Roza

Combat!

“Včeraj zvečer sem enega ubil v dnevni sobi,” mi reče mož zjutraj “potem sem ga pa vrgel v smeti. Zdajle sem pogledal, pa ga ni tam. Mogoče je zlezel ven!”

“Oh, pa ne že spet,” sem si mislila, “a bo kakšno pomlad končno mir, ali bo zmeraj tako?”

“Gremo kupit Combat, tisti od lanskega leta najbrž ni več dober” pravi mož, jaz pa v mislih oblečem kamuflažno uniformo, si narišem črne črte na obraz, zagrabim v eno roko nož v drugo pa, kot Arnold, dvocevko z odžagano cevjo. “Ja, še danes ga gremo kupit, hočem, da čimprej pocrkajo!”

Končno imamo lepo vreme, pravo lepo pomlad, celo temperature so se dvignile do 25 stopinj. Vse lepo in prav, ampak tako lepo vreme pomeni, da na plan, in posledično v hišo, prileze vsa golazen. Živali kot so gedži-gedži, mukade, dango muši (fina japonska imena za ne tako fine zadeve – o njih več kdaj drugič) in najbolj osovražen gokiburi, Blattodea sp., ali po domače ščurek! Japonska mesta so preplavljena z njimi. Tudi najbolj fine soseske in najbolj fancy hiše so okužene. Če se spomladi odpravite v drogerije ali DIY trgovine, vas bodo že pri vhodu pozdravile skladovnice strupov, sprejev in podobnega za uničevanje ščurkov. Te stvari postanejo ob tem času tako potrebne (ali pa še bolj) kot vsakdanja kruh in mleko. Brez njih ne gre. Jaz, dokler nisem prišla na Japonsko, ščurka v živo še nikoli nisem videla, in ko je nekega večera prvi prilezel čez dnevno sobo, sem možu rekla, da je to čriček. Mož se je pa skoraj razpočil od smeha! Od takrat naprej ni več miru, razen pozimi. Takoj ko se začne lepo vreme, mali in veliki, črni in rjavi prilezejo na dan. In povem vam, za mene ni bolj gnusne stvari, kot je ščurek. Če samo pomislim, kje vse so se sprehajali, preden so prišli v hišo….bljak! Lansko leto je bilo še posebaj hudo. V bližini so rušili celo sosesko malih hiš in so od tam pregnali vso golazen. Vse je “migriralo” proti nam, kače, miši, ščurki…. Kače in miši v hišo niso prišle, ščurki pa so. Kar naenkrat so se začeli pojavljti povsod. V kopalnici, na stopnišču, še celo v prvem nadstropju v spalnicah. Nekega večera sem tako enega zalotila na tepihu v spalnici, ko sem se odpravljala spat. Zagrabila sem sprej z insekticidom in ga pošpricala, ampak na žalost je bil prehiter, in mi je ušel pod posteljo. Prepričana, da sem ga pošpricala dovolj, in da ga bo že pod posteljo pobralo, se uležem in ugasnem luč. Čez nekaj minut pa začutim, da mi nekaj leze po roki. Planem pokonci in prižgem luč….in res, rahlo omotičen, vendar še vedno živ je ščurek zlezel na posteljo in na mojo roko. Lahko si predstavljate grozo in gnus! In najbrž mi ni treba razlagat, kako hitro sem tekla pod tuš, pravkar zamenjane , sveže rjuhe pa so v trenutku romale v pralni stroj. Še zdajle, ko to pišem, dobim kurjo polt!

Vsi vemo, kako je s ščurki. Pravijo celo, da so skoraj edini sposobni preživeti jedrsko bombo! Trdoživi mali ogabneži! Pa še množijo se kot zmešani. Zato vsakič, ko vidiš in ubiješ enega, nekje čaka novih deset. Edini kolikor toliko uspešen način za uničenje je zato strup, ki deluje počasi. Tukaj ga prodajajo pod imenom Combat. Ko ga ščurek poje, postane strupen, vendar ne umre takoj. Odpravi se nazaj domov, k prijateljem in sorodnikom in tam zastrupi vse! Juhu!! Včeraj sem tako nakupila celo vrečo teh malih zadevic in jih nalepila po vseh vogalih, po vseh omarah, po stopnišču, kopalnici in stranišču.

