Spet na pot

Jutri zjutraj, tokrat domov v Ljubljano.

Columbus – Washington D.C. – Zürich – Ljubljana, prihajamo!

Trije tedni počitnic! Ahhhh, komaj čakam!

Slabih 8 cm snega…

…in otroci že tri (3!) dni niso šli v šolo! Mislim, halooo??? Saj smo vendar na severu ZDA? A se samo meni zdi, da zganjajo prehudo paniko?

Mama-ki-ji-dva-mulca-zaradi-odpovedane-šole-že-tri-dni-žreta-živce-press.

Danes bodo Američani pojedli skoraj 50 miljonov puranov

Tudi mi smo si privoščili enega in prispevali k genocidu. Tegale pa je iz papirja naredil S v šoli in nanj napisal, za kaj je hvaležen (klikni na sliko za povečavo). Na njegov seznam so se uvrstili sonce, drevesa, šola in igrače. Samo nisem prepričana, če ravno v tem vrstnem redu. Igrače je najbrž postavil na prvo mesto. Današnji dan smo preživeli doma, po TV smo si ogledali tradicionalno Macy's parado iz New Yorka in vsakoletno nacionalno razstavo psov (S je izbral dogo in izjavil, da jo moramo iti takoj nekam kupit), jutrišnjim razprodajam (Black Friday) pa se bomo na daleč izognili….niti pod razno ne grem kampirat pred trgovine, ki se bodo posebaj na ta dan odprle že ob štirih ali petih zjutraj. Ljudje so res usekani.

Happy Thanksgiving oziroma Puranov Dan vsem skupaj!

Prvi razred osnovne šole???!!!!????

S hodi v prvi razred čisto navadne osnovne šole tukaj. Na začetku je sicer zamudil en mesec, ampak meni se to ni zdelo nič hudega. Saj je samo prvi razred!!! Ja, malo morgen! Tukaj se namreč že v vrtcu, ki ga začnejo pri petih letih, se pravi eno leto pred osnovno šolo, naučijo brat in pisat velike in male tiskane črke, številke pa do 100. Mi, tepci, smo pa mislili, da se bodo to začeli učiti v prvem razredu!!! Ubogi S je tako padel na glavo v šolo, kjer otroci pišejo stavke z najmanj osmimi besedami, od katerih mora ena obvezno biti na primer “friendship”, “butterfly” ali pa “cooperation” (prav lahke besede za napisat za enega šestletnika, a ne?), kjer odštevajo in seštevajo vse možne številke do 100, za nagradne točke pa celo do -10, poznajo lihe in sode številke, da o tem kako so v šoli od 8.30 do 15.30 sploh ne govorimo!!! Zadnja dva tedna so začeli celo s kreativnim pisanjem, pri čemer otroci pišejo vsak svojo knjigo, ki jih bodo na koncu leta objavili. Naš S je sicer brihten, govori štiri jezike in je bil v šoli izrecno pohvaljen zaradi velikosti besednega zaklada, ki ga uvršča celo na vrh med angleško govorečimi sošolci, ampak meni se trga srce, ko vidim, kako je obremenjen. Domov pride vsak dan ob 16h, izmučen do konca, potem pa mora narediti še domačo nalogo, ki nama zaradi zaostanka včasih vzame tudi po uro in pol. Včasih bi ga najraje izpisala, in mu pustila še eno leto otroštva, pa mi reče, da je v šoli pravzaprav fino in da ima tam veliko prijateljev. Pa si premislim in upam, da bo kmalu nadoknadil zaostanek in bo potem lažje. Res srčno upam….

Zdaj vidite, zakaj tako malo pišem na blog. Enostavno ni časa. Zjutraj najprej peljem S na šolski avtobus, grem nazaj domov po A, ga naložim v avto in peljem v preschool, se vrnem domov popit eno kavo z možem, potem pa ga odpeljem v službo. Potem zašibam v mesto po nakupih, ob 12h pa nazaj po A. Preschool je namreč samo tri ure na dan. Nekaj časa se še igra na igrišču, potem pa greva domov pospravljat in kuhat. Ob 3.45 greva počakat S na šolski avtobus, potem pa gremo pobrat moža v službo. Skupaj pojemo kosilo, potem se mož odpelje nazaj v službo, jaz pa na hitro pospravim in začnem pomagat S pri domačih nalogah. Pa je dneva že skoraj konec. In zvečer se mi ponavadi ne da nič drugega, kot zavalit se pred TV s kozarčkom vina v roki. Na računalnik se sploh ne spomnim…

Excuse me, where can I park my horse and carriage?

