z olajšanjem sesedla pred televizijo. In kaj je bilo na sporedu? Prison break.....

Mislim, da bomo od zdaj naprej hrošča klicali Michael.

*Kabuto-mushi je japonsko ime za samurai helmet beetle. Kabuto je namreč samurajska čelada. Glej tudi prejšnji post.

And then there was one more…

Danes je S iz vrtca privlekel tole: Allomyrina dichotoma, Samurai helmet beetle.

Podaril mu ga je sošolec, ki se je takole še zadnjič poigral z njim. Je velik, a ne? (hrošč, ne sošolec!)

Namestili smo ga v majhno, mnogo premajhno škatlo, ker zunaj dežuje in se ne morem s kolesom odpeljat do trgovine in kupit večje škatle. Bo že preživel eno noč. Upam.

Saj se ne pritožujem…….neeeee…. sploh….ne….. več…..

Mavrični rogač

Tole je naša najnovejša domača žival: Phalacrognathus muelleri oz. rainbow stag beetle iz Avstralije, menda eden izmed najlepših hroščev na svetu. Samička se je izlegla včeraj, samček pa je še “zabubljen” in ga pričakujemo v nekaj dneh. Oba smo dobili, ko sta bila še ličinki in sta nekaj tednov preživela v naši shrambi, vsak v svojem posebnem, za gojitev hroščev prilagojenem kozarcu. Samička je malo pohitela, mi pa predvsem nestrpno pričakujemo prihod samčka, ki naj bi imel, tako kot lepotec na zgornji sliki, lepe klešče oz. “roge”

Tukaj je vzreja takih in podobnih rogačev pravi nacionalni šport. Tako rekoč vsi otroci slej ko prej podležejo tej noriji in redijo hrošče doma. Mavrični rogači so v domači Avstraliji zaščiteni, tako da jih iz naravnega okolja ne smemo vzeti, naša dva pa sta vzrejena v ujetništvu in sta čisto “legalna”. Uradno se jih da kupiti za okrog 30 dolarjev, če pa imajo posebno velike klešče pa temu primerno narašča tudi cena, tudi do 1000 dolarjev in več. Naša dva sta bila darilo japonske znanke našima dvema fantoma, dobila pa ju je menda na svojem inštitutu.

Takoj ko smo obe mali bubi dobili mi, smo nabavili vse potrebno za vzrejo. Posebno škatlo, posebno zemljo, poseben kos lesa z luknjo za hrano (da se zemlja ne “kontaminira”), posebne liste, pod katere se hrošč skrije, posebno “poleno”, po katerem pleza, posebno hrano….ste opazili, da je vse “posebno”? Iz tega so tukaj naredili velik biznis. Osebno verjamem, da bi najbrže bile vse te stvari nabrane na vrtu prav tako dobre, namesto želeja pa malo sadja (mi smo ji ponudili kar oboje) in bi bil hrošč prav tako zadovoljen. Saj v naravi tudi nima vsega sterilnega!

Naša fanta zdaj hodita okrog ponosna kot pava, ker nihče v šoli nima takega hrošča in le s težavo jima preprečujem, da ga ne neseta s seboj. Po svoje pa sta žalostna, ker se hroščica cel dan skriva zakopana pod listjem in ven prileze šele ponoči. Zato jo moramo vsak dan, ko prideta iz šole, malo pobezati in jo vzeti ven iz škatle, da se je nagledata. Kaj šele bo, ko se izleže samček. S je že napovedal, da ga pridejo gledat vsi sošolci!

Kaj pa jaz? Nikoli nisem bila ljubiteljica takih zadev. Še ribe komaj štejem za domače živali, zame mora biti to nekaj toplega in kosmatega! Pa nimam izbire, če hočem naredit veselje našima dvema nadebudnežema. Zato imamo zdaj v posebnih škatlah pred vrati zelene bogomolke in še neke zelene hrošče skarabe, ki smo jih ujeli pred nekaj dnevi, v dnevni sobi pa namesto košare s sadjem zdaj v svoji posebni škatli kraljuje naša mavrična gospodična, ki čaka na svojega princa.

