Beeeee!

Po večletnem priseganju na morsko hrano, nas je v zadnjem mesecu popadla prava mesožerska krvoločnost. Preko interneta smo namreč uspeli iz Avstralije naročit same dobrote, o katerih smo prej lahko samo sanjali: teletino, jagnetino, račke in cele piščance. Tudi ti so namreč tukaj prava redkost. Vse meso se kupuje že razkosano, narezano in včasih celo že začinjeno. Ampak ni ga čez enega celega piščeta, lepo zlato zapečenega v pečici, začinjenega s svežim rožmarinčkom z mojega vrta in celimi stroki česna. Mmmmmm!

Včeraj pa sem se za spremembo spopadla z jagnjetino. Najprej sem se morala odločit med celimi kračkami (saj pravzaprav ne vem čisto dobro, če je to ta pravi izraz – po angleško je lamb shanks, torej spodnji del noge, ne stegno) ali pa stegnom, narezanim počez s celim kosom kosti v sredini. Chefa sem zadnjič pobarala, če misli, da bi se le-te dalo narediti tako kot Osso bucco s teletino, na kar je odgovoril pritrdilno. Po krajšem brskanju po internetu pa sem naletela še na tale recept, ki je mojo odločitev prevesil v prid kračkam. Lamb shanks with tomatoes and fresh herbs. Recept celo pravi, da je jed podobna kot Osso bucco. Sestavine: nič pretresljivega. Panceto bomo spustili, rožmarin nabrali na vrtu, timjan suh stresli iz posodice. Janeževa semena smo pred kratkim dobili direktno iz Tunizije (hvala Vivian!) Še malo čilenskega chardonnaya, pa bo. Kaj pa lonec? Po krajšem premišljevanju se mi je posvetilo.Ta-daaa, keramična posoda za japonsko jed nabe, ki bo ravno pravšnja. Še pokrov ima, in ravno na milimetre paše v mojo mini mikro-kombinirano pečico, tako da bo super! Sledilo je sekljanje, pečenje, praženje in mešanje, potem pa lonec v peč. Dve uri kasneje smo se vsidrali za mizo in v najkrajšem možnem času z oblizovanjem prstov in pire krompirjem pospremili v naše želodčke tole čudovito stvar. Mljask!

Ocena: pet zvezdic, priporočam!

p.s. Lonca nabe ni na sliki, ker je bil precej počrnel in na robovih rahlo zažgan, tako da ni bil ravno fotogeničen! Konec koncev je revež namenjen za počasno kuhanje na majhnem plamenu! Pa vseeno je svojo dolžnost odlično opravil in po krajšem drgnenju spet pridobil pravo podobo. Jagenček pa je zato prišel na mizo prav nič ceremonialno, ampak v navadni jenski posodi.

Skrivnostno drevo razkrinkano!

Ime mu je Osmanthus fragrans ! Pa smo ga razkrinkali. Sama sem poskušala vse možne enciklopedije, pa ga nisem našla. Potem pa se je oglasila Mašina babica, ki je za pomoč zaprosila gospoda Matjaža Mastnaka. Obema se najlepše zahvaljujem! A ni zanimivo, ko nekaj takega iščeš, se ti izmika in izmika, potem pa ti nekdo namigne in ga končno najdeš, pa se ti nenadoma odpre cela gora podatkov. Med drugim tudi tale zanimiva stran, kjer so spodaj navedeni parfumi, v katerih je osmanthus uporabljen, npr. Escape Calvina Kleina in drugi. Najboljši je ekstrakt osmanthusa iz zlato-oranžnih cvetov, se pravi točno takih, kot jih ima sosedov grm, in je ena izmed najdražjih sestavin za perfume – do 4000 USD za kilogram!

Mene pa bo pot zdaj nesla v lokalne semenarne, kjer upam, da ta grm imajo. Potem pa ga takoj posadim na vrt! In komaj bom čakala da pride druga jesen, ko bodo cvetovi spet dišali.

