Prva modrica

Uspešno smo preživeli prva dva tedna vrtca. Sicer je bilo predvsem zame precej naporno, ker smo počasi nadgrajevali ure, tako da smo prvih nekaj dni hodili otroke iskat po dveh urah, potem dveh in pol, zdaj smo pa končno prišli na štiri ure. Po prvomajskih počitnicah pa gremo na polno….vsak dan od devetih do treh. S v vrtcu uživa, ima cel kup novih prijateljev, čeprav je ravno danes uspel pridelat prvo modrico na očesu. Stepel se je menda s fantkom, ki je drugače njegov najboljši prijatelj, skupaj vedno malicata in se igrata. Danes pa sta se zaradi ne vem česa začela prerivati, potem pa je Tayki zagrabil plastično škatlo in S-ja počil po obrazu. Taykijeva mama se je skoraj na kolenih opravičevala! Pa kaj bi to, saj se otroci, predvsem pa fantje, zmeraj kaj pretepajo. In tudi tole verjetno ni bilo zadnjič. Zato sem ji rekla, da je že v redu, da naj se ne sekira. Na poti domov iz vrtca pa smo “pridelali” še drugo poškodbo- A se je med tekom uspešno zaletel v nekakšen leteč insekt, ki je pristal na njegovem obrazu. Ko je z roko segel zraven pa ga je zadeva pičila nad ustnico. Zavpil je tako glasno, da sem najprej mislila, da se heca, potem sem pa videla solze. Ker nisem vedela, kaj ga je pičilo, sem bila raje previdna in sem mu takoj dala sirup proti alergiji. Alergičen je namreč celo na pike komarjev, zato ne vem, kako bi reagiral na pik čebele. K sreči ni bilo hujšega, samo manjša oteklina, ki smo jo hladili z ledom, prav tako pa tudi S-jevo modro oko.

Drug teden pa se začenjajo naše počitnice, malo podaljšan Golden week, kot tukaj pravijo prvomajskim počitnicam. V torek letimo proti Tajski! Najprej Phuket, potem pa še Bangkok. Vsega skupaj 14 dni! Vsi že komaj čakamo, predvsem S in A, ki sta že pripravila lopatke in vedra za na plažo. Do takrat pa se bodo pozdravile tudi modrice in piki insektov.

Dve pomladni

Ni ravno Keukenhof, pa vseeno so moji tulipani velik hit med vsemi sosedi.


Tole pa je University of Tsukuba campus...prav bije v oči!

Youchien

V ponedeljek se začne zares! S-jevo šolsko leto namreč. Youchien ali kindergarten, v bistvu pa nekaj takega kot je bila pri nas včasih mala šola. Priprava na “ta pravo” šolo torej! Saj ne vem, kdo je bolj živčen, S ali jaz!
Vse priprave pa so mi v preteklih dveh tednih pobrale ogromno časa. Najprej sem porabila 2 dni, da sem se prebila čez navodila in napotke, objavljene v majhni knjižici. Hvala bogu za skener in program za prevajanje! Vendar le-ta ni popolen, zato dobiš ven nekakšno skrpucalo v polomljeni angleščini, potem se pa še z japonsko-angleškim slovarjem prebiješ čez dele, ki so nerazumljivi. Pravzaprav mi neketere stvari še vedno niso čisto jasne. Na koncu omenjene knjižice pa so narisani še “kroji” za vrečke iz blaga, ki so obvezne. Halo? A mislijo, da jih bom sama šivala? Očitno ja, kajti to je tukaj znak dobre mame, take ki cele noči požrtvovalno sedi in šiva. Prijateljica Jill, ki je s starejšo hčerko že šla čez to fazo vrtca, mi je razlagala, kako mame dobesedno tekmujejo, katera bo naredila lepše. Tudi soseda Vivian mi je v šali povedala, kako so njo ostale mame označile za ”ne preveč dobro”, ko je svojim otrokom take vrečke kupila v trgovini, namesto da bi jih šivala sama. Pa saj ni, da jih jaz nočem šivat, če jih ne bi bilo mogoče kupit, bi jih tudi zašila, pa kaj ko nimam šivalnega stroja! A naj ga grem zdaj kupit, ali kaj!