Tole vozilce na parkirišču mi je danes zjutraj prav prijetno polepšalo začetek dneva. Mogoče pa gre za dostavno vozilo za Amish organic chicken, ki jo sicer redno kupujem? Hmmmm…

Naša buča….

...včeraj zvečer. Buuuuu!

Happy Halloween!

Posneto konec avgusta....

....na poletu z Dunaja v Abu Dhabi* s telefonom skozi zamazano in zarošeno šipo. Pa kljub temu še kar dobro zgleda. Šele danes sem slikice imela čas presneti na računalnik, pa sem se odločila, da vam jih pokažem.

The Palm, Jebel Ali. Impresivno.

Puščava okrog Abu Dhabija ob pristanku. Pesek povsod. Pa če se vam zdi cudno, da ni na cestah skoraj nikjer nobenega avtomobila, naj vam povem, da je bilo zunaj 49˚ C!

Mednarodni terminal od zunaj spominja na gobico ali pa leteči krožnik (slika ni najboljša, pa vseeno se vsaj malo vidi)

Notranjost terminala. Ni gobica, modro-zlati čebelji panj je!

* Pot me je takrat peljala iz Tokya v Taipei, od tam pa preko Abu Dhabija na Dunaj. Enako na poti nazaj. Pa da se malo poafnam….letela sem z Business classom! Oh yeah, baby!!

40 stopinj razlike

Govorim o Fahrenheitih, pa vseeno. Še dva dni nazaj smo imeli 90 stopinj (ca 30˚ C), sonce je pripekalo in jaz sem se potila, danes pa je bilo ponoči 50˚ F (10˚ C), čez dan pa samo 55˚ (13˚ C), dež in mrzel veter. Mene zebe….

p.s. Še dobro, da ima moja Nokia konverter za vse tele ne-metrične zadeve, kot so inči, funti, farenhajti in vse ostalo, ker se mi enostavno ne da v glavi preračunavat in mi brez tega ne bi bilo nič jasno. Današnja lekcija: 90 stopninj je vroče, 50 pa mraz. Brrrrrrrrrr!

Zakaj se tudi v Ameriki ne splača kupovat poceni kitajske robe

Danes je šel prvič v šolo tudi A. Na žalost je ravno malo premlad za kindergarten, kamor hodijo otroci, stari od pet do šest let. Zato smo ga morali vpisati v preschool, za “dojenčke” (A-jeve besede) od tri do pet let. S svojimi štirimi leti in pol je najstarejši v skupini, zato ni čudno, da se mu zdijo vsi ostali “dojenčki”. Tudi zato, ker je na Japonskem že hodil v vrtec, zdaj pa se je moral vrniti eno stopnjo nazaj. Pa bo že preživel, važno, da pride med druge otroke in se do sitega naigra, pa bo. Na žalost traja preschool samo štiri dni na teden po tri ure. Vsako sredo ostanejo doma. Ne vem sicer zakaj, nisem še vprašala. No, in tako sem danes mislila, da bom lahko v miru raziskovala mestni center, kjer je mnogo malih trgovinic, restavracij in kafičev, pa ni bilo iz tega nič. Zakaj? Zato, ker mi je tisto malo gorenjske krvi, ki jo imam, zadnjič prišepnilo, da naj kupim poceni kolo, ker ga bom tako ali tako vozila samo en mesec zdaj, preden zapade sneg, pa potem še malo spomladi, potem pa itak gremo drugam. In sem kupila poceni kitajska jajca! No ja, ne jajca, ampak kolo, pa saj veste, kaj mislim! V petih dneh sta tako mojemu kolesu skrivnostno spustili obe gumi. Ne čisto do konca, ampak bili sta občutno mehkejši, kot bi morali biti. Danes zjutraj sem tako A-ja oddala v preschool (mah, na živce mi gre tole ime, bom pisala kar vrtec, pa bo!)….torej A in jaz sva se s kolesom odpeljala v vrtec, potem sem pa jaz nadaljevala pot do famoznega Wal-Marta. Kupit sem šla pumpo, da napolnim gume. Ko sem prišla domov, sem se torej spravila k delu. Napolnem zadnjo gumo – nobenih težav, še zadovoljna sem bila, ker je pumpa za sedem dolarjev tako dobro pumpala!! Potem pa začnem s sprednjim kolesom. Napolnim, zaprem mali pokrovček in se obrnem okrog, da bi odšla nazaj v hišo. BAAAAMMMMMM! Slišati je bilo, kod da nekdo strelja name, in to je bila tudi moja prva misel, saj smo vendar v Ameriki! Ampak ne. Prednja guma je visela s kolesa kot razkuhan makaron!! In vem, kaj boste rekli, punca je preveč napumpala!! Pa nisem, res ne! Razneslo jo je kar tako, „iz čistega mira“. Bila sem tako besna, da sem pozabila odkorakat nazaj v stanovanje po fotoaparat in jo slikat, po glavi se mi je podilo samo dejstvo, da imam manj kot dve uri časa, do Wal-Marta, kjer sem kolo tudi kupila, pa vsaj 35 minut peš! Prištejmo še malo časa za vlačenje kolesa s sabo, pa nekaj časa, da kolo popravijo, pa bom na koncu komaj uspela priti nazaj v vrtec pobrat A-ja. Zagrabila sem nahrbtnik z denarnico, popokala kolo in se odpravila na pot. Po poti sem škripala z zobmi in švicala, kajti sonce je neusmiljeno pripekalo. No, pa da skrajšam štorijo….gumo so mi popravili, izkazalo pa se je, da je celo prednje kolo rahlo zvito, kar bi pomenilo še nekaj ur popravljanja, jaz pa zato enostavno nisem imela časa. Sem pa tipčku prodajalcu povedala, da bom prišla nazaj, če bo še kaj narobe, in da bom takrat zahtevala novo kolo, ne samo popravilo. Tako, da vedo, kaj jih čaka. Jezna sem bila pa jasno predvsem nase, da sem šla kupit tako poceni kolo. Do vrtca sem potem v besnem tempu prikolesarila eno minuto pred dvanajsto, ko otroke spustijo ven, je pa od mene dobesedno kapljalo. Ko sva prišla domov, sem se odvlekla do tuša in potem samo še sesedla na fotelj. Kot vidite, je moja kondicija trenutno precej na psu, ker je bilo kakršnokoli športno udejstvovanje v zadnjem času potisnjeno povsem v en zaprašen kot. (imajo pa tukaj na Univerzi tako super-duper fitness dvorano, da je še moj mož obstal kar z odprtimi usti, tako, da se bom kmalu kaj odpravila tja)