In kdo skrbi zanjo in vse ostale? Mami, seveda….

Nogometaši na obisku

Danes so k otrokom v vrtec prišli na obisk trener in dva igralca nogometnega kluba Kashima Antlers. Ker se na nogomet nič ne spoznam, naj omenim samo, da gre za klub prve lige ( J-League) in menda najuspešnejši klub vseh časov. Pred leti ga je vodil celo legendarni Brazilec Zico in tudi zdaj imajo brazilskega trenerja. Otroke so peljali v bližnji park in jim pokazali nekaj trikov z žogo, učili so jih raznih podaj in strelov na gol. Večina otrok je bila navdušena, ker klub vsaj malo poznajo, npr., to je tukaj tako, kot če bi v Ljubljani ali Mariboru prišli na obisk igralci obeh klubov. Vsakemu otroku se vsaj malo sanja, za koga gre. Naša dva sta pa vse skupaj sprejela zelo stoično, češ a nogometaši pridejo? Ja , pa kaj potem? Kashima Antlers? Kdo? Se vidi, da pri nas doma nogometa sploh ne spremljamo, edinokrat ko smo ga, pa je bilo svetovno prvenstvo na Japonskem in v Koreji. Takrat smo bili ravno na Nizozemskem in so nam zaradi pomote odklopil kabelsko TV ravno pred finalom. Pa se nismo preveč sekirali…Nizozemcem je bilo pa tako ali tako vseeno, ker se njihova ekipa ravno takrat ni uvrstila na prvenstvo. Zato so si lepo vzeli čas in nam kabel priklopili nazaj šele po enem tedno groženj z naše strani. Takrat je bilo pa prvenstva že zdavnaj konec.

Nogomet je za baseballom tukaj drugi najbolj priljubljen šport. Ob bok jima lahko postavimo še golf, drugi športi so pa bolj ali manj nevidni. Razen suma, ki pa je bolj tradicionalen in ga težko štejemo med množične. Baseball, nogomet in golf imajo na TV celo vsak po nekaj svojih kanalov, kjer 24 ur na dan vrtijo samo te športe. Sumo pa prenaša državna TV NHK. Sploh pa so pri športu Japonci zelo zaverovani sami vase. Na olimpijadah ali svetovnih prvenstvih prenašajo samo športe ali discipline, kjer nastopajo njihovi tekmovalci. Pa še takrat imajo tam svoje kamere, ki so ves čas fokusirane samo na njihove športnike, tako da drugih skoraj ne vidiš. Na primer pri plavanju kažejo samo progo z njihovim tekmovalcem, drugih pa ne, tako da na koncu skoraj ne veš, kdo je zmagal. Tudi v časopisih omenjajo ime japonskega športnika, o njegovem nasprotniku pa pišejo samo “nasprotnik”, velikokrat celo brez imena. Zelo hecno. Ko je bila olimpijada v Sidneyu so mi vsi govorili, kako super, ker smo v istem časovnem pasu, pa bomo lahko videli veliko več, kot pa v Evropi. Yeah, right! Videli smo čisto malo, pa še to samo Japonce. Najbolj mi je ostalo v spominu, da so cele dneve prenašali trap streljanje, medtem ko se je dogajalo sto bolj zanimivih stvari.

Ko smo danes prišli po otroke nas je pri vhodu v vrtec pozdravil velik plakat s podpisi igralcev in nekaj na hitro sprintanih fotografij. Lepše bomo dobili kasneje, ko enkrat na mesec postavijo na ogled vse fotografije posnete v tekočem mesecu, potem si pa lahko izberemo in naročimo tiste, ki jih hočemo. Bomo videli, če sta na katerih tudi moja dva “ne-nogometaša”.

Oprostite, a mi prosim pokažete pot v kopalnico?