Torej…potrebujemo vrečko za copate, vrečko za haljico in kapo za serviranje kosila, vrečko za skodelico, vrečko za zobno krtačko, vrečko za risalne potrebščine, vrečko za nošenje risb in podobnih projektov domov (ta je največja), vrečko za rezervno obleko (vsak dan komplet od spodnjih hlač do ploverja, za vsak slučaj), vrečko za “lunch box”, posebno malo hladilno torbo za lunch box poleti, vrečko za brisače in prtičke…..Saj se mi bo še zmešalo! Še dobro, da sem vse to uspela kupit že sešito, ker drugače res ne vem, kako bi. Poleg tega smo morali nabavit posebne dimenzije brisač, ter jim našiti trakce za obesit, poseben lunch box, pribor (žlico, vilice in jedilne palčke), termos steklenico za pijačo, plastično skodelico in tako naprej. K sreči v vrtcu še nimajo uniform, samo uradno baretko, ki jo morajo nosit vsak dan. Poleg tega morajo imeti vsi enake haljice in posebne kape za serviranje kosila in enake telovadne copate in kratke hlače. Uffff!
S tem pa stvar še ni končana! Na vse te stvari je treba napisat imena….in to na specifično mesto, ne kar kamor koli. Zdaj smo pa tam. A napišemo ime ali priimek, romaji ali katakana? Ali pa kar vse…. S namreč še ne zna katakane, torej napišemo v latinici, da bo znal prebrat. Za ostale pa v katakani! Tako sem porabila celo dopoldne, da sem na vse te stvari napisala ime in priimek v latinici in katakani, za vsak slučaj. Največje delo pa me čaka še danes…vse to napisat še na čisto vse obleke, ki jih bo nosil vsak dan, od spodnjih hlač in nogavic naprej!!! Zato bo bolje, da kar začnem…

Mami, a smo na Nizozemskem?

(Danes končno objavljam nadaljevanje zapisa o našem smučanju v Avstriji, začetek je bil objavljen prejšnjič.)

Ko se je vreme toliko popravilo, da smo lahko sploh stopili iz hotela, smo se odpravili najet smuči. S in A sta kar norela od navdušenja in komaj čakala, da preizkusita vse te nove stvari. Odpeljala sva ju na majhen hribček blizu hotela in ju začela učit osnove. Stati na smučkah, hoditi, štamfati…Ko sta po dveh urah vse to obvladala, smo se šli vpisat v smučarsko šolo. Začela sta takoj naslednji dan zjutraj. Ko smo po celi noči sneženja zjutraj odkidali avto, in se pripeljali do šole, pa nas je čakalo presenečenje. Velika večina otrok je bila iz Nizozemske, prav tako pa tudi učitelji. Poleg tega je lastnik malega barčka zraven smučišča cel dan veselo navijal nizozemske otroške pesmice. Ko sem se tako z mojo polomljeno in precej pozabljeno nizozemščino malce pogovarjala z ostalimi starši, me je S vprašal, kakšen jezik je to. Odgovorila sem, da je to Nizozemščina, in da se ne more spomnit, ker je bil premajhen, ko smo živeli tam. Začudeno me je pogledal in vprašal : “Ja mami, a smo spet na Nizozemskem?” Kar zvilo me je od smeha, kajti sama sem se spraševala isto….sami Nizozemci, pa pesmice, skoraj tako, kot da bi bili res tam. Potem pa pride k meni učitelj Martin in me povsem nejeverno vpraša: “A ste res iz Japonske???” S je namreč na vprašanje, od kod je, mirno odgovoril: “I am Japanese!” Spet moj smeh in dolge razlage, od kje, kako in zakaj…pa saj sem že navajena, se sploh ne sekiram več, ker tako ali tako ni nikomur nič jasno.
Fanta sta prvi dan v šoli zelo uživala, če odštejemo vse padce, samo A je imel težave z disciplino….Kar naprej ga je neslo nekam po svoje, preko vrste, pa izven označenega prostora. Nobeni klici učitelja Martina niso zalegli. Po prvem dnevu sva tako skupaj z njim ugotovila, da je mogoče le še malo premajhen za šolo, kajti s svojim vedenjem je motil ostale otroke. Zato sem naslednji dan jaz igrala varuško, S pa je nadaljeval s šolo. Po treh dneh je bilo na vrsti tekmovanje. Začelo pa se je slabo….Avta nisem uspela spravit iz parkirišča. Na zamrznjeno plast je padlo 20 cm novega snega, in šele po pol ure kidanja, metanja peska pod kolesa in obupavanja, sem končno uspela pripeljat do šole. Tekma pa se je že začela. S-ju so hitro nataknili številko, in še preden se je dobro zavedel, je že bil na vrsti. Rezultat: 5. mesto, medalja in pohvala ter veliko navdušenje. “Mami, zmagal sem! Poglej medaljo imam!” Na razglasitvi pa spet zmeda. Napovedovalec je izjavil, da je S iz Japonske in Amerike, mi pa smo zadevo mirno preslišali, saj se nam ni dalo spet razlagat. Pa bomo enkrat za spremembo še iz Amerike, če smo že vse ostalo. Zakaj pa ne?
Smučarska šola je bila tako predvsem za S velik uspeh. Povsem suvereno zavija, pelje brez strahu in zraven uživa. Tudi A se je veliko naučil. Zavoji mu še ne grejo preveč od rok, khmm, nog, ampak glede na to, da je bil star komaj tri leta je že to zelo dobro. Drugo leto pa spet! In morda bo takrat tudi meni uspelo kaj več smučati. Kajti v kombinaciji z izredno slabim vremenom in mojim igranjem varuške za A-ja sem uspela bolj ali manj pošteno smučati samo eno dopoldne.
V soboto popoldne pa smo se odpravili še v Ljubljano, na zabavo za rojstni dan naše Nanike. Bilo je super, kajti toliko sorodnikov na kupu nisem videla že od najine poroke, nekaj sem jih takrat celo videla zadnjič in je bila ta zabava super priložnost za ponovno srečanje. Na žalost pa je bil naš obisk izredno kratek, v ponedeljek smo namreč že ob 4h zjutraj odpeljali proti Münchnu, od tam pa v Frankfurt in nazaj na Japonsko. Že na poletu pa nas je vse začela kuhat viroza, katere se potem še cel mesec nismo znebili. Zato je tudi trajalo toliko časa, da sem se spravila pisat tole “poročilo”. Drug teden pa nas čaka naslednji velik korak: S-jev prvi dan v vrtcu. Potem pa konec meseca povsem nepričakovane počitnice:Tajska! (Že vidim, kako se vam cedijo sline…meni se tudi!) Več o tem pa drugič.

