Slabih 8 cm snega…

…in otroci že tri (3!) dni niso šli v šolo! Mislim, halooo??? Saj smo vendar na severu ZDA? A se samo meni zdi, da zganjajo prehudo paniko?

Mama-ki-ji-dva-mulca-zaradi-odpovedane-šole-že-tri-dni-žreta-živce-press.

40 stopinj razlike

Govorim o Fahrenheitih, pa vseeno. Še dva dni nazaj smo imeli 90 stopinj (ca 30˚ C), sonce je pripekalo in jaz sem se potila, danes pa je bilo ponoči 50˚ F (10˚ C), čez dan pa samo 55˚ (13˚ C), dež in mrzel veter. Mene zebe….

p.s. Še dobro, da ima moja Nokia konverter za vse tele ne-metrične zadeve, kot so inči, funti, farenhajti in vse ostalo, ker se mi enostavno ne da v glavi preračunavat in mi brez tega ne bi bilo nič jasno. Današnja lekcija: 90 stopninj je vroče, 50 pa mraz. Brrrrrrrrrr!

Tresla se je gora, rodila se je miš

Tajfun Man-yi je mimo in moram reči, da sem bila spet razočarana. Vsakič naredijo grozno paniko, kako hudo bo, potem se pa vse skupaj izniči, ko tajfun končno prileze do nas. Vsaj enkrat bi rada doživela takega ta hudega, seveda varno v zavetju hiše, čeprav me malo skrbi, da bi kakšna veja priletela skozi okna. Nevihte in vremenski pojavi me fascinirajo in bolj ko se bliska, bolj uživam. Nikakor sicer ne bi rada bila v takem primeru zunaj, ampak že od nekdaj sem rada skozi okno gledala nevihte. Slavni tajfun, Kamikaze, tak kot je potopil mongolsko mornarico pri poskusu invazije na Japonsko leta 1281, pa mi uhaja. Čakam in čakam, pa nobeno leto ne uspem doživet takega ta hudega. Čakam že od kar sem prvič prišla sem, pa mi narava noče in noče ugodit.

Včeraj je sicer lilo kot iz škafa cel dan, veter je tudi pihal, nebo je bilo črno, to je pa tudi vse. Naš šotor je obstal, nobena veja se ni odlomila z dreves, ceste niso bile poplavljene, reke niso prestopile bregov. Pa so govorili, da je to najhujši tajfun od druge svetovne vojne naprej! To je res veljalo za Okinawo in Kyushu, nekaj ljudi je celo umrlo, ampak pri nas ni bilo nič. Še elektrike ni zmanjkalo. Samo nedeljo nam je pokvarilo in Namiki Matsuri je bil odpovedan. To je pa tudi vse.

Razočarana sem. Narava me je pustila na cedilu. Že osmo leto zapored….

Tajfun in Matsuri

Prihaja četri tajfun v tej sezoni. Danes opoldne bo najbližje Tokiju in Tsukubi. Trenutno (ura je 9.30) lije kot iz škafa, tako da so morali organizatorji odpovedat Namiki Matsuri, ki so se ga otroci tako veselili. Cel mesec so se v šoli pripravljali, zdaj pa jim je tajfun prekrižal vse načrte. Upam, da veter ne bo premočen in nam ne bo z vrta odnesel našega šotora z bazenom. Ta isti tajfun je namreč na Okinawi in Kyushuju povzročil precej škode, res pa je, da je do zdaj že malo oslabel. Pravkar se je zunaj stemnilo skoraj do jekleno sivega neba, in ne vem, koliko časa še imam, preden nam crkne elektrika.

Več kasneje, ko bo tajfun mimo.

And then there was one more…

Danes je S iz vrtca privlekel tole: Allomyrina dichotoma, Samurai helmet beetle.

Podaril mu ga je sošolec, ki se je takole še zadnjič poigral z njim. Je velik, a ne? (hrošč, ne sošolec!)