Trgovina s kimoni

V naši neposredni soseščini so pred kratkim odprli trgovino s kimoni in s sosedo Vivian sva se odločili, da greva firbcat. Saj ne, da bi si kupili kimono, ker si ga enostavno ne moreva privoščit, ampak zaradi dejstva, da taista trgovina prodaja tudi tako imenovane vintage, se pravi stare, rabljene kimone in pasove obi. Obema nama je namreč všeč ideja, da obi uporabiš kot dekoracijo, na primer na mizi ali pa na steni. Stopili sva torej v to malo trgovinico in starejša prodajalka, seveda oblečena v kimono, se naju je razveselila, kot da bi se poznali od nekdaj. Očitno ji je bilo hudo dolgčas, kajti ne verjamem, da je v naši soseski zanimanje za kimone veliko, zato nima veliko obiskovalcev. Ko sva ji povedali, da naju zanimajo stari obiji, je iz skladišča privlekla pet velikih kartonskih škatel in jih postavila pred vrata trgovine, na svetlobo, ker, kot nama je razložila, moraš svilo videti pri dnevni svetlobi. Pred nama je torej stal zaklad in ni nama bilo treba dvakrat reči, že sva začeli škatle odpirati in brskati. Za vsak obi, ki sva ga dali na stran v kasnejšo presojo, nama je povedala vse podatke. Za kakšen tip kimona je, za kakšen letni čas, za starejše gospe ali za mlada dekleta, kakšen tip pasu je, kdo je proizvajalec ….informacij je bilo toliko, da sem komaj uspela slediti. Najin kup izbranih pa se je večal in večal, tako da sva imeli na koncu težave, izmed teh narediti še ožjo selekcijo. Ko sva gospe pokazali, kaj sva izbrali, pa nama je skrivnostno pokimala in še enkrat izginila v ozadje trgovine. Vrnla se je s še eno malo manjšo škatlo. “Tole paše zraven” je rekla in odprla. Notri pa cela zbirka vrvic obi-jime, ki so ponavadi drage kot žafran….celo dražje od obija samega. Pomagala nama je izbrati prave in oči so ji kar sijale, ko sva rekli, da bova izbrane stvari tudi kupili. Priklanjala se je kot navita in hvalila najino izbiro. Seveda, saj sva ji tam pustili kar lep kupček denarja.

Kaj sva kupili, pa naj ostane skrivnost, za danes bo dovolj nekaj drugih slikic.

Zapeljiv vonj in slaba slika

Vsako jesen se po Tsukubi začne širit nenavaden, čudovito zapeljiv vonj. In vsako leto do sedaj sem se čudila, od kod ta vonj prihaja. A imajo sosedi nov mehčalec za perilo in so ga cel liter zlili k svoji žehti? A je kje v bližini kakšna kemična tovarna, ki je v zrak spustila nov sintetični vonj za ne-vem-kaj-že? A kdo na ta način oglašuje nov parfum? Nisem in nisem dobila odgovora. Potem me je pa letos radovednost dobesedno potegnila dol s kolesa, ko sem sredi naliva na vogalu našega vrta zapeljala v oblak te nenavadne dišave. Sledila sem nosu in…..na vogalu sosednjega vrta opazila povsem navaden, neopazen grm, za katerega sem mislila, da je iz družine kamelij, ker ima podobne liste, in mu nikoli nisem posvečala pozornosti. Pogledala sem med liste in opazila grozd čisto majhnih, oranžnih cvetov, iz katerih se je širil močen, omamen vonj. Povsem neopazni so bili, skriti med liste. Hitro sem zagrabila telefon in naredila eno slikico. Ni najboljša, pa vseeno edina, kajti naslednjih nekaj dni je deževalo in po tistem so cvetovi oveneli. Tako je na žalost do naslednjega leta to edina slika, ki jo imam. A se komu sanja, kako se ta grm imenuje? Vonj je namreč tako čudovit, da bi si jih jaz nasadila kar cel vrt! Škoda le, da cveti samo nekaj dni konec septembra. In kdo bi si mislil, da raste tako blizu našega vrta! Ko pride naslednja jesen, se bom najbrž kar utaborila pod tistim sosedovim grmom....mislim namreč, da sem zasvojena. Zelo, zelo težko mi bo počakat do naslednje sezone, ko bo grm spet cvetel!

