Za tiste, ki vas rado zebe v noge, medtem ko sedite za računalnikom in ne veste, kako bi se ogreli, pri tem pa ne porabili preveč energije? Sploh sedaj, ko je zima pred vrati? Pametnjakoviči so za vas izumili tole. Pa tople prste na nogah vam želim!
V prazno hišo poleg naše so se predvčerajšnjim vselili novi sosedje. Cel mesec pred tem so prihajali in pospravljali vrt, žagali drevesa in kosili travo. Zakaj? Zato ker v hišo niso smeli. Tukaj je namreč tako, da državni uslužbenci, kamor štejejo tudi univerzitetni profesorji in raziskovalci na inštitutih lahko zaprosijo za hišo ali stanovanje, katerih najemnina je smešno nizka za japonske razmere. Res, da ne dobiš palače, hiše so namreč grde betonske kocke, pa vseeno se splača. Hecno pa je, da ko ti povejo, da si dobil hišo, jo lahko pogledaš od zunaj, noter pa ne smeš do dneva, ko se vseliš. Mi smo imeli srečo, da je takrat, ko smo se selili, prijazna uradnica uslišala naše prošnje in nam ključ skrivoma posodila za eno uro, tako, da smo odšibali in si hišo na hitro ogledali. Rekli smo namreč, da če je v bolj slabem stanju, bomo odklonili. Izkazalo se je, da je kar v redu, pa smo se preselili. Tudi novi sosedje so tako vedeli, katera hiša je za njih, niso pa smeli noter.
Tukaj je tudi navada, da ko se vseliš v novo hišo ali stanovanje, prineseš darila vsem sosedom in se tako predstaviš. Tudi mi smo vsem sosedom prinesli majhne bombonjere, razen tistim, h katerim smo prihajali tri večere zapored pa nam niso odprli – mogoče so zacvikali, ko so videli, da smo tujci, ne vem. Novi sosedje, družina Inagaki pa je vsem sosedom predvčerajšnjim prinesla paketek z dvema majhnima brisačama. Na vrhu paketka pa je bil že na prvi pogled tradicionalni papir z nekaj pismenkami. Podoben motiv se najde še na mnogo različnih zadevah, čestitkah, darilnem papirju in podobnem, mene pa so zanimale predvsem pismenke, oziroma kaj je napisano. Vsedla sem se za računalnik in s pomočjo tele fine zadeve (vneseš sestavne dele, ki jih prepoznaš in ti pokaže vse pismenke, ki jih imajo, potem pa poiščeš ta pravo) v par minutah razvozlala prvi tri pismenke. Piše nekaj takega kot “s spoštovanjem, pozdrav”. OK, to razumemo. Potem pa sem porabila naslednje pol ure za zadnji dve pismenki. Vse, kar mi je program napisal, je bilo čudno. Nekaj v zvezi z živo mejo, pa poljem…..čudno. Zato sem obupala in se odločila, da vprašam sosedo, gospo N. Ko sem ji povedala, kaj mi je računalnik napisal se je tako smejala, da je skoraj padla s stola. Seveda, je rekla, to je njihovo ime, Inagaki, ne pa kakšni pozdravi! Piše torej: S spoštovanjem, pozdrav, Inagaki.
Družina Inagaki se je v teh dveh dneh že razkomotila v svoji novi/stari hiši. Včeraj zjutraj je njihov dvanajstletni sin celo vadil violino na vrtu, kar se mi zdi zelo čudno. Saj ne da grozno slabo igra, sploh ne, igra kar dobro. Ampak mogoče ga v hiši nočejo poslušat, pa je mislil, da bo zunaj našel bolj hvaležno občinstvo. In ker igra kar dobro, ga bom drugič z veseljem nagradila z aplavzom, za spodbudo. In zato, ker je prijazen fant.
“Jutri bova z Rikujem oblekla kimone, a se lahko prideva pokazat?” mi je ob grizljanju čipsa zaupala soseda N-san.
