Črna luknja

Le kam so šli dnevi? To vprašanje me nenehoma mori…še preden se obrnem naokrog, pa je že spet en teden mimo. Najhitreje pa nekam izginejo vikendi, očitno obstaja nekakšna črna luknja! Ta zadnji vikend ni bil nobena izjema. Zdi se, kot da sem nenehno v pogonu, in poskušam izkoristit vsak trenutek za kaj konstruktvnega, čas pa tako hitro beži, da je dneva konec, jaz pa imam še polno dela. Vsi, ki si z menoj dopisujejo po mailu že vedo, da vsake toliko časa moji maili presahnejo kot Cerkniško jezero. Edina stvar, ki me v takih obdobjih ohranja v kontaktu z zunanjim svetom je Skype. Čudovita stvar, sploh v kombinaciji s sliko. Se pa tu pojavi drug problem. Ko se človek tako enkrat spravi čvekat, čas spet nekam hitro teče in moja črna luknja postaja večja in večja. Pa vendar sem zadnji vikend uspela opravit vsaj nekaj pomembnih stvari, med njimi so bili tudi nakupi smučarske opreme za S in A. Dobila sta vsak en komplet smučarskih hlač in bunde, rokavice, očala in skibucke. Vse ostalo (smučke, smučarske čevlje, čelade in palice) bomo najeli v Avstriji. Saj si sploh ne predstavljam, da bi nosila še smučke na avion. Ni šans! Že samo potovanje z dvema majhnima hiperaktivnima mulcema je dovolj naporno…in pri tem mislim z minimalno, osnovno prtljago. Vendar samo dejstvo, da gremo v Evropo odtehta vse ostalo. Ko smo že pri potovanjih…. bil bi že čas, da nekdo izumi kakšen boljši, hitrejši način! Avionski poleti so čisto prepočasni za moj okus. Nisem namreč preveč potrpežljiva oseba in 11 ur na avionu definitivno ni moj najljubši čas. Potem pa še čakanje na letališčih in prestopanje…. zguba časa! No, malce sem zašla. A ja, govorila sem o tem, kam je izginil moj vikend! Velik del ga je pobralo pomivanje posode. Ja, prav ste prebrali…pomivanje posode. Crknil je namreč moj mini pomivalni stroj(ček). Piskrov in krožnikov pa cele gore. Poleg vsega sem se v soboto spravila kuhat še tipično slovensko “nedeljsko” kosilo. Govejo juho, pražen krompir in meso s hrenom. Hrena sicer nisem imela, pa ga je prav imenitno nadomestil wasabi. Meso tudi ni bilo čisto ta pravo za juho, pa je vseeno kar uspela. To je bil sicer moj prvi poskus skuhat govejo juho tukaj na Japonskem….meso se ponavadi namreč kupuje narezano na mikronske rezine ali mini koščke, da dobiš pošten kos mesa je že cel podvig. No, najboljši kompliment, ki ga je potem dobila moja župca, je prišel od S-ja, ki je po prvi žlici izdavil.”mmmm, čisto tako kot v Ljubljani!” Bila sem grozno ganjena. Vsak, ki se je že kdaj spravil kuhat tako kosilo pa tudi ve, da za njega porabiš celo goro loncev. In tako sem si jaz, kljub vedenju, da pomivalni stroj ne dela, nakopala na glavo prav to. Dobra novica pa je, da ga (stroj namreč) pridejo popravit jutri. Končno! Ker imam tega pomivanja že čez glavo dovolj. Ko bo potem manj stvari za pomivat se bo v red spravilo tudi ostalo. In ko še ugotovim, kam so mi tako hitro ušli ostali dnevi, pa se bo popravilo tudi moje dopisovanje in tale blog.

