Minke whale steak, anyone?

Pred nekaj leti, ko sem prvič prišla na Japonsko v trgovinah skoraj ni bilo videti kitovega mesa. Le v eni “fancy” in zelo dragi, kjer si za vsako ostalo normalno ribo plačal trojno ceno. Spomnim se, kako sem bila rahlo šokirana, ko sem prvič videla tako lepo zapakiran kos mesa, ki je zgledal kot lepa, temno rdeča govedina. Ampak kaj, za božjo voljo, dela govedina v hladilniku za ribe? Potem sem se pomatrala in počasi prebrala, kaj na nalepki piše. KU-DŽI-RA…., saj to je vendar kit! Brrrr! Ni mi treba omenjat, da zadeve nisem kupila. Imam pač svoje principe, čeprav je del mene hudo radoveden, kakšnega okusa je kitovo meso. Ampak ne! Če že ne jem konjskega mesa in sem se tega uspela držat celo življenje doma v Sloveniji, kjer ga je dovolj na razpolago, potem tudi kita ne bom poskusila. Ko že govorimo o konjskem mesu in o tem da ga nisem jedla v Sloveniji, pa moram napisat še, da sem ga jedla samo enkrat v življenju, in to tukaj na Japonskem. Pa še to le zato, ker mi: prvič – niso povedali, kakšno meso to je; in drugič – če ga ne bi pojedla, bi bili gostitelji grozno užaljeni. Povrhu vsega je šlo za sašimi – surovo konjsko meso. Pravzaprav je bil tisto en zanimiv dan. Poleg konjskega sašimija smo jedli še fugu in zraven molili, da šefu v kuhinji nož slučajno ni zdrsnil in zraven odrezal še kakšnega strupenega kosa. Pojedli pa smo tako rekoč celo, pripravljeno na različne načine…razen strupenih delov. Gostitelji so nam rekli, da pomaga, če zraven piješ topel sake. Yeah right! Pri fuguju ti ne pomaga nič, toksini so premočni.. Zato imajo v kuhinji ostanke teh rib zaprte v posebnih kontejnerjih pod ključem in jih vsak dan odpeljejo z oklepljenim avtom, podobno kot denar za banke.
Zdaj pa nazaj h kitom. Pred dobrim mesecem se je v trgovinah nenadoma začelo pojavljti ogromno kitovega mesa. Poleg tega ga zdaj uvajajo v šolska kosila. Zakaj? Zato ker ima menda Japonska kot posledico svojega “scientific research” kitolova v zmrzovalnicah na stotine, če ne tisoče ton kitovega mesa. In ker upajo, da se bo v zelo bližnji prihodnosti sprostil moratorij na lov, zelo hitijo s porabo obstoječih zalog. In zadeva je še celo poceni, 100g stane samo 198 jenov ali malo vec kot en euro. Pred kratkim so celo v časopisu pozvali ljudi, naj napišejo mnenja pro in kontra kitolovu. Najbolj me je zabavalo dejstvo, da je bila večina pro komentarjev od Japoncev, večina kontra pa od tujcev ki živijo tu. Rdeča nit pro komentarjev pa je bilo t.i. dejstvo, da so Japonci vedno jedli kitovo meso in da je ta tradicija globoko zakoreninjena. To menda sploh ni res, kajti le manjše ribiške skupnosti, ki so kdaj uspele ujeti kakšnega , so to res počele. Ostali so bolj ali manj začeli jesti šele v dvajsetem stoletju, s prihodom boljših harpun in ladij. Predvsem pa so si kitovo meso lahko privoščili le redki. Zdaj pa kar naenkrat jokajo, kako jih hočemo tujci ogoljufat za njihovo tradicionalno kulturno dediščino – pravico do kitovega mesa.
No, naj bo tako ali drugače, upam da moratorija ne bodo dvignili. Kitovega mesa pa absolutno ne mislim kupit ali pa jest…v prihodnje bom tudi zelo previdna, preden dam v usta kakšno stvar, za katero mi nočejo povedat, kaj je. Slikala sem ga pa v naši lokalni samopostrežni trgovini za vse firbce doma v Sloveniji, ki me kar naprej sprašujejo, če sem ga že kdaj poskusila.