Naše mesto v zadnjih dveh, treh letih doživlja pravi gradbeni boom. Zaradi nove, direktne, hitre povezave s Tokijem ki jo nudi Tsukuba express, se razvijamo v novo “spalno” naselje za zaposlene tam. Mirno, zeleno okolje, relativno dovolj prostora in ugodna infrastruktura so k nam privabili veliko novih naseljencev. Posledično nas vsak dan zasuje cel kup prospektov in ponudb za nakup novega stanovanja ali hiše. Vendar so cene precej zasoljene, tako do o kakšnem nakupu sploh ne razmišljamo. Prospekti promptno romajo v smeti. Od časa do časa pa moje zanimanje pritegne kakšna posebno zanimiva ponudba. Tale tukaj mi je takoj padla v oči. Pa poglejmo:

Enoružinska hiša, moderna zasnova. Pritličje (65.41 m2) in prvo nadstropje (59.41 m2), dva balkona, dve parkirni mesti. Dve spalnici in kopalnica v pritličju, dve stranišči, zgoraj bivalni prostori in kuhinja. Sliši se v redu, a ne? Razen da bi vsak normalen človek dal spalnice v zgornje nadstropje, spodaj pa bi imel kuhinjo in dnevne prostore.

Cena: prava šala, 44.9 miljonov jenov ali ca. 276 tisoč evrov. Če pogledate sliko, vidite da je cena napisana malo drugace, na japonski način. Piše 4,490万 円 (man jen) kar zahteva malo matematike. En man (万) je 10.000, torej 4,490 desetisočev jenov ali 44.9 miljonov. Pa še razlaga v zvezi z nadstropji in kvadraturo. Pritličje je tukaj prvo nadstopje (1F) prvo nadstropje je drugo (2F), kvadratura pa je napisana v tatamijih. En tatami (畳) je 1.62 m2. Komplicirano, a ne?

Vrta okrog hiše ni tako rekoč nič. To je tukaj standard, hiše so natlačene skupaj tako da gledaš sosedu v krožnik. Pa to pri tejle hišici še ni najhujše. Pogejmo si malo bolj natančno. Na sliki poiščite kopalnico. Ste našli? Ja, tam zadaj za avtomobili je. Narisano ima banjo in umivalnik ter prostor za shrambo. Zdaj pa poiščite spalnice. S prstom potujte iz spalnice v kopalnico. Hja, kako pa pridem tja? Skozi vhodna vrata ven na mraz, pa bo šlo (“Dragi, samo še v kopalnico skočim, a si kaj videl moj zimski plašč?”)! Ali pa po stopnicah gor, po hodniku počez in mimo stranišča nazaj dol po stopnicah v kopalnico. (“Ljubica, grem v kopalnico, se vidiva čez pol ure!”)

Normalno ali usekano? Se še nisem odločila, čeprav mi bolj vleče na usekano!! Ampak zadnje čase me tukaj pravzaprav ne preseneti skoraj nič več. Sem že tako navajena vseh neumnosti, da jih komaj opazim.

Naslednjič pa več o načinu gradnje, ki ji jaz pravim gradnja iz zobotrebcev.

Shiny mud balls

Ko　dežuje…

dobim iz vrtca vsak dan dve vreči blatnih oblek., ki jih pridelata moja fanta Vse popolnoma blatno in mokro! Vsak dan ju pošljem tja s kompletno rezervno garderobo, kot bi šla kam za cel vikend, ne pa samo za šest ur v “vzgojno ustanovo”. Enkrat mi bo dokončno prekipelo in se bom šla z učiteljicami skregat, zakaj otroke spodbujajo k igranju z blatom! “Ker je dobro za imunski sistem” je najbolj pogost odgovor, sledi pa mu “ker je dobro za domišljijo in kreativnost”! Vse lepo in prav, vsaka mama si želi imunsko krepkega, kreativnega otroka, ampak saj ne živimo v svinjaku! Povrhu vsega jim moramo zato kar naprej delat teste za črevesne gliste. Seveda, če se pa valjajo po blatu kot pujski. Najraje se igrajo dorodango, ali blatne kepe, ko naredijo krogle iz blata in se z njimi obmetujejo. Ali pa jih gladijo toliko časa, da postanejo svetleče, čemur pravijo hikaru dorodango. Več o tej, na Japonskem priljubljeni igri, tukaj.

