V soboto je naš mali A dočakal četrti rojstni dan. Ker smo sredi pokanja in pripravljanja na en mesec v Evropi, je bila tudi zabava temu primerno improvizirana. Še eno (zabavo namreč) ima namreč obljubljeno za kasneje, doma v Ljubljani.
Skupaj sem zmetala nekaj sendvičev, za torto sem se pa malo bolj potrudila. Pa kaj, ko sem spet pozabila posnet eno fotko, ko je bila še cela! Imamo jo na filmu, na fotki pa ne. To se pri meni ponavlja pri vsakem rojstnem dnevu. Tako je, če otroci skačejo okrog in tlačijo prste v smetano, mami se jih otepa in istočasno prižiga sveče….morda bi rabila še kakšni dve dodatni roki za fotoaparat! No, zato pa objavljm posnetek jagodno-bananine torte v napol pojedenem stanju. Pa na sredi je stala ena jagoda, ki je prva izginila in pustila grd krater. Ampak torta je bila pa odlična. Niti drobtinica ni ostala!!!
Ker sem pred kratkim začela dobivat na blogu namesto komentarjev spam, sem se odlocila, da komenitiranje na blogu do nadaljnega omejim. Trenutno enostavno nimam časa, da bi se ukvrajala z nameščanjem filtrov, še posebaj, ker v prihodnjih dneh odhajamo za en mesec v Evropo. Če bom imela v tem mesecu čas za bloganje, ne vem. Upam, da ja in da bom v tem času uspela uredit tudi filter. Do takrat pa bodo komentarji moderirani, zato bo trajalo nekaj casa, da se na blogu pojavijo.
Prosim, ne obupajte nad blogom, kmalu bo namreč spet vse po starem!
Due to appearance of spam in the comment box I decided to moderate comments until I manage to install some filters. You can comment, but it might take some time for the comments to appear. It might take some time since I am off to Europe for a month. Just hang on and don't give up on this blog, it will soon be back!
»Bullying has long been a problem in Japanese schools, where students are under harsh competitive pressure, conformism is valued and those who do not fit in can be mercilessly picked on.«
Pa naj me še kdo vpraša, zakaj ne želim, da moja otroka hodita v japonsko šolo….
Že spet mi je crknil pomivalni stroj! To je že drugič v dveh letih – pravzaprav mi je prvič crknil pred skoraj natančno enim letom! Prozivajalca zato sumim, da črpalko naredi tako, da zdrži natančno eno leto, potem pa jo je treba zamenjat. Saj pravim, tudi japonska kvaliteta ni več to, kar je bila!!
Pred nekaj dnevi je Sašo v svojem blogu pisal o ajdovih rezancih in me spomnil, da nisem še nič napisala o tem, kakšni so ajdovi rezanci tukaj.
Pred kratkim sem se namreč udeležila tečaja za pripravo rezancev “soba”, ki so jo organizirali za mamice otrok iz vrtca v lokalnem občinskem domu Kouminkan blizu vrtca. “Soba” rezance imam zelo rada in večkrat sem že videla, kako se jih naredi, poskusila pa nisem še nikoli, zato sem se takoj prijavila.
V veliki sobi nas je čakalo osem miz, pri vsaki je stal en mojster, oblečen v modro z belo kapo. Samo pri mizi, kateri sem bila dodeljena jaz, nas je pričakala urejena dama, za katero se je izkazalo, da je šefica. Kakšna čast! Najprej so nam postopek razložili, nam pokazali osnovne pripomočke, potem se je pa začelo. Šefica je pokazala, kaj se naredi, potem pa smo vsi sodelujoči, pri vsaki mizi štirje, za njo ponovili. Hodili smo v krogu okrog mize, dokler korak ni bil dokončan. Na vrsto sem tako pri vsakem koraku prišla približno trikrat.
Ogromna lakirana skleda, v katero smo presejali moko (pol ajdove in pol navadne bele), ki se skriva v vrečki, zadaj za skledo in cedilom.
Dodali smo vodo in začeli z rokami mešati, da smo dobili zelo suho, drobečo se mešanico. Postopoma smo dodali še malo vode, da so kepice postale vedno večje. Menda je pomembno kako mešaš, zato smo morali do potankosti slediti navodilom in mešati s prsti ter z rokami krožiti v osmici.
Ta-daaa! Testo je pripravljeno! Preden začnemo valjati, zadevo z rokami stisnemo v nekakšno obliko klobuka, s hribčkom na sredi. To zagotovi, da se bo testo razvaljalo enakomerno in da v njem ni nič zraka.
Valjamo s približno 90cm dolgo palico. Spet je pomembna pravilna drža rok in drsenje po valjarju, da se valja enakomerno. Eden od šefov nam je to nazorno prikazal.
Ko nastane kvadrat, približno 90 x 90 cm, enak dolžini valjarja, testo zložimo in med plastmi močno pomokamo. Potem z velikim nožem, (ne vem če se temu sicer lahko reče nož, bolj sekira!) in pomočjo deske namesto ravnila narežemo tanke rezance.
Na tem pladnju lahko vidite rezance različne debeline. Tiste, ki so vam na sliki najbližji, sem narezala jaz. V sredini je šop, ki ga je narezala ena druga udeleženka in na koncu je šop, ki ga je narezala šefica.