Jutri je sreda. Vrtičkarji imajo prost dan, ravno obratno pa to velja za njihove mame, torej mene. Z A-jem za petami se raziskovanje namreč spremeni v kaj povsem drugega (mami, lačen, žejen, lulat me, noge me bolijo, ne da se mi več – vstavi poljubno!) Bom morala pač počakat na četrtek, takrat pa upam, da vam bom lahko v dokaz pokazala tudi kaj slikic tele naše “vasi”.

Columbus day

Second Monday in October. You may choose to officially celebrate it or disrupt it. Or, like S would say with his newly acquired accent and his favorite phrase for the past week: "Whatever.... it's a riot!"

Končno sobota

Mož se je ravno s kolesom odpeljal na trg po svežo zelenjavo, fanta se igrata računalniške igrice na televiziji, jaz pa pijem kavico. Končno imam nekaj časa, da malo pišem. Torej…

Prispeli smo, jaz in oba fanta, en teden za možem, ki je odletel naprej, da nabavi osnovno opremo za stanovanje. Najeli smo namreč praznega, pa je moral kupiti vsaj postelje, mizo in stole, nekaj krožnikov, posode itd. Potem smo mu sledili mi. Malo me je skrbelo, ker prej še nikoli nisem šla na tako dolg polet sama z njima in ker sta tako živahna, mi ni bilo jasno, kako ju bom lovila. Predvsem na letališču je problem, ko mi stečeta vsak na svojo stran, jaz pa obložena z nahrbtniki ne vem, za katerim naj najprej tečem. To, in pa odhod na stranišče, ki sem ga pač rešila tako, da sem oba vlekla s sabo. Potem ko smo bili enkrat na avionu, pa je bil največji problem zabavati ju 13 ur. Tokrat sem stisnila zobe in prekoračila eno od pravil, ki sem si jih zadala – nobenih Game boyev, Playstation in podobnih video igric. Šla sem, in jima kupila male zadevice, imenovane Pocket dream console na katerih lahko igrata 30 različnih igric. In povem vam, čeprav sta bili dragi (jasno, kupiti sem morala dve enaki, ker bi se drugače skregala), je bila to ena boljših investicij do sedaj, vsaj kar se igrač tiče! Od trinajstih ur našega prvega poleta v Atlanto, sta jih približno štiri prespala, pogledala sta si Shreka in Surf’s up, preostanek časa pa sta se posvetila igricam. Nič sitnarjenja, nič „mami, meni je dolgčas”, nič! Mir in tišina, nobenega tekanja gor in dol med vrstami, mirno sta sedela in bila sploh pridna kot angelčka. Privič po dolgem času sem si na poletu tako uspela celo pogledat en film (Ocean's 13) od začetka do konca in celo eno uro spat!!! Se sploh ne spomnim, kdaj mi je to nazadnje uspelo. Drugače pa ne bom nikoli več letela z Delto! Hrana je bila obupna, sedeži so oblečeni v nekakšno umetno usnje, da se čisto nalepiš, stevardese so bile kot iz doma za upokojence, ena starejša in bolj neprijazna od druge, skratka, pod kritiko! V Atlanti smo potem preživeli dobro uro stanja v vrstah za živino pred okenci, ampak načeloma je šlo kar hitro in vsi so bili zelo prijazni in korektni. No, sicer smo pa imeli vse papirje pošlihtane in pripravljene in niso imeli