Včasih dobim domov tako blatne in umazane hlače, da jih na vrtu najprej spiram s cevjo, šele potem jih lahko prinesem v hišo. No, pa poglejmo, kaj sta umazala včeraj:

-dvoje dolgih hlač

-dvoje kratkih hlač

-dvoje telovadnih hlač

-dve majici s kratkimi rokavi

-dve majici z dolgimi rokavi

-4 komplete lastnega spodnjega perila + dva kompleta sposojenega

-4 pare nogavic

-dva para škornjev, iz katerih zlijemo ven tekoče blato

Ko sta umazala dolge hlače, v katerih sta šla v šolo, sta se preoblekla v kratke. Ko sta umazale še te, sta oblekla telovadne….no, pa saj vam je jasno, a ne? Neke vrste domino efekt! In ko jima je zmanjkalo še spodnjega perila, sta dobila na posodo “šolskega”. Meni pa lasje pokonci! Tuje spodnje perilo! In vse to v samo šestih urah in v enem deževnem dnevu. Kaj šele bo, ko se čez kakšen teden ali dva začne deževna sezona? En mesec dežja??!?! Moj pralni stroj/sušilec bo najbrž v pogonu 24 ur na dan. Moji živci pa nacefrani vsak dan, ko ju bom prišla iskat v šolo in videla tisti dve vreči.

Sakuranbo

Kje so časi, ko sem na domačem vrtu zlezla na ogromno češnjevo drevo in ostala tam, dokler moj trebuh ni prenesel niti ene češnje več! Temno rdeče, debele, sladke….te tukaj pa so v primerjavi s tistimi čisto brez okusa. Pa še drage so! Malo več kot tri evre za tehle 20 češenj! Japonska je znana po češnjevih cvetovih, vendar na žalost ta drevesa ne obrodijo nič. Samo v moji bližnji okolice je gotovo 100 ogromnih dreves, pa niti ene češnje, da bi jo pojedel. Kakšna škoda! Prvo leto, ki sem ga preživela tukaj, jih nisem kupila niti enkrat, ker sem imela občutek, da če češnje ne utrgaš naravnost z drevesa gotovo ne more biti dobra. V bistvu sem imela prav, samo v vseh naslednjih letih sem bila tako rekoč prisiljena sprijazniti se s kupljenimi v trgovini, ker je bil to pač edini način. Ko sem pred nekaj dnevi na glas obujala spomine in razlagala mojim fantom, kako smo kot otroci preživeli cele dneve na vrhu drevesa in tako rekoč živeli od češenj, sta se mi oba, S in A, zjokala! Onadva bi tudi! Grozno hudo mi je bilo, da jima tega tukaj ne morem omogočiti. Potolažila sem ju samo z dejstvom, da gredo z vrtcem vsako leto v bližnji nasad obirat mandarine in da tega ne bi mogla počet v Sloveniji. Ker imata mandarine tudi grozno rada sta mojo razlago sprejela in se potolažila. Še posebaj zato, ker se sezona mandarin ravno začenja. Zato bodo sakuranbo ali češnje kmalu pozabljene, njuna usta pa polna mandarin.

Modre misli s plastične vrečke

Danes je A v šoli dobil poletni klobuk. Do zdaj so otroci iz našega vrtca nosili temno rdeče baretke, s prvim junijem pa bodo začeli nositi slamnike. A je ponosno nataknil svojega na glavo in hodil okrog kot majhen pav. S je bil pa malo žalosten, ker je njegov še od lanskega leta in ni dobil novega. No, pa nič hudega, ker je v odličnem stanju in se skoraj ne opazi, da je star že eno leto. Mene pa je najbolj zabavala plastična vrečka, v kateri so otroci klobuke dobili. Na njej je namreč cel kup smešnih modrosti, kot so:

Life is graceful when you sit in time ticking slowly.