Končno

Pa smo ju dočakali: lepo vreme in naš bazen. S in A bi sedela noter kar cel dan, mami bi šla pa raje še enkrat na morje…

Kokos na tretjo potenco

Kaj narediš, če kar naenkrat vsi (poglej tukaj, tukaj in tukaj) pečejo muffine inzbudijo tvojo sladkosnednost do take mere, da ne zdržiš več? Ko preiščeš vse omare, pa najdeš samo ene brezokusne piškote? Na vsak način moraš pojesti nekaj sladkega, ali pa te bo pobralo? Vzameš skledo, vanjo zmečeš vse, kar najdeš, in …bingo! Pol ure kasneje se iz pečice širijo omamne vonjave in pred njo v vrsti stojijo lačni firbci.

TA-DAAAA! Ka-ma predstavlja svojo najnovejšo kreacijo:

TRIPLE COCONUT AND YOGHURT CAKE











Zakaj triple?Zato ker ni double (hi,hi,hi)….no pa zares: zato ker je v njej kokosovo mleko, kokosova moka in še svež kokos . Trikrat kokos, kokos na 3! Se sliši čudno? No pa saj sem vam povedala, da notri zmešaš vse, kar najdeš! Prav zabavno, enostavno!

Ocena fantov: Dobra, samo premalo sladka! Mami!!!! Zakaj nisi dala noter več sladkorja? A mi ga lahko še potreseš po vrhu? A ga lahko kar z žlico jem zraven?

Ocena moža: Mljask!

Riževa polja

Stopi skozi vrata, hodi naravnost. Zavij desno. Nadaljuj skozi češnjev drevored in prečkaj cesto. Ustavi se, zajemi zrak in odpočij oči. Zeleno.

Žoga

Danes ponoči so nam že tretjič letos z vrta ukradli žogo! Najbolj me je razjezilo dejstvo, da je bila žoga zaprta v našem šotoru, kar pomeni, da je nekdo prišel na vrt, odprl zadrge in jo vzel ven. Prejšnjo so nam ukradli, ko je bila “parkirana” skupaj s kolesi in pokrita s ponjavo. Tudi takrat je moral nekdo prit na vrt, odgrnit ponjavo in pogledat spodaj, da jo je videl. Problem je jasno v tem, da nimamo ograje, ker je ne smemo postavit. Živa meja pa tudi ni okrog in okrog vrta, ampak samo ponekod. Zoprn občutek, če veš, da se ti nekdo takole sprehaja po vrtu in si postreže s tvojimi stvarmi! Zdaj ne vem, ali naj okrivim okoliške mulce, ali koga drugega. Zadnje čase, no ja v bistvu odkar se je začelo poletje, so v bližnjem parku večkrat opazili brezdomce, kajti tam je primerna streha in klopce za spanje. Nekako pa si ne predstavljam, da bi brezdomci z našo žogo igrali nogomet, zato se bolj nagibam k okoliškim mulcem. Jezi me, ker je bila to že tretja žoga letos. Kupim novo, in v trenutku je ni več! Ja saj vem, moralo bi me že izučiti! Žogo bi morali vsakič prinest noter v hišo, pa kaj ko fanta pozabita, jaz pa tudi. In ni mi všeč, da se potem žoga valja po predsobi ali pa jo hočeta brcat v dnevni sobi. Je boljše, da ostane zunaj. Pa še tokrat sem mislila, da je na varnem, ker je bila v šotoru.

Fanta sta zdaj grozno žalostna in že navijata, da moramo takoj kupit novo. Upam samo, da prodajajo kakšno tako s pritrjeno verigo, da jo bomo lahko priklenili k hiši!