Zdaj pa kar pridite ščurki, če si upate!! Mi smo pripravljeni, dvocevke nabite, noži dvignjeni visoko v zrak. Kar pridite, kar…

Update 5. maja: Odkar smo nastavili Combat, nisem opazila še nobenega. Očitno zadeva deluje! Juhu!

Sprememba 2

No, ne se ustrašit, tole je samo začasna sprememba videza. Prejšnji mi je šel namreč zelo na živce, nov pa še ni čisto pripravljen. HTML mi namreč dela sive lase. Pa še zmeraj nisem uspela ugotovit, kako vstavit kategorije, kot jih ima novi Blogger. Ampak počasi se daleč pride in tudi jaz bom že nekako prilezla do konca. Zaenkrat pa tale, bolj umirjen videz.

Pa malo z zamudo, lepe praznike vsem skupaj!

Sprememba

Se enkrat nov favicon....ta bo pa bolj pravi.

Boj s HTML

Že dva dni bijem hudo bitko za novo obliko bloga….danes ponoči se mi je še celo sanjalo o HTML! Računalniške stvari so mi bile že od nekdaj bolj tuje, nikoli se nisem spuščala v kakšno programiranje, razen v srednji šoli, ko so nas eno leto mučili s tem. Držite pesti, da mi bo uspelo nekje do konca tega tedna, ker sem se že pošteno naveličala stare oblike. Nikjer tudi nisem uspela najti take, ki bi mi bila všeč zato zdaj delam čisto svojo in priznam, da si pošteno pulim lase.

head, blogsitefeed, href, tag, link, class…..Grrrrrrrrr

Žerjavček

Naštimala sem si favicon….a ga vidite, malega žerjavčka zgoraj, poleg mojega URL-ja? To je le prvi korak pri obnovi mojega bloga, bolj drastične spremembe še sledijo. Stay tuned!

Khâo jai mâi? Mâi khâo jai!

Pred natančno enim letom smo uživali na peščenih plažah Tajske, zato mi je danes, v spomin na tiste dni, zadišala tajska hrana. A vas zanima, koliko steklenic z osnovnimi tajskimi omakami sem pravkar naštela v hladilniku? Neverjetnih 13! Se vidi, da smo ljubitelji tajske hrane! Sveže lemon grass, galanga, korijander in kaffir lime liste sem tudi našla, zdajle se samo še odpravim v trgovino po sveže rakce iz Indonezije (tiger shrimp), školjke, hobotnico in kalamare, potem pa začnem pripravljat.



Danes na sporedu: za začetek Tôm Yum Gung (pikantna juha z morskimi sadeži) in Khâo Hom Malí (jasminov riž, ki btw ni parfumiran z jasminom , ampak se samo tako imenuje ter je za moj okus najboljši riž na svetu!), za glavno jed Pâd Thai (praženi riževi rezanci s piščancem in rakci), za sladico pa zrel, sladek mango, banane in lubenica. Čisto tako, kot na Tajskem! Mmmmmm!

Moji dve budilki

Vsako jutro me ob 5.30 prebudijo bojni kriki dveh pretepačev, ki se, kot bi imela v telesu budilko vsak dan zbudita ob tej uri in se takoj začneta kregat za igrače. Jaz bi pa tako rada potegnila še kakšne pol urice! Že od nekdaj sta se zbujala zgodaj, lansko poletje na primer ni bilo redko, da sta bila pokonci že od pol petih! Pozimi, ko je noč malo daljša nam včasih uspe spati do 6.30, zdaj pa, ko se dan začne bolj zgodaj, pa smo pokonci ob 5.30. Ko pride poletje pa spet…..nečloveških 4.30! Arghhhhhh!