Zima namesto pomladi

Kar nekaj časa je trajalo, da smo preboleli jet-lag in virozo, ki smo si jo nakopali v Evropi. Saj ne vem, kako nam vedno uspe nalesti kakšen čuden prehlad, kadarkoli se odpravimo ven iz Japonske. Mogoče nismo več odporni na ostale viruse…kdo ve. Važno je, da smo zdaj vsi spet zdravi in uživamo v čudovitih spomladanskih dnevih. Slive cvetijo zdaj že dolgo časa, v prihodnjih nekaj dneh pa sem nam zdaj obeta še odprtje češnjevih cvetov, dogodek, ki je tukaj zelo pomemben. Pa več o tem drugič, danes več o našem potovanju.

Imeli smo srečo že pri pristanku v Münchnu, zaradi hudega sneženja so namreč ravno takrat že zaprli nekaj večjih nemških letališč in ves promet preusmerili v München. Mi smo k sreči pristali še brez težav, kmalu pa nas je začelo skrbeti, če se je do letališča uspel pripeljat tudi moj brat z avtom, kajti sneženje je povzročilo nemalo zmede na cestah. V naše veliko veselje mu je uspelo, in nas je čakal točno pri izhodu. S in A sta ga bila grozno vesela, in sta kar poskakovala okrog njega. Še bolj pa sta se razveselila nanike in dedija, ki sta nas čakala malo pred Salzburgom. Tam smo se namreč zmenili za srečanje, zato da smo mi dobili en avto, onadva pa sta s svojim odpeljala domov v Ljubljano še brata. Mi smo se pa odpeljali naprej v Kitzbühel in Kirchberg. Komplicirano, a ne? K sreči je sneženje ponehalo, tako da smo v hotel prispeli ob 10h zvečer, grozno utrujeni in zaspani. Na poletu namreč nismo skoraj nič spali, in če računaš, da smo doma v Tsukubi vstali ob 6h zjutraj, se peljali na letališče ter prileteli v Evropo ob 6h zvečer po lokalnem času, je to bilo že okrog 2h zjutraj za nas. Potem pa še vožnja naprej in tako smo uspeli iti spat šele približno ob 7h zjutraj po japonskem času. 25 ur brez spanja, pa vožnje sem in tja, dva živahna mulca, ki nista pri miru niti minute…..Ne bom pretiravala, če rečem, da sem bila povsem sesuta. Potem smo se pa po vrhu vsega zbudili že ob 3h zjutraj in nismo mogli več spati! Jet-lag je res zoprna zadeva!