Danes smo na vrt postavili tole…

Naš odgovor rojem brenčečih in pikajočih komarjev. Tako imenovani gazebo z mrežo proti komarjem. Kupili smo ga že lansko leto in za fanta je bil to edini način, da sta se kopala v bazenčku. Zadeva je velika 3 x3 metre in letos smo si za notri omislili skoraj 3x2 metrski bazen. S in A že komaj čakata, da ga napihnemo, ampak mislim, da pred ponedeljkom ne bo nič, ker za vikend še napovedujejo dež. Zato sta danes notri igrala nogomet….no ja, žogo sta brcala v mreže, saj kaj več v majhnem prostoru ne gre. Malo smo se bali, da se bo muca Bella ustrašila in ne bo hotela več prihajat, pa se je prikazala takoj, ko smo zadevo postavili, tako da jo očitno nič ne moti.

Zdajle smo s fanti ravno pojedli kosilo, in kljub turobnemu, sivemu vremenu me ima, da bi si skuhala kavo in jo šla v miru spit na vrt. V miru zato, ker mi komarji ne bi mogli do živega. Zdaj moram samo še poiskat našo zložljivo mizo in vrtne stole, pa bo. Lavazza, here I come!

Grrrrrr

Prejšnji petek sem pri japonskem Amazonu naročila nekaj novih knjig in se grozno veselila, da bodo v nekaj dneh pri meni. Čas bi že bil, da spet preberem kakšno dobro knjigo. Pri meni to sicer izgleda tako, da preberem tri stavke, potem pa moram knjigo odložit, ker je eden od fantov lačen. Potem ko spet preberem tri stavke, mora drugi na stranišče. Potem je treba skuhat kosilo ali pa obesit perilo. Pa pobrisat poplavo v kopalnici, kjer packata z vodo.In tako cel dan. Zvečer sem pa ponavadi čisto preveč utrujena, da bi brala. Po kakšne pol ure televizije se mi zaprejo oči. Sploh zdajle, ko sta oba fanta doma – S ima počitnice – in me njuna energija povsem izčrpa. Ko bo konec počitnic, bo bolje. Enega je veliko lažje zaposlit, kot pa dva.

Kje sem ostala…aja pri mojih težko pričakovanih knijgah. Včeraj zjutraj, ko je bil mož še doma, sem s kolesom zašibala v trgovino. Ravno, ko sem se pripeljala domov, pa zagledam poštarski kombi. Juhu, moje knjige so tu!! Plačam, podpišem in znosim vse vrečke in paket v hišo. Najprej zložim vse stvari v hladilnik, potem pa se v miru vsedem za mizo in odprem paket. Kaj zlomka pa je to? Namest mojih lepih, novih knjig zagledam ogabne porno hentai manga stripe, jasno v japonščini. Grrrrr! Kar stemnilo se mi je pred očmi.

Potem sem porabila več kot pol ure, da sem “navigirala” po japonskih straneh Amazona do njihovega customer service. Nobene telefonske številke, kamor bi lahko poklicala. Nič! Končno se mi je posrečilo najti formular za pritožbe po mailu. OK, to izpolnim…upam samo, da bo tam na drugi strani kdo, ki bo znal prebrat po angleško. Z japonščino se ne mislim matrat, sem preveč besna. Pošljem.

Danes zjutraj dobim mail…. tako prijazen in uslužen, da se je kar med cedil od njega. Da se opravičujejo, pa da ne smem zamerit, da se klanjajo ponižno in da mi bodo takoj poslali nove knjige, tiste (trapaste) mange pa da naj jim , lepo prosijo in se ponižno klanjajo, vrnem na njihove stroške. Tukaj je telefonska številka, pa pokličite prosim našega kurirja, ki bo prišel paket iskat. Ha!! Tako je prav! Moram priznat, da se mi je dobro zdelo, čeprav sem še zmeraj jezna, ker bi lahko že včeraj začela brat, pa zaradi njihove napake nisem mogla.

Zdaj sem se odločila, da jim bom “velikodušno” odpustila. Ravnokar sem namreč odkrila en CD, ki ga že dolgo časa iščem in ga hočem obvezno imet! Upam, da ko ga bom naročila, ne bo spet kaj narobe.