Bele strmine

Končno ena dobra novica….v začetku marca gremo v Evropo! Juhu!! Kaj naj še rečem…spet ena konferenca! Ja, tako je, konferenčni turizem je res ena krasna stvar…še posebaj, če se nam po obisku Havajev prejšnji mesec zdaj na krožniku ponuja tole. Ja, dragi moji, prav ste videli. Kitzbuehel, Avstrija! In očitno bomo ujeli še dovolj snega za smučanje. Tega me je malo strah, priznam…na smučkah nisem stala že tri leta in moja kondicija tudi ni to, kar je bila. Če prištejem še sesuto koleno, ki sem ga pridelala na tejle slavni progi pred šestimi leti in me je stalo dve operaciji, tri tedne v toplicah in še tri mesece fizioterapije v Ljubljani, potem je moj strah kar upravičen. Najlepše pa je to, da bomo pri vsem tem našli še čas za skok domov v Slovenijo in to ravno na dan, ko ima moja mama šestdeseti rojstni dan. Hoteli smo naredit majhno presenečenje, ko bi se nenadoma prikazali na zabavi, pa se nam ni čisto izšlo. Tako zdaj že vesoljna žlahta ve, da prihajamo domov po več kot enem letu in pol in zganjajo strašno paniko. Predvsem pa vsi komaj čakajo, da vidijo oba fanta. S in A pa tudi komaj čakata. To bo za njiju tudi prvi poskus na smučkah in upam, da jima bo všeč. Za vsak slučaj pa že urejamo vsa možna zavarovanja…ne bi bilo namreč prijetno ponoviti dogodka izpred šestih let, ko sem si jaz pridelala pot na urgenco, pa še brez evropskega zavarovanja po vrhu vsega. No, tokrat bo upam šlo vse kot po maslu in brez zapletov. Do takrat pa….razprodaje smučarske opreme, prihajam!!! Vsak namig o “trenutni “ modi na belih strminah je zelo dobrodošel, glede na mojo daljšo odsotnost sem namreč čisto “clueless”. In če koga zanese pot na tisti konec Avstrije med prvim in dvanajstim marcem, pa naj se oglasi! Iščem namreč nekoga, ki se bo dričal po majhnih kuclih z mojimi fanti, da se grem jaz lahko medtem pošteno nasmučat! Kakšni prostovoljci? Jaz pa medtem začenjam odštevat dneve…

Pri zdravniku

Pred kratkim mi je nekdo rekel, da ugotoviš, da si na Japonskem že čisto predolgo, ko se ti zdi odgovor “rdeče tabletke, modre tabletke in bel prašek” povsem zadovoljiv odgovor na vprašanje “kakšna zdravila pa ste mi napisali, gospod doktor?” To naj bi bila šala, ampak kaj, ko je pa na njej toliko resnice! Prvič se mi je to zgodilo, ko je bil A. star komaj eno leto. Visoka vročina, izpuščaji po celem telesu…in izlet do pediatra. Po dolgem čakanju med množico kašljajočih in smrkavih otrok (by the way..če tvoj otrok slučajno še ni bolan, je obisk pri zdravniku najboljši način, da dobi kakšnih 10 bolezni naenkrat!) končno prideva v “najsvetejši” prostorček, kjer kraljuje njegova visokost “sensei”. Po dolgem premišljevanju poda diagnozo…Norice! Halooo? Teli izpuščaji pa že niso norice. Sama sem jih imela ko sem bila stara 14 let in prav dobro vem, kako izgledajo mehurčki pri noricah! To senseiju lepo tudi povem in dobim nazaj pogled češ, kaj pa ti veš! Jaz sem vendar sensei!! A-ju napiše celo vrsto receptov. Na moje vprašanje, kakšna zdravila to so, mi odgovori “dva bela praška in en sirup”. Debelo požrem in ga še enkrat, z vso vljudnostjo ki jo še premorem navkljub povsem izgubljenem zaupanju v njegove sposobnosti , vprašam ”A mi lahko prosim poveste, kakšna zdravila so to?” Še en pogled, ki naj bi me postavil na moje mesto, potem pa končno odgovor. “Antibiotik, antialergik in antiviral.” No pa je vse jasno…tipu se še sanja ne, kaj je narobe, pa mi je napisal kar vse po vrsti. Ena stvar bo že pomagala. Hvala lepa in nasvidenje, tukaj me že ne boste več videli, si mislim! Ko prideva z A. spet domov se vsedem za računalnik in napišem mail A-jevi pediatrinji v Ljubljano. Razložim simptome, dodam eno fotko izpuščajev in pošljem. Čez tri ure pride nazaj odgovor….exanthema subitum, t.i. šesta bolezen ali tridnevna vročica z izpuščaji. Izpuščaj bo izginil tri dni po pojavu. In res, kot po čudežu izpuščaji izginejo natančno tri dni kasneje. In mislim da mi ni treba posebaj omenjati, da so zdravila, ki mi jih je napisal visoko kvalificirani pediater takoj romala v koš za smeti. Podobna situacija se je potem zgodila še meni osebno dobro leto pozneje, ko mi nihče ni znal pomagati ob bolečinah v grlu, ki so trajale skoraj dva meseca. Najprej sem, kljub zatrjevanju da nimam vročine, da nič ne kašljam, da se dobro počutim dobila test za gripo…če so to simptomi gripe, potem sem jaz papež., sem si takrat mislila. Prvi teden smo poskušali z antibiotiki, drugi teden smo presedlali na antialergike, tretji teden sem hodila vsak dan na inhalacije ne vem kakšnega čuda…in se pri vsem tem počutila kot poskusni zajček. Bolečine v grlu so potem izginile skrivnostno, kot so se pojavile, same od sebe po približno dveh mesecih. Ne mene, ne moje družine pa tukajšnji zdravniki ne bodo več videli, razen če res ne bo druge izbire. Jim enostavno ne zaupam več. Svoje modre, bele in rdeče tabletke pa tudi lahko kar sami pojejo!