Naslednji dan nas je pričakala prava zimska pravljica….vse belo, zasneženo, sneg je še kar pošteno naletaval in nič ni kazalo, da bo ponehal. V hotelski avli smo naleteli na moževe kolege, vse neprespane in utrujene. Starejši profesor je za pot iz New Yorka porabil skoraj 24 ur, ker so njegov avion preusmerili v Berlin, od koder je potem prišel z vlakom. Njegovo uvodno predavanje pa je bilo že dve uri kasneje. Podobna usoda je doletela profesorico iz Aten, ki je za pot iz Grčije ravno tako potrebovala skoraj 24 ur. Oba in še nekaj drugih s podobnimi zgodbami je sedelo v avli in komaj čakalo, da pridejo v svoje sobe ali pa da dobijo vsaj eno močno kavo, ki jih bo držala pokonci še nekaj ur. Mož se je po zajtrku odpravil na uvodno predavanje prej omenjenega profesorja, mi pa v zimsko opremo in na sprehod, bolje rečeno gazenje po svežem snegu. S in A sta uživala, toliko snega na kupu še nista videla. Saj v Tsukubi tudi zapade, pa kmalu izgine, ponavadi nam ne uspe narediti niti enega poštenega snežaka. Tukaj pa sneg povsod in nič ni kazalo, da bo kaj kmalu nehalo snežiti. Lizala sta ledene sveče, lovila snežinke in se valjala po tleh. Že res, da smo si želeli, da bi ostalo v gorah še kaj snega za smučanje, ampak količina je presegla vsa naša pričakovanja in presenetila celo Evropo. Skrbelo nas je že, če bomo sploh kaj uspeli smučati. Toda v naslednjih dneh je sneženje postalo redkejše, tako da smo kmalu stali na smučkah. Za S in A je bilo to prvič, zato smo oba vpisali v smučarsko šolo. Več o tem pa jutri.

Vse najboljše A!

V petek je A. končno dočakal svoj tretji rojstni dan. Zakaj končno? Zato ker me je zadnje pol leta skoraj vsak dan spraševal “Kdaj bo pa moj rojstni dan?” In kako naj takemu malemu otroku razložiš pojme kot so tedni in meseci? Na koncu sva vse skupaj zdestilirala na “še velikokrat boš moral iti spat do takrat” in ko se je dan počasi začel bližat sva odštevala “ še trikrat greš spat”, “še dvakrat greš spat” ter na koncu prišla do “jutri”. Ker je bil ravno petek, smo zabavo prestavili na soboto, in tako se je v veliko veselje rojstni dan praznoval kar dva dni. Najprej samo v družinskem krogu, s kupljenimi koščki torte, potem pa še skupaj s prijatelji in doma spečeno torto naslednji dan. V našo malo dnevno sobo smo uspeli stlačit 7 odraslih in 8 živahnih otrok, da o ogromnem številu balonov sploh ne govorimo. Zabava je perfektno uspela, prigrizki in torta so dobesedno izginili v petih sekundah, gostje in gostitelji(ca) so bili zadovoljni. Ob vsej tej blazni organizaciji pa mi je na koncu že pošteno zmanjkovalo časa, zato sem pozabila nekaj povsem osnovnega….slikati torto, preden jo male kobilice popapcajo. Zato danes tale post nima slike moje čudovite jagodno-bananine torte, okrašene z zvezdicami in malimi aviončki. Pozabila sem tudi naročit možu, da naj pri pihanju svečk naredi vsaj kakšno fotko, ne samo filma, tako da nimamo niti ene slike, ki bi jo lahko poslala domov v Ljubljano naniki in dediju. Seveda obstaja način, da se sliko vzame direktno iz DVD-ja s filmom, ampak za to enostavno nimam časa. V petek zjutraj namreč letimo v Evropo. Začenjajo se naše smučarske počitnice, khmmm, konferenca. Po vrhu vsega tega pa ima S. že drugi dan visoko vročino. Grabi me tudi že mala panika, kako se bomo v petek spravili na avion, če se stvar ne pozdravi do takrat. Čaka me tudi še cela vrsta nakupov, ki jih nisem uspela opravit v preteklih dveh dneh, da o pakiranju sploh ne govorim. Zato bo tole moj zadnji post pred odhodom, naslednjič se oglasim spet čez približno 14 dni, ko se vrnemo na Japonsko. Uživajte, kjerkoli že ste, tudi mi imamo tak namen!