Can you hear it? The leaf is breathing in the air.

It comforts you when you are down and gently untangles your tense feelings.

Can you feel it? Nature is tenderly surrounding you.

Calm your mind. Don’t forget. Small nature is next to you.

The nostalgic aroma of nature….

Vse to namigiovanje na naravo naj bi očitno kazalo na ekološko zavedne trgovce, čeprav se koncept plastične vrečke od njega že a priori oddaljuje. V dobro jim štejem samo dejstvo, da so besede vsaj pravilno napisali, če že izjave nimajo ravno repa in glave. Sicer smo se pa v vseh teh letih že tako navadili na Engrish, da ga skoraj ne opazimo več.

Malce prepozno..

Tole　je　danes　prinesel　poštar….televizijske sporede za mesec februar. Halo??!!??? Res je, da konec januarja od našega kabelskega operaterja nismo dobili mesečne pošiljke, ampak se takrat nisem ne vem kako sekirala, ker sporede le redko pogledam. Danes pa tole! Zanima me, kam jih je poštar založil, da jih je šele zdaj našel! Ampak imam pa vseeno dober občutek, ker vem, da bodo konec koncev vse pošiljke prispele na cilj, če ne naslednji dan pa čez kak mesec ali pa dva. Bravo japonska pošta! Marljivost pa taka! Tele sporede bi pa najraje dala pošti nazaj, pa naj jih oni gledajo, če hočejo. Samo nekaj problemov bodo imeli, ko bodo iskali kakšno oddajo, ki smo jo ostali videli že februarja!

p.s. Na spodnjem listu vidite napisano　平成１９年１月　kar pomeni Heisei 19 nen ali devetnajsto leto obdobja Heisei oz. vladanja sedanjega cesarja, 1 (ichi) gatsu (Januar) Tako tukaj pišemo datume.

Kaj se dogaja?

TOKYO, AP ( By HANS GREIMEL, Associated Press Writer)

A mother beheaded by her son. A baby who suffocated after being stuffed by his parents in the baggage compartment of a motorbike while they went gambling. A murderous shooting spree during a hostage standoff.

An outbreak of violent crime this week has triggered soul-searching and outrage in Japan, a country that has long prided itself on its safe streets and tight communal bonds.

The "appalling destruction" of traditional values — as one lawmaker put it — climaxed Friday, when a former gangster killed a policeman and wounded his son and daughter during a shooting rampage at his home, where he had held his ex-wife hostage for 24 hours. It was the first time an on-duty policeman was shot to death since 2001.

The standoff capped a week of mayhem and mistreatment.

On Tuesday, a teenager strolled into a police station with his mother's severed head in a bag. News reports said the 17-year-old suspect hacked off his mother's head as she slept, then went to an Internet cafe to watch music videos — with the head — before turning himself into police in the morning.

On Thursday, a couple was arrested after their 1-year-old son's body was found wrapped in a plastic bag and dumped in a gutter. The baby died after his parents allegedly left him in the baggage hold of a motorbike while they gambled at a pachinko pinball parlor. Motoki Tamiya and his wife, Mika, both 21, were arrested Thursday after DNA tests of the dead 1-year-old linked the boy to his mother. The baby's body was found last month on a remote road in the mountains of western Japan.

The same day, a 3-year-old child was abandoned by his father at an anonymous drop box meant for unwanted infants.

In January, Tokyo was on edge after a woman confessed to cutting up her husband with a saw and dumping the body parts around the capital.

"We are witnessing the deterioration of Japanese society," ruling party politician Tsuneo Suzuki told parliament Thursday. "We must stem this appalling destruction of family and community morals."