Namestili smo ga v majhno, mnogo premajhno škatlo, ker zunaj dežuje in se ne morem s kolesom odpeljat do trgovine in kupit večje škatle. Bo že preživel eno noč. Upam.

Saj se ne pritožujem…….neeeee…. sploh….ne….. več…..

Mavrični rogač

Tole je naša najnovejša domača žival: Phalacrognathus muelleri oz. rainbow stag beetle iz Avstralije, menda eden izmed najlepših hroščev na svetu. Samička se je izlegla včeraj, samček pa je še “zabubljen” in ga pričakujemo v nekaj dneh. Oba smo dobili, ko sta bila še ličinki in sta nekaj tednov preživela v naši shrambi, vsak v svojem posebnem, za gojitev hroščev prilagojenem kozarcu. Samička je malo pohitela, mi pa predvsem nestrpno pričakujemo prihod samčka, ki naj bi imel, tako kot lepotec na zgornji sliki, lepe klešče oz. “roge”

Tukaj je vzreja takih in podobnih rogačev pravi nacionalni šport. Tako rekoč vsi otroci slej ko prej podležejo tej noriji in redijo hrošče doma. Mavrični rogači so v domači Avstraliji zaščiteni, tako da jih iz naravnega okolja ne smemo vzeti, naša dva pa sta vzrejena v ujetništvu in sta čisto “legalna”. Uradno se jih da kupiti za okrog 30 dolarjev, če pa imajo posebno velike klešče pa temu primerno narašča tudi cena, tudi do 1000 dolarjev in več. Naša dva sta bila darilo japonske znanke našima dvema fantoma, dobila pa ju je menda na svojem inštitutu.

Takoj ko smo obe mali bubi dobili mi, smo nabavili vse potrebno za vzrejo. Posebno škatlo, posebno zemljo, poseben kos lesa z luknjo za hrano (da se zemlja ne “kontaminira”), posebne liste, pod katere se hrošč skrije, posebno “poleno”, po katerem pleza, posebno hrano….ste opazili, da je vse “posebno”? Iz tega so tukaj naredili velik biznis. Osebno verjamem, da bi najbrže bile vse te stvari nabrane na vrtu prav tako dobre, namesto želeja pa malo sadja (mi smo ji ponudili kar oboje) in bi bil hrošč prav tako zadovoljen. Saj v naravi tudi nima vsega sterilnega!

Naša fanta zdaj hodita okrog ponosna kot pava, ker nihče v šoli nima takega hrošča in le s težavo jima preprečujem, da ga ne neseta s seboj. Po svoje pa sta žalostna, ker se hroščica cel dan skriva zakopana pod listjem in ven prileze šele ponoči. Zato jo moramo vsak dan, ko prideta iz šole, malo pobezati in jo vzeti ven iz škatle, da se je nagledata. Kaj šele bo, ko se izleže samček. S je že napovedal, da ga pridejo gledat vsi sošolci!

Kaj pa jaz? Nikoli nisem bila ljubiteljica takih zadev. Še ribe komaj štejem za domače živali, zame mora biti to nekaj toplega in kosmatega! Pa nimam izbire, če hočem naredit veselje našima dvema nadebudnežema. Zato imamo zdaj v posebnih škatlah pred vrati zelene bogomolke in še neke zelene hrošče skarabe, ki smo jih ujeli pred nekaj dnevi, v dnevni sobi pa namesto košare s sadjem zdaj v svoji posebni škatli kraljuje naša mavrična gospodična, ki čaka na svojega princa.

In kdo skrbi zanjo in vse ostale? Mami, seveda….