Kabelska televizija

Fanta sta se ravnokar zbudila iz opoldanskega dremeža in še vsa zaspana zahtevala risanke na TV. Ponavadi jima ravno ne dovolim gledat cel dan, ampak ker sem se ravno spravila k računalniku je to najboljši način, da mi dasta 15 minut miru. In ko jima ravno prižgem Cartoon network opazim, nekaj čudnega….nenadoma mi ni bilo več treba prestavljat dvojezičnih oddaj na angleško govoreči kanal!! Juhu!! Naj razložim…Pred kakšnim letom nam je naš ponudnik kabelske TV ACCS tukaj v Tsukubi zamenjal analogne dekoderje z digitalnimi. Pred tem smo enostavno na televizijskem sprejemniku nastavili kanal, na katerem so oddajali programe v originalnem jeziku, pa je bilo. CNN, BBC, filmski kanali…vse je delalo kot navito. Potem pa pridejo digitalni dekoderji….Navodil zraven za celo knjigo, opcije da se ti zmeša, internet, mail..….pri tem pa moraš vsakič, ko zamenjaš program ponovno zamenjat tudi kanal za jezik. Za znoret! Recimo, da bi rad malo pogledal po različnih programih, kaj je na sporedu. OK, lahko pritisneš gumb, tam se ti napišejo vsi programi in pregledaš sporede. Če pa se ti ne da ravno matrat z japonščino, potem pač sediš, pritiskaš gumbe in menjaš programe, dokler ne najdeš kaj takega, kar ti ustreza. In vsakič, ko zamenjaš program moraš menjat še jezik. Tako smo se matrali celo leto, še ta mala dva sta obvladala, kaj pritisnit, da bodo risanke po angleško. Ne vem niti več, kolikokrat smo spraševali, kdaj bodo to uredili, pa brez učinka. Potem pa včeraj zvečer dobim na dekoderju mail….Ni se mi dalo prebirat, kaj piše…prebrala sem samo naslov..Upgrade download. Ampak ker nam take maile in avtomatske upgrade pošiljajo vsaj enkrat na mesec, se nisem niti pod razno matrala s prebiranjem. Ha, prav mi je! No ja, sem bila pa potem prejle toliko bolj prijetno presenečena, ko sem odkrila, kaj nam je novi upgrade prinesel! Končno! Zdaj se zvečer mirno lahko zavalim pred TV in pritiskam na gumbe z vednostjo, da bom vedno dobila oddaje v originalnem jeziku…vam povem, ni hujšega kot Sex and the City ali pa Desperate Housewives po japonsko! Mogoče sem razvajena še od doma, iz Slovenije, kjer so vse zadeve podnaslovljene, ne pa sinhronizirane in nekako pričakujem, da k določenem obrazu paše določen glas, ne pa glas nekoga drugega. Je pa zdaj nastopil drug problem…Tako sem bila navajena, da vedno zamenjam program in takoj nato avtomatsko zamenjam še kanal, da sem mi je zdaj zgodilo, da to še vedno počnem…in s tem zadevo prestavim na oba kanala skupaj, tako da se iz enega zvočnika dere japonščina, iz drugega pa angleščina…bo pač spet trajalo nekaj časa, da se na zadeve navadim...ah, jaz, tehnični analfabet!