Tsukuba-san, cvetoče slive in preklemansko drago parkiranje

V soboto se je uradno začelo obdobje cvetenja sliv, ume matsuri. Ker so to prva drevesa, ki cvetijo ob začetku pomladi, se Japonci, kot vedno ob takih in podobnih priložnostih, množično odpravijo gledat to čudo narave. Mi smo imeli to smolo, da je naš izlet na Tsukubo-san sovpadel ravno s tem datumom in smo, nič hudega sluteči, zavili proti njej z željo, da jo S in A poskušata osvojiti. Dolge kolone vozil, ki so se zlivale v tisto smer niso nič nenavadnega, pa vendar se nam je zdelo malo preveč zabasano. Še nikoli se namreč nismo vozili po cesti gor v takšni koloni. Na našem običajnem parkirišču pa nas je čakalo še eno presenečenje….zapornice in obvezno plačevanje. Do sedaj je bilo namreč parkiranje tam zastonj, nenadoma pa jih je očitno zagrabila pogoltnost in so se odločili zaslužiti nekaj malega. Nekaj malega? Slaba izbira besed. Zaračunavajo kar 500 jenov (približno 3,5 Euro) na uro! Saj me je skoraj kap! In nimam zastonj v sebi nekaj malega gorenjske krvi, zato smo se mirno obrnili in šli iskat parkirni prostor kje drugje. Napaka…velika napaka! Vse je bilo namreč zasedeno. Na pobočju Tsukuba-san je namreč lep nasad sliv, da o precej pomembnem templju sploh ne govorimo, zato so se na ti dve točki zgrinjale mase ljudi. Ko smo se tako nekaj časa vozili sem in tja in iskali kakšen majhen prostorček smo kmalu začeli obupovati. S in A sta tulila, da hočeta iti gor, mož je bil besen, ker je bilo vse zabasano, jaz pa sem obupovala nad svojo odločitvijo, da ne gremo parkirat na parkirišče. Ker je bilo vse skupaj kar malo preveč, smo se odločili za plan B. V prtljažniku smo namreč imeli S-jevo kolo, zato smo se odločili za sprehod po rdeči Rin-rin rodo (pravzaprav se imenuje road, ampak Japonci to izgovorijo rodo, imajo pa tudi težave pri pisanju, kot se to lepo vidi tukaj). To je super kolesarska steza, ki pelje od Tsuchiure pa vse do Tsukuba–san in še malo naprej v Iwase po nekdanji železniški progi, mislim da je vse skupaj več kot 40 km. Tsukubo–san smo torej občudovali od spodaj navzgor in uživali na toplem sončku, medtem ko so se množice valile gledat tistih prvih pet krmežljavih cvetov. Ob takih priložnostih Japonce popade “čredni nagon” in se kot čreda ovc vsi odpravijo v isto smer. Nikoli ne bom pozabila mojega vzpona na Fuji-san, kjer se je na tisoče in tisoče ljudi prebijalo po temi navzgor (podobno izkušnjo in slike lahko vidite tukaj). Po vrhu vsega pa so na pohodne palice navezali še male kraguljčke, tako da je bil efekt res podoben čredi ovc. Nepozabno! V Sloveniji hojo v gore povezujemo z rajskim mirom in uživanjem v lepotah narave, tukaj pa z neprimerljivo gnečo in prerivanjem. Zato smo tudi mi tokrat naše prvo otroško hribolazenje prestavili za nedoločen čas, no ja, vsaj do konca sezone cvetenja sliv.