kaj komplicirat. Problem je bil samo, da smo morali počakati na kovčke, jih prepeljati preko carine in potem še enkrat čekirat za naprej. Če letimo v Evropo, kovčke ponavadi pošljejo direktno naprej, tukaj pa ne. Pa smo tudi to uspeli urediti brez problemov. Potem pa smo spet čakali kot zmešani, ker je bilo nekaj narobe z avionom za Columbus, pa so morali pripeljati novega. V Columbusu nas je z avtom čakal mož in tako smo zvečer po lokalnem času, približno 24 ur po našem odhodu z doma v Tsukubi, prispeli v Athens. Aja, na poti iz Columbusa v Athens smo sicer na avtocesti zgrešili en odcep in malo zašli, ampak ni bilo prehudo. Mož je prvič vozil po tej poti, bilo je zvečer in tema, jaz, ki bi morala navigirat, pa sem bila čisto neprespana. Se zgodi! Pa smo kmalu našli pot nazaj.

Trinajsturna časovna razlika med Japonsko in Ohiom pa nas je povsem uničila. Fanta sta naslednjih nekaj noči prebedela in prespala večino dneva, ampak kmalu smo se prilagodili in stvari so se začele normalizirat. V prvem tednu smo tako do konca počasi opremili stanovanje, vpisali S-ja šolo, začeli urejevati dokumente za social security number, brez katere tukaj še dihati ne smeš in tako naprej.

Nadaljevanje sledi…

Prvič sam na šolskem avtobusu

Grozno me skrbi….danes se S pelje iz šole sam na rumenem šolskem avtobusu. Do sedaj smo imeli najet avto, zdaj pa kupujemo svojega in bomo nekaj dni brez. Upam, da ga bo učiteljica usmerila na pravega (številko 12) in da mi potem ne bo ušel dol pred našo postajo. Čez pol ure bo konec pouka, in jaz sem zmeraj bolj živčna…

Drugače pa vam dolgujem še veliko opisov našega novega kraja in vsega, kar se je dogajalo v preteklem mesecu. Obljubim, da bom vse nadoknadila, ko se stvari končno “pošlihtajo”. Ta teden moramo namreč opraviti še dva zdravniška pregleda za naša fanta, jih cepiti proti Hepatitisu B in kupiti avto. Potem bo življenje postalo znosnejše in tudi jaz bom imela vsaj nekaj časa, da se spravim k pisanju.

Ne obupajte še nad mano, kmalu bo zapisov več!

Athens, Ohio

Prispeli, se borili s časovno razliko, uredili stanovanje, najeli avto, uredili zavarovanje, priklopili internet, se vpisali v šolo, malo raziskovali itd. itd. itd.

Več sledi kmalu. Hvala vsem za potrpljenje!

Obvestilce

Dragi moji, zaradi nenadnih in precej kompliciranih težav z zdravjem, sem se pred približno 14 dnevi vsedla na prvi avion in priletela v Ljubljano. Po mnogih pregledih in testih se je izkazalo, da stvari niso tako hude, kot je zgledalo na prvi pogled, tako da sem od zadnjega pregleda danes zjutraj tukaj zdaj uradno na »dopustu«. Še en teden počitka, potem pa nazaj na Japonsko. Hudo že pogrešam moje fante, ki so ostali tam, tako da odštevam še te zadnje dneve. Oglasila se vam bom spet, ko se vrnem »domov«.

Do takrat pa lep pozdrav vsem skupaj!

Dens, dentis

V enem tednu je S izgubil tri zobke…. Zobna miška bo obubožala!