While Japan is still a relatively safe country by international standards, crime is on the rise as the country grapples with a widening gap between rich and poor and other social ills.

A tide of corporate layoffs amid widespread restructuring, the fragmentation of extended families and a creeping sense of urban alienation all contribute to the erosion of mores, experts say.

Japan, a country of 127 million people, had just 1,391 homicides in 2005, compared with 16,692 in the United States. But overall crime jumped to 2.27 million cases that year, from 1.81 million in 1996, and violent offenses nearly doubled to 73,772 cases, according to the National Police Agency.

"Anxiety is mounting in Japan about the increase of high-profile crimes. Due to rapid globalization, the traditional rules and social order are changing dramatically," said Jun Ayukawa, an expert on criminal psychology at Japan's Kwansei Gakuin University.

"While families used to act as brakes, there is an increase in crimes where people feel lost in despair and no longer care what happens to their families," he said.

Cel članek si lahko preberete tukaj

Vmešavati se ali ne, to je zdaj vprašanje

Plan to urge breast feeding scrapped

TOKYO (Reuters) - Plans to urge Japanese mothers to breast-feed and sing lullabies to their babies and for families to turn off the TV during meals have been scrapped, Kyodo news agency reported.

Mothers were urged to look into their baby's eyes while breast-feeding in a draft of a report by a government panel that was due out this week.

It had also warned that the Internet and mobile phones give children a "direct connection with the evils of the world."

But the release of the report by an education reform panel was called off at the last minute in an apparent response to criticism that it went too far in meddling with people's private lives, Kyodo reported.

Improving education has also been a priority in efforts to boost Japan's faltering birthrate. The fertility rate -- the average number of children a woman bears in her lifetime -- hit a record low of 1.26 in 2005.

Prime Minister Shinzo Abe pledged when he took office last year to reform Japan's education system by reviving patriotism in the nation's classrooms.

The education system came under fire earlier this year after a series of student suicides linked to bullying, and parliament enacted a law in December aimed at encouraging schools to teach patriotism.

----------------------------------

p.s. Danes je tukaj materinski dan.

Magična kombinacija

Nevihta biblijskih razsežnosti, veter, strele in grom, za nameček pa še potres.

Hmmm, a naj ostanem v hiši na suhem in čakam, če se bo podrla, ali naj tečem ven? Am, ban, pet podgan….

Blondes galore!

Photo source: Wikipedia

Ambala je v komentarju na prejšnji post napisal, da Japonke pa res nimajo bujnih blond las. Najbrž bi bil presenečen, če bi vedel, koliko ganguro “blondink” se sprehaja tukaj naokrog. Samo kratek sprehod naokrog, pa že jih vidiš. Če pa kdo želi polno mero “čudakinj”, obvezno priporočam obisk tokijskih četrti Shibuya in Ikebukuro.

Zlati teden

Golden week ali zbirka štirih praznikov na prehodu iz aprila v maj se končuje. To je čas, ko največ Japoncev potuje, kar se pozna na cestah, vlakih in letališčih. Včeraj popoldne so bili zastoji v Tokijo dolgi po 30 in več kilometrov, kajti zaradi slabe vremenske napovedi se je veliko ljudi odločilo za predčasno vrnitev. Danes pa bo najbrž še hujše, ko zraven še grozno lije in se japonske ceste in avtoceste spremenijo v polžje ceste in vsi vozijo grozno počasi.

Štirje prazniki, ki sestavljajo Golden week so bili letos v kombinaciji z vikendi razporejeni tako, da so Japoncem omogočili celo devetdnevne počitnice, seveda v primeru, da so bili dovolj “pogumni” in so vzeli dopust na dva delovna dneva, ki padeta vmes. Ravno obratno kot drugod po svetu sta tukaj ravno prvi in drugi maj delovna dneva. Ostali štirje prazniki pa so

-29. april, Dan Showa (Showa no hi) Rojstni dan prejšnjega cesarja Showa (Hirohito), ki je umrl 1989. Do lanskega leta smo na ta dan sicer praznovali Dan zelenja, ki so ga po novem prestavili na 4. maj.