Kakorkoli že, po mojih izračunih spita približno 9 ur na noč. Meni se zdi to za fanta, stara 4 in skoraj 6 let mnogo premalo, pa kaj, ko njima očitno ustreza. Jaz pa bi ju včasih najraje “zamenjala” za “model”, ki ga je treba zjutraj metati iz postelje, da gre v šolo! To so namreč moje sanje: mami v miru vstane zjutraj okrog šestih, gre na jogging, se stušira in uredi, pripravi zajtrk in potem zbudi otroke. Otroci pojejo zajtrk in se odpravijo v šolo, mami pa ima malo časa zase. Ahhhh, kako lepo bi bilo! Ampak to so na žalost samo sanje, za katere upam, da se bodo v prihodnosti le kdaj uresničile. Do takrat pa me bosta moji dve budilki vsako jutro s kričanjem vrgli s postelje.

Nemoč

Kaj　storiš、ko ti nekdo, ki ga poznaš že nekaj let, ki je blizu tvojemu možu, tebi in tvojim otrokom, sodelavec in prijatelj, nenadoma pove, da trpi za bi-polarno motnjo in da je bil vsa ta leta ko ga poznaš v depresivni fazi, zdravljeni z vse mogočmi antidepresivi, tebi pa se je zdel povsem zdrav?

Kaj storiš, ko ta oseba nenadoma skače v zrak od razburjenja, ko govori hitreje kot si si sploh lahko predstavljal da je mogoče govoriti, ko sredi ceste začne rjoveti na ves glas in razglasi, da se je ponovno rodil kot Jezus Kristus in da mora svoje sporočilo povedati vsem v naslednjih nekaj dneh, potem pa se zave, da nima dovolj časa in pade v globoko depresijo?

Kaj storiš, ko ti pove, da je nehal jemati antidepresive, ker ima vsega dovolj? Ko ne veš, ali bo v naslednji noči naredil samomor ali pa koga na cesti napadel?

Kaj storiš, ko te prosi, da tega ne poveš njegovim staršem in sestri, ko pa veš, da v tujini ne bo dobil primernega zdravljenja, vsaj kar se tiče jezika?

Kaj storiš ko ga končno prepričaš, da mora k zdravniku, potem pa ga zdravnik zapre v psihiatrično ustanovo in se počutiš krivega, ko ga vidiš zaklenjenega v majhni sobici s straniščem v enem kotu? In ko ti povejo da stranišča ne more potegnit sam ampak to storijo dvakrat na dan “od zunaj”? Ko ga vidiš zaklenjenega kot žival v živalskem vrtu?

Kaj storiš, ko se občutki panike, usmiljenja in deloma krivde spremenijo v jezo, češ, zakaj nam ni povedal prej, ko je bil še čas, ne pa zdaj, ko je že tako globoko v manični fazi, da je potrebna hospitalizacija?

Kaj, storiš ko se zaveš, da ni nikogar drugega, ki bi poskrbel za njega razen tvojega moža in tebe? Ko celo ljudje z amabasade njegove (evropske!) države ne pokažejo prevelikega zanimanja, da bi mu pomagali?

Kaj storiš, ko….

Kaj storiš ko…..

Povem vam, zadnjih nekaj dni je bilo, predvsem za mojega moža, ki mu je po najboljših močeh poskušal pomagat, pa tudi zame kot nočna mora….

Kakšen mir!

Ura: 9.00 zjutraj

Glasbeni izbor: Beethoven, simfonija št. 7

Literatura: Ben Okri, The Famished Road

Občutek: čisto olajšanje

Trajanje: na žalost samo 2 uri

Načrti za prihodnost: že jutri bo dve uri in pol, v ponedeljek tri in pol, do konca tedna pa že kar štiri! Juhu!!

Opomba pod črto: Ne me narobe razumet, svoja dva fanta obožujem in ju grozno pogrešam, kadar sta v šoli! Ampak naravnost božansko je imeti nekaj časa tudi zase!