Drugače pa se sedaj v Tsukubi začenja sezona kamelij. Prve cvetovi se že odpirajo in nekje do konca novembra bo celo mesto čudovito okrašeno v belih in roza odtenkih. Čas je, da začnem nositi s seboj fotoaparat in naredim nekaj lepih slikic. In jih, seveda, objavim tukaj.

Prvič na urgenci

Še zdaj ne vem, kako je A-ju uspelo pasti na stopnicah. Dopoldne sva se odpravila v trgovino, ker sem mu obljubila nove superge. S jih je dobil že prejšnji teden, ker mu je na starih na podplatu zazijala luknja, A pa je bil žalosten, ker so bile njegove superge še čisto v redu. Po enem tednu prepričevanja sem tako popustila in mu obljubila nove.
S kolesom sva se odpeljala v trgovino. A opremljen s čelado, da ja ne bo kaj narobe. Medtem ko sem jaz zaklepala kolo in s ključavnico pripela še njegovo čelado, je stekel v predverje trgovine in po stopnicah navzdol, v kletno etažo. Ko sem ga opazila, sem ga poklicala nazaj in nadaljevala z zaklepanjem, v tistem trenutku pa zaslišim jok. Pogledam in zagledam kako mu iz ust lije kri. Spotaknil se je, ko je tekel po stopnicah navzgor in ne vem kako, da se ni ujel na roke, padel je direktno na sprednje zobe. Količina krvi je bila neverjetna, v trenutku sva bila oba krvava, še jaz, ki sem poskušala z robčkom poplavo ustavit. Tulil je, kot bi ga dajali iz kože, zato sem previdno pogledala v usta in dvignila zgornjo ustnico. Ustnica je bila cela, nobene rane, dlesni nad zgornjimi zobmi pa so bile prebite , tako da se je spodaj v odprti rani videlo njegove, sicer še skrite, stalne zobe. Groza! Gremo na urgenco, treba bo šivat!

Po telefonu sem takoj poklicala moža, ker je njegova služba k sreči blizu in v nekaj minutah je bil z avtom pri nama. Gremo v University hospital, ker je najbližje. Pripeljemo se tja, izpolnimo sto formularjev in po pol ure čakanja, nas sprejme mlad zdravnik, morda celo študent. Namesto da bi pogledal, kako velika je rana, nas je spraševal vse sorte, kako se je zgodilo, zakaj se je zgodilo…za božjo voljo, poglej vendar že v usta, saj je vseeno, kako je padel! Končno mu je malo privzdignil ustnico, očistil kri in izjavil, da moramo k zobozdravniku. Ja, a ga nimate tukaj? Ne, danes ga ni. In h kateremu zobozdravniku naj gremo, najbrž ni vsak dober za to? Poskusite v kliniki v Mitsui building. Mene je že grabila sveta jeza, zagrabila sem vse stvari in odkorakala ven. Vse formularje sem pustila tam, briga me. Ce mu ne znate pomagat se pa tudi za denar obrišite pod nosom! In smo se odpeljali k priporočenemu zobozdravniku. Pridemo v četrto nadstropje, kjer naj bi klinika bila in tam piše “Art Clinic”. Tole je pa čudno, rečem možu, tole že ni zobar. Prikorakamo v čakalnico klinike za lepotno kirurgijo. V nas se upre deset parov ženskih oči, češ le kaj delajo tukaj teli tujci, z otrokom ki tuli kot zmešan. Zobar se je preselil. Kam, vprašamo v sprejemni pisarni. Joj, to pa ne vemo! Odločimo se, da gremo k zobozdravniku, h kateremu smo enkrat peljali na pregled S-ja. Pridemo tja, zaprto. Ura je 1 popoldne, vsi imajo pavzo. Možu je popolnoma prekipelo, in z divjo rally vožnjo smo končno prispeli v drugo bolnico, Tsukuba Gakuen. Tam pa popolnoma drug svet. Takoj smo prišli na vrsto, izpolnili papirje, odšibali na maksilo-facialno kirurgijo, potem na rentgen in končno na operacijo. Ni bilo prijetno. Meni so pustili biti zraven, da sem ga držala, medtem ko so šivali. Držala je pravzaprav premila beseda, dobesedno sedela sem na njemu, tako se je zvijal. Rentgen je k sreči pokazal, da je tako z mlečnimi kot tudi s stalnimi zobmi vse v redu, dlesen pa je bila hudo preklana. Dobil je 7 šivov, kolikokrat so ga pa pred tem pičili z lokalno anastezijo pa sem nehala šteti pri 5. Vem namreč, kako boli. Mož je medtem odšibal nazaj pobrat S-ja v vrtec, ker so imeli ravno ta dan manj pouka, samo do dveh. Potem sta prišla počakat še A-ja in mene. S pa se je v čakalnici skoraj zjokal, ker je slišal kako A tuli in ga je to grozno pretreslo, tako da ga je mož hitro odpeljal ven.