Ko je bilo rezanje končano smo se preselili v kuhinjo. V ogromnih aluminijastih loncih je že vrela voda. Rezance smo skuhali, odcedili, močno sprali pod tekočo mrzlo vodo in postregli na tradicionalnih babmbusnih mrežah v lakiranih škatlah. Za povsem osnovno, tradicionalno jed, se zraven postreže sojino omako, narezano mlado čebulico in wasabi. Na koncu v skodelico, kjer imaš ostanek soje, čebulice in wasabija, naliješ še vročo “juho”, v kateri so se kuhali soba rezanci in to spiješ.
Pa smo jo dočakali – prvo škrbino pri petletnem S! Včeraj je po dolgotrajnem boju (beri: besnem premikanju s prstom) in pol koša okrvavljenih papirnatih robčkov podlegla spodnja leva enica. Nič ni pomagalo moje pregovarjanje, češ, pusti no že ta ubogi zob na miru, bo že padel ven, ko bo čas za to! S je bil tako neučakan, da je s prstom mrcvaril po ustih dokler ni zob popustil. Na koncu je visel na eni sami ubogi nitki, zato je bilo meni dovolj. Zagrabila sem ga in potegnila ven. Da se žvau ne matra, al' kako se že temu reče!
Potem smo zobek skrbno umili, fotografirali, spravili v kuverto in je zvečer romal pod blazino. Ponoči je prišla »miška« in je zobek zamenjala s kovancem za sto jenov. Ravno dovolj za nakup ene igračke v trgovini Daiso, kjer vse stvari stanejo sto jenov. No ja, 105, če smo čisto iskreni, ker na osnovno ceno zaračunajo še pet odstotni davek. Tistih pet jenov sem potem pri blagajni primaknila jaz. S je zdaj ponosni lastnik novega shinkansen vlakca, ki mu sicer manjka še zadnji del, pa tiri in tako naprej, ampak S računa na dejstvo, da bo kmalu izgubil še kakšen zob (eden se namreč že maje) in bo potem njegova zbirka vagonov, tirov, križišč in postaj vedno večja in večja.
Kaj pa zobek, vas zanima? Zobek sem spravila v lično leseno škatlico, kjer se že nahaja S-jev posušeni ostanek popka. Tu je namreč navada, da se te stvari spravi in ko sem odhajala iz porodnišnice mi je Mesto Tsukuba podarilo tako škatlico. Zdaj se v njej skriva še zobek, kajti S zanj ne sme vedeti. Šššššš, odnesla ga je miška….
Ta vikend se je A, en mesec predčetrtim rojstnim dnevom, naučil voziti kolo brez “ta malih” koleščkov! Že od nekdaj je bil hiter: na noge se je postavil pri devetih mesecih, shodil je pri desetih, malo po tretjem rojstnem dnevu se je naučil smučat, zdaj pa še tole. Ja, ja, saj vem, ponosna mami si ne more pomagat!!! Bravo A!
A v svetlomodri bundi na levi, budno ga spremlja ponosni bratec S na desni.
Ker vam je bila zadnjič tista solata tako všeč, imam danes za vas še eno poslastico. No, vsaj zame je to poslastica, ne vem pa kako kaj vam teknejo surove ribe! Govorim o sušiju in sašimiju. Suši so kosi ribe na “posteljici” iz riža, spodaj namazano malo wasabija, vse skupaj pa preden ponesemo v usta še pomočimo v sojo. Sašimi so rezine , ki se jih je kar tako, brez riža, z wasabijem in sojino omako. Za sašimi ponavadi potrebujemo najboljšo, najbolj svežo in najkvalitetnejšo morsko hrano. In ena najbolj cenjenih in razširjenih jetuna maguro, tako za suši kot tudi sašimi. Kvaliteta in okus pa sta odvisna tudi oddejstva, s katerega dela telesa je kos odrezan (glej sliko). Najbolj pogost je akami, temno rdeč, standardni kos mesa,sladokusci pa prisegajo (prisegamo) na toro. Toro je kos, ki je odrezan s trebušnega dela in je zaradi tega tudi bolj masten. Poznamo dva kosa: o-toro in chu-toro (včasih je napisano tudi ju-toro, kot na sliki), od katerih je prvi grozno masten, drugi pa ravno prav. Chu-toro je tudi moj najljubši kos. V ustih se kar stopi! In ne skrbet, sploh nima takega ribjega okusa, kot si najbrž predstavljate. Tudi ni tak kot ribje olje. Okus je nežen, skoraj sladek in zelo dober.
O tem, da bodo Japonci do konca zdesetkali populacijo vseh rib, najbolj pa tune po celem svetu je zadnje čase veliko govora. In res je, da se tukaj vsakodnevno dobi morsko hrano iz celega sveta. In včasih celo iz tako rekoč domačih logov, to je Jadranskega morja. Zadnjič sem v naši lokalni samopostrežni zasledila tole:
Vem, vem : prevod prosim! No, tole piše na nalepki, levo v majhnem kvadratku : KU-RO-A-ČI-JA ali po naše Hrvaška! Tale kos chu-toro tune je “priplaval” na daljno Japonsko iz Hrvaške. In morda je pred tem še živa tuna kdaj zašla tudi v naš del Jadrana! Zato sem jo tudi kupila, ker sem si mislila, da je to tako rekoč doma!
Pa ne mislit, da takele stvari jemo pri nas kar vsak dan. Zadeva je kar draga, za deset malih koščkov sem plačala skoraj 800 jenov, kar je približno 5 evrov. Ampak ob posebnih priložnostih se pa že splača. In zadnjič sva tako imela tudi midva: sedmo obletnico poroke! Za večerjo sva si torej privoščila chu-toro sašimi, sake in za posladek umeshu liker. Mmmmm!