-3. maj, Dan ustave (Kenpo Kinenbi). Leta 1947 je na ta dan začela veljati nova povojna ustava

-4.maj, Dan zelenja (Midori no hi). Dan posvečen naravi in okolju. Do lanskega leta, kot že omenjeno, praznovan 29. aprila, vendar je kljub temu bil tudi 4.maj dela prost, ker zakon pravi, da je dan, ki je v sendviču med dvema drugima praznikoma tudi prost.

-5.maj, Dan otrok (Kodomo no hi) Posvečen predvsem fantkom (več v prejšnjih dveh postih).

Mi smo se letos odločili, da se ne gremo drenjat in bomo ostali kar lepo doma. Ker se ne obnašamo čredno, kot to počnejo Japonci, in ker nismo Japonci, si vedno vzamemo pravico, da gremo potovat na kakšen drug dan, Pri tem nas prav malo briga, če pri ostalih to ni zaželeno (beri: dovoljeno) zato je najbolj pametno potovat takrat, ko vse ostale mravljice pridno delajo in se izogniti gneči.

Jutri pa spet po starem, otroci v vrtec, mož v službo, jaz pa upam, da bom uspela priti do frizerja. Je že čas…

Lepljiva riževa pasta in sladek fižol

Sosedov Riku nam je pravkar prinesel tole:

Sladica, ki naj bi jo fantki na današnji dan (glej prejšnji post) jedli: Kashiwa mochi, narejeni iz riževega testa, napolnjeni s sladkim fižolom An. Lično zavita v drevesne liste in kot papir tanek lesen oblanec. Kot vse wagashi ali japonske sladice je tudi ta za naš okus zelo nenavadna, osladna in medla zadeva tukaj zelo priljubljena.

Ocena mojih dveh fantov: bljak!

Moja ocena: lepljivo in osladno, nič kaj izrazito. Sladek fižol? No ja, ni tako slab kot je slišati.

Kodomo no hi

Dan otrok, ki se praznuje petega maja je najbolj pomemben predvsem zaradi običaja Tango no Sekku posvečenega fantkom. Na ta dan družine želijo svojim sinovom, da bi zrasli v velike in močne može. V parke, na mostove, preko ulic, na balkone in pred hiše razobesijo Koinobori, (carp streamers) krape iz blaga, ki kot zastave plapolajo v vetru. Začetki teh segajo v obdobje Edo, ko so jih starši razobesili ob rojstvu sina, izvirajo pa iz kitajske legende, ki pravi, da lahko krap, ki je dovolj močan in plava proti toku, nekega dne postane zmaj. Enako naj bi veljalo tudi za fantke.

Ker so si peti maj tako prisvojili fantki, so deklicam posvetili praznik v mesecu marcu, Hina Matsuri ali festival punčk (Doll festival, 3. marec) O tem takrat nisem pisala nič, ker smo bili ravno v Evropi, sem pa dan pred odhodom pri prijateljih posnela tole slikico. Doma starši na ogled ponosno postavijo dragocene Hina punčke in breskove cvetove in s tem želijo svojim hčerkam dolgo in srečno življenje.

Combat!

“Včeraj zvečer sem enega ubil v dnevni sobi,” mi reče mož zjutraj “potem sem ga pa vrgel v smeti. Zdajle sem pogledal, pa ga ni tam. Mogoče je zlezel ven!”

“Oh, pa ne že spet,” sem si mislila, “a bo kakšno pomlad končno mir, ali bo zmeraj tako?”

“Gremo kupit Combat, tisti od lanskega leta najbrž ni več dober” pravi mož, jaz pa v mislih oblečem kamuflažno uniformo, si narišem črne črte na obraz, zagrabim v eno roko nož v drugo pa, kot Arnold, dvocevko z odžagano cevjo. “Ja, še danes ga gremo kupit, hočem, da čimprej pocrkajo!”