Ačihhhh!

Moji trije novi najboljši prijatelji

Vse se je začelo prejšnji teden, ko sem oba mulca po enomesečnem premoru spet vlekla k telovadbi. Zakaj enomesečni premor? Zaradi mraza! Vidite, tukaj namreč telovadnic nič ne ogrevajo, zato je notranja temperatura povsem enaka zunanji. Se pravi, če je zunaj okrog ničle, bo notri ravno tako. In po mojem mnenju to ni ravno najboljše za tri- do petletnike ki naj v tem mrazu telovadijo. Zato smo preskočili en mesec, za kar so nam zaračunali polovico mesečne članarine (!) in se spet odpravili nazaj v telovadnico šele prejšnji teden. Cel dan je sijalo sonce, zato sem upala, da se bo telovadnica segrela vsaj malo. In res ni bilo prehudo mrzlo…vsaj za mulce ne, ko so se podili za žogo. Jaz pa sem zmrzovala! Izkušnje so me že naučile, da vedno prinesem s seboj blazino za sedenje na tleh, kajti mame tam sedijo kar ob robu igrišča. Večina ne prinese nikakršne blazine, kar zavalijo se po tleh. Tla pa mrzla! Sedim torej tako na blazini in ugotavljam, kako je kar naenkrat tudi blazina mrzla. Tudi stena, na katero sem se naslanjala ni bila nič toplejša. Kljub puloverju, flis jopi in flis jakni sem se podhladila do kosti. Doma sem potem rabila naslednje tri ure, whiskey in čaj, da sem se sploh ogrela. Vikend je bil še v redu, potem se je pa začelo. V ponedeljek sem se zjutraj zbudila brez glasu - odpovedale so moje glasilke. V torek mi je začelo še teči iz nosa, v sredo pa se je začel pekel. Zato imam v zadnjih nekaj dneh tri nove najboljše prijatelje….Nazal sprej za odmašitev nosa, Bufferin plus za preganjanje glavobola ter tone in tone papirnatih robčkov. Moji dragi, ljubi prijatelji…kaj bi jaz brez vas…..!

Pozabljena obletnica

Prišla je…že šesta obletnica najine poroke….in odšla, ne da bi jo midva sploh opazila. Tako je, dragi moji, OBA SVA POZABILA nanjo! Ponavadi so možje tisti, ki pozabijo, žene pa potem kuhajo mulo. Ampak kako sem jo lahko pozabila tudi jaz…to mi še zmeraj ne gre v glavo. Malo seveda pripomore k zmedi, da imava dve obletnici. Prvič sva se namreč poročila v Tokiju, na ambasadi moževe države. Ker pa je to zgledalo kot sestanek, na katerem potem podpišeš pogodbo in adijo, sva se odločila še za malo bolj “prijazno” poroko v Sloveniji, z vsem pompom seveda. Tako imava eno obletnico oktobra in eno januarja. Človek bi mislil, da se bova spomnila vsaj ene, pa sva letos pozabila na obe! Noro! Tako sem kar dvakrat ostala brez šopka rož ali česa podobnega, šampanjec tudi ni tekel v potokih…ahhh, pozabljivost je res grda stvar! Pa ne morem niti krivit moža in mu očitat, da je pozabil, ko se pa niti jaz sama nisem spomnila. Mislim, da moram sama sebe brcnit v tazadnjo za kazen. In nič stokanja in jokanja, še danes grem kupit šampanjec! Better late than never, a ni tako? In morda se bo dotični tudi spomnil in prinesel kakšen šopek…..