Nauk sobotnega večera

Ni pametno gledat japonskih risank in filma Kill Bill vol.1 preden greš spat, ker te potem v sanjah preganjajo miniaturni ninja z ostrimi meči.

Krvosesi

S je šel včeraj po šoli s prijateljem in njegovo mamo nabirat borovnice na bližnjo farmo. Ker pa je prav ob koncu pouka A nenadoma zakuhal z visoko vročino, sem ga po hitri poti odpeljala domov, pri tem pa S-ja pozabila dodatno namazat z insekticidom proti komarjem. Pa tako vestno ju drugače oba “polivam” z njim, tokrat pa me je A-jeva vročina vrgla s tira. In če rečem polivam, mislim to skoraj dobesedno, ker bi nas drugače žive požrli. Celi roji se zapodijo nate, če nisi namazan. In to se je na žalost zgodilo tudi S-ju. Zjutraj sem ga sicer namazala, vendar je medtem učinek že popustil. Izkupiček: na vratu in po obrazu ima 23 pikov! Na obeh straneh vratu, na licih , po ušesih in za ušesi. Ker je bilo precej hladno je imel k sreči majico z dolgimi rokavi in dolge hlače. Raje ne pomislim, kaj bi šele bilo, če bi šel tja v kratkih hlačah in majici! Domov bi najbrž prišel slabokrven, toliko krvi bi mu izpili teli azijski tigrčki. Sovražim jih, ker nam vsem grenijo življenje in dobesedno pijejo kri.

Jezna pa sem tudi sama nase, ker sem ga pozabila namazat in me zdaj grozno peče vest. Ne vem, kako naj se mu oddolžim za srbenje….

Namiki Matsuri, ponedeljek 16. julij

Vse več ali manj isto kot lani, samo da sta tokrat sodelovala oba fanta...

Kraj dogajanja, Namiki park

Poglej tole...

Cheese!

Saj ni nič težko....

Japonski boben Taiko

Danes na kratko....

....ker nimam nič časa:

Potres čutili in preživeli včeraj ob 10h dopoldne. Rahlo panicirali zaradi jedrske elektrarne. Šli na Namiki Matsuri ob 12h (več o tem jutri). Ponoči čutili še dva precej močna sunka in imeli zelo čudno noč nasploh (S-ja je nosila luna, A se je zbujal zaradi močnega kašlja, jaz pa ob vsakem šumu). Zelo malo spali in se zbudili nečloveško zgodaj. Imeli polno zaposlen dan, ki se še ni končal, urejevali papirje in dokumente v zvezi z našo veliko novico: konec avgusta pridemo za en mesec v Ljubljano, potem pa naprej čez veliko lužo za eno leto. Ja, gremo v ZDA! Zelo dobrodošla sprememba po skoraj osmih letih tukaj! Juhu!!!

Več o vsem tem jutri.

Tresla se je gora, rodila se je miš

Tajfun Man-yi je mimo in moram reči, da sem bila spet razočarana. Vsakič naredijo grozno paniko, kako hudo bo, potem se pa vse skupaj izniči, ko tajfun končno prileze do nas. Vsaj enkrat bi rada doživela takega ta hudega, seveda varno v zavetju hiše, čeprav me malo skrbi, da bi kakšna veja priletela skozi okna. Nevihte in vremenski pojavi me fascinirajo in bolj ko se bliska, bolj uživam. Nikakor sicer ne bi rada bila v takem primeru zunaj, ampak že od nekdaj sem rada skozi okno gledala nevihte. Slavni tajfun, Kamikaze, tak kot je potopil mongolsko mornarico pri poskusu invazije na Japonsko leta 1281, pa mi uhaja. Čakam in čakam, pa nobeno leto ne uspem doživet takega ta hudega. Čakam že od kar sem prvič prišla sem, pa mi narava noče in noče ugodit.

Včeraj je sicer lilo kot iz škafa cel dan, veter je tudi pihal, nebo je bilo črno, to je pa tudi vse. Naš šotor je obstal, nobena veja se ni odlomila z dreves, ceste niso bile poplavljene, reke niso prestopile bregov. Pa so govorili, da je to najhujši tajfun od druge svetovne vojne naprej! To je res veljalo za Okinawo in Kyushu, nekaj ljudi je celo umrlo, ampak pri nas ni bilo nič. Še elektrike ni zmanjkalo. Samo nedeljo nam je pokvarilo in Namiki Matsuri je bil odpovedan. To je pa tudi vse.

Razočarana sem. Narava me je pustila na cedilu. Že osmo leto zapored….