Tobogani in trdnjave

Mraz je končno popustil in kar naenkrat se nam je “zgodila” čista pomlad. Danes je bilo skoraj 19 stopinj, sonce in nič vetra. Ker sem dokončno obupala nad “zmrzovalnikom" (beri: telovadnico) je bil dan kot nalašč za malo razmigavanja za oba mulca. Dopoldne sta mi sicer veselo nagajala in norela po trgovini, tako da sem ju hotela že za kazen pustiti doma in oditi v park sama, pa sem se premislila. Dan je bil čisto prelep za takšne vzgojne ukrepe. Zato smo se skupaj odločili, da “špricamo” telovadbo in gremo v Doho park, kjer imajo super otroško igrišče. Takoj po kosilu smo se vsedli v avto in peljali parkirat v AIST campus, od koder je le par minut peš do igrišča. S in A sta bila čisto iz sebe od veselja, ker tam nismo bili že od Božiča. Igrišče je res super, z dvema velikima trdnjavama z nešteto tobogani, plezali, lestvami, hodniki in ostalimi pritiklinami. Na srečo smo prišli tja, ko se je največja gneča že polegla in so se mame ravno odpravljale domov kuhat večerje. Tukaj namreč vsi jedo po 5 uri popoldne, ko možje pridejo domov iz službe. Mi pa imamo malo drugačen urnik in raje jemo kosilo okrog treh, potem imamo pa še popoldne dovolj časa za ostale stvari. Tako je bilo tudi danes in moram reči, da sta S in A grozno uživala, ko jima ni bilo treba za vsak tobogan stati v vrsti. Norela sta kot zmešana, od ene trdnjave k drugi, od polžasto zavitega tobogana do takega s hribčki in tako naprej. Preizkusila sta malo umetno plezalno steno, vendar sta neštetokrat padla dol in sta končno obupala. Kljub temu ju je bilo težko prepričat, da je čas da gremo domov, onadva bi tam ostala še kar celo noč. Vendar pa sta bila pošteno utrujena, pravzaprav veliko bolj kot pa po eni uri telovadbe in sta se tistih nekaj minut do avta vlekla kot jesenska megla. Ampak otroci so neverjetni, pol ure počitka in že spet sta polna energije. Tatami sobo, dnevno sobo in kuhinjo sta spremenila v dirkališče in norita kot zmešana. Uboga fusuma papirnata vrata, ki so že tako ali tako polna lukenj kot švicarski sir pa bodo vsak trenutek padla s tečajev, kajti uporabljata jih za ustavljanje. In lahko si predstavljate, kaj se zgodi, če se 18kg zaleti s polno hitrostjo v papirnata vrata! Zato sem ju ravnokar “podkupila” z risanko in trenutno sedita pri miru in gledata Snoopyja. Jutri na žalost ne bo nič z igriščem, ker napovedujejo dež. Pa nič hudega, saj smo se danes pošteno nanoreli. Sedeli bomo doma in se igrali s plastelinom ali pa listali Cicidoje, ki nam jih vestno pošilja naša Nani iz Ljubljane. Upam pa, da se bo vreme izboljšalo vsaj v soboto, ko imamo namen S in A prvič preizkusit v hribolazenju. Namen imamo namreč splezat na našo lokalno”Šmarno goro”, Tsukuba-san! Več o tem pa kasneje.

Meme

Pa je zadela še mene! Dvomljiva čast namreč, ki se ji reče meme. Že nekaj časa kroži med blogerji in neverjetno spominja na tista osovražena verižna pisma, ki smo si jih pošiljali kot mulci.. Izhajala pa naj bi iz tele perfektne knjige, no ja, vsaj njen naslov, meme. Je pa zanimivo, da med nekaterimi blogerji kroži varianta s petimi odgovori, npr. tukaj, jaz pa imam menda srečo, da sem naletela na tako s štirimi odgovori na vsako vprašanje. Kakorkoli že, stvar je precej neumna in absolutno ne razumem, kakšnemu cilju naj bi služila. Ne vem pa tudi, ali naj se za to čast zdaj "zahvalim" ali pa naj dotično osebo raje zadavim! Ker pa čutim nekakšno dolžnost do so-blogerjev, so tukaj moji, s škrtanjem zob opremljeni odgovori.