Končno imamo lepo vreme, pravo lepo pomlad, celo temperature so se dvignile do 25 stopinj. Vse lepo in prav, ampak tako lepo vreme pomeni, da na plan, in posledično v hišo, prileze vsa golazen. Živali kot so gedži-gedži, mukade, dango muši (fina japonska imena za ne tako fine zadeve – o njih več kdaj drugič) in najbolj osovražen gokiburi, Blattodea sp., ali po domače ščurek! Japonska mesta so preplavljena z njimi. Tudi najbolj fine soseske in najbolj fancy hiše so okužene. Če se spomladi odpravite v drogerije ali DIY trgovine, vas bodo že pri vhodu pozdravile skladovnice strupov, sprejev in podobnega za uničevanje ščurkov. Te stvari postanejo ob tem času tako potrebne (ali pa še bolj) kot vsakdanja kruh in mleko. Brez njih ne gre. Jaz, dokler nisem prišla na Japonsko, ščurka v živo še nikoli nisem videla, in ko je nekega večera prvi prilezel čez dnevno sobo, sem možu rekla, da je to čriček. Mož se je pa skoraj razpočil od smeha! Od takrat naprej ni več miru, razen pozimi. Takoj ko se začne lepo vreme, mali in veliki, črni in rjavi prilezejo na dan. In povem vam, za mene ni bolj gnusne stvari, kot je ščurek. Če samo pomislim, kje vse so se sprehajali, preden so prišli v hišo….bljak! Lansko leto je bilo še posebaj hudo. V bližini so rušili celo sosesko malih hiš in so od tam pregnali vso golazen. Vse je “migriralo” proti nam, kače, miši, ščurki…. Kače in miši v hišo niso prišle, ščurki pa so. Kar naenkrat so se začeli pojavljti povsod. V kopalnici, na stopnišču, še celo v prvem nadstropju v spalnicah. Nekega večera sem tako enega zalotila na tepihu v spalnici, ko sem se odpravljala spat. Zagrabila sem sprej z insekticidom in ga pošpricala, ampak na žalost je bil prehiter, in mi je ušel pod posteljo. Prepričana, da sem ga pošpricala dovolj, in da ga bo že pod posteljo pobralo, se uležem in ugasnem luč. Čez nekaj minut pa začutim, da mi nekaj leze po roki. Planem pokonci in prižgem luč….in res, rahlo omotičen, vendar še vedno živ je ščurek zlezel na posteljo in na mojo roko. Lahko si predstavljate grozo in gnus! In najbrž mi ni treba razlagat, kako hitro sem tekla pod tuš, pravkar zamenjane , sveže rjuhe pa so v trenutku romale v pralni stroj. Še zdajle, ko to pišem, dobim kurjo polt!

Vsi vemo, kako je s ščurki. Pravijo celo, da so skoraj edini sposobni preživeti jedrsko bombo! Trdoživi mali ogabneži! Pa še množijo se kot zmešani. Zato vsakič, ko vidiš in ubiješ enega, nekje čaka novih deset. Edini kolikor toliko uspešen način za uničenje je zato strup, ki deluje počasi. Tukaj ga prodajajo pod imenom Combat. Ko ga ščurek poje, postane strupen, vendar ne umre takoj. Odpravi se nazaj domov, k prijateljem in sorodnikom in tam zastrupi vse! Juhu!! Včeraj sem tako nakupila celo vrečo teh malih zadevic in jih nalepila po vseh vogalih, po vseh omarah, po stopnišču, kopalnici in stranišču.

Zdaj pa kar pridite ščurki, če si upate!! Mi smo pripravljeni, dvocevke nabite, noži dvignjeni visoko v zrak. Kar pridite, kar…

Update 5. maja: Odkar smo nastavili Combat, nisem opazila še nobenega. Očitno zadeva deluje! Juhu!