Strašni lovci

Najbolj priljubljen šport med otroci tukaj je lovljenje hroščkov, žužkov, kačjih pastirjev in vseh ostalih letečih “nadlog”. Od začetka poletja kar naprej srečujemo male nadebudne lovce z mrežami in posebnimi, ponavadi zelenimi, plastičnimi škatlicami, obešenimi okrog vratu. Tudi v S-jevem vrtcu imajo otroci navado, da posebne primerke prinesejo s seboj, da jih lahko vsi ostali obučudujejo in so temu primerno zavistni. Tako sem morala pred kratkim tudi jaz kupit mreže in škatlice za oba naša fanta in takoj popoldne smo šli na lov. V prve pol ure smo ujeli kar nekaj kačjih pastirjev, nismo pa imeli sreče s kakšnim bolj eksotičnim hroščkom. Najbolj zaželjeni so različni rogači, in večji ko imajo rog, večjo slavo bo lovec požel. Pravzaprav so taki hrošči, ki jim rečejo kar Mushi King ali kralj insektov, tukaj velik biznis. Lahko jih kupiš in gojiš kot domače živali. Ker pa jih je očitno veliko težje ujeti v naravi, se mali lovci ponavadi zadovoljijo tudi z manjšimi trofejami, kot so na primer (meni zelo ogabni) hroščki, ki jim tukaj pravijo Dango Mushi (angleško Sow bug ali Wood louse) ali kroglični insekt, ker se ob prvem znaku nevarnosti zvijejo v kroglico. Slovenskega imena na žalost ne vem. Tukaj jih je kot listja in trave in vsako jutro jih moram pometat izpred vhodnih vrat, kjer se jih nabere tudi več deset. Večkrat jih otroci lovijo tudi na igrišču vrtca in jih ponosno pokažejo mamam, ko jih le-te pridejo iskat.

Mi razen nekaj bolj”ta navadnih” hroščev in kačjih pastirjev nismo imeli sreče. Razen tega, da so nas vsakič popikali komarji nismo imeli nobene trofeje. Skoraj smo ujeli lepo zeleno bogomolko, pa nam je na žalost ušla iz mreže. Potem so prišle vse naše zdravstvene težave in smo mreže postavili v kot. Zadnjič pa na šipi vrtnih vrat zagledamo nenavadno pošast..Približno pet centimetrov dolgega, s še enkrat tako dolgimi tipalkami opremljenega hrošča. Fanta sta začela vpit da ga moramo takoj ujet, kajti takega še nista nikoli videla. Zašibala sem skozi vrata, zagrabila prvo mrežo, ki mi je prišla pod roke in hoopla….pa smo ga imeli! Bil je res nenavaden, tudi sama takega še nisem nikoli videla. Kar nekaj časa je trajalo, da smo po internetu našli, kako se ta trofeja imenuje. Asian Longhorned Beetle! Zoprna nadloga, ki uničuje nasade dreves. Pred leti so ga uspešno (beri: nenamerno) izvozili v severno Ameriko, kjer uničjue cele nasade javorjev. Potem pa je prišlo najhujše razočaranje – počitnice so, in S ga ne bo mogel odnest v vrtec pokazat svojim sošolcem! V mislih je namreč že videl, kako ga vsi občudujejo, ker je uspel najti takega posebneža. Razočaranje je bilo tako hudo, da je hotel od mene izsiliti obljubo, da ga bomo obdržali cel mesec, do začetka vrtca. Ampak to enostavno ne gre, saj ne vemo niti, kaj naj mu damo jesti in kako naj ga obdržimo pri življenju. A pa je celo predlagal, da mu damo sendvič in jabolčni sok, ker to da ima gotovo rad!