Naš vrt včeraj

before

after

Živalski, pardon, betonski vrt

Vsako leto junija peljejo na izlet mlajše skupine iz vrtca. Če dežuje, se gre v akvarij, če je lepo vreme, pa v živalski vrt. Ker je to prvi izlet za otroke, gredo z njimi tudi mamice ali očki. Lansko leto je lilo kot iz škafa, zato smo šli v akvarij, in moram reči, da smo bili vsi navdušeni. Predstava z orkami in delfini, sedem nadstropij akvarijev z vse mogočimi morskimi bitji, odlično otroško igrišče…vsi smo uživali! Letos pa so nas odpeljali v majhen, lokalen živalski vrt, ki je bil pod kritiko. Živali zaprte v majhnih kletkah ali pa betonskih ogradah, večina brez sence, naravnost obupno. Otroško igrišče polno zarjavelih igral, blato in luže povsod. Ne vem zakaj so se odločili, da nas peljejo tja. Mogoče zaradi možnosti, da otroci pobožajo zajčke ali morske prašičke in se dotaknejo albino pitona. A je sicer nahranil žirafo, ki je skoraj edina poleg flamingov imela dokaj lepo ogrado z zelenjem in senco. Šimpanzi in gorile imajo majhne betonske ograde, skoraj nič sence in so očitno povsem na koncu z živci. Šipanzi so v nas metali iztrebke, tako da smo samo tekli mimo. Cel obisk ni bil vreden časa in denarja. Če že morajo imeti živali zaprte, potem naj jim vsaj omogočijo življenja vredne pogoje, ne pa betonsko kletko, kjer samo trpijo!

Povrhu vsega sem bila jaz osebno še zjutraj prepričana, da gremo v akvarij, ker je deževalo. Danes naj bi se namreč začela deževna sezona. Še včeraj zvečer so v poročilih napovedovali velike količine dežja. Potem se je pa po jutranjem nalivu nenadoma zjasnilo, in so v vrtcu spremenili načrt. Jaz pa brez klobuka proti soncu in že po pol ure na tistem betonu me je začela bolet glava. Sonce je pripekalo kot za stavo, tako da me je opeklo po nosu in čelu. Potem se je pa pooblačilo ravno ko smo se odpravljali nazaj.

Pa še nekaj slikic tega obupa:

Strašni lovci, leto dni kasneje

(prvi, lanskoletni del lahko preberete tukaj)

A je iz vrtca prinesel majhen jogurtov lonček, zalepljen z modrim papirjem.

“Ujel sem enega hroščka, najbrž je Mushi King!” je ponosno objavil. “Kaj pa Mushi King najraje jè?”

“Ne vem ljubček, lahko poskusiva z medom. Dajva ga najprej v večjo škatlo” sem prijazno ponudila svojo pomoč, čeprav nisem prevelika ljubiteljica hroščev in ostale golazni.

“OK, mami, dajva!” se je strinjal in sva šla v shrambo po škatlo. Napočil je trenutek odpiranja jogurtovega lončka in napeto pričakovanje, kaj bom porekla na njegovo ulov.

“Joooooj, saj to je vendar ščurek!” sem zavpila in oddrvela na vrt, kjer sem ga stresla iz škatle in pohodila. A pa v jok!!! “Ne mami, ni ščurek, ni in ni.... pa tudi če je, jaz ga hočem obdržat!” Solze so tekle kot iz škafa, ni se potolažil, užaljen in prizadet, da sem pohodila njegovo trofejo. Jokati je nehal šele, ko sem mu obljubila, da bova šla skupaj na lov za čisto ta pravim rogačem. Zdaj moram samo še ugotovit, kje naj rogače najdem.

Ah, kaj vse moramo mame počet za svoje drage otroke! Ščurkom se pa letos očitno ne morem izognit.

Roza

Combat!

“Včeraj zvečer sem enega ubil v dnevni sobi,” mi reče mož zjutraj “potem sem ga pa vrgel v smeti. Zdajle sem pogledal, pa ga ni tam. Mogoče je zlezel ven!”

“Oh, pa ne že spet,” sem si mislila, “a bo kakšno pomlad končno mir, ali bo zmeraj tako?”

“Gremo kupit Combat, tisti od lanskega leta najbrž ni več dober” pravi mož, jaz pa v mislih oblečem kamuflažno uniformo, si narišem črne črte na obraz, zagrabim v eno roko nož v drugo pa, kot Arnold, dvocevko z odžagano cevjo. “Ja, še danes ga gremo kupit, hočem, da čimprej pocrkajo!”