4 jobs that I had
-Office work in Javna Skladišča, just before the BTC shopping center grew around it
-Library work in Drama SNG
-Library work at the Uni-Lj
-Field work and research, Museo Civico delle Scienze, Pordenone, Italy


4 films I could watch again and again
-Some like it hot
-Four weddings and a funeral
-Tequila Sunrise (or anything else with Mel Gibson in it)
-The Name of the Rose


4 places I have lived at
-Ljubljana,SLO
-Tsukuba Kasuga, JP
-Delft, NL
-Tsukuba Namiki JP

4 TV-series I like(d) to watch
-Northern Exposure
-Sex and the city
-Spin city
-Gilmore Girls

4 places I have been on vacation to
(more or less recently:)
-Sardinia, IT
-Okinawa, JP
-Cairo, EGY
-Hawaii, USA

4 websites I visit every day
see “ka-ma bere”

4 books
-The Cairo trilogy (Palace Walk, Palace of Desire, Sugar Street), Naguib Mahfouz
-Daughter of Fortune & Portrait in Sepia, Isabel Allende
-Tamarind woman, Anita Rau Badami
-No reason for murder, Ayako Sono

4 favorite dishes
-Sashimi or any other (raw or cooked) seafood
-Pasta of any variety
-Cherry strudel
-Egytpian fried rice with Molocheya or Bamiya


4 places where I'd like to be right now
-Ljubljana, drinking coffee with my best friend R.
-Egypt, checking out the newly discovered tomb in the Valley of the kings
-Tropical beach, having a swim
-Riding a horse…anywhere will do!


I'm tagging these 4 people (I apologize in advance, and no problem if you don't feel like it)
-Anolopka
-Lilit
-Samuelion
-Urša

Skrivnostno mesto X

Včerajšnji kolaž je prinesel neverjetno veliko odzivov. Nekaj kartic je bilo lahko prepoznati, nekaj pa jih je bilo bolj težkih. Ampak me je hudo zabavalo, ko sem brala vaše odgovore. Najprej je Samuelion pogruntal najbolj očitne (Bled, Giza in Istanbul), Retailtherapist pa svoj domači Dunaj. Oba sta imela težave z nočnim pogledom na veliko mesto ob vodi - imenujmo ga skrivnostno mesto X - tako kot tudi ostali za njima. Ne, ni New York in ni Hong Kong. Tomažu je potem uspelo prepoznat še Golden Gate, mimo pa je udaril pri cerkvi v Dalamciji, Italiji in klifih na Irskem ali v Angliji.Se mu je pa tudi zazdelo, da je skrivnostno mesto X Boston! Bravo! Bravo tudi tebi, Lilit, da si opazila kuščarja iz Barcelone, ki se je skrival čisto spodaj! Mr. Crni je bil prepričan, da vidi Rio….žal, tudi Rio ni! Za konec pa se je izkazal še Mitja, ko je prepoznal Kanarske otoke in Notre Dame. Anolopka pa je pogumno sodelovala, ampak je bila žal malo prepočasna pri Barceloni. Bravo vsem!

Zdaj pa vam dolgujem še seznam vseh lokacij, tudi tistega, ki ga niste prepoznali (*)! Torej: od leve proti desni, začenjam levo zgoraj:

-Istanbul (Turčija), Hagia Sophia/Ayasofya

*-Berkeley (Kalifornija, ZDA), UC Berkeley Campanile

-Santa Cruz de Tenerife, (Kanarski otoki,Španija), Playa de Las Teresitas

-Boston (Massachusetts, ZDA), skyline

-Pariz (Francija), Notre Dame

-Barcelona (Katalonija, Španija), Parc Gűell

-San Francisco (Kalifornija, ZDA), Golden Gate Bridge

-Dunaj (Avstrija), Friedrichstrasse 12/Secession

-Bled, (Slovenija), Blejski otok

-Giza (Egipt), piramide


Vem, vem….Boston ni bil fer! Lahko bi bilo katerokoli veliko mesto ob vodi! Malo zavajajoč je bil tudi Berkeley, kar zvonik grozno spominja na Dalmacijo ali Italijo. Pa Tenerife, ker tisti košček plaže tudi ni ne vem kako prepoznaven. Zato sta današnja zmagovalca Lilit, ki je opazila precej skritega in nerazpoznavnega Gaudijevega kuščarja in Mitja, ki je zadel Kanarske otoke! Vsem ostalim pa se zahvaljujem za trud in bolj ali manj uspešne odgovore!

Za konec pa še poročilo o magnetkih: vsi najdeni in nalepljeni nazaj na hladilnik, kjer še naprej pogumno držijo našo zbirko kartic!