Naslednji dan smo ga šli spustit na ulico, iz previdnosti stran od našega vrta. Za vsak slučaj, da mu ne bi slučajno padlo na pamet uničit katerega izmed naših dreves. Ko sem odprla pokrov škatle je zlezel ven, si pretegnil krila , pogledal naokoli in odletel…. naravnost S-ju na rokav! Kakšna panika! S je vreščal in divjal na okrog ter stresal z rokami, jaz pa za njim, da mu ga snamem. Cela scena! No, končno se je S ustavil in sem pošast frcnila dol z njegovega rokava, tako da se je hitro pomiril. Mislim pa, da je zdaj za nekaj časa “ozdravljen”, kar se tiče hroščev. Od takrat namreč še ni omenil, da moramo iti na lov.

Lepotica Bella

Ko sem prvič prišla na Japonsko sva z možem živela v visoko pritličnem stanovanju. Na naš balkon je redno prihajal lep, čisto črn mucek. Pozimi je na parkirišču pred hišo čakal, da se je kdo pripeljal domov in si potem “prisvojil’ topel pokrov motorja. Tudi če ga ni bilo nikjer videti, mi je bilo treba samo poklicati “muc-muc” in je pritekel jest ostanke najinih rib.

Ko smo se preselili v hišo, kjer stanujemo danes sem redno na našem vrtu srečevala različne mucke iz sosednjih hiš. Vedno pa sem najbolj občudovala čudovito dolgodlako siamcem podobno muco s prekrasnimi svetlo modrimi očmi, ki je bila najlepša muca v naši soseski.

Potem pa se je sredi zime nenadoma odselila naša soseda in s seboj “pozabila” vzeti svojo lepo muco. Uboga zapuščena revica je celo zimo presedela pred vrtnimi vrati sedaj prazne hiše in mijavkala. In pretekla zima je bila ena hujših, imeli smo hud mraz in nenavadno veliko snega. Trgalo se mi je srce, vendar k meni ni hotela priti. Potem pa jo je nekega dne lakota prignala na naš vrt. Čepela je pod grmom in čakala. Najprej sem ji nekajkrat prinesla nekaj ostankov naših rib, vendar jih dolgo časa ni upala vzeti. Počasi pa se nas je navadila. Moja angleška soseda V, ki ima svojega mačka, jo je tudi poskušala hraniti in kmalu je bila novoimenovana muca Bella tako predrzna, da si je skozi loputo za mačka Christmasa upala celo v njeno hišo in si sredi noči postregla z njegovo hrano v kuhinji. Ubogi Christmas, ki je slep na eno oko in gluh na eno uho ji ni bil kos. Da bi to preprečili, sva se z V zmenili, da bom Belli od zdaj naprej jaz dajala več hrane, da ne bo več kradla. Zdaj ne vem, kdo je koga posvojil, mi njo ali ona nas. Večino dnevov prespi na naši žabi – peskovniku, ne vem pa kam gre ponoči. Zjutraj, ko okrog 6h odprem zavese na vrtnih vratih že čaka zunaj in milo mijavka, ko prosi za zajtrk. Včasih je z njo tudi Christmas, tako da nahranim oba.

Včeraj pa mi je zmanjkalo hrane in je nisem uspela kupiti do danes popoldne. Bella mi je grozno zamerila, ker zjutraj ni dobila zajtrka. Užaljeno je odkorakala stran, ko sem jo poklicala, bližje je prišla šele, ko je bila prepričana, da imam za njo nekaj dobrega. Vsi ki me poznajo, vedo, da sem ljubiteljica psov in da smo imeli pri nas doma zmeraj pasje prijatelje, nikoli pa mačkov. Zato me takole mačje vedenje grozno zabava, ker vem, da psi reagirajo povsem drugače.

Zdajle, ko to pišem, Bella s polnim trebuščkom spi na naši zeleni žabi. Upam, da sanja kaj lepega.