Eno uro kasneje smo bili doma. A s popolnoma otečnimi in otrdelimi usti, mi vsi ostali pa rahlo v šoku. Danes se A že boljše počuti. Oteklina je precej manjša, zato pa imamo zdaj trikrat na dan bitke ob jemanju antibiotikov. No, pa bomo preživeli tudi še to. Šive gremo pa odstranit čez en teden in potem upam, da nas na urgenci dolgo časa ne bodo več videli. Ampak zdi se mi, da tole ni bilo zadnjič. Spomnila sem se namreč prijateljev in njihovih dveh sinov, ki sta se pred nekaj časa hvalila, da imata pri svojih štirih in osmih letih skupaj že 18 šivov! Kot da gre za nekakšno trofejo! In glede na to, da sta naša dva junaka grozna divjaka, se mi zdi, da bo takih obiskov še kar nekaj.

Kdor nima v glavi…

Sobota. Jaz, Tokyo, nič otrok, opravki v banki, potem pa sprehod po trgovinah. Ginza, Akihabara, prihajam!

Tak je bil načrt. In kot vse močno zaželjene in težko pričakovane stvari se je sfižil. Šel po gobe, kaput. Zakaj? No pa začnimo na začetku…

Jutro v Tsukubi. Likam bluzo, ki jo bom oblekla, ko pride k meni mož in mi svetuje, da naj si iz denarnice poberem ven vse “odvečne” kreditne in ostale kartice, in vzamem samo eno, najnujnejšo. In predvsem naj ne pozabim osebne izkaznice, t.i. Alien registration card (ja, vesoljčki, pa to…) To je namreč edina res pomembna stvar, ki jo rabim v banki poleg potnega lista. In res, ko zlikam, odprem denarnico in naredim inventuro. Cel kup starih blagajniških izpiskov, računov, kartic za popuste v trgovinah, zdravstvenih kartic in podobne šare. Vse zložim ven, potem pa dam ostale kartice na kupček in v omaro. Zaprem denarnico in kot zakleto, je ne preverim še enkrat.

V avtu na poti na železniško postajo, me mož še enkrat vpraša, če imam vse, kar rabim. Seveda, dragec, zažvrgolim in odfrfotam svojemu prostemu dnevu naproti. Tsukuba express me v slabi uri dostavi v Tokyo, Electric city Akihabara, kjer prestopim na podzemsko železnico. Razkomotim se v vagonu za dame in uživam. No ja, pravzaprav je vagon za dame tak le med tednom ob določenih “rush hour” urah, pa vseeno. Skupaj z mano ostalimi damami se še nekaj pogumnih osebkov moškega spola upa stopiti v ta bastijon ženskosti, rožnat, naparfumiran, poln “women oriented” reklam. Vse za prazen stol!