Končno imamo lepo vreme, pravo lepo pomlad, celo temperature so se dvignile do 25 stopinj. Vse lepo in prav, ampak tako lepo vreme pomeni, da na plan, in posledično v hišo, prileze vsa golazen. Živali kot so gedži-gedži, mukade, dango muši (fina japonska imena za ne tako fine zadeve – o njih več kdaj drugič) in najbolj osovražen gokiburi, Blattodea sp., ali po domače ščurek! Japonska mesta so preplavljena z njimi. Tudi najbolj fine soseske in najbolj fancy hiše so okužene. Če se spomladi odpravite v drogerije ali DIY trgovine, vas bodo že pri vhodu pozdravile skladovnice strupov, sprejev in podobnega za uničevanje ščurkov. Te stvari postanejo ob tem času tako potrebne (ali pa še bolj) kot vsakdanja kruh in mleko. Brez njih ne gre. Jaz, dokler nisem prišla na Japonsko, ščurka v živo še nikoli nisem videla, in ko je nekega večera prvi prilezel čez dnevno sobo, sem možu rekla, da je to čriček. Mož se je pa skoraj razpočil od smeha! Od takrat naprej ni več miru, razen pozimi. Takoj ko se začne lepo vreme, mali in veliki, črni in rjavi prilezejo na dan. In povem vam, za mene ni bolj gnusne stvari, kot je ščurek. Če samo pomislim, kje vse so se sprehajali, preden so prišli v hišo….bljak! Lansko leto je bilo še posebaj hudo. V bližini so rušili celo sosesko malih hiš in so od tam pregnali vso golazen. Vse je “migriralo” proti nam, kače, miši, ščurki…. Kače in miši v hišo niso prišle, ščurki pa so. Kar naenkrat so se začeli pojavljti povsod. V kopalnici, na stopnišču, še celo v prvem nadstropju v spalnicah. Nekega večera sem tako enega zalotila na tepihu v spalnici, ko sem se odpravljala spat. Zagrabila sem sprej z insekticidom in ga pošpricala, ampak na žalost je bil prehiter, in mi je ušel pod posteljo. Prepričana, da sem ga pošpricala dovolj, in da ga bo že pod posteljo pobralo, se uležem in ugasnem luč. Čez nekaj minut pa začutim, da mi nekaj leze po roki. Planem pokonci in prižgem luč….in res, rahlo omotičen, vendar še vedno živ je ščurek zlezel na posteljo in na mojo roko. Lahko si predstavljate grozo in gnus! In najbrž mi ni treba razlagat, kako hitro sem tekla pod tuš, pravkar zamenjane , sveže rjuhe pa so v trenutku romale v pralni stroj. Še zdajle, ko to pišem, dobim kurjo polt!

Vsi vemo, kako je s ščurki. Pravijo celo, da so skoraj edini sposobni preživeti jedrsko bombo! Trdoživi mali ogabneži! Pa še množijo se kot zmešani. Zato vsakič, ko vidiš in ubiješ enega, nekje čaka novih deset. Edini kolikor toliko uspešen način za uničenje je zato strup, ki deluje počasi. Tukaj ga prodajajo pod imenom Combat. Ko ga ščurek poje, postane strupen, vendar ne umre takoj. Odpravi se nazaj domov, k prijateljem in sorodnikom in tam zastrupi vse! Juhu!! Včeraj sem tako nakupila celo vrečo teh malih zadevic in jih nalepila po vseh vogalih, po vseh omarah, po stopnišču, kopalnici in stranišču.

Zdaj pa kar pridite ščurki, če si upate!! Mi smo pripravljeni, dvocevke nabite, noži dvignjeni visoko v zrak. Kar pridite, kar…

Update 5. maja: Odkar smo nastavili Combat, nisem opazila še nobenega. Očitno zadeva deluje! Juhu!

Skrivnostno drevo razkrinkano!