“Kimone?” sem se začudila jaz.
“Ja, jutri bomo praznovali Shichi-go-san,” me je poučila “in zato se morava oba oblečt v kimone.”
“Kaj pa vaš mož?” mi firbec ni dal miru, “A on tudi?”
“Ne, ne, to pa ne…to bi bilo pa preveč smešno” se je zahihitala.
In tako sva se zmenili, da se oba z Rikujem, ki je S-jev sošolec in stanuje nekaj hiš naprej na naši ulici prideta popoldne pokazat vsa načičkana in nafrfuljena. To bo pa nekaj za moj blog, sem si rekla sama pri sebi in se že veselila. Pa naj vam najprej razložim, kaj sploh je to, shichi-go-san. Sedem-pet-tri. Tako pravijo posebnemu praznovanju, ko praznujejo otroci, ki so v tekočem letu dopolnili 7,5 in 3 leta. Bolj natančno, fantki 3 in 5 ter punčke 3 in 7 let. Ponavadi se to zgodi na vikend ali praznik najbližje 15. novembru in ker je bil včeraj tukaj kulturni dan, se je veliko družin odločilo, da za svoje otroke priredi to praznovanje. Fantki na ta dan prvič oblečejo haori suknjič in hakama hlače, punčke pa prvič na kimono zavežejo obi pas. Po pravici povedano, za večino otrok je to prvič, da sploh oblečejo te tradicionalne obleke. V kimone se oblečejo tudi mame, očetje pa ponavadi ne, raje oblečejo najlepšo obleko in zavežejo kravato. Več informacij najdete tukaj in tukaj.
In tako smo se popoldne oborožili s fotoaparatom in se odpravili v 50 m oddaljen park, kjer se bosta naša fanta igrala, midva z možem pa bova čakala na “predstavo”. Na poti smo se ustavili še pri sosedi Vivian, ki je ravno nekaj brkljala po vrtu in se zapletli v pogovor o tunizijski hrani. Ona namreč z japonskim možem, univerzitetnim profesorjem, ki sodeluje s tunizijskimi univerzami mnogo potuje v Tunis, v zadnjem letu kar trikrat. In sredi pogovora kar naenkrat zagledamo malega šoguna, ki z divjim bojnim krikom teče proti nam. S in A sta bila kar malo presenečena, zdi se mi da Rikuja sploh nista spoznala, ko je bil tako nenavadno oblečen. Še celo majhen meč je imel, varno spravljen za pas in najbrž tudi nič oster. Gospa N je imela prekrasen kimono, še celo frizuro je imela v pravem stilu, ko pa sem jo povprašala o belem make-upu se je pa samo smejala in mi rekla, da ona pa že ne bo namazala tiste packarije na obraz in da to imajo samo gejše. Za naša dva fanta je Riku prinesel posebne sladkarije, chitose-ame, ki naj bi jedcu zagotovile tisočletno življenje, in še preden smo jih uspeli ustavit, so bile vrečke raztrgane in podolgovati bomobni/lizike zatlačeni v usta. Jaz sem potem eno vrečko uspela “rekonstuirati”, da sem jo vsaj poslikala, preden je bila raztrgana na koščke. Riku je ponosno hodil naokrog, kot majhen pav in mi razlagal, kaj je na njegovem haori suknjiču narisano, zaupal pa mi je tudi, da ga pas tišči in da komaj čaka, da se sleče. Hitro smo torej naredili nekaj slikic, zaželeli Rikuju še dolgih tisoč let življenja in že sta odfrlela domov, da se hitro preoblečeta. V kimonih sta namreč preživela celo popoldne, in če smo čisto iskreni, zna biti zadeva hudo neudobna. Zato pa tukaj zdaj še enkrat čestitamo:
Omedeto gozaimasu, Riku-kun! Še na tisoč let!