Petnajst minut, in sem v Ginzi. Meki shoppinga, bank in vsega ostalega. Še nekaj korakov in sem v moji banki. Alien registration card, prosim, začivka močno nalična uradnica. Seveda, odvrnem in začnem brskat po denarnici. Oblije me mrzel pot…ni je! Prebrskam vse predalčke, prebrskam celo torbo, osebne izkaznice nikjer. Uradnica odkimava. Ne, brez tega ne gre nič. Pokličem moža, ki preveri kupček doma puščenih kartic. Ja, tukaj je, besno zarenči v telefon. UUUPPPSSS!!!! Kaj pa zdaj? Nazaj na podzemsko, nazaj na Tsukuba express, nazaj domov. Na poti pokličem moža še enkrat. Prinesi mi, prosim, osebno na železniško postajo, jaz bom šla nazaj še enkrat. Mož odloži brez besed.

In sem šla res. Namesto da bi za pot tja in banko porabila kakšne dve urici in pol, potem pa bi imela dovolj časa za sprehod po trgovinah, sem za vse skupaj porabila skoraj sedem ur! Seveda so trgovine odpadle, odpadel pa je tudi popoldanski ogled Tsukuba Matsuri parade, ki so si jo fantje ogledali sami, medtem ko sem se jaz tolkla po glavi. In ko sem prišla domov, je za po vrhu vsega, za tisto prislovično češnjo na vrhu smetane, cela hiša izgledala, kot da je notri razneslo bombo. Vse igrače razmetane, kup umazane posode, papirčki od bombončkov in čokolade, ki sta jo fanta očitno uspela nažicat od očija so se valjali med čistim perilom, ki so ga sicer pobrali z vrta, potem pa pustili ležat sredi dnevne sobe. Globoko sem zajela zrak, odložila torbico, sezula čevlje in začela pospravljat. Malo kasneje so prišli domov še moji fantje, navdušeni nad parado, jaz pa sem sedela za mizo, kot kupček nesreče. No ja, vsaj stanovanje je bilo pospravljeno.

Tako je šel po gobe težko pričakovan “čisto-moj-dan”. Pa še jezna ne morem biti na nikogar, razen nase. Sicer pa pravijo, kdor nima v glavi, ima pa v petah!

Riževa polja tri tedne kasneje

Zadnjič je bilo še zeleno, danes pa je že skoraj zrelo.

Pojej tole poramančo, potem pa gremo v Zabreg ali metateza in spunerizem za začetnike

Ko smo bili otroci, smo večkrat hote ali pa nehote zamenjavali črke v besedah in tako dobili novo, smešno besedo. Poramanča (pomaranča) in Zabreg (Zagreb) sta mi nekako najbolj ostala v spominu. Lani za Božič, ko smo bili na Havajih pa je A izumil novo, ki je v našem otroštvu nismo poznali, in je smešna predvsem zaradi dandanašnje uporabe v slengu. Hodili smo skozi tropski pragozd na pobočju ognjenika Kilauea, ko je kar naenkrat zavpil:

“Mami, poglej tega tipčka!”

Mene je skoraj kap, ker sem že mislila, da nam kakšen sumljiv tip sledi skozi gozd z namenom, da nas napade. Potem sem pa sledila A-jevemu pogledu in zagledala prelepega tropskega ptiča, kako nas radovedno opazuje. Ufff, samo en ptiček je! Ptiček? Tipček? Ha ha ha! Kar naenkrat me je tako zvilo od smeha, da sploh nisem mogla več hodit. Najbolj hecno je, da je pred tem besedo ptiček izgovarjal čisto normalno, od takrat pa ga k temu le s težavo pripravim.

“Reci PTIČEK!”
“TIPČEK!”
“Prosim, reci PTIČEK.”
“TIPČEK!”
“Daj no, saj znaš, reci PTIČEK!
“TIPČEK!”

In tako naprej v nedogled. Mami obupana, A pa trmast.

Zadnjič pa smo ujeli dve bogomolki. Lepi, veliki, zeleni, z bleščečimi očmi. Prvo sta S in A zagledala, kako sedi na našem šotoru, s sosednje strehe pa jo opazuje velika vrana. A je pritekel k meni in vpil:

“Mami, TIPČEK bo pojedel GOBOMOLKO!” Hitro, hitro prinesi mrežo!