Ime mu je Osmanthus fragrans ! Pa smo ga razkrinkali. Sama sem poskušala vse možne enciklopedije, pa ga nisem našla. Potem pa se je oglasila Mašina babica, ki je za pomoč zaprosila gospoda Matjaža Mastnaka. Obema se najlepše zahvaljujem! A ni zanimivo, ko nekaj takega iščeš, se ti izmika in izmika, potem pa ti nekdo namigne in ga končno najdeš, pa se ti nenadoma odpre cela gora podatkov. Med drugim tudi tale zanimiva stran, kjer so spodaj navedeni parfumi, v katerih je osmanthus uporabljen, npr. Escape Calvina Kleina in drugi. Najboljši je ekstrakt osmanthusa iz zlato-oranžnih cvetov, se pravi točno takih, kot jih ima sosedov grm, in je ena izmed najdražjih sestavin za perfume – do 4000 USD za kilogram!

Mene pa bo pot zdaj nesla v lokalne semenarne, kjer upam, da ta grm imajo. Potem pa ga takoj posadim na vrt! In komaj bom čakala da pride druga jesen, ko bodo cvetovi spet dišali.

Zapeljiv vonj in slaba slika

Vsako jesen se po Tsukubi začne širit nenavaden, čudovito zapeljiv vonj. In vsako leto do sedaj sem se čudila, od kod ta vonj prihaja. A imajo sosedi nov mehčalec za perilo in so ga cel liter zlili k svoji žehti? A je kje v bližini kakšna kemična tovarna, ki je v zrak spustila nov sintetični vonj za ne-vem-kaj-že? A kdo na ta način oglašuje nov parfum? Nisem in nisem dobila odgovora. Potem me je pa letos radovednost dobesedno potegnila dol s kolesa, ko sem sredi naliva na vogalu našega vrta zapeljala v oblak te nenavadne dišave. Sledila sem nosu in…..na vogalu sosednjega vrta opazila povsem navaden, neopazen grm, za katerega sem mislila, da je iz družine kamelij, ker ima podobne liste, in mu nikoli nisem posvečala pozornosti. Pogledala sem med liste in opazila grozd čisto majhnih, oranžnih cvetov, iz katerih se je širil močen, omamen vonj. Povsem neopazni so bili, skriti med liste. Hitro sem zagrabila telefon in naredila eno slikico. Ni najboljša, pa vseeno edina, kajti naslednjih nekaj dni je deževalo in po tistem so cvetovi oveneli. Tako je na žalost do naslednjega leta to edina slika, ki jo imam. A se komu sanja, kako se ta grm imenuje? Vonj je namreč tako čudovit, da bi si jih jaz nasadila kar cel vrt! Škoda le, da cveti samo nekaj dni konec septembra. In kdo bi si mislil, da raste tako blizu našega vrta! Ko pride naslednja jesen, se bom najbrž kar utaborila pod tistim sosedovim grmom....mislim namreč, da sem zasvojena. Zelo, zelo težko mi bo počakat do naslednje sezone, ko bo grm spet cvetel!

Drugače pa se sedaj v Tsukubi začenja sezona kamelij. Prve cvetovi se že odpirajo in nekje do konca novembra bo celo mesto čudovito okrašeno v belih in roza odtenkih. Čas je, da začnem nositi s seboj fotoaparat in naredim nekaj lepih slikic. In jih, seveda, objavim tukaj.

Riževa polja tri tedne kasneje

Zadnjič je bilo še zeleno, danes pa je že skoraj zrelo.

Minke whale steak, anyone?