Torta, boleča ušesa in Matsuri

No, tukaj je, s precejšnjo zamudo (že spet)….S-jeva borovničeva torta, ki jo je sam okrasil z največjimi borovnicami, kar smo jih uspeli najti. Zabava je super uspela, poleg torte so bile največji hit tri quiche pite, ki sem jih na hitro “vrgla skupaj” zjutraj. Ena s špinačo, ena s prekajenim lososom in ena z gobami. Tudi sušija je hitro zmanjkalo, pa kaj ga ne bo, ko pa se je v našo malo dnevno sobo stlačilo 10 odraslih in 10 mulcev. Pa še najmlajša povabljenka, ki je bila stara točno 8 dni! Moram reči, da občudujem prijateljico C iz Francije, da jo je pripeljala. Malo me je skrbelo, ker so vsi “ta veliki” otroci nekaj kašljali in kihali, pa k sreči ni bilo težav. S je dobil celo goro daril, v glavnem raznih avtomobilov. Od bagra do ferarija , pa vse na daljinsko krmiljenje, tako da smo precj časa porabili, da smo skakali čez celo floto vozečih, piskajočih in hupajočih igrač. V slabih štirih urah je bila cela hiša obrnjena na glavo, na tleh so na debelo ležali razni papirčki, okraski, popokani baloni in podobno. Naj raje ne govorim, koliko časa sem porabila, da sem vse spet pospravila. Pa kaj bi to, saj je rojstni dan samo enkrat na leto…no ja, pa še enkrat za A-ja, mojega praviloma ne praznujemo v tako širokem krogu, možev pa itak sovpada z Novim letom, tako da je vse naenkrat. Torta je bila zelo dobra, vendar moram priznat, da ne tako dobra kot A-jeva, tako da moram moj recept naslednjič malo prilagodit.

Od zabave naprej pa imamo kar precej težav z zdravjem. S je v vrtcu najprej staknil nekakšno lahko virozo z veliko kašljanja, potem se je pa to prejšnji teden prevesilo v hudo vnetje srednjega ušesa. V soboto so mu morali tako predret bobnič, da ne bi od pritiska sam počil. Zdaj imamo trikrat na dan bitko, da pogoltne ogabne roza in oranžne praške, za katere vem samo to, da je eden med njimi antibiotik, kaj pa je funkcija ostalih pa nisem uspela izvedet. Saj ni prvič! Zdaj hodiva s S-jem vsake tri dni na pregled in danes je prvič po osmih dneh brez bolečin.


Včeraj so se v vrtcu začele počitnice in kot zaključek so otroci sodelovali na festivalu ki ga v našem delu mesta priredijo vsako leto pred počitnicami. Namiki Matsuri je kar zabavna stvar, vsi otroci pridejo namreč oblečeni v happi, posebne festivalske tradicionalne obleke, punčke in dekleta pa se potem grejo problečt še v tradicionalne poletne kimone ali yukate.



Tudi S je v vrtcu dobil na posodo tak poseben suknjič s pasom in trakom za v glavo, ko pa smo ga prinesli domov, je A zagnal tako histerijo, da smo morali iti takoj naslednji dan kupit še enega za njega. Potem pa če enega za S-ja, da ne bo žalosten, ko bomo tistega iz vrtca vrnili. Otroci iz vrtca so potem opoldne otvorili festival s plesom in nošenjem ali vlečenjem malega mikoši, ki so ga sami okrasili. Ker Namiki Matsuri ni verske narave, so tako mikoši okrasili z vse sorte stvarmi, od rož do rakete. S-ja je sicer zelo bolelo uho, pa smo kljub temu zbrali pogum in šli, ker bi mu bilo drugače grozno hudo. Dolge tedne so se namreč pripravljali, okraševali mikoši in vadili ples. Po nastopu smo šli sicer takoj domov, vendar sva se z možem pustila prepričat in smo se proti večeru še enkrat odpravili nazaj, poslušat glasbo, fanta pa sta prvič v življenju jedla sladkorno peno, za katero smo stali v vrsti skoraj pol ure. Oblekla sta tudi svoje nove suknjiče in bila grozno kawaii (luškana).
Zvečer smo za zaključek na domačem vrtu prižgali še nekaj raketk in iskric, potem pa so nas pregnali komarji. In dež . Deževne sezone namreč še vedno ni konec.