Ni mi treba razlagat, da sem se tako smejala, da mi je uboga bogomoloka skoraj ušla. In od takrat naprej je bogomolka seveda gobomolka in za nič na svetu ga ne morem pripravit, da bi besedo izgovoril pravilno. Seveda pa jo zdaj tudi mi izgovarjamo narobe, za hec, in vsakič nas zvije od smeha.

Pa lep VINKED vsem skupaj!

Dečva s perlo

Tako bi lahko po domače prevedli naslov filma, ki sem ga po dolgem času uspela videt včeraj na televiziji.Po dolgem času zato, ker mi ponavadi ne uspe videt filma v celoti – ali zamudim začetek, ali pa me “zmanjka” preden ga je konec. Girl With a a Pearl Earring je filmska adaptacija romana avtorice Tracy Chevalier, ki ga sicer nisem prebrala, prebrala pa sem njen drugi roman The Lady and the Unicorn, ki mi je bil zelo všeč. Pa še nekaj posebnega je pri filmu Dečva s perlo: posnet je bil na Nizozemskem v Delftu ravno v času, ko smo tam živeli mi. Živeli smo celo nedaleč od hiše slikarja Vermeerja, o katerem film govori. Večina filma je bila sicer posneta v Luxemburgu, v studiju, kjer so prej snemali film o Benetkah, potem so pa kanale malo preuredili in ponaredili Delft. V Delftu samem pa so posneli nekaj prizorov na glavnem trgu Markt, kjer sem ob četrtkih ponavadi kupovala zelenjavo. Zabavno je bilo gledati, kako so se pred ribarnico Mr. Fish, kjer sva s S-jem večkrat kupovala ribe sprehajale gosi in ljudje iz Delfta v sedemnajstem stoletju . Film je vizualno izredno privlačen, počutiš se, kot bi stopil v slike starih mojstrov tistega časa, ne samo Vermeerja, tudi Fransa Hallsa, Van Dyka in drugih. Cel film je pravzaprav “filmska slika”, pa ne samo ker govori o lepoti slik ampak ker je tako rekoč sestavljen iz slik starih mojstrov. Svetloba, postavitev figure v prizoru, pokrajina – vse je kot na slikah. Pravi užitek.

Predvsem pa je film zbudil v meni veliko spominov na tisto leto v Delftu. Po dveh letih na Japonskem je selitev prišla kot pravo olajšanje zame. Tam je bilo vse tisto (no ja, skoraj vse) kar pogrešam v Tsukubi. Staro mestno jedro s trgovinami in kafiči, svoboda ob raziskovanju novih malih uličic in trgovinic s S-jem v vozičku, vožnja s kolesi po polderju…in vonj po kravjem gnoju. No ja, tega zadnjega sicer ne pogrešam ne vem kako, je pa vseeno del celotne slike. Kupovanje rib pri Mr. Fish, ob sobotah kratek sprehod iz našega stanovanja na ulici Koornmarkt do Brabantse Turfmarkt po sadje, zelenjavo in sir. Postanek pri prijaznem Egipčanu, kjer nabavimo olive in namaz iz skute, rože na Hippolytusbuurtu in meso v turški trgovini na Wijnhaven. Sprehod mimo Oude Kerk z visečim zvonikom, potem pa mimo Nieuwe Kerk nazaj domov. In približno vsaka dva meseca skok v avto in 12 ur do Ljubljane. Kako je vse to drugače od Japonske. Predvsem pa možnost “blend in”. Na Nizozemskem se z lahkoto pomešaš med ljudi in dokler ne odpreš ust, nihče ne ve, da si tujec. Pa tudi ko to vidijo, ni nikakršnega problema. Tukaj pa te že na daleč opazijo. Nikoli se ne moreš res pomešati med njih, ne izstopati in biti “njihov”. Tukaj si vedno tujec, pa če še tako dobro govoriš jezik. In to je ena od stvari, ki me najbolj moti. Zato se z veliko nostalgijo spominjam tistega leta v Delftu, in film včeraj zvečer je to nostalgijo še povečal.

Minke whale steak, anyone?