Traditional drinking customs lost on younger generation

Pred nekaj dnevi sem v dnevnem časopisu Daily Yomiuri, ki mi ga “prijazen” dostavljalec na mopedu vsak dan pripelje ob 3.30 (!) zjutraj in me pri tem obvezno zbudi (tanke stene so res hudič) zasledila tale članek. Avtor ugotavlja, kako dandanes mladi ne cenijo več tradicionalnega celonočnega popivanja s kolegi! Ja, tukaj je to res poseben del kulture. Še posebaj razvpit je način, ko šef v službi ukaže vsem podrejenim, da morajo iti z njim popivat-pa ni važno, če so po celem dnevu v pisarni utrujeni, če imajo doma družino ali pa mlado ženo ki se dolgočasi pred televizijo, če jih doma čaka skuhana večerja, ki bo šla zato naslednji dan v smeti…Ne, ne, dragi moji, vse to ni pomembno. Pomembna je “vertikalna hierarhija”! Kar šef reče, to narediš. Pa če reče, da skoči v vodo, boš to tudi naredil, ali pa bo tvoja kariera hudo kratka. In popivanje je povrhu vsega še ena stvar, ki je Japonci ne bi smeli početi. Predvsem zato, ker hudo slabo prenašajo alkohol. Velikokrat sem bila priča, kako po dveh malih kozarčkih sakeja in enem mini pivu pristanejo z glavo v krožniku, ali pa postanejo nasilni in otipavajo vse, kar ima dve nogi in malo daljše lase. Res neprijeten prizor. Ravno zato ne razumem, kako da se avtorju članka lahko toži po nečem takem. Najbrž so mu članek naročili proizvajalci sakeja, ki se jim toži po zlatih časih skupinskega žlampanja. Kajti očitno ljudje zdaj raje pijejo sami, pri tem pa jasno ne zapravijo toliko denarja. Ali pa proizvajalci tele tabletke,pred kratkim lansirane tudi na Japonskem, ki prežene mačka. V vsakem primeru se članek splača prebrat.

Otroški stolčki in glavobol

Uff, kakšen dan….Včeraj sva oddala oglas, da prodajava otroške stolčke za avto, pa se je danes že takoj po osmi zjutraj ogasil prvi interesent. Za njim pa še cela poplava drugih. Vsakemu posebaj je bilo treba razlagat sto stvari, se menit, kje se dobimo za ogled itd. Potem pa pogajanja….Vsak bi ga rad imel kar zastonj. Lepo vas prosim, no, kdo pa je tukaj še kdaj kaj dobil zastonj! Sploh je pa cena tako nizka, da si lahko vse prste oblizneš!
Zadnjič sem za oba fanta kupila nove “jahače”, ker sta prerasla navadne otroške stolčke. Že sam nakup je bil prava nočna mora….Takoj ko smo stopili v Toys’R’Us sta S in A zašibala proti delu z igračami in se od tam nista hotela premakniti. Niti obljube, niti grožnje niso pomagale. Na koncu sem obupala in ju podkupila - vsakega z eno igračo. Potem smo se končno lahko premaknili do avtomobilskih stolčkov. Tam pa spet vreščanje….jaz hočem tega, jaz pa nočem takega….!!!! Po pol ure pregovarjanja in puljenja (jasno mojih) las sem zagrabila listek z bar kodo najbližjega in besno odvihrala proti blagajni, oba mulca pa objokana in z dolgimi nosovi za mano. Niti malo mi ni bilo jasno, kaj bom potem dobila v škatli, in če sem čisto iskrena, mi je bilo tudi vseeno. Pa če je kodrlajsaste barve in kmečkega dizajna, samo da lahko mulca pripnem na zadnji sedež, pa bo dovolj dobro. Samo da se že spravimo ven iz te trgovine! Ne vem, če je za druge starše obisk trgovin z igračami in ostalimi otroškimi pripomočki tudi tako stresen….Jaz vsakič dobim glavobol. Zato se jih, če se le da, na daleč izogibam. Še posebaj Toys’R’Us. Bojim se je kot hudiča! No, ampak na koncu se je izkazalo, da jahača nista tako slaba, narisan je celo medvedek Pu, tako da sta bila S in A kar zadovoljna. Še posebaj, ker se zdaj lahko privezujeta s “tapravim” pasom, in se zato počutita zelo odraslo. Jaz pa sem danes prodala prvega od obeh otroških stolčkov in sem tudi zadovoljna. Še enega se moram znebiti, po možnosti pred večerom. Potem bo pa mir za naslednjih nekaj let!!

Japonska pojedina

Takale japonska pojedina bi verjetno marsikaterega Slovenca pustila hladnega...in predvsem lačnega....