Pred nekaj leti, ko sem prvič prišla na Japonsko v trgovinah skoraj ni bilo videti kitovega mesa. Le v eni “fancy” in zelo dragi, kjer si za vsako ostalo normalno ribo plačal trojno ceno. Spomnim se, kako sem bila rahlo šokirana, ko sem prvič videla tako lepo zapakiran kos mesa, ki je zgledal kot lepa, temno rdeča govedina. Ampak kaj, za božjo voljo, dela govedina v hladilniku za ribe? Potem sem se pomatrala in počasi prebrala, kaj na nalepki piše. KU-DŽI-RA…., saj to je vendar kit! Brrrr! Ni mi treba omenjat, da zadeve nisem kupila. Imam pač svoje principe, čeprav je del mene hudo radoveden, kakšnega okusa je kitovo meso. Ampak ne! Če že ne jem konjskega mesa in sem se tega uspela držat celo življenje doma v Sloveniji, kjer ga je dovolj na razpolago, potem tudi kita ne bom poskusila. Ko že govorimo o konjskem mesu in o tem da ga nisem jedla v Sloveniji, pa moram napisat še, da sem ga jedla samo enkrat v življenju, in to tukaj na Japonskem. Pa še to le zato, ker mi: prvič – niso povedali, kakšno meso to je; in drugič – če ga ne bi pojedla, bi bili gostitelji grozno užaljeni. Povrhu vsega je šlo za sašimi – surovo konjsko meso. Pravzaprav je bil tisto en zanimiv dan. Poleg konjskega sašimija smo jedli še fugu in zraven molili, da šefu v kuhinji nož slučajno ni zdrsnil in zraven odrezal še kakšnega strupenega kosa. Pojedli pa smo tako rekoč celo, pripravljeno na različne načine…razen strupenih delov. Gostitelji so nam rekli, da pomaga, če zraven piješ topel sake. Yeah right! Pri fuguju ti ne pomaga nič, toksini so premočni.. Zato imajo v kuhinji ostanke teh rib zaprte v posebnih kontejnerjih pod ključem in jih vsak dan odpeljejo z oklepljenim avtom, podobno kot denar za banke.
Zdaj pa nazaj h kitom. Pred dobrim mesecem se je v trgovinah nenadoma začelo pojavljti ogromno kitovega mesa. Poleg tega ga zdaj uvajajo v šolska kosila. Zakaj? Zato ker ima menda Japonska kot posledico svojega “scientific research” kitolova v zmrzovalnicah na stotine, če ne tisoče ton kitovega mesa. In ker upajo, da se bo v zelo bližnji prihodnosti sprostil moratorij na lov, zelo hitijo s porabo obstoječih zalog. In zadeva je še celo poceni, 100g stane samo 198 jenov ali malo vec kot en euro. Pred kratkim so celo v časopisu pozvali ljudi, naj napišejo mnenja pro in kontra kitolovu. Najbolj me je zabavalo dejstvo, da je bila večina pro komentarjev od Japoncev, večina kontra pa od tujcev ki živijo tu. Rdeča nit pro komentarjev pa je bilo t.i. dejstvo, da so Japonci vedno jedli kitovo meso in da je ta tradicija globoko zakoreninjena. To menda sploh ni res, kajti le manjše ribiške skupnosti, ki so kdaj uspele ujeti kakšnega , so to res počele. Ostali so bolj ali manj začeli jesti šele v dvajsetem stoletju, s prihodom boljših harpun in ladij. Predvsem pa so si kitovo meso lahko privoščili le redki. Zdaj pa kar naenkrat jokajo, kako jih hočemo tujci ogoljufat za njihovo tradicionalno kulturno dediščino – pravico do kitovega mesa.
No, naj bo tako ali drugače, upam da moratorija ne bodo dvignili. Kitovega mesa pa absolutno ne mislim kupit ali pa jest…v prihodnje bom tudi zelo previdna, preden dam v usta kakšno stvar, za katero mi nočejo povedat, kaj je. Slikala sem ga pa v naši lokalni samopostrežni trgovini za vse firbce doma v Sloveniji, ki me kar naprej sprašujejo, če sem ga že kdaj poskusila.

Riževa polja

Stopi skozi vrata, hodi naravnost. Zavij desno. Nadaljuj skozi češnjev drevored in prečkaj cesto. Ustavi se, zajemi zrak in odpočij oči. Zeleno.