Pred nekaj leti, ko sem prvič prišla na Japonsko v trgovinah skoraj ni bilo videti kitovega mesa. Le v eni “fancy” in zelo dragi, kjer si za vsako ostalo normalno ribo plačal trojno ceno. Spomnim se, kako sem bila rahlo šokirana, ko sem prvič videla tako lepo zapakiran kos mesa, ki je zgledal kot lepa, temno rdeča govedina. Ampak kaj, za božjo voljo, dela govedina v hladilniku za ribe? Potem sem se pomatrala in počasi prebrala, kaj na nalepki piše. KU-DŽI-RA…., saj to je vendar kit! Brrrr! Ni mi treba omenjat, da zadeve nisem kupila. Imam pač svoje principe, čeprav je del mene hudo radoveden, kakšnega okusa je kitovo meso. Ampak ne! Če že ne jem konjskega mesa in sem se tega uspela držat celo življenje doma v Sloveniji, kjer ga je dovolj na razpolago, potem tudi kita ne bom poskusila. Ko že govorimo o konjskem mesu in o tem da ga nisem jedla v Sloveniji, pa moram napisat še, da sem ga jedla samo enkrat v življenju, in to tukaj na Japonskem. Pa še to le zato, ker mi: prvič – niso povedali, kakšno meso to je; in drugič – če ga ne bi pojedla, bi bili gostitelji grozno užaljeni. Povrhu vsega je šlo za sašimi – surovo konjsko meso. Pravzaprav je bil tisto en zanimiv dan. Poleg konjskega sašimija smo jedli še fugu in zraven molili, da šefu v kuhinji nož slučajno ni zdrsnil in zraven odrezal še kakšnega strupenega kosa. Pojedli pa smo tako rekoč celo, pripravljeno na različne načine…razen strupenih delov. Gostitelji so nam rekli, da pomaga, če zraven piješ topel sake. Yeah right! Pri fuguju ti ne pomaga nič, toksini so premočni.. Zato imajo v kuhinji ostanke teh rib zaprte v posebnih kontejnerjih pod ključem in jih vsak dan odpeljejo z oklepljenim avtom, podobno kot denar za banke.
Zdaj pa nazaj h kitom. Pred dobrim mesecem se je v trgovinah nenadoma začelo pojavljti ogromno kitovega mesa. Poleg tega ga zdaj uvajajo v šolska kosila. Zakaj? Zato ker ima menda Japonska kot posledico svojega “scientific research” kitolova v zmrzovalnicah na stotine, če ne tisoče ton kitovega mesa. In ker upajo, da se bo v zelo bližnji prihodnosti sprostil moratorij na lov, zelo hitijo s porabo obstoječih zalog. In zadeva je še celo poceni, 100g stane samo 198 jenov ali malo vec kot en euro. Pred kratkim so celo v časopisu pozvali ljudi, naj napišejo mnenja pro in kontra kitolovu. Najbolj me je zabavalo dejstvo, da je bila večina pro komentarjev od Japoncev, večina kontra pa od tujcev ki živijo tu. Rdeča nit pro komentarjev pa je bilo t.i. dejstvo, da so Japonci vedno jedli kitovo meso in da je ta tradicija globoko zakoreninjena. To menda sploh ni res, kajti le manjše ribiške skupnosti, ki so kdaj uspele ujeti kakšnega , so to res počele. Ostali so bolj ali manj začeli jesti šele v dvajsetem stoletju, s prihodom boljših harpun in ladij. Predvsem pa so si kitovo meso lahko privoščili le redki. Zdaj pa kar naenkrat jokajo, kako jih hočemo tujci ogoljufat za njihovo tradicionalno kulturno dediščino – pravico do kitovega mesa.
No, naj bo tako ali drugače, upam da moratorija ne bodo dvignili. Kitovega mesa pa absolutno ne mislim kupit ali pa jest…v prihodnje bom tudi zelo previdna, preden dam v usta kakšno stvar, za katero mi nočejo povedat, kaj je. Slikala sem ga pa v naši lokalni samopostrežni trgovini za vse firbce doma v Sloveniji, ki me kar naprej sprašujejo, če sem ga že kdaj poskusila.