Strašni lovci

Najbolj priljubljen šport med otroci tukaj je lovljenje hroščkov, žužkov, kačjih pastirjev in vseh ostalih letečih “nadlog”. Od začetka poletja kar naprej srečujemo male nadebudne lovce z mrežami in posebnimi, ponavadi zelenimi, plastičnimi škatlicami, obešenimi okrog vratu. Tudi v S-jevem vrtcu imajo otroci navado, da posebne primerke prinesejo s seboj, da jih lahko vsi ostali obučudujejo in so temu primerno zavistni. Tako sem morala pred kratkim tudi jaz kupit mreže in škatlice za oba naša fanta in takoj popoldne smo šli na lov. V prve pol ure smo ujeli kar nekaj kačjih pastirjev, nismo pa imeli sreče s kakšnim bolj eksotičnim hroščkom. Najbolj zaželjeni so različni rogači, in večji ko imajo rog, večjo slavo bo lovec požel. Pravzaprav so taki hrošči, ki jim rečejo kar Mushi King ali kralj insektov, tukaj velik biznis. Lahko jih kupiš in gojiš kot domače živali. Ker pa jih je očitno veliko težje ujeti v naravi, se mali lovci ponavadi zadovoljijo tudi z manjšimi trofejami, kot so na primer (meni zelo ogabni) hroščki, ki jim tukaj pravijo Dango Mushi (angleško Sow bug ali Wood louse) ali kroglični insekt, ker se ob prvem znaku nevarnosti zvijejo v kroglico. Slovenskega imena na žalost ne vem. Tukaj jih je kot listja in trave in vsako jutro jih moram pometat izpred vhodnih vrat, kjer se jih nabere tudi več deset. Večkrat jih otroci lovijo tudi na igrišču vrtca in jih ponosno pokažejo mamam, ko jih le-te pridejo iskat.

Mi razen nekaj bolj”ta navadnih” hroščev in kačjih pastirjev nismo imeli sreče. Razen tega, da so nas vsakič popikali komarji nismo imeli nobene trofeje. Skoraj smo ujeli lepo zeleno bogomolko, pa nam je na žalost ušla iz mreže. Potem so prišle vse naše zdravstvene težave in smo mreže postavili v kot. Zadnjič pa na šipi vrtnih vrat zagledamo nenavadno pošast..Približno pet centimetrov dolgega, s še enkrat tako dolgimi tipalkami opremljenega hrošča. Fanta sta začela vpit da ga moramo takoj ujet, kajti takega še nista nikoli videla. Zašibala sem skozi vrata, zagrabila prvo mrežo, ki mi je prišla pod roke in hoopla….pa smo ga imeli! Bil je res nenavaden, tudi sama takega še nisem nikoli videla. Kar nekaj časa je trajalo, da smo po internetu našli, kako se ta trofeja imenuje. Asian Longhorned Beetle! Zoprna nadloga, ki uničuje nasade dreves. Pred leti so ga uspešno (beri: nenamerno) izvozili v severno Ameriko, kjer uničjue cele nasade javorjev. Potem pa je prišlo najhujše razočaranje – počitnice so, in S ga ne bo mogel odnest v vrtec pokazat svojim sošolcem! V mislih je namreč že videl, kako ga vsi občudujejo, ker je uspel najti takega posebneža. Razočaranje je bilo tako hudo, da je hotel od mene izsiliti obljubo, da ga bomo obdržali cel mesec, do začetka vrtca. Ampak to enostavno ne gre, saj ne vemo niti, kaj naj mu damo jesti in kako naj ga obdržimo pri življenju. A pa je celo predlagal, da mu damo sendvič in jabolčni sok, ker to da ima gotovo rad!

Naslednji dan smo ga šli spustit na ulico, iz previdnosti stran od našega vrta. Za vsak slučaj, da mu ne bi slučajno padlo na pamet uničit katerega izmed naših dreves. Ko sem odprla pokrov škatle je zlezel ven, si pretegnil krila , pogledal naokoli in odletel…. naravnost S-ju na rokav! Kakšna panika! S je vreščal in divjal na okrog ter stresal z rokami, jaz pa za njim, da mu ga snamem. Cela scena! No, končno se je S ustavil in sem pošast frcnila dol z njegovega rokava, tako da se je hitro pomiril. Mislim pa, da je zdaj za nekaj časa “ozdravljen”, kar se tiče hroščev. Od takrat namreč še ni omenil, da moramo iti na lov.

Lepotica Bella

Ko sem prvič prišla na Japonsko sva z možem živela v visoko pritličnem stanovanju. Na naš balkon je redno prihajal lep, čisto črn mucek. Pozimi je na parkirišču pred hišo čakal, da se je kdo pripeljal domov in si potem “prisvojil’ topel pokrov motorja. Tudi če ga ni bilo nikjer videti, mi je bilo treba samo poklicati “muc-muc” in je pritekel jest ostanke najinih rib.

Ko smo se preselili v hišo, kjer stanujemo danes sem redno na našem vrtu srečevala različne mucke iz sosednjih hiš. Vedno pa sem najbolj občudovala čudovito dolgodlako siamcem podobno muco s prekrasnimi svetlo modrimi očmi, ki je bila najlepša muca v naši soseski.

Potem pa se je sredi zime nenadoma odselila naša soseda in s seboj “pozabila” vzeti svojo lepo muco. Uboga zapuščena revica je celo zimo presedela pred vrtnimi vrati sedaj prazne hiše in mijavkala. In pretekla zima je bila ena hujših, imeli smo hud mraz in nenavadno veliko snega. Trgalo se mi je srce, vendar k meni ni hotela priti. Potem pa jo je nekega dne lakota prignala na naš vrt. Čepela je pod grmom in čakala. Najprej sem ji nekajkrat prinesla nekaj ostankov naših rib, vendar jih dolgo časa ni upala vzeti. Počasi pa se nas je navadila. Moja angleška soseda V, ki ima svojega mačka, jo je tudi poskušala hraniti in kmalu je bila novoimenovana muca Bella tako predrzna, da si je skozi loputo za mačka Christmasa upala celo v njeno hišo in si sredi noči postregla z njegovo hrano v kuhinji. Ubogi Christmas, ki je slep na eno oko in gluh na eno uho ji ni bil kos. Da bi to preprečili, sva se z V zmenili, da bom Belli od zdaj naprej jaz dajala več hrane, da ne bo več kradla. Zdaj ne vem, kdo je koga posvojil, mi njo ali ona nas. Večino dnevov prespi na naši žabi – peskovniku, ne vem pa kam gre ponoči. Zjutraj, ko okrog 6h odprem zavese na vrtnih vratih že čaka zunaj in milo mijavka, ko prosi za zajtrk. Včasih je z njo tudi Christmas, tako da nahranim oba.

Včeraj pa mi je zmanjkalo hrane in je nisem uspela kupiti do danes popoldne. Bella mi je grozno zamerila, ker zjutraj ni dobila zajtrka. Užaljeno je odkorakala stran, ko sem jo poklicala, bližje je prišla šele, ko je bila prepričana, da imam za njo nekaj dobrega. Vsi ki me poznajo, vedo, da sem ljubiteljica psov in da smo imeli pri nas doma zmeraj pasje prijatelje, nikoli pa mačkov. Zato me takole mačje vedenje grozno zabava, ker vem, da psi reagirajo povsem drugače.

Zdajle, ko to pišem, Bella s polnim trebuščkom spi na naši zeleni žabi. Upam, da sanja kaj lepega.

Otoki v Andamanskem morju

Koh Khai Nok, Koh Raya, Koh Phi Phi Don....turkizno morje, bel pesek in sveži kokosovi orehi. Predvsem pa skoraj nič turistov. Cela plaža za nas!

ocena: sanjsko

Aktivni dan

Jahali smo na bivolu, ki nas je potem popeljal še z vozom, sloni so nas nesli skozi pragozd in nasade kavčuka, s kanuji smo se prebijali skozi mangrove….

ocena: zanimivo, predvsem pa zabavno za otroke


p.s. Na bivolu nisem jaz, ampak hudo prestrašena Avstralka, ki jo vidite